Pozdravljeni,
na vas se obračam za pomoč, ker sama ne najdem odgovora oziroma ne najdem moči, kako temu narediti konec.
S partnerjem sva stara 31 let, brez otrok. Najina zveza traja 8 let.Oba sva izobražena in živiva z zadovoljivim finančnim stanjem. Na začetku zveze je bilo vse v najlepšem redu, z občasnimi izpadi partnerja, ki me je začel poniževati in žaliti, vendar se na to nisem dosti ozirala, ker sem mislila, da bo z leti bolje in ga imam vseeno preveč rada, da bi naju takšne stvari ločile. Vendar se na žalost to ni nehalo in se je iz leta v leto stopnjevalo. Moram povedati, da fizično ni nasilen, vendar me tako ponižuje, zmerja, ima za nič vredno…Sama se trudim, pred kratkim sem dobila službo in kljub temu vse doma postorim sama. Kuham, pospravljam, ga presenečam z majhnimi pozornosi, skratka želim si, da bi nama bilo lepo.Vendar on je tako besedno grob do mene.Če naredim kakšno malenkost narobe, kot naprimer, da sem površna pri pospravljanju, mi govori prokleta prasica ničvredna, gnoj babji in ko mu na lep način hočem povedati in se pogovoriti, zakaj me tako ponižuje, če mu nič nisem naredila, pa mi odgovori, da ima on to pravico in če se odloči, to lahko naredi…in ne samo to, še kaj hujšega…Vse to me tako notranje razžira, sem žalostna, počutim se neprivlačno, ker mi velikokrat govori, da nisem lepa, da ne znam seksat, da ga ne privlačim….Toliko je stvari, jaz pa se ne znam braniti in kar je še najpomembneje, da temu ne znam narediti konec in odditi…Ko se skregava, je zelo nesramen in mi reče, sa sem jaz vsega kriva, ker sem slabe volje in ker imam slab dan in me žali.Vendar je čez nekaj trenutkov njegovo obnašanje takšno, kot da se ni nič zgodilo in mi potem reče, da me ima rad, se z mano normalno pogovarja in vse stvari ostajajo nerazčiščene. Torej če se hočem pogovoriti, me ignorira ali se mi smeji v obraz in govori, da imam jaz sama probleme, da sem preveč čustvena in da to ni njegov problem.
Največki problem je v tem, ker ga imam še vedno zelo rada in se bojim, da če bom oddšla, da mi bo žal in da si bom očitala, da sem naredila napako in ga izgubila.
Strah me je prihodnosti z njim, ker si ne znam predstavljati, kako nesrečna bi bila šele takrat, če bi imela odtroka in bi se do mene tako obnašal.
Zanima me, če ima kateri od vas takšne izkušnje in kako ste se z njimi soočali in kako jim naredili konec.
Sem izgubljena in ne vem, kaj naj, zato se vam že vnaprej zahvaljujem za pomoč.

Tkole – ti si čisto klasičen primer nesamozavestne ženske, ki SAMA sebe nimaš za dovolj dobro, ki
nosiš verjetno tako sliko o sebi iz otroštva (a tudi za starše nisi bila nikoli dovolj dobra?), ki zase misliš,
da si “zaslužiš” grdo ravnanje s sabo, da kaj boljšega nisi vredna.
Glavni problem si ti, ne on.
On je pač tepec in nezrel moški, poln kompleksov, ki si mora popravljati svoj mali ego s tem, da se znaša
nad nekom šibkejšim. On se spremenil ne bo, ne da se noče, NE ZMORE se, za kaj takega bi
moral precej delati na sebi, kar je pa težko. Veliko lažje je poniževati nekoga drugega in se potem nekaj
časa bolje počutiti.
Kar je zdaj vprašanje je to, ali si ti dovolj močna, da spremeniš sebe. Ali lahko verjameš, da si čisto v
redu oseba, uspešna, luštna, prijazna, pridna – in si NE ZASLUŽIŠ, da nekdo tako ravna s tabo?
Da nisi dolžna nekomu ustreči v vsem, ga pedenati spredaj in zadaj in za nagrado dobiti psovke?
Imaš ga rada? Bojiš se ga izgubiti?
Dobro razmisli KAJ točno je tisto, kar imaš rada pri njemu. Mogoče njegovo zmerjanje jemlješ kot “moč”,
kot odločnost? Žalitve in zmerjanje (kakršnokoli nasilje) NIKOLI niso znak moči, ampak so znak
NEMOČI. On je pezdetek, ki se znaša nad šibkejšim od sebe, močnejših se pa boji. To je bistvo njegove
osebnosti. Torej si mnenja, da je ta pezdetek najboljše, kar si ti zaslužiš? Res? Si koga ubila?

Kako narediti konec? Se bojim, da spremeniti ga ne moreš, sam se tudi ne bo, razen še na slabše.
Torej imaš na izbiro dvoje: sprejeti njegovo obnašanje do sebe in se pripraviti tudi na “kakšno okoli
ušes” v bodočnosti, pustiti mu, da se znaša nad tabo, ker “ga imaš pač rada”….
Ali pa spremeniti sebe in svoje življenje do te mere, da ne boš nikoli več nekomu za predpražnik.

Zavedati pa se moraš, da je to tvoja izbira, z njo sprejmeš vse posledice in izgubiš pravico do jamranja.

Skela, najlepša hvala**
Res mi veliko pomeni tvoj odgovor. Očitno sem res nesamozavestna ženska, ampak to sem postala v času, ko sem skupaj s partnerjem. Prej nikoli nisem imela problemov s tem in izhajam iz zelo ljubeče družine, v kateri niti enkrat v življenju nisem slišala grde besede in zmerjanja. Starša sta mi vzor in vidim, kako je lahko lepo, če živiš v takšnem spoštovanju, kot živita starša.
Pri njegovi družini je situacija popolnoma drugačna in vidim, da ima iste vzorce.
In tudi zase vem, da sem lepa in simpatična, ampak žal potem začnem tudi v to dvomit, ker vsake toliko dobim kakšno opazko na moj izgled, čeprav neupravučeno.
In ja, strah me je, da se res ne more spremenit ampak bo samo še slabše. Ko sva imela o tem pogovor, je zaključil s tem, da sem zelo trmasata in preveč občutjiva oseba in da s tem njega spravim v slabo voljo in zato ima on pravico, da se brani in me začne žalit…Tudi on je velikokrat slabe volje, pa si nikoli ne bi dovolila, da bi ga užalila in prizadela, rajše ga pustim, če hoče imeti mir ali pa se z njim pogovorim in mu skušam pomagati.
Res je težko, ker je lahko tako super človek in ga imam rada, ampak mi po drugi strani povzroča takšne bolečine.In vse tako obrne, da sem jaz kriva za vse probleme. Saj mogoče sem, ampak ali ima on res pravico, da me potem žali in zmerja, pa čeprav imam slab dan in sem slabe volje??

Človeku, ki te tako očitno ponižuje, ne SMEŠ lepo govoriti, naj tega ne dela, ampak mu moraš to prepovedati, ne DOVOLITI. To je pa malo težko z lepimi besedami. Bi rekel, da se ga malo preveč bojiš oziroma ga malo preveč spoštuješ. Kar pa je povezano s tvojim nizki samospoštovanjem. Človek, ki se spoštuje, tega ne dovoli in vedno najde način. Treba je postaviti meje ostro in verjemi, da se jih bo držal prav vsak. Človeku moraš dati občutek, da bo spoštoval tvoje meje ali pa lahko gre drugam. Tvoj pa ima občutek, da lahko počne kar ga je volja in boš ti še vedno tam, na voljo.

On potrebuje močno, stabilno žensko ob sebi, ki se zna postaviti zase in ne vsakič, ko gre kaj narobe med vama, prevzeti vse odgovornosti nase. Potrebuje jo zato, da odraste in preraste do otročje in nasilno vedenje, ker sam tega očitno ni sposoben. Treba mu je postaviti meje. Bojim pa se, da je pri vama že malo pozno za kaj takega, ampak vseeno, izgubiti itak nimaš kaj, le verjetnost za uspeh je nižja. Odgovornost je vedno deljena, če se dva spričkata.

Glej….mene NE MORE nihče poniževati, žaliti, zmerjati, ker jaz tega NE DOVOLIM.
Prvič, ko bi mi rekel grdo besedo, bi reagirala mirno in prekinila pogovor in mu rekla, da bova
nadaljevala, ko se bo zmožen normalno pogovarjati,
Naslednjič bi mu dala ultimat – ali se obnašaj normalno, ali pa greva narazen…
Tretjega prepira pa ne bi bilo več.

Tako enostavno je to. In to v resnici.
Za nasilje (ni važno kakšno) NI IZGOVORA. Če se ne more nadzorovati, naj si poišče strokovno
pomoč. Če pa problema ne prizna, oziroma krivdo za svoje grdo obnašanje zvrača na druge….potem
je zadeva nerešljiva.
Za kakršenkoli napredek z njegove strani je nujno, da on (predvsem sebi) prizna, da ima problem.
Potem se lahko loti “zdravljenja”.
Če pa še tega ni sposoben, potem ni nobene osnove za izboljšanje.
Na žalost.

Bojiš se, da ti bo žal, ker bi izgubila tipa, ki te žali, ponižuje, zmerja, govori najhujše možne besede in ob katerem se počutiš nevredna, neprivlačna, nesposobna? Ne vem no, je bilo že komu žal, da si je potegnil trn iz stopala?

Drugače se pa utegneš najti na forumu Mejna osebnostna motnja – svojci. Malo preglej tamkajšnje teme.

In za božjo voljo, ženska, če boš do konca življenja sama, ti bo lepše kot s to pošastjo. Pusti njegov naslov, da se ne bo še katera nasankala z njim.

Res je, za nasilje ni izgovora, pa čeprav je to verbalno. Očitno se on ne zaveda svojih dejanj in posledic, ki jih s svojimi besedami povzroči pri meni. In ja, ugotovila sem, da je problem res pri meni, da si to dopustim in da nisem dovolj trdna oseba, ki bi mu to preprečila in si postavila jasne meje. Problem je edino ta, da on teh mej ne upošita pri nikomur. Ne pri svojih starših in ne pri drugih ljudeh ter brez razmišljanja reče vsakemu to, kar se njemu zdi, da si zasluži.
Imela sva že veliko pogovorov in mi je vedno obljubil, da bo s tem nehal, pa še do danes tega ni bil sposoben.
Vprašanje je, ali se mi še splača vztrajat v taki zvezi in živet v strahu, kdaj bo spet imel svoj napad ali pa sva karakterno res tako različna, da se morava razit. Ker tudi jaz vedno manj verjamem, da se lahko tak človek sploh spremeni, če se niti svojih napak ne zaveda.
Če ne bi bilo vmes čustev in če ga ne bi imela rada, bi s tem že zdavnaj zaključila, tako pa je to tako zelo težko.

Glej – odločitev sprejmi glede na dolgi rok….če si po osmih letih tako prizadeta in nesrečna, kakšna
boš po tridesetih, štiridesetih letih plesanja po prstih okoli njega, trepetanja, ali boš vse “dovolj dobro”
naredila, umikanja, strahu?
Ne razumem, veš….jaz sem res zelo drugačna….že tega, da se ti zdi čisto ok, da vse delaš zanj, pa da
plešeš okoli njega….KAJ TOČNO pa dobiš od njega? Preživljaš se sama, delaš vse sama, narediš
še vse za njega….kaj pa dobiš nazaj?
In kaj je tisto, kar imaš tako “rada”?

In še – če ti je večkrat obljubil, da bo s tem nehal – potem se on zelo dobro zaveda, da je to, kar počne,
narobe, kaj ne? Pa to vseeno dela.
Kar jaz prevedem v : žvižga se mu zate in za tvoje potrebe…nima te rad niti za piko.
Človeka, ki ga imaš rad, si želiš osrečiti, mu ustreči,(poglej sebe, kako delaš z njim), ne pa, da ga žališ,
zmerjaš, ponižuješ in žalostiš….
Če bi bil on žalosten, bi se ti pretrgala, da ga osrečiš, ne?
Kaj naredi pa on?

To, da ga imaš ti rada, ni in ne more biti dovolj za srečno zvezo. To vidiš tudi sama

Ja, ljubezen preprosto ni dovolj.

Se strinjam. Od prve do zadnje besede.

Strinjam se pa tudi z “mezinčico”, tudi sama sem pomislila na mejno osebnostno motnjo (borderline personality disorder, če boš kaj po netu brskala).

Priporočam ogled…

Problem ni v tem, da on ne upošteva, pač pa v tem, da mu tudi starši te meje ne postavijo dovolj ostro, resno ali pa je sploh ne postavijo, ampak mu prerposto dovolijo, kot ti.

Kar je pa že druga skrajnost. Če je nekdo žalosten in se skušaš pretrgati samo zato, da ne bo več, je spet nek obupan poskus tistih, ki zanemarjajo svoje potrebe. Včasih je treba dati človeku samo čas/mir in je to povsem dovolj, da občuti ljubezen. Če sem jaz slabe volje in bi se zame ena oseba želela pretrgati, mi to ne bi prav nič koristilo, niti pomagalo, saj bi videl, da tudi njo spravljam v obup in nemoč.

Kar je pa že druga skrajnost. Če je nekdo žalosten in se skušaš pretrgati samo zato, da ne bo več, je spet nek obupan poskus tistih, ki zanemarjajo svoje potrebe. Včasih je treba dati človeku samo čas/mir in je to povsem dovolj, da občuti ljubezen. Če sem jaz slabe volje in bi se zame ena oseba želela pretrgati, mi to ne bi prav nič koristilo, niti pomagalo, saj bi videl, da tudi njo spravljam v obup in nemoč.[/quote]

Ja, malo pretiravam, glede na pisanje avtorice, ki piše o tem, kako se trudi okoli partnerja.

Je pa zame bistvo prave ljubezni v tem. Ne tista “imej me rad, ne morem brez tebe” – to ni ljubezen,
to je odvisnost. Temveč medsebojno zagotavljanje sreče in zadovoljstva ….seveda v mejah zmožnosti.

Dojemaš se kot zelo mehka, topla, nežna osebnost, ki na račun “ljubezni” (čustvene odvisnosti v obliki nezdrave navezanosti) dovoljuje in požre vsa žaljenja, poniževanja in osebna razvrednotenja partnerja. Partner je tisti, ki bi te naj spoštoval, če te ima rad, ki te naj ne bi žalil, če te spoštuje, ki ne stepa slabe volje in se ne izživlja nad ljubljenimi. On nima razloga zakaj je s tabo, mogoče zgolj zaradi komoditete, ker mu “neumna ženka” čisti, pere, lika, kuha, da te za povrh še ponižuje in znaša nad tabo.

Ti, kar rabiš, to verjetno tudi sama veš, ni analiza partnerja ali sebe, ampak le POGUM, da odideš stran od tega človeka, ki te uničuje. To moraš narediti naenkrat, hladno, brez oklevanja in razmišljanja, ker “nezdrave” čustvene vezi se napajajo z nostalgijo, mislimi na “dobro” in te zgolj še bolj priklenjajo na njega, tako kot alkoholik prekine s pijančevanjem od trenutka, ko se odloči, da se bo pozdravil. Vztrajati z nekom, ki na tako grd način ravna s tabo, je podobno počasnemu čustvenemu hiranju na dolgi rok, ko ti počasi spodjeda tiste zdrave dele v tebi, kot je samozavest, samospoštovanje, zaupanje v svoje sposobnosti, lastna cena, da na koncu ostaneš le še bleda senca sebe.

Njegovo spoštovanje do žensk je takšno kot je njegovo spoštovanje do njegove mame. Tudi pri njej mu je bilo vse dovoljeno, ker nihče od njega ni zahteval več, ker mama in oče nista imela odnosa kakršnega naj bi imela zato on ni razvil spoštovanja, empatije do drugih ljudi .
Tako se je mama razdajala sinčku (odsoten oče pri vzgoji), brez da bi karkoli zahtevala nazaj in to isto sedaj on pričakuje od tebe (ali katerekoli druge). Njegovo razumevanje ljubezni je takšno kakršno je doživel doma: ženska (mama) daje neglede kaj on vrača.
Star je že toliko, da se kaj dosti ne bo spremenil še sploh, ker ima ob sebi nekoga, ki od njega odločno ne zahteva primernega obnašanja. Na nek način si je našel drugo mamo – brezplačen servis za njegove potrebe.

Mislim, da je življenje prekratko in predragoceno, da bi ga zapravila za to, da bi reševala nekomu komplekse, ki jih niti nima namena rešit, ker on ima “opravičljiv razlog, da je takšen”…..

Matjazko in On, predvsem vajina odgovora sta mi dala moč, da bom zares odšla…in res je, ne rabim analize partnerja ali sebe, vse kar rabim, je POGUM.
Rekla sem si, da mu dam ta teden, ki je mimo, še zadnjo priložnost, vendar ni bilo ničesar drugače, ravno nasprotno. Še bolj mi je pokazal, kako me ne spoštuje in posledično kako me nima rad. Saj ne rečem, lahko da bo z drugo partnerico srečen in zadovoljen ter bo spremenil svoje obnašanje, pri meni ga na žalost ne more.
Ugotovila sem, da karkoli je narobe, sem krivec jaz…Ker mu je prevroče, sem kriva, ker nisem izključila centralne, če nima kosila oz. skuham jed, ki jo mogoče ne mara preveč (in zato prej nisem vedela), mi odgovori, da naj samo še enkrat to skuham in grem od hiše, ker ima tako nesposobno babo 😉 ja, zdaj se temu že smejim:
Vem da bo hudo, ampak vrjamem, da me nekje čaka nekdo, ki mi bo znal vračat in cenit to, kar mu dajem jaz 🙂
Lep sončen pozdrav vsem!

Lahko mu daješ skoraj VSE, kot mu je dajala mama in še vedno te bo spoštoval le toliko, kot je svojo mamo, torej skoraj nič. Kakor hitro pa boš dajala še manj (kot si mu doslej ali pa kot mu je njegova mama), te bo pa užalil, ker on ima v svoji “bolni” glavi zapisano, da njemu vse to avtomatsko pripada. Takoj, ko je manj, je prizadet, užaljen, zato takrat žali tiste, ki so za tako stanje krivi. Ne vidi pa žal tega, da ni več otrok in da mu pripada le toliko, kot si zasluži s svojim vedenjem in svojim dajanjem.

Ti si celih 8 let živela za nekaj, kar v resnici ni obstajalo… samo mislila,prepričana si bila da obstaja…. in to samo zato, ker si iskrena in dobra dušica , ker znaš nekoga imeti rada in ga sprejeti z vsemi plusi in minusi, si ena od tistih, ki se zaveda da nihče od nas ni popoln in če kdo kiksne, si ja zasluži priložnost, pa še kako zraven, pa še eno in vse to v zameno za tiste njegove drobtinice …
Skromnost je res da čednost, ni pa spet fajn toliko pretiravat, če veliko nudiš, potem toliko tudi “zahtevaj”…

Briši iz te zveze od imitacije, zaslužiš si veliko več, nisi slaba oseba…

Jaz sem bila v situaciji, ko si je moj partner preveč dovolil. Prej bi bila prepričana, da nikoli en bi prišlo tako daleč, ker sem že ob bistveno manjših “nesramnostih” zaključila zadeve. V mojem primeru je bil največji problem velika začetna zaljubljenost in kasnejša navezanost. Najprej je bilo čudovito.. oba zaljubljena kot nikoli prej…. zaradi moje iskrenosti glede preteklosti je počasi postajal vedno bolj ljubosumen, temu sledili kakšni verbalni izpadi, ki jim nisem ostala dolžna… in verjento ravno zaradi slednjega nekako spregeldala njegove. Vendar pa se te stvari samo stopnjujejo. Ker je bilo prečudovito, ko ni bilo težav in ker je vsakič, ko je bilo kaj narobe priznal svojo napako in želel nekaj spremniti, sem mu dala preveč novih šans… dokelr nisem ugotovila, da bodo stari vzroci se vedno ponavljali. Ko sem se osločila, da tega več ne bom prenašala, se je vse spremenilo za 100%. Ko je zaznal (v moji energiji), da zdaj pa tega več ne morem tolerirat… se nikoli več ni zgodilo, da bi prestopil mejo. Ampak zame se je nabralo preveč stvari in zame ni bilo več povratka. Sem se pa iz tega naučila, da nikoli ne moem biti prepričana,d ane obstaja situacija v kateri sem prirpavljena premaknit svoje meje in da na boljše se samo nič ne spremeni samo zato, ker si to želimo.

Če se bojiš, da ga boš pogrešala, da ne boš našla boljšega, da nobenega več ne boš omela tako rada, da ga ne boš mogla pozabit…. BULL SHIT! Ja bolelo bo, boš jokala, morda se ti bo zdelo, da si naredilka veliko napako, da ne moreš brez njega…. ampak BO MINILO! Čim prej ven v družboo,s poznavat nove ljudi… tudi kaka prehodna vezica če ti bo tako lažje… samo ne si naredit tega, da ostaneš z njim in imaš po možnosti še otroke… popolnoma ze bo izčrpalo.