Zdravo. Bom poskusila opisati zelo zapleteno zgodbo, ki jo poskušam razumeti na najbolj razumen način, ker se zdim sebi dokaj čustveno inteligenten človek, ki ne želi živeti v konfliktih, niti ni moj namen pogrevanje preteklosti in iskanje krivcev.

Dobrih 40 let nazaj sta se starša ločila. Z bratom skoraj istih let (7, 8) sva takrat ostala pri mami. Oče se je zelo kmalu poročil z drugo žensko. V zgodbo se je v istem času vpletla še tretja ženska, ki je z njim pričakovala otroka. Torej se je v zelo kratkem obdobju zgodila ločitev mojih staršev, poroka očeta in rojstvo bolj ali ne nezaželene in nič krive punčke, lepše rečeno moje sestre. Zanjo sem kot najstnica izvedela iz ločitvenih papirjev, ki so mi prišli v roke, ko sem iskala slike. Mama nama ni nikoli branila stikov z očetom, se pa spominjam, da pogosto nisem želela tja, ker sem se počutila v bližini njegove nove žene zelo nelagodno. Veliko spominov nimam, mogoče so kje potlačeni. Včasih sem se skrivala, če je prišel. Odnosi med mamo in očetom po ločitvi so bili zelo hladni, v bistvu jih ni bilo. Jaz sem imela očeta vedno iskreno rada in sem ga zelo pogrešala. A ga nisem skoraj nikoli dobila kot očeta, kot starša, vedno le v paketu z njegovo novo ženo, ki ni bila neprijazna, ampak nekako narejeno prijazna. Najbrž zato, ker naju je morala sprejeti kot otroka svojega moža. Nekaj časa sta celo želela, da nekdo od naju pride živet z njima. Mene je bilo noro strah, da bi se to res zgodilo. Toliko se spomnim. Vsakič, ko smo bili v stiku, je prišlo do “pogrevanja” zgodb iz časa ločitve, iskanja krivcev itd. Ker tega nisem mogla več poslušati, so bili stiki bolj redki. Kot otrok nisem potrebovala tega, potrebovala sem očeta in njegov čas, ki bi ga preživel z menoj, ker je znal biti zelo zabaven oče.

Po 33 letih sem se opogumila navezati stik s sestro, ki je ves čas živela nedaleč proč, a se nismo nikoli srečali. Poznala sem le njeno ime. Navezali smo stike, izmenjali zgodbe in še vedno smo v stiku. Oče je bil v razcepu, nezakonsko hči je priznal, vpisan je kot oče v njen rojstni list, plačeval je preživnino. A se je izogibal stikom, ker njegova žena tega ni prenesla. Če sta se kdaj srečala, sta se na skrivaj, o tem žena ni smela vedeti. Stikov s sestro nekako nismo smeli imeti oz. bi bilo za njegov nov zakon to najbrž zelo slabo. V mojem srcu je bil to zločin. Otrok, ki se rodi na ta svet, pa čeprav kot nezaželen otrok, ima pravico do očeta in ima pravico, da spozna, čigava kri je. Oče je ni zanikal. A se je ustrašil, ker smo navezali stike, ker se je že tako zapletena situacija s tem še bolj zapletla.

Oče je umrl 🙁 Sestri tega nihče ni sporočil, jaz sem jo poklicala, ko sem izvedela. Očetova žena mi je s svojimi besedami dala vedeti, da na pogrebu sestra ni zaželena, ker zanjo osebno ne obstaja kot moževa hči in da sploh dvomi, da je njegova hči. Komaj sem verjela svojim očem in ušesom. Brat temu ni ugovarjal oz. mu je bilo čisto vseeno. Mene nikoli ni pretirano maral, en kup jeze je v njem. Mogoče ga zanimajo bolj materialne koristi, ne vem. Najbrž se ne spodobi, da pride na pogreb očeta nezaželen otrok? Oče bi jokal na glas, če bi vedel za to, v to sem prepričana. Tudi zato, ker ga nismo nikoli zavračali, ampak smo želeli z njim bistveno več stikov kot smo jih bili kadarkoli deležni. Tisto, da te oče pokliče, vpraša kako si, kar tako te povabi na kavo,… tega ni bilo nikoli. Najprej je bil mož, šele potem oče.

Vem, da je tudi njegova žena prizadeta zaradi smrti, ampak to ni opravičilo za taka dejanja. Meni je očitala, da sem jo prizadela, ko sem želela pol-sestro vključiti v naša življenja. Sem jo res? Nimam pravice delati po svoji vesti in sprejeti človeka, ki je samo želel biti del neke družine-skupnosti, ker nas povezuje kri?

Ženi očeta dajem še eno priložnost, če ne bo pozabila na vse tri priznane očetove otroke, ko se bo delilo premoženje. A ker vem, da se to ne bo zgodilo, vas sprašujem, kakšne pravice imamo otroci, v primeru da se je oče moral pred smrtjo odpovedati vsemu, tudi z namenom, da ne bi slučajno prišlo do delitve premoženja? Oče je imel hudo demenco. Žena mi je očitala, da ga nismo prišli večkrat obiskat. Poznate tisti občutek, ko prideš in imaš občutek, da bi bilo bolje, da ne bi? Da ne želiš poslušati obtožb, ki niso stvar nas otrok? Zato. Jaz osebno sem želela očeta, nekoga, ki bi nam lahko dal zelo veliko, ker je znal biti človek. Nisem pa želela, da bo njegov odnos do nas krojila ženska, ob kateri se pač nikoli nisem počutila sproščeno.

Pokopali (razsuli) smo ga v skupni grob, kar me je tudi zelo zabolelo, ker sta nekaj metrov proč pokopana njegova mama in brat. Vsak si zasluži prostor, kamor pridemo po smrti tisti, ki smo ga imeli radi. In to ni treba, da je skupni grob, niti ne verjamem, da je bila to njegova želja.

Sestri sem obljubila, da jo zaščitim kot zakonitega dediča. Tudi, če bi razdelili 5 €, ima do tega pravico. Pravico, da je človek in priznanje, da je bil moj oče tudi njen oče.

Kaj lahko storim, na koga se lahko obrnem, če slučajno pride do tega, česar se najbolj bojim?

Hvala,

Če ni oporoke, po očetu dedujete otroci. Če je oporoka, je pa mislim nujni delež.

Če ni oporoke, dedujete 1/2 žena, 1/2 pa v enakih deležih otroci. Če je oporoka, vam pripradajo nujni deleži.

Če vas prav razumem, je premoženje na ženo prepisal že prej? Kako? Z darilno pogodbo? Preužitkom? Darilna pogodba se vrne v zapuščinsko maso, če v njej ni ostalo dovolj za poplačilo nujnih deležev. Pogodba o preužitku oz. dosmrtnem preživljanju pa se lahko izpodbija, saj je tam zahtevana protivrednost + izpodbijate lahko, da ni bil sposoben sklepati pravnih poslov (demenca).

A lahko to pogodbo skleneta zakonca med sabo?

Da, lahko, je pa še več potem pričakovanega v zameno, ko se presoja protivrednost, ker zakonec mora drugega zakonca že po samem zakonu preživljat.

Upam, da sestra ima vse dokaze, da je njegova hči?

Žena podeduje polovico, druga polovica se v enakih deležih razdeli med otroke.

Vsako oporoko se da zbijat.

Oprosti, ker te bom kar tikal. Te razumem in mi je v tem primeru tikanje bližje.

Če sem prav razumel je bil oče proti koncu življenja precej dementen.  Nič nisi napisala kakšen pravni posel je sklenil, če sem prav razumel je vse premoženje prepustil ženi. V vsakem primeru gre pri dementni osebi za pravne posle, ki jih sklepa takšna oseba, za izbodbojnost takšnega posla. Dementna oseba praviloma potrebuje skrbnika, tega določi sodišče in le ta oseba lahko v imenu dementne osebe sklepa pravne posle.

V primeru dedovanja, kot je že nekdo napisal, se deduje v tvojem primeru, po očetu, polovica premoženja, ki sta ga imela zakonca. Ta polovica se delo na 4 dele, na ženo in tri otroke, tudi nezakonsko hčerko. Če je oče napisal oporoko je ta v primeru, da je bil dementen, kar pa boš morala ti dokazati (verjetno to sploh ne bo težko, oče je verjetno imel osebnega zdravnika, ki je poznal očetovo demenco), takšna oporoka izpodbojna. Izpodbijajo jo pa lahko vsi ostali dediči ali pa samo eden (očitno brata to ne zanima), tako da boš pri tem več ali manj sama. O zakonitosti oporoke odloča potem sodišče.

V primeru, da oporoka velja, lahko uveljaviš nujni delež, ki v tvojem primeru znaša polovico zakonitega (ker si prvi dedni red). V tvojem primeru je to zate 1/8 polovice ali 1/16 celote premoženja. Vendar moraš nujni delež uveljaviti na zapuščinski obravnavi.

Glede na to, da je stvar kar nekoliko zapletena ti svetujem, kolikor sama nisi prava vešča, posvet s kakšnim pravnikom ali odvetnikom.

Če te še kaj zanima vprašaj, vendar boš morala povedati nekoliko več podatkov, da ti lahko odgovorim.

Bodi dobro in ostani zdrava

Objava njenega vprašanja je od lani, upam, da je uspela do zdaj že urediti.

Saj sem videl. Vendar ne gre toliko za vprašanje november_2020. Gre za temo, ki se zelo pogosto pojavlja v življenju, namreč dedovanje, ki slej ko prej doseže skoraj vsakega od nas. In moj odgovor je bolj namenjen vsem na forumu, kot zgolj odgovor samo november _2020. Če pa nimam prav se seveda opravičujem.