Primer: Nekaj časa si z nekom malo dopisuješ, malo bla bla par takih žgečljivih stvari ipd. Potem pa prekineš kontakt. Ali to že šteje za varanje?

Ta forum je podoben kanalizaciji, sprejme vsak drek ( beri vsako traparijo). lep dan vsem

če imaš slabo vest, potem ja!
očitno jo imaš, če tu sprašuješ. pa najbrž si se postavil(a) v kožo partnerja in te to tvoje ravnanje boli.
torej, fizično ni prevara, je pa prvi korak k njej. sedaj te najbrž zanima kaj bomo rekli in na podlagi tega se boš odločil(a) ali nadaljevati s to igrico.
moj nasvet: nehaj takoj zdaj ali pa razčisti s partnerjem, pusti ga in pojdi se dat dol.

Kaj je varanje in kaj ne, se zmeni s svojim partnerjem.

To kar je zate traparija, je za nekoga hud problem. Tukaj pa nismo zato,d a bi ugotavljali, kdo je bolj neumen, ampak zato da svetujemo, pomagamo in usmerjamo.

primož

Pomembno je kaj ti in partner smatrata za varanje.

Če v gozdu pade drevo in ni nikogar ki bi to slišal, ali je zvok?

Sama najbolj veš, zelo dobro čutiš kdaj si presegel mejo.

“Če v gozdu pade drevo in ni nikogar ki bi to slišal, ali je zvok? ” – dobra fora

Varati zame pomeni goljufati, oziroma ne držati se pravil. (so še drugi pomeni, ki pa ne gredo v ta kontekst – motiti se, zavajati drugega v napačno prepričanje…)

Nekateri pravite vprašaj sebe, drugi pravijo vprašaj partnerja – oboji imajo prav.
Celovit odnos do drugega človeka lahko razdeliš na več komponent – sprejemanje, poslovno sodelovanje, ljubezen.

Varanje je mogoče samo pri poslovnem (razumskem) sodelovanju. V ljubezni sploh ni mogoče in je celo nesmiselno. Če v danem trenutku čutiš ljubezen do nekoga, ti je največja želja, da delaš njemu v dobro in da si z njim. Proti svoji volji, bi moral ravnati in prav prisiliti bi se moral, da bi ga varal. Vendar ljubezni žal ne moreš čutiti ves čas in je tudi ne čutiš vedno enako močno.

S partnerjem imaš vsekakor tudi poslovni del odnosa, ta je razumsko voden in je mogoč na podlagi dogovora, pogodbe. Dogovor naj bi vseboval dolžnosti enega in drugega partnerja in tudi ravnanje v primeru kršitve dogovora. Vedno bi moral biti sklenjen s prosto voljo obeh. Ampak ljudje nismo pravniki, da bi takole znali sklepali natančne pogodbe, zato se v večini primerov sploh ne dogovorimo, ali pa se dogovorimo površno. Kot dogovor lahko vzamemo tudi tisto kar »se podrazumeva samo po sebi«. Je pa velika verjetnost, da bo v tem primeru podrazumevanje pri enem in pri drugem različno in to je že dobra podlaga za spor.

V tvojem primeru, bi se ti moral zdaj spomniti dogovora, ki sta ga vidva sklenila o dopisovanju z osebami nasprotnega spola. Ker takega dogovora verjetno nista sklenila, se zdaj sprašuješ, kaj se podrazumeva. Glej, od 100 vprašanih ti bo nekaj odgovorilo tako oni drugi pa drugače in s tem si nimaš kaj pomagati.

Dejstvo je, da si se znašel v dvomu in to je znak, oziroma opozorilo, da je čas za pogovor. Prvo je vprašanje ali se znata pogovarjati? (če se ne, se morata najprej naučiti pogovora v dvoje, ampak to je dolga zgodba – predpostavimo, da se znata)

Od stopnje tolerance tvojega partnerja je odvisno, kako boš pristopil k pogovoru. Če se tvoj partner že itak želi ločiti od tebe (to so tisti, ki samo čakajo, kdaj bodo lahko spakirali kufre, in pokazali na tvojo nesporno dokazano in s tvoje strani priznano krivdo) svetujem, da o svojem (še ne vemo če je) prekršku molčiš. Tvojo iskrenost si mora tvoj partner namreč najprej zaslužiti, če ne je tvoja iskrenost podobna mazohizmu. V primeru posesivnega partnerja vprašaš samo, kaj bi bilo, če bi…, hkrati pa se resno zamisliš, če si z njim sploh še želiš biti.

Koristnost celotne situacije pa je v tem, da je na površje priplavala tvoja želja. Moraš jo izraziti, zaupati partnerju. Ko v dogovoru določita morebitno prepoved ravnanja zaradi te želje in določita sankcije, v primeru kršitve dogovora, boš natanko vedel ali varaš ali ne.

Ostaja še eno vprašanje povezano s tem. Ali je dogovor med dvema, kaj je prepovedano (se šteje za varanje) in kaj je dovoljeno (ni varanje) smiseln? Po morali naše družbe je potreben, saj si bo potem vsak na jasnem, katera vedenja so dovoljena in zaradi katerih vedenj bo v prekršku in kakšne sankcije ga čakajo, če se razve.
Jaz pa smisla v takšnem dogovoru žal ne najdem (ampak to je moj problem). Tisto, kar bi mene bolelo najbolj od vsega (ko bi (in če bi) bil v stanju (pre)visokega ega) je namreč želja v mojem partnerju po biti z drugim. (dejanja, ki iz tega izhajajo niso več bistvena, saj so samo posledica te želje). Želja pa nastopi podzavestno, nehoteno, na njen nastanek nimaš vpliva, zato se ne da o njej dogovoriti, jo prepovedati, jo potlačiti – zato se mi tudi dogovarjanje v tej smeri ne zdi koristno.

Zelo koristno pa je, če uspeš vzpostaviti takšno stopnjo tolerance do partnerja pri sebi, da partnerja ni več strah tvojih reakcij in ti lahko takšno željo zaupa. Pogovorita se potem lahko, kako bi se ta želja lahko uresničila, morda celo kar med vama, berz umešavanja tretje osebe. Pogovarjata se lahko o smiselnosti takšne želje, o dejanjih (dejanja, ki izvirajo iz želje, so za razliko od želje zavestna in so lahko predmet dogovora), ki bi lahko sledila. Če premoreš kaj ljubezni do partnerja, boš takšne situacije vesel, saj boš izvedel na kakšen način lahko izpolniš njegovo željo in boš tudi sam užival ob tem.

a bi pustili partnerja, če je 1 leto za tvojim hrbtom četu z ženskam in se pogovarjal o spolnosti, so si pošiljali slike, dražili, pisal jim je kolk so lepe in kaj bi z njimi počel.
Do sedaj se je z eno dobil na kavi in nič več.
Sedaj ne vem kaj naj naredim. Ljubim ga zelo in njemu je itak zelo žal.
Pravi, da je delal to samo zato, ker je pogrešal sex in ker sva se veliko kregala.
Sedaj ne vem ali me ima sploh tak človek rad, če to počne 1 leto za tvojim hrbtom in ali mu lahko zaupam.
Res ne vem kaj naj.

Ja – to je varanje. Razen če si vsak stavek, ki sta si ga izmenjala pokazala svojemu možu!