Pred štirimi leti sva se poročila. Pred tem sva hodila dve leti in zdelo se nama je, da se dobro poznava. V prvih dveh letih zakona sva dobila dva čudovita sinka, ki sta sonce mojega življenja.
Sam izhajam iz dokaj funkcionalne družine. Oče in mama sta se imela rada, imam dva brata in sestro s katerimi se zelo dobro razumemo. Žena prihaja iz drugačnega okolja. Zgodaj se je morala postaviti na noge. Tudi ona se zelo dobro razume s svojo sestro in mamo, s katerima se tudi jaz dobro razumem. Njen oče je pokojni. Menda je, ko je bila žena še otrok, rad pil in imel v njenih najstniških letih neko afero s sorodnico svoje žene. Potem sta se z ženo (mataerjo moje žene) pobotala in ostala skupaj do njegove smrti.

Po rojstvu najinega mlajšega sem opazil, da ima žena vedno slabše živce. Ko sem pred kakim letom prišel iz službe sem vstopil v hišo ravno, ko je ona precej neusmiljeno pretepla starejšega, ki je imel takrat dve leti in pol. Sina sem ji spravil iz rok, ona pa je začela vpiti name, da je čisto ob živce, ker se mali nonstop joka in dere, da ona tega ne zdrži ipd.. Zvečer sem ji rekel, da me skrbi za njeno zdravje in zdravje mojih sinov in da predlagam, da se njena mama za nekaj časa preseli k nama. Njena mama je bila takoj za, tudi moja mama je nekajkrat tedensko hodila pomagat.

Sprva je bilo videti opazen napredek. Po nekaj mesecih mi je rekla, da misli, da ji je bolje in da zmore sama. Njena mama je ostajala samo še toliko, da sem prišel domov jaz. Lani jeseni sta šla oba fanta v vrtec, čemur je žena nasprotovala.
Od tedaj dalje ob meni zelo hitro izgubi živce. Zmoti jo vsaka malenkost, vsaka stvar jo spravi v bes. Opazil sem, da me včasih namerno skuša sprovocirati. Konec lanskega leta me je prvič udarila v obraz, letos verjetno že več kot desetkrat. Čeprav je doma, je prenehala skrbeti za gospodinjstvo. Zadnje čase je stvar čustveno postala tako naporna, da ne vidim več drugega izhoda kot da se razideva. Skušal sem naju spraviti h kakemu terapevtu, ker je to očitno najin skupni problem. Pa ni hotela, češ da ni “zmešana”. Za sinova se ne zanima preveč. Zadnjih nekaj mesecev vikende preživljamo na mojem vikendu, ki sem ga podedoval po stricu še pred poroko. Ona se nam pridruži zelo redko … kar me – če sem odkrit – ne moti preveč.
O ločitvi seveda razmišljam, a me je groza ob misli, da bi sinova ostala pri njej. Zdi se mi nestabilna, čeprav sva na zunaj še vedno idealen par. Ker je po izobrazbi psihologinja, imam občutek, da lahko obrne še takšnega eksperta, če bi jo testirali.Rad bi, da bi imela moja sinova vsaj približno stabilno mamo. Včasih mi reče, da sploh ne vem kako me ljubi in naj je ne zapustim. Tudi jaz jo ljubim, a ljubim tudi sebe in otroka, zato mislim, da bi bilo prav da se razideva, če se ne bo odločila za terapijo.

Kaj mislite. Vsako mnenje bo dobrodošlo, ker sem sam že precej pri koncu z idejami in utrujen od vsega tega.

LP

Mislim, da ona potrebuje stokovno pomoč (psihoterapevta) – sama zase, šele potem oz. vzporedno s tem pa obiščeta oba družinskega oz. partnerskega terapevta

kajti zgodbo si opisal precej črno-belo…zanimiv bi bil vpogled v tvoj prispevek k varstvu, vzgoji otrok, pomoč pri gospodinjstvu in kakšen poklic ona opravlja…če dela kot psihologinja gotovo ni enostavno in še dva mala otroka, mogoče se bo izkazalo, da je “samo” izgoreta, to se še najlažje da rešit.

Predvsem pa potrebuje tebe, jaz ne bi kar takoj razmišljala o razvezi…poskusita najprej s terapevtom, to bi bilo moje mnenje.

Žal je to res, da bi v primeru ločitve otroka skoraj gotovo dobila ona.

Psihologinja, pa praviš, da noče k terapevtu, češ da ni “zmešana”? Kaj niso tudi terapevti psihologi? Kaj psihologi imajo svoje paciente za zmešane?
Ah, vse je možno.

Če jo imaš rad, jo probaj malo razbremenit. Mogoče je res vse na njenih ramenih in ne zdrži tega pritiska. Ali pa jo služba tako obremenjuje… Ne vem, boš moral sam raziskati in se poglobiti v problem, če ti je sploh kaj do tega.

Glede na to, kar praviš, da je psihologinja po izobrazbi, punca verjetno ve, kaj se ji dogaja, a si noče priznati (tudi taki smo 🙂 Maltretiranje otrok in (tudi odraslih) je NEDOPUSTNO, zato mislim, da MORAŠ ukrepati. (Dve in polletnega otroka neusmiljeno pretepati??????????????????? Haloooo?) MORAŠ – ne zato, ker udari tebe, ki se lahko braniš in (če nič drugega) udariš nazaj, ampak zato, ker izvaja nasilje nad otroci. Zdi se mi, da precej dobro dojemaš situacijo, samo si ne upaš izvesti “dejanj”.

Hmja, čisto možno je, da te res ljubi in seveda tudi otroke. Ampak to izkazuje na zelo bolan in vam neprijeten in nedopusten način (hmja, čisto možno je, da je res izčrpana ali kaj podobnega, ampak to se nikakor ne bi smelo odražati na tak način). In edina rešitev je ZDRAVLJENJE (pa če je še tako psihologinja). Glede na to, da se ti zdi, da bi lahko obrnila tudi terapevta (dobrega sicer težko), bi jaz predlagala takole (in to TAKOJ, predvsem zato, da zaščitiš svoje otroke, praviš, da ni v službi, ali kdo ve, kaj se dogaja, ko je sama z otroci):

TAKOJ, ampak čisto TAKOJ ji povedati, da je njeno vedenje nesprejemljivo, tako do otrok, kot do tebe. Ker se vleče že kar nekaj časa, ni nobenih rokov, do katerih bi se lahko “izkazala”, da ji gre bolje. Zahtevati obisk pri psihoterapevtu, postaviti POGOJ, da če ne bo šla, greš ti Z OTROCI stran. Nič popuščanja, ampak res NIČ, hudiča, ženska neusmiljeno pretepa otroke in celo tebe (10 x do 15. maja, to pomeni, da jih dobiš približno vsakih 14 dni !!!)

Poiščite ji pomoč, magari z grožnjo, po mojem mnenju tudi ona sama zelo trpi.

Neverjetno :-))))) Neglede na to ali je ta zgodba izmišljena, ali ne: po treh odgovorih se že iščejo globina in ozadja. če bi bla situacija obrnjena, pa tudi, če ne bi bilo fizičnega momenta, bi bili odgovori in nasveti črno beli :-))))))

Je čisto isto, ali tepe žena ali mož. Nemalo žensk je zelo nasilnih. Če ne z udarci pa vsaj verbalno. Verbalno znamo ženske biti strašno nasilne. Ne jaz, seveda, ampak mnoge pa. Kolikokrat slišim žensko nadirati moža. Ma, na psa se ne moreš tako dreti.

Verjamem sicer da si obupan in v tej smeri tudi pomišljaš na ločitev, kar pa bi bilo v končni fazi rešitev le zate, torej lahko izpade zadeva tudi egoistično. To kar se dogaja njej, bi najlažje opisal kot njene notranje eksplozije in nemoč nad nečim, tebi neznanim. Neglede na izobrazbo psihologije, ta tukaj nima nič kaj dosti z potrebno obravnavo s strani psihiatra, kateri je edini kompetenten za obravnavo psihotičnega stanja. Željeno s tvoje strani da gresta k terapevtu je sedaj še prezgodaj.

Mogoče lahko njeno obnašanje posnameš, dobioš priče (tašča in mama), tudi otroci verjetno lahko marsikaj povedo.

Kako pa vajina siceršnja komunikacija? Očitno se izogibata temu, če pa se pogovarjata, je to kričanje in celo klofute iz njene strani-v takih primerih se pa le postavi zase-zadrži jo, ustavi jo (brani se!) in takoj ko je možno, pojdi stran. Postavi ji kak pogoj-se mogoče za nekaj časa odseli na vikend z otrokoma in se poskušaj pogovoriti z njo glede otrok-če se že o vajinem odnosu ne moreta…
Predlagaj ji, da si poišče pomoč v kakem drugem kraju, če se boji za svoj “ugled”, ker je v takem poklicu.
Stvar morata nekako rešiti, predvsem zaradi otrok.

Kaj pa en dober dopust nekje daleč stran, samo vidva (babice pa naj pazijo na otroke)…..verjamem, da se bo tudi ona na dopustu skulirala in se lažje pogovorila o možni terapiji, ker jo res potrebuje….

Agresija je zame vedno znak nemoči. Torej bi bilo treba ugotoviti, kakšne frustracije ima gospa, da jih ven meče na takšen način.

Mene moti predvsem to, da pišeš le o njej kot delu težave, sebe pa ne omenjaš. Ti si funkcionalen, ona pa ne. Morda že, a me prav zanima kako komuniciraš z njo. Je čutiti ogorčenje nad njenimi dejanji, jo kdaj (pa četudi potihem) obsojaš, ker je kot zrela ženska in mati sposobna tepsti vajinega otroka? Se ti je po tihem priskutila? Vedi, da človek čuti četudi ne izrečeš.

Poleg tega, ne vidim, da bi kdorkoli omenil poporodno depresijo. Tvoja žena je rodila dva otroka v obdobju dveh let, kot sam pišeš. Si kdaj pomislil na to, da je za njo prihod vajinih sončkov čisto drugačna izkušnja kot zate?

Predvsem pa te vprašam, ali si ji kdaj v navalih njene jeze, ki se le odraz velike notranje stiske in nemoči, odprl svoje srce še širše, jo objel kot bi objel izgubljenega malega otroka, da bi jo potolažil. Da bi čutila, da se lahko k tebi zateče. Da se sebe in svojih čustev ne rabi sramovati?

Morda si nekaj od tega že naredil, a vedi, da je ta ženska mati vajinih otrok, zato je vredno kdaj iti tudi preko sebe, da bi pomagal njej ins tem otrkom. Največ kar lahko oče stori za svoje otroke je to, da spoštuje in ljubi svojo ženo, njihovo mater. V dobrem in slabem. Vedi, da tudi otroka čutita tvoj morebiten odpor do žene, in če si ti vedno znova nasmejani očka, ki pride iz službe poln ljubezni in potrpljenja, ona pa zmaj, ker tega ne zmore vedno, potem ji bosta otroka delala še večje težave, saj ji bosta jasno dala vedeti, da očeta preferirata, še posebej takrat, ko bo želela vzgajati. Odpor do tebe s tem še samo raste. Vsi okoli nje ste “normalni”, le ona je “nenormalna”.

Ne vem zakaj imam občutek, da ji daješ vedeti, da sebe ne vidiš kot del težave. Morda zato, ker je tudi tvoja zgodba napisana tako. Vsekakor okolje, kjer lahko manjša obporodna otožnost preraste v depresijo.

Vsekakor bi rabila strokovnjaka, sem pa mnenja, da bi morala žena najprej k terapevtu sama, šele nato bi lahko začela delati na krizah v zakonu. Pa ne zato, ker bi bila samo ona težava, pač pa ker se mora najprej spopasti z depresijo v katero je zapadla.

Ampak res moramo biti fer, da smo pri takšnih temah ultra seksistični.

Če bi mož tepel ženo, mu ne bi svetovali, naj ga ona objema in tolaži.

Seksizem nima nič s tem. Kajti mož je v stanju to narediti, žena pa, četudi bi to hotela, ne bi mogla, ker ga sama pač takrat ni zmožna fizično obvladati.

Nasilje je nasilje, pa sploh ni važno, kako močno nekoga treščiš.

Nihče nima pravice nikogar tepsti.

Če je po izobrazbi psihologinja, še ne pomeni, da ima razčiščene stvari, daleč od tega. Naj te izobrazba ne zavede.
Na fakulteti je dobila znanje iz psihologije, kaj pa je s tem znanjem storila pri sebi, pa je drugo vprašanje.
Mala provokacija: Mogoče je šla študirat psihologijo zaradi lastnih problemov, podzavestno?

Poznam kar nekaj ljudi s svojimi nerešenimi problemi, pa vsi po vrsti gojijo iluzijo, kako bi radi pomagali ljudem.
To se dogaja tudi socialnim delavcem, ki so potem v svojem poklicu daleč od tega, da bi pomagali drugim, ali se celo težko vživijo v druge.

In ko že pišem o tem. Koliko ljudi pa gre študirat medicino, ker bi radi pomagali ljudem in bili dobri? Koliko pa jih gre zaradi prestiža, za ljudi in prvo pravilo v medicini: predvsem ne škoditi, pa jim je eno figo mar. No to je že druga tema.

Zanimivi odgovori.
Ce bi sestavek napisala zenska, bi ji vsi po vrsti svetovali naj dedca v rit brcne in se loci.

Jaz mislim, da tvoja zena potrebuje streznitev in zaposlitev. In to takoj. Presekaj.

Za nasilno obnašanje ne more biti razlag in opravičil. Povej ji, da ko bo naslednjič fizično napadla tebe ali otroke, da boš poklical policijo. In to potem tudi zares naredi in vztrjaaj, da se naredi zapisnik. Morda ji boš s tem dal vedeti, kako resno je vse skupaj. Policijski zapisnik pa ti bo tudi v pomoč pri morebitnem boju za skrbništvo nad otroci. In zahtevaj, brezpogojno zahtevaj, da si TAKOJ poišče strokovno pomoč za zdravljenje. Če se bo temu upirala, izmikala, ali celo nadaljevala s pretepanjem, samo poberi otroke in se odseli oziroma izseli njo. Pa o tem takoj obvesti socialno skrbstvo, tudi o vzrokih, zakaj si to naredil. Poglavitno je, da zaščitiš pred nasiljem otroke in jim ustvariš miren in varen dom.

Ne tolerirajte in ne zagovarjajte nasilja, lepo prosim.

A si predstavljas, da tvoji otroci to gledajo? Bosta sinova odrasla v moske, ki bodo iskali zeno, ki jih bo tepla in teptala?

Jaz tudi poznam takšne ljudi. Življenjsko poslanstvo: pomagati neznanim in tudi znanim, ampak ne najbližjim. Najbližjim škodujejo prav zaradi problemov, ki jih imajo s samimi seboj. Rešujejo svojih problemov ne, niti priznavajo si jih ne. Za vse so krivi – drugi. Vzorci pa se jim nenehno ponavljajo. Iluzijo, da so na tem svetu, da pomagajo, bodo gojili do smrti.