Prosim vas za vaša mnenja, z bratom sva oba odrasla, med 25 in 30, živiva pri starših, že nekaj let opažam da nam brat vsem laže in to tudi zelo banalne stvari, naprimer da ima pokvarjen mobitel čeprav ga potem slišim govorit po telefonu, do tega da reče da je bil npr v kinu čeprav sem ga videla v lokalu…in podobno, kadar se o tem z njim pogovarjam, kategorično vse zanika in zdi se mi da sam sebi verjame, pa tudi ko se doma kaj zmenimo skupaj da bomo delali se ne drži dogovorov in se stalno izmika, zdi se mi da tudi pije ker pogosto smrdi po alkoholu a on trdi da pije samo kavo in brezalkoholne pijače, skratka nam je težko ker ne razumemo kaj se z njim dogaja in kako naj se mi obnašamo. Do drugih ljudi je prijazen in ustrežljiv, ne vem(o) pa če tudi drugim tako laže. Kaj se dogaja v njegovi glavi? Naj povem da je bil pred leti veliko na bolniški zaradi depresije.

Marinada, te čisto razumem. Moj brat je isti. Še dobro, da ne živiva več skupaj, ker ga čedalje težje prenašam. Poleg tega je pa še tako “pameten”, da hoče imeti v pogovoru vedno svoj prav in se z njim sploh ne da več normalno pogovarjati.

preberi si kaj na temo pataloški lažnjivci,pobrskj po netu,če spada med njih mu pomagaj poiskati pomoč..lp

jaz sem podobna,

to počnem zato ker so ljudje prevec radovedni..a sem jaz dolzna polagat racune drugim??

Zmenili smo se da plača en skupen račun in zlagal se je da je plačal. Potem pa nas je privatnik “lovil” kdaj bomo plačali. Je to radovednost? Se v družini takih stvari ne sme vprašat?

Za kaj je porabil denar? Je morda kockar ali si kupuje kako drogo?

Kilo: In zakaj je potem potrebno lagat? Rečeš jim, da to ni njihova stvar.

No, glede plačila računa se je zlagal najbrž zato, da mu ne bi težili, zakaj ni plačal. Tukaj gre bolj za nek obrambni mehanizem, ki pa deluje le na kratki rok. Če bi naslednji dan ta račun poravnal, ne bi nihče vedel, da se je en dan prej zlagal. Dolgoročno pa to ne pali, ker resnica pride prej ali slej na dan.

Glede banalnih laži, ki nikomur ne koristijo in nikomur ne škodijo, pa se spomnim, da mi je pred leti pripovedovala prijateljica, kako je imela tam enkrat po 20. letu obdobje, ko se je kar naprej vsem lagala, in to čisto brezvezne stvari. Rekla je, da je to počela, ker se ji ni nič dogajalo, ona pa je bila mlada in željna dogodkov. Sama sebi se je zdela dolgočasna, in da bi bila drugim bolj zanimiva, se je lagala, kje vse je bila in kaj vse je doživela. Kasneje je seveda sama pri sebi ugotovila, da to ne vodi nikamor, in je prenehala. Ampak zgleda, da eni res to rabijo, da vzbujajo neko pozornost.

Na vašem mestu jaz teh bratovih laži ne bi ignorirala, ker bi se na to še navadil in bi mislil, da mu uspeva prepričati druge v nekaj, kar ni res. Ne bi pa se prepirala z njim zaradi tega. Raje bi mu vsakič mirno dala vedeti, da laž ima kratke noge. Na primer, če reče, da ima pokvarjen mobitel, kasneje pa govori po njem, bi ga vprašala: “Kaj ni tvoj mobitel pokvarjen?” Toliko, da bi ga spomnila, kaj je rekel pred tem.

http://www.ifeelpsychology.com/2009/04/patoloski-laznivci/

… žal, če je res patološki lažnivec, tudi strokovna pomoč ne bo zalegla. Zaenkrat velja kot neozdravljivo.

Glede na to, da se patološka lažnivost običajno pojavlja kot simptom določenih duševnih težav/bolezni, je vseeno smiselno poiskati strokovno pomoč – da se diagnosticira morebiten izvor, ki kasneje vodi v patološko laganje.

Patološko laganje vedno nastane iz zavestnega laganja.

Ko to ponavljaš iz dneva v dan se laganje prenese v podzavest in zato postane avtomatično in uide nadzoru.

Rešitev je v zavestni spremembi svoje podzavesti. Podzavest je kot računalnik, ki avtomatično izvaja, kar smo mu servirali v ponavljajočem vzorcu.

Patološko laganje je duševna bolezen. Saj duševne bolezni so tiste duševne motnje, ki uidejo človeškemu samo-zavedanju ali nadzoru. Duševne bolezni vedno prihajajo iz podzavesti.

Podzavest je treba zavestno preprogramirat in duševno bolezen tako ozdravimo. Ampak to je dolgotrajen proces, saj je dolgotrajno nastajal, ker patološki lažnivec ne postaneš čez noč.

Se ne strinjam zgolj v prvem delu, ko praviš, da patološko laganje vedno nastane iz zavestnega laganja.

Glede na to, da patološko laganje (ki je običajno povezano s še drugimi mentalnimi boleznimi in patološkimi stanji) kot tudi kompulzivno laganje (ki nastane bolj kot obramben mehanizem oz. odziv na okolje) koreninita v zelo zgodnjem otroštvu bi temu težko pripisala veliko zavestnosti.

In ko se sčasoma to razraste, je posameznik v odraslosti že tako zaciklan v te svoje vzorce odzivanj, da se resno sprašujem, koliko tega je v resnici sploh zares zavestnega …

… drži pa, da šele zavedanje prinaša ključ k razrešitvi.

http://www.truthaboutdeception.com/confront_a_liar/public/pathological-compulsive.html

Medtem ko ta trenutek za patološko laganje še vedno velja, da je stroka brez moči (predpogoj za uspešno zdravjenje je skorajda brutalna iskrenost, česar patološki lažnivec ni sposoben, zato že v štartu propade vsakršen poskus terapije), pa bi pri kompulzivni obliki laganja, ki je le nekoliko manj manipulativna, morda vendarle pomagal tvoj (v tem primeru in po mojem mnenju) zelo optimističen načrt reprogramiranja podzavesti ali morda kakšna vedenjsko kognitivna terapija.

P.S. mi je pa všeč, da ostajaš optimist. Morda pa enkrat v prihodnosti strejo tudi ta, zaenkrat še ‘pretrdi oreh’.

Zavestno laganje – v mislih sem imel laganje pri dnevni zavesti. Ne moreš biti patološki lažnivec, če nisi prej zavestno lagal.

Moraš lagat pri dnevni zavesti, da to preide v navado (podzavest). Ko govorimo o otrocih: saj oni niso brez zavesti. Dobro se zavedajo ko nekaj počnejo, le da je njihova zavest še precej nepogojena s sodbami.
Razen, če misliš na tak način, da otrok opazuje svoje starše, ki so recimo sami patološki lažnivci in prevzame njihove vzorce. Kljub temu, je moral OPAZOVATI in se naučiti teh vzorcev, kar pa je možno le preko dnevne zavesti. Mogoče ne ve, da je laganje narobe, ampak to je zato, ker je njegova zavest bila še nepogojena.

Če pa govorimo o bioloških vzrokih za patološko laganje…. to je pa druga stvar, čeprav sem mnenja, da kaj takega ni mogoče. Ker fizično telo je samo seštevek vseh psiholoških in energijskih vplivov o katerih pa vemo zelo malo. Vsa biološka patologija je le posledica nepravilnih psiholoških in energijskih aktivnosti.
Razen, če sklepamo, da se vzorec patološkega laganja v nekem življenju posameznika prenese v biološko patologijo v naslednjem življenju (reinkarnacija) … ampak za zdaj o tem ne vem kaj preveč.

Večina bolezni (recimo okoli 85%, mogoče celo več) imajo vzroke v psihološki naravi človeka. Predvsem v astralni ali čustveni, zanemarljiv procent v mentalni psihi.

Rešitev je v zavedanju. Bolezni nastanejo ravno zato, ker se čista zavest ne izraža v polnosti. Tam, kjer so ovire, da se zavest ne more nepogojeno izraziti se pretok energije zavesti zaustavi in tako nastane bolezen.

Ko bo človek spoznal kdo je v resnici in na ta način živel bolj harmonično s sabo in drugimi, bo manj bolezni.

Laž pa ni nič drugega, kot zavestna neusklajenost mentalne predstave z zunanjim opazovanim predmetom ali dogodkom.

Ali če rečemo tako: laž je poizkus izkusiti nekaj drugega, kar ustvarjaš. Gre torej za pomanjkanje volje ali moči, da ustvariš tisto, kar želiš izkusiti in zato je laž poskus, kako izkusiti nekaj drugega, kot tisto kar trenutno ustvarjaš.

Rešitev je torej ustvariti tisto, kar želiš in laganje ni več potrebno.

Malo se strinjam, pa se spet ne, pa se spet strinjam … :)))

Če bi govorili o nepatoloških lažnivcih, bi se strinjala z vsem, kar si nanizal.

Lažemo, kdaj pa kdaj, menda kar vsi (razen tistih, ki so se zavestno odločili, se zavezali k resnicoljubnosti kot vrednoti in so pri tej odločitvi zares dosledni), tako vsaj pravijo raziskave, ki jim jaz zaradi omejenosti vzorcev ponavadi vseeno oporekam 😉 … že kar apriori.

http://www.viva.si/clanek.asp?arhiv=1&id=2498

Ker pa je govora o patoloških lažnivcih (gre za res majhen odstotek populacije), se pač ne morem strinjati s tem, da gre tu za zavestno izbiro.

Sem mnenja, da je naša osebnost v mnogočem plod tudi vse kaj drugega, kot samo zavestnih izbir. Stvari pač niso tako enostavne. Patološka lažnivost je vedno povezana tudi z veliko mero narcisizma, v ozadju je vedno enormna količina manipulativnosti, pa vedno so nazven strašno šarmantni in prijetni (to isto velja tudi za sociopate in psihopate).

Tudi nisem imela v mislih nujno prevzemanje vedenjskih vzorcev staršev (ker kolikor mi je znano, starši patoloških lažnivcev niso nujno vzrok, ampak gre za kompleksnejše okoliščine, med drugim tudi čisto biološke (menda so zaznali celo povsem drugačne možganske aktivnosti pri patoloških lažnivcih kot pri normalnih ljudeh) … v vsakem primeru pa enoznačnih odgovorov zaenkrat še ni, tako da, če se pogovarjava, se pogovarjava bolj o tem, kako ti to vidiš in kaj se meni zdi, ker znanost zaenkrat še špekulira.

Kar hočem povedati je to, da se podzavest programira preko zavesti.

Povod, da lažeš je v večini strah. In ko te je strah povedati resnico, se preprosto zlažeš, da dosežeš nek bolj ugoden učinek zate.

Prvič ko si to naredil, si se zavestno zlagal, saj ni bilo mogoče drugače. Ko si videl, da je učinkovalo in si dosegel željeni učinek, si naslednjič že lažje lagal (zaradi izkušenj). Na koncu zaradi ponavljanja se ta vzorec programira v podzavest in čez čas se zlažeš že avtomatično.

Če pa ima podzavest neke svoje funkcije samoprogramiranja, potem je zavest nemočna in smo kot roboti brez moči, da karkoli spreminjamo. Tako materialisti tudi verjamejo. Da smo roboti in da nam je skoraj vse prirojeno in se ne da več spremeniti. Če je to res, potem živimo v peklu.

Res je, da so nekatere podzavestni odzivi prirojeni mimo naše samo-zavesti, ampak ne mimo univerzalne zavesti, katere del je naša samo-zavest. Npr. nagoni, instinkti… so prirojeni, ampak vse v skladu z višjo inteligenco in ima svoj namen. Nagon po samoohranitvi je en tak prirojen, ampak je tudi nujno potreben.

Omenjaš biološke okoliščine: drugačen vzorec možganskih valov pri patoloških lažnivcih…. kaj je zdaj vzrok in kaj posledica? So možganski valovi posledica laganja ali je laganje posledica možganskih valov?

Če je laganje posledica drugačnih vzorcev možganskih valov, potem velja hipoteza, da je zavest nastala iz materije in je posledica delovanja možganskih funkcij – to kar večina danes verjame.

Če pa so možganski valovi posledica laganja, potem velja hipoteza, da je zavest neodvisna od fizičnih možganov.

Oboje vpliva drug na drugega a je treba razumeti, da je zavest tista, ki daje obliko, materija pa je tista, ki se tej obliki prilagaja.

Materija je že po naravi inteligentna in to dojamemo kot nezavedno, ker zavest zdaj terja neko novo kvaliteto poleg inteligence. In če se je veliko lažje zlagati kot govoriti resnico je to ravno zato, ker je materija manipulativno inetligentna (tvori ego). In ko se zlažeš je to tako, kot bi šlo po maslu. To pa zato, ker gre po liniji najmanjšega upora.

In če je zavest tista, ki daje obliko in smernice, potem velja, da temu rečemo volja, namen, ki ima za sposobnost spreminjanja materije ali energije.

Zato človeku ne preostane nič drugega, kot da se razvija s svojo voljo, trudom, borbo, z naporom…

Patološko laganje ni nekaj, kar se ne bi dalo odpraviti.

Vse to drži, če govorimo o laganju, ki ni patološko. O običajnem, vseprisotnem laganju, sprenevedanju, malih ali večjih potvorbah realnosti, iluzijah ipd.

Vse to pa ne drži vode pri patoloških lažnivcih. To je tako zaciklano, da ga ni junaka, ki bi presekal gordijski vozel, ne da bi pri tem razpadla celotna osebnost. To je tako, kot bi se lotil zdraviti psihopata ali sociopata (razen, če res ne verjameš, da tudi ta devianca ne izvira iz kakšnih zavestnih odločitev?).

Verjemi, da je eno samo življenje za kaj takšnega kot je resnična ozdravitev veliko premalo.

———————–

Se pa strinjam, ampak šele v veliko širšem kontekstu – t.j. kontekstu evolucije duše, reinkarnacije, pač duha, ki impregnira in kultivira materijo ne glede na čas in prostor – da resnično ni tega, česar se ne bi dalo pozdraviti, izčistiti … ampak zgolj v tako širokem kontekstu 😉

Aja, mimogrede, menda so patološki lažnivci tudi praktično čisto zadnji na tem svetu, ki bi se želeli spremeniti. Večinoma ima z njimi težave le okolica, ker oni kar dobro hendlajo.

Povej. Kako boš ‘reprogramiral’ človeka, ki se v resnici sploh noče spremeniti? Tudi ko pravi, da to želi, v resnici laže in je to le še ena od njegovih igric, še ena manipulacija.

Tudi za patološkega lažnivca velja isto, s tem, da jaz definiram, da je patološko laganje tisto, ko človek laže iz podzavesti, avtomatično, brez občutka za realnost in brez občutka za odnose s soljudmi. Laže zaradi strahu in/ali iz sebičnih motivov.

Seveda, da je ozdravitev časovno daljša … in kaj zdaj? Mene trenutno ne zanima koliko časa je potrebno in koliko je potrebno vložiti energije v odpravo patološkega laganja. Važno je, da razumemo, kaj patološko laganje je in da se ga da odpraviti.

Duša oz. človekova prava narava je zdaj in tu. “Impregnacija” se dogaja zdaj, tega trenutka… je potekala v preteklosti in se bo dogajala v prihodnosti. Tu ni širšega konteksta, tu je ZDAJ, TA TRENUTEK.
Upam, da dušo ne vidiš kot nekaj tam, daleč, v prihodnosti in nedosegljivo… ker to ni tako.

Patološko laganje se da odpravit v enem življenju. Ključ je v močni želji po spremembi, trudu, ki ga vložiš v delo in skrenost do samega sebe.

Pa ne mi rečt, da patološki lažnivec ne more bit iskren. Seveda je lahko in v določenih trenutkih je to obveza. Ko ga boli mišica, to zelo jasno občuti in mora sebi priznat: “boli me mišica”. Zdaj govori resnico in ni v tem stavku niti malo laži.

Se hoče spremenit al ne… to je njegov problem. Slej ko prej bo moral priti do točke, ko ga bo laganje utrudilo, ko se bo soočil z očitki okolice, ljudje se ga bodo izogibali, mogoče bo izgubil službo, če bo zaradi tega nezanesljiv itd…

Če se noče spremeniti… zakaj bi ga ‘reprogramiral’?

Zakaj pa bi se on hotel spremeniti, če ga bo okolica podpirala? Nima razloga.

Končno pa tudi obstaja možnost, da ko izginejo povodi za nastanek laganja, laganje več ne bo imela smisla in lahko, da ga to spremeni, lahko pa da ne.

Dokler okolica ne bo zahtevala sprememb tistih, ki povzročajo trpljenje (nezadovoljstva) drugim, do takrat problematični ljudje ne bodo vedeli, da je z njihovimi dejanji sploh kaj narobe.

Obstajata dve možnosti: ali se jih izogibamo in nimamo z njimi kontaktov, ali pa zahtevamo spremembo njihovih dejanj, če ne gre z izogibanjem.

Žal mi je Jonson, ampak zdi se mi, da podcenjuješ problematiko patoloških lažnivcev, ker pred očmi nimaš konkretnega primera. Osebno tudi jaz poznam le enega (hvala bogu, da samo enega), še kakšen primer pa poznam iz literature. Mah, to so res hudi primerki. Nek psihiater, ki se je prav s temi primeri ukvarjal, je v patoloških lažnivcih videl čisto zlo. Se sliši hudo, ampak ko bereš konkretne primere …

Tvoje ‘obljube’ niso realne. Vsaj niso realne gledano na eno samo življenje. Niso realne prav gledano v kontekstu TUKAJ IN ZDAJ.

Realne so šele gledano skozi stotine življenj. Tako, da ga ni terapevta, ki bi zmogel to terapijo na tako dolge proge.

Edini terapevt tako trdovratnih stanj je življenje samo, je duh, evolucija duše … to se pa že dogaja. Če patološki lažnivec to hoče ali ne.

—————————–

Se strinjam, da je ključ močna volja po spremembi. Ampak patološki lažnivec te volje po spremembi nima. Praviloma si sprememb od njega želi njegova okolica, ne on.

Se strinjam, da je ključ do spremembe tudi v trudu, ki ga vložiš. Ampak patološki lažnivec se ne želi spremeniti, išče praviloma bližnjice, lažjo pot, ne želi vlagati ne truda in ne energije.

Se strinjam, da je sprememba možna le z iskrenostjo do sebe. Ampak patološki lažnivec tega pač ni sposoben. Po defoltu. Žal. Ja, prav to trdim, da tega ni sposoben. Trenutek boleče mišice je kapljica v morje iskrenosti, ki je potrebna za renično spremembo. Prav ta nesposobnost iskrenosti je največja ovira na poti k spremembi in prav zaradi tega dejstva ga trenutno ni terapevta, ki bi od takšnega primerka ne dvignil roke. Žal.

—————————————-

Evo, študija o možganskih posebnostih patoloških lažnivcev (drži, da podobne posebnosti najdejo tudi pri psihopatih, sociopatih, pa tudi raznih bolezenskih stanjih, npr. pri depresiji (in menda se pri ozdravljenih od depresije tudi možganska slika normalizira, kar sicer govori v prid tezi, ki ji sploh ne oporekam, to je: duh napram materiji)):

http://crime.about.com/b/2005/10/03/brain-abnormalities-found-in-pathological-liars.htm

—————————————-

In še to, citiram:

“In his book, People of The Lie, psychiatrist Dr. Scott Peck had this to say: “Among themselves therapists will not infrequently refer to a patient’s psychopathology as being ‘overwhelming.’ We mean this literally. We literally feel overwhelmed by the labyrinthine mass of lies and twisted motives … into which we will be drawn if we attempt to work with such people…”

Wikipedia describes that, “traditional therapeutic approaches actually make them, if not worse, then far more adept at manipulating others and concealing their behavior. They are generally considered to be not only incurable but also untreatable.” Basically psychopaths are the way they are for life. In most legal jurisdictions they are considered sane. So technically, they’re not mentally ill, just different.

Dr. Scott Peck concludes, “I have learned nothing in twenty years that would suggest that evil people can be rapidly influenced by any means other than raw power. They do not respond,” he says, “to either gentle kindness or any form of spiritual persuasion with which I am familiar with.”