Začutila smrt sestre!?
Bile so poletne počitnice, prišli smo iz dopusta domov, kjer se je mami neko noč v sanjah pokazal vrč mleka (iz radovednosti sem pomen sanj šla preverit na internet) in sem prebrala da to pomeni smrt bližnjega (ali nekaj podobnega temu). Seveda nisem polagala preveč pozornosti na to, saj sem bila vedno skeptična do teh stvari.
Približno 14 dni po tem ko smo prišli domov je sestrica (stara 14 let) zbolela. Izgledalo je kot navaden močnejši prehlad z vročino. Najprej je izgubila apetit, potem je začela še bruhati nato pa je dobila vročino ki je nismo mogli “zbiti” (to je šlo vse zelo hitro, v roku 3-4 dni). Ker je bila kronični bolnik smo jo še tisti dan, ko je dobila vročino odpeljali v bolnico na opazovanje. Tam so ji menda vročino do večera uspeli “zbiti” in je bilo z njo vse spet normalno.
Tisto noč, ko smo sestro peljali v bolnišnico jaz kljub utrujenosti nikakor nisem uspela zaspat, po glavi so se mi podile neke čudne misli na to, kako bi bilo če bi sestra umrla (bilo me je groza, ko sem se zavedala o čem razmišljam) in sem želela misliti na druge stvari. Čez nekaj časa se je na balkonu slišalo kot da bi se nekaj prevrnilo (čeprav nimamo tam nič takega kar bi lahko kar tako padlo) in nato je pred mojimi balkonskimi vrati naša mačka začela groozno mjavkati in je gledala mene skozi okno, zato sem mislila da je za hrup kriva mačka. Po tem sem v miru naprej ležala v postelji ter gledala TV, ko sem okoli 3h zjutraj slišala kašljanje, ki je bilo podobno sestrinem ter stopinje po hodniku podobne njenim (mislila sem si da si vse samo domišljam, da je kriva mačka ali pa da se mi od utrujenosti že malo “meša” )
Nakar mi začne v glavi nek “glas” govoriti: “Povej mami in očetu da naj takoj pokličeta v bolnico” in ta “glas” je bil nekako paničen, grozen, vsiljiv, kot da bi mi to govorila neka čisto druga oseba. Ura je bila okoli 4h zjutr, zato sem si sama pri sebi mislila: “Pa kaj mi je, pa ja ne bom staršev sredi jutra budila, da naj ob 4h zjutraj pokličeta v bolnico, a se mi je čisto zmešalo ali kaj?!” … Ta glas sem nekako “zanemarila” in je po nekaj časa “utihnil” nato pa sem lahko brez problemov takoj zaspala (okoli 5h zjutraj)
OKOLI 6h ZJUTRAJ ME ZBUDI MAMA IN MI REČE, DA NAJ PRIDEM V DNEVNO (bila sem čisto čudna saj sem spala samo dobro uro) PRIDEM V DNEVNO IN TAM SO VSI DOMAČI (sem jih samo čudno gledala kaj jim ni jasno da sedijo na sedežni sredi tedna ob 6h zjutraj) IN POTEM ZVEM DA JE SESTRA UMRLA.
Okoli 3-4h zjutraj so jo začeli oživljati, za mrtvo so jo razglasili ob 5h zjutraj.
Naj bi umrla zaradi sepse ampak v resnici nihče ne ve zakaj je umrla (niti zdravniki).
Se opravičujem, da sem to napisala tako na dolgo in široko, zanima pa me ali ima kdo kakšno podobno izkušnjo in kaj naj bi to bilo??? Ker mi še zdaj (po 1 letu) ni nič jasno kaj se mi je zgodilo… ubistvo me je kar malo strah.
Menim da v današnjih časih ne bi smeli ljudje biti tako “vraževerni” kot v starih časih, ko so za vsako stvar, ki jo niso znali razložiti dajali pomen višji sili ali “duhovni” razlagi vaškega vrača (norčka).
Draga oprosti, ampak smrt tvoje sestre ni čisto nič drugega, kot niz različnih dogodkov skupaj. In ker so vmes bile tudi te sanje in tvoje misli na mestu ob istem trenutku, si pač razlagaš te stvari po svoje, kakor sama misliš.
Sedaj pa odkrito pomisli in si priznaj, da si že večkrat sanjala smrt sebe ali bližnjih oseb v življenju, pa se ni nič zgodilo. Sedaj pa vzemi kako strokovno knjigo v roke in preuči povezavo podzavesti in sanj kako so povezani med seboj.
Smrt česarkoli ni nobena posledica višje sile, ampak le niz večjih dogodkov povezanih skupaj, kakor tudi tako vse funkcionira skupaj v svetu. Seveda se ne sedaj opirati drastično sedaj na teorijo metuljčka (butterfly effect), saj nobeni dogodki se ne zgodijo tako dramatično kot je opisan zamah kril metulja, ampak v majčkenih podrobnosti, ki se počasi nizajo, kot domino efekt. Vprašanje pa je le, kje in kdaj se konča ta efekt in če ni v bistvu kar večen.
Jaz pa mislim, da je možno. Podobno izkušnjo sem imel tudi jaz, sicer precej manj intenzivno, kot je bila tvoja, a vseeno. Pred leti sem v prometni nesreči izgubil dva prijatelja. Nesreča se je zgodila približno ob 4.30 zjutraj. Spomnim se, da sem se tisto noč ravno ob tistem času zbudil z nekimi čudnimi občutki, enostavno sem čutil, da nekaj ni v redu. Takrat je tudi deževalo, kar je občutke naredilo še bolj čudne. Sicer nisem imel nobene asociacije, da gre za kakšno nesrečo ali kdo točno bi lahko bil v težavah, sem pa začutil, da nekaj ni v redu. Nekako sem zaspal naprej, žal pa me je zjutraj poklical en drugi prijatelj, in mi sporočil tragično novico… :(((
Ravno danes sem razmišljala, na kateri forum naj postavim svoje vprašanje. Tvoje teme nisem videla.
Je možno, da nekdo pogreša sorojenca, ki se je rodil in tudi umrl pred njegovim rojstvom?
Preden sem se rodila jaz, je moja mami rodila dvakrat, dva fantka, vendar žal nista živela dolgo. Imam mlajšo sestro, vendar sem si vedno želela imeti starejšega brata. Vem, da ima takšne želje veliko otrok, ampak jaz sem to vztrajno ponavljala. Enkrat pa sem za spremembo rekla, da pogrešam brata, ne da bi ga rada imela, in takrat mi je mami končno povedala za ta dva bratca (včasih novorojenčkov na željo staršev niso pokopavali, ampak so za truplo poskrbeli kar v porodnišnici, tako da nimata groba).
Gotovo sem kdaj prestregla kak tih, skrivnosten pogovor med odraslimi, ko so omenili fantka, ampak verjetno sploh nisem razumela, o čem govorijo, ker nisem nikoli niti slučajno posumila, da sem kdaj imela brata. Želja po bratu pa je bila velika še v srednji šoli, vedno mi je nekaj manjkalo, par let starejši fantje so mi bili izjemno všeč že v OŠ, pa kot najstnici so mi bili dolgo časa všeč predvsem kot prijatelji in zaupniki, hitro sem se navezala na kakšnega … V bistvu sem se šele po srednji šoli zavedla, da so fantje uporabni še za kaj drugega kot samo za prijateljevanje :).
Moj mož je totalno razumsko bitje, ampak tudi on ima podobno izkušnjo s slutnjo smrti, kot jo opisujeta dva pred mano. Zaslutil je, da je s prijateljem nekaj narobe, nekaj mu ni šlo skupaj, zbudil se je sredi noči z mislijo nanj … Zjutraj je takoj poklical in izvedel, da je ponoči preminil. Pa sploh ni bil bolan, smrt je bila nepričakovana in nenadna v razmeroma nizki starosti.
Za ljudi, ki verujejo v dušo, ni tvoje doživetje nič nemogočega. Če je telo le instrument za dušo, skozi katerega deluje, potem vsekakor smrti ni- smrt je le prehod, oseba preživi telesno smrt v neki drugi energijski subtilni obliki. Kot takšna se lahko poslovi od sorodnikov v nekaterih primerih. Poznam gospo, ki mi je pripovedovala, kako je umirajoči oče, ki je takrat umiral v bolnišnici, kar naenkrat vstopil v hišo in se poslovil od nje in sestrice. Na tak način se je od tebe poslovila tvoja sestrica. Nekaj o tem:
http://www.jana.si/2013/07/verjamem-da-obstajamo-tudi-po-smrti/
http://chuppacadabra.com/paranormalno/duhovi-nasi-preminuli-ali-le-projekcije-uma/
Ja možno je vse v naši družini je bilo že več takih dogodkov, ko je bila kaka nenavadna situacija in to vedno zvečer ali ponoči, škripanje omar odpiranje in še kaki nenavadni dogodki in potem zvemo, da je kdo od sorodnikov ali prijateljev umrl možno, da se je prišla posloviti.
Tudi jaz sem se nekoč zbudila sredi noči, ko se ponavadi ne zbujam kr tako in pomislim kje je hčera takrat stara 16 ali 18 let se ne spomnim glih, pogledam v sobo ni je, jo pokličem kar sploh ni bila moja navada in sem jo menda prvič poklicala sredi noči in kar čutila sem, da je nekaj narobe in je res bila v neki hudi stiski sredi neznanega mesta, očitno je takrat mislila name in me s takimi močnimi mislimi zbudila. Jaz kar verjamem v to.
Meni se je leto dni nazaj dogodilo tole (beri sporočilo pod nickom marinec.si);
Tu sanje, ki jih je imela moja mama 14 dni pred smrtjo sestre sploh niso tako pomembne (lahko je res samo naklučje) in tudi sama sanjam ne dajem večjega pomena, tudi vrjamem, da z sanjami ne moremo “napovedati” prihodnosti.
Mislim pa, da se okoli nas včasih dogaja preveč takšnih stvari, ki bi lahko bile le naključje. Ampak vsak dojema svet in občutke na svoj način. (nekateri so za te stvari bolj dovzetni, drugi pa tega ne bodo občutili nikoli) 🙂
Veliko nam, ki smo izkusili smrt tako blizu, so se dogajale takšne stvari.
Nam s krščanskimi koreninami je težko sprejeti takšne stvari, ker so bile takšne izkušnje rezervirane včasih le za posvečene in so ostale, ki so o tem preveč razlagali zažigali na grmadi.
Poleg tega je to stik z neznanim. Z nečem kar nekateri tako prepričljivo trdijo, da poznajo, pa vendar le-ti trdijo diametralno nasprotne stvari.
Jaz osebno o teh izkušnjah ne maram govoriti, ker so zame preveč intimne. Tudi ne maram, da me nekdo prepričuje, da so to zgolj naključja, ker jih ne morem dokazat. Niti ne maram, da se kdo počuti kot da ga prepričujem v nasprotno.
Meni je vse to pomagalo, da sem lažje sprejela sestrino smrt. Tega nisem dojemala kot slaba znamenja, le kot “njene dotike”. Kot znamenja, da smo kar se tiče nematerialnih stvari še precej v srednjem veku. Nisem pa se trudila, da bi vse skupaj razumela – analizirala, ker ne verjamem da lahko naš um, ki smo ga zaprli v zelo stroge okvire danjašnje znanstvene metode, te izkušnje v te okvire umesti.
Zelo odprto je o teh izkšnjah spregovoril Boris Cavazza v svoji biografiji. Priporočam.
Upam, da boš kmalu našla svojo tolažbo.
@Bibabaja: Bila si očitno zelo povezana z njo. Tako sem jaz pred leti začutila smrt očeta ravno na tisti
dan, ko je storil samomor. Bil je kar grozljiv občutek.