Odnos
Spoštovani.
Ne vem, kako začeti, zato bom najprej nanizala nekaj dejstev.
Z dvema hčerkama sem po ločitvi od njunega očeta ostala sama, ko sta bili stari 5 in 8 let. Brez preživnine in večjega angažiranja očeta smo se prebile skozi njuno osnovno in srednjo šolo. Poleg osnovne službe sem vsa leta delala tudi druga dela. Proti koncu srednje šole so se začeli, vsaj zame. kar veliki problemi s starejšo hčerjo, ki je bila že v otroštvu naporen otrok, zelo trmasta in samosvoja.
Začela je popuščati v šoli, ni se učila, špricala … Že takrat sem naredila prvo veliko napako in sicer, da sem, namesto da bi ustrezno ukrepala, podpirala njeno lenobo in ji poskušala na razno razne načine “pomagati” pri lenobi . Skrbela sem za to, da je imela inštrukcije, da so ji drugi izdelovali seminarske naloge … Nemalokrat sem slišala, da je meni pomembna samo šola, da ne sprejemam nje kot take, da sovražim njeno družbo ( imela je družbo, ki ji je bilo najbolj pomembna zabava). V 4. letniku gimnazije je imela popravni izpit, mature v jesenskem roku ni naredila, tako da je bila eno leto doma. Dobila si je delo, zvečer in konce tedna “žurala” . Ko sem ji povedala, kakšen hišni red naj bi bil pri nas doma, je vse več ali manj ignorirala.
Potem se je vpisala na fakulteto v domačem kraju (zaradi ljubezni ni želela študirati v Ljubljani). Izpite je delala, se naveličala, študija ni končala. Vmes je zašla tudi na druga pota, imela je opravka z drogo, policijo … Večkrat se je zgodilo, da sem ji rekla, naj se odseli, ker njenega načina življenja enostavno nisem prenašala. S cmokom v grlu sem se vračala iz službe in verjamem da tudi ona. Večkrat sem se poskušala pogovoriti. Če je pogovor slučajn o uspel in sva sprejeli kak dogovor, se tega prav dolgo ni držala. Spoznala je fanta, se po približno letu preselila k njemu, rodila, se z njim pred kratkim tudi razšla.
Da preidem k bistvu. Ker se absolutno nisem in se še vedno ne strinjam z njeno potjo, a vem, da si je tako izbrala sama in da pri tem nimam nič, se oddaljujeva. Oddaljila se je tudi od mlajše sestre, ki je njeno nasprotje – delavna, v življenju odgovorna in uspešna. Naj povem, da starejše nikoli nisem primerjala z mlajšo.
Z očetom ni imela stikov 5 let, zdaj se zateka in komunicira le z njim. Že 5 let živi v drugem kraju, uro vožnje od kraja mojega bivališča.Vnukinjo in njo vidim, če grem na obisk, ona ne pride, niti ne pokliče, razen ko rabi. Nazadnje mi je očitala, kako slaba babica da sem. Otroci njenih prijateljic naj bi bili non stop z babicami, mene pa naj ne bi vnukinja niti zanimala. Povem, da mi je to očitala po tem, ko mi je pred kratkim, dva dni pred koncem tedna telefonirala in mi rekla, da imam konec tedna lahko v varstvu vnukinjo. Jaz sem bila za ta isti konec tedna že dogovorjena z družbo in sem ji povedala, da vnukinjo lahko par dni prevzamem takrat, ko bom nastopila dopust oz. takrat, ko me bo za varstvo prosila prej, ne pa tik pred zdajci. Mislim, da imam pravico da tisto, za kar se že prej dogovorim z družbo, tudi uresničim. Od takrat, ko me je po sporočilih, ne telefonskem klicu, dobro skritizirala, ni od nje ne duha ne sluha. Mimogrede – nima odnosov ne s sestro, ne z babico, ni jih imela niti s pokojno babico.
Prijateljica mi pravi, naj pustim, da gre svojo pot in sama spozna, kaj ne dela prav. Mislim, da je hči oseba, zaverovana v svoj prav, ki o sebi nikoli ne razmišlja in smo vsi ostali krivci za vse, kar se ji je v življenju zgodilo.
Še bi lahko pisala, to je le na kratko.
Res ne vem, kaj storiti. Poklicati se je ne upam, čeprav bi rada, saj na mene pogosto le kriči in kritizira, kar me močno vznemiri in se potem slabo počutim. Izgubim duševni mir. Obenem pa slabi odnosi slabo vplivajo na moje psihično stanje. Pomirim se le v naravi, kje nakako preženem misli nanjo.
Tukaj je en cel kup problemov. In večina jih je še nerešenih.
Kaj bi morala oziroma lahko storila ti? Počasi boš morala ugotoviti, da to, če hči vsak vikend žura, ne pomeni, da je slab človek. Enako velja za to, da ni zaključila študija. Naredila je srednjo šolo in našla službo, kar je super! To dokazuje, da ima občutek odgovornosti, čeprav se tebi ne zdi (pa lahko napišeš drugače, ampak res jo podcenjuješ). Prav tako očitno čisto korektno skrbi za otroka, kar tudi ni vedno tako samoumevno.
Imela je burno najstništvo in ti povzročila ogromno sivih las – to paše k starševstvu. Mogoče se ti zdi, da ne in kot kalimero meniš, da imajo vsi drugi zgledne otroke, zlate učence bla bla bla. V življenju je pa tako, da nekateri otroci staršem srce zlomijo, ko so že zdavnaj odrasli. Takih primerov je nešteto. Pri 40, 50 popolnoma zabluzijo, in to brutalno, kot tvoja hči v srednji šoli niti ne bi mogla, ker ni imela odraslih odgovornosti.
Seveda pa bo morala tudi tvoja hči še malo odrasti. Tole očitanje, da nočeš imeti vnukinje, je na ravni razgrete pubertetnice, ne odrasle ženske z otrokom. Take stvari skušaj preslišati, lahko ji pojasniš, da tako pač ne gre, ker imaš tudi ti svoje življenje in obveznosti – saj slišala te bo, ampak priznala pa ne.
In kako bi bilo, če bi vidve sami šli enkrat na kavo skupaj, brez tamale? Kot dve odrasli ženski?
Hvala obema za odgovor. Bi pa na vsak odgovor nekaj dodala:
Tygres – o možu nisem nikoli govorila nič slabega. Imava normalen odnos in zdaj sodelujeva v vsem, kar je povezano s temi našimi odnosi. Rekel mi je celo, naj je ne jemljem resno.
Nemalokrat sem ji dala čutiti da mi je do nje … z njene strani ni odziva.
Herotica:
Hčere sploh nimam za slabo osebo, le za neodgovorno kar zadeva odnose. Vedno je tako, kot paše njej. Resnice, če ji povem, ko me vpraša o mnenju, ne prenese in smo za vse krivi mi. Ona nič. Vem, da ni edina, ki mi je povzorčala sive lase, da je takih otrok veliko. Mogoče je pri meni krivo to, da si vse kar mi izreče, preveč vzamem k srcu.
je tudi precej nezanesljiva, se ne drži dogovorov. In njene besede ubijajo. To pove tudi njen bivši partner. Ko začne s kritiziranjem in obdolževanjem je živa groza. Čutim , da ni srečna in ko sem ji rekla, da bi bilo pametno, da bi šla po pomoč k strokovnjaku,vk nekomu nevtralnemu, je rekla, da naj grem sama.
Stara je 32 let. Ko sem ji rekla, da bi ji rada pomagala, je bil njen odgovor, da vse kar lahko naredim zanjo je, da ji priskrbim nek obrazec …
Odločila sem se, da skličem “krizni sestanek” z obema hlerama, saj me to, da nimamo nikakršnega odnosa kar mori. Vendar se bojim predlagati, ker me bo gotovo, kot že parkrat do sedaj, zavrnila. Ne vem … ex mož mi pravi, naj pustim vse skupaj, a enostavno ne morem, saj so mi odnosi zelo pomembni.
Še enkrat, hvala obema za odgovor in mnenje.
Lp
Zakaj gledate nazaj, v čas srednje sole? Kar je bilo je mimo, zakaj pogrevate? Vaša hcera je sedaj odrasla z otrokom, vašo vnukinjo s službo in na svojem, torej odgovorna oseba in ne tako kot jo prikazujete? Koliko razberem od napisanega ji tudi pri vzgoji in spoznavanju otroka niste kaj pomagali, kaj si pa vsako dekle želi. Kaksna narava gospa, pejte k hčeri se pogovorite, skuhajte kosilo, popedenajte vnukinjo pa naj gre hčera zurat ce tako zeli, menim da se pa nemorete več vtikovati kaj je prav in kaj ne in sprejmete hcero kot je in jo neizmerno ljubite (starši si izberemo otroke in s tem se strinjamo da jim stojimo celo zivljenje ob strani).
Ne govorim kar nekaj na pamet, imam tudi sama dva majhna otroka in me mama sploh ne pokliče, ne povprasa po vnukih, mogoce na pol leta enkrat pride na obisk. In vam povem taka praznina kot se občuti ob prihodu otroka da ti mama ne stoji ob strani ne obstaja nikjer. Vsako sekundo premišljujem o tem in ali sploh pomisli na nas, kako smo itd in veste kaj..ne nebom je poklicala, ker ce lahko druge vnuke vsak dan videva in cajha, moji niti klica niso vredni..ne..tega ne rabimo. Vi pa razmislite na kak način ste hčero pognali na tako razmišljanje..
Ah joj, hvala za mnenje.
O zgodovini sem napisala zaradi boljšega razumevanja situacije. In ne, nočem jo pogrevati, ker za nazaj ne more nihče nič spremeniti.
Ne živimo blizu, jaz še nisem v pokoju, do sedaj sem vsaj 1 x mesečno šla do njih. Glede na to, da hčerin bivši partner dela vse dneve, hči pa v turnusih, ob vikendih nisem hodila na obisk pa tudi sicer bi šla le, če bi me povabili. Družina mora biti tudi kaj skupaj, sama, se vam ne zdi. Brez mater in tašč. Smo pa bile skupaj tudi na krajšem dopustu, pa k meni je prišla, ko je bila še na porodniški za več kot teden dni. Samo v pojasnilo. Če bi živeli bližje, bi se gotovo več videvali.
Lp
Tudi meni mama govori če bi bila bližje bi bilo lažje. Ja? Kaj bi bilo lažje udobne vožnje v autu? Mislim da so to samo izgovori in ne dejstva. Če bi zeleli bi se pogovorili in prišle do zaklučka kot treba. A hčera vas naj vabi na obisk? Dajte no..mogoče je pa le nekaj na tem ko vam spodnaša kakšne so druge babice do vnukov..
Je pa to samo moje mnenje in mogoče prevec jezna in razočarana nad svojo materjo..
Sem pa res falila, meni je zvenelo, kot da pišeš o kaki 22-letnici.
Glede obiskovanja: nenapovedano obiskovanje oziroma da samo rečeš, da prideš, velja v smeri otroci – starši, če pridejo v svoj stari dom. Obratno pa seveda ne, poleg tega večina ljudi za vikende kam gre ali preprosto hoče imeti mir. Moji starši so tudi k nam prišli le nekajkrat na leto, mi smo hodili na obiske k njim (pa tudi ne vsak vikend). Prav tako niso bili varuške, ampak zaradi tega nismo imeli slabega odnosa.
Če pa moraš še stalno hoditi po jajcih, ko pokličeš ali vprašaš glede obiska, pa verjetno res nimaš pretiranega veselja. Absolutno pa izsiljevanje tik pred zdajci ni način za nikogar – sploh pa ima veliko otrok ravno obraten primer, da starši preveč morijo in želijo preveč pozornosti, ne znajo živet brez otrok in vnukov, igrajo na čustveno karto … da otroci potem vsak vikend slalomirajo med enimi in drugimi starši, kdaj bodo šli h komu, prazniki so pa zato itak en sam stres, ker je vedno nekdo užaljen. Hči bi morala biti vesela, da ima mama polno življenje in ne čepi cele vikende doma ob telefonu, kdaj jo bo blagovolila poklicat!
Žal se mi zdi, da bo tale odnos težko urediti, dokler bo hči reagirala kot najstnica. Kar lahko storiš ti, je, da se dejansko nehaš vtikovati v njen način življenja in ocenjevati njene odločitve. To, kar ti pove, vzemi na znanje in ne komentiraj ničesar. Reci samo aja, lepo, v redu, prav … Ne zapletaj se z njo v prepire, čim večkrat se ugrizni v jezik. Enkrat, ko so starši prišli k meni na obisk (živela sem še sama), sem na hodniku bloka slišala očeta, ko je zabičal mami: Da ne boš spet komentirala, kako ima urejeno in pospravljeno!
Pa recimo zdaj, ko so počitnice, mogoče reskiraš nekaj dni dopusta in povabiš vnukinjo k sebi (po dogovoru z mamo, ko bo tudi njej ustrezalo). Kot spravno gesto. Če bo hči zavrnila, reci samo o škoda, pa drugič.
Avtorica, ne ženite si vsega tako k srcu. Vse se v življenju zloži tako, kot se mora: z vsemi napakami in morda tudi napačnimi odločitvami. V vsaki sitauciji rečemo, odreagiramo tako, kot v tistem trenutku čutimo. In, čeprav nam je kasneje žal, moramo sami sebe prepričati, da smo v tistem trenutku ravnali prav. Lahko ji ponudite roko “sprave”, če jo hoče sprejet. Če je ne bo, bo v tistem trenutku njena prava odločitev. Ali pa ponos. Bodite ponosna nanjo, da je po vseh brodolomih do zdaj, še vedno spoštovanja vredna oseba. In to ji povejte. Njej in tudi drugi hčeri ter ex-možu. In tudi sebi dopovejte, da ste vedno ravnali prav v vseh obdobjih v tistih situacijah. Tudi ne rabite imeti slabe vesti, ker ste odklonili varstvo. Naučili ste se reči: NE, kar je zelo dobro za vas v smislu, da imate tudi vi svoje življenje. Vse dobro.
Spet hvala za odgovore. Resnično sem hvaležna za vsako besedo, mnenje in tudi za morebitno kritiko
Heretica, se strinjam s tabo glede obiskov. V moji primarni družini je bilo isto. V hčerin način življenja se sploh ne vtikam. Ko mi je povedala, da se je razšla s partnerjem, sem ji rekla, da vem, da je težko živeti z nekom, če ga nimaš rad. Komentirala (obema z ex zetom) sem samo, da mi je žal, da se jima ni izšlo in da obema želim, da bi našla novo pot, kjer bosta bolj srečna. Nikoli, res nikoli nisem njenega življenja kritizirala … sem se v odnosu z njo tega presneto dobro naučila. Ji pa nisem odgovorila niti tako, kot je želela, če se mi tako ni zdelo. A ni grozno, da ne moreš igrato odprtih kart, ker se bojiš, da bo še tisti minimum od dobrega odnosa zaradi tega propadel?
Sedaj, ko bom nastopila dopust sem pripravljena vnukinjo povabiti k sebi za par dni, samo sumim, da iz tega ne bo nič. Prej je ni hotela pustiti pri meni, ker ni spala vso noč, potem so bile vzrok plenice … vedno kaj.
Bernice – točno to sem govorila obema hčerama… opravičila sem se jima za vse, kar sem slabega naredila in jima povedala, da nič ni bilo zlonamerno, ampak mogoče napačna odločitev v tistem trenutku. Vedno sem ju učila, da se morata naučiti opravičiti in tudi sprejeti opravičilo, saj bosta spoznali, da ni večje sreče, če ob narejeni napaki prizadeti sprejme opravičilo in oprosti.
Ker pa je hči bolj trmaste narave, kar pove tudi sama in ima zelo močen ego, dvomim, da bo, vsaj zda,j pripravljena na pogovor in celo “spravo”.
Stepni volk – mislim, da je res tako … in da je hči dober manipulator. Žalostno.
Ah joj – ja, razdalja je problem. Sem še zaposlena in nimam nobene volje se po 17.00 voziti 2 x po 1uro na pol urni obisk. Čez vikend pa so imeli svoje poti. Tudi zdaj. Mogoče bi se pa ona lažje pripeljala do mene?
Poglejte, kar je bilo, je bilo. Velikokrat bo beseda nanesla na zgodovino, kaj si vi mislite o njej, pustite, da sama o tem govori, sami pa ne pogrevajte ničesar. V obeh je gotovo ogromno nabranega, nepredelanega, bistveno je dvoje: da se ne pustite izkoriščati in drugo, da ji poveste vsakič, ko se spomnite, da vam je mar zanjo, da jo sprejemate in da jo imate radi. In tudi vnukinjo. Ona je del nje in kakor sprejemate vnukinjo (ki je “nezakonska” kakor ona), tako sprejemate hčer. To je to. In seveda, da bi želeli več časa prebiti z njima. Če zmorete, drugače pač ne. Ampak kakor je ona osamljena celo življenje, tako ste vi. Čimveč pogovora, naj gre jeza in vse kar misli iz nje, vi pa poskušajte moderirat pogovor in ga usmerjat na čimbolj miren, prijazen in kulturen nivo. Počasi bo šlo, tudi če ne v prvem. Drugače pa – ona je celo življenje, poleg tega, da je bil odsoten oče, pogrešala vašo družbo, ker ste bili vseskozi zaposleni. Poskušajte nadoknadit, kjerkoli se da. Ampak nujno je, da pri obeh, ne kot varuška. Glede družbe pa tako: za samo varuško je primeren odziv. Ampak jaz osebno, če bi klicala za čas obeh pri vas (hčer in vnukinja) pa bi morali družbo odpovedat, ker je možno, da je posredi kakšna stiska. Tako bi sicer ravnal jaz. Poskušajte poslušat, včasih se za reakcijami skriva vse kaj drugega, kar si predstavljate. Če si ne vzamete časa, ne morete vedeti. Pustite naj vas vodi, tudi če v njen življenski slog,ki ga ne odobravate, čega ne boste spoznali, jo ne boste razumeli zakaj tako. Nenazadnje – ona je vaš izdelek življenja in izdelek okolja oz. urejenosti družbe, ki ni čisto nič naklonjena staršem, saj slovenska elita živi od preprodaje mamil. Zato so starši bolj kot ne prepuščeni sebi. Od centrov za socialno delo in sodišč pa tako vemo, da pogosto dodatno po nepotrebnem uničujejo življenja. Srečno!
Uh to se bere podobno kot moja zgodba. špricanje v srednji in popivanje, fax sem vlekla kolikor se je dalo, v glavi sam žur in zabava. doma pa kreganje z mamo, babico, dedkom. z očetom sta bila ločena in sem tudi z očetom ga pila, kadila travo… ves cajt pa ubistvu iskala ljubezen. zdej mam partnerja že 10let in pred 5meseci sva postala starša 🙂 mama me prej v 10 letih ni nikdar prišla obiskat (živim 90km stran), zdej je pa tu 1x na teden in se igra z otrokom, gremo skupaj na sprehod, kupuje mu oblekice, ga ceklja itd. uglavnem je presrečna babica 🙂 pustile sva preteklost za sabo in naju je otrok na nek način povezal. pojdite k hčeri na obisk in bodite babica. očitke pa ne jemat s sabo. ne iskat stvari ki vaju razdvajajo ampak povezujejo. trmasti, neukrotljivi in vse to ubistvu samo iščemo ljubezen in je vsa ta jeza posledica tega da mamo občutek da jo nismo deležni.
bodite babica. otrok ni nič kriv.
Sama imam še manjše otroke, a sem enkrat prebrala, da se punce kregajo z materami, ker ne želijo postati njim podobne. Mislim, da je to kar res. A poglejte, tudi vaša hči, vam je nekoliko postala. Otroka vzgaja sama, brez drugih in se je od vseh vas odmejila.
Morebiti izhajajte iz tega. Malo dajte ego na stran, ne rečite ji ničesar, da bi ji očitali (vem, to je težko), posujte se s pepelom, v smislu – poglej nisem si želela, da bi šla skozi enake stvari kot sem sama (brez preživnine, sama etc.), povejte ji, da se počutite morebiti kriva, da je tako kot je z njo, ker je “posrkala gor nedelujoče vzorce”… In da ne želite, da je temu tako… Da bi ji želela le pomagati in nehati biti to nesmiselno vojno. Da ji ne boste težila glede vzgoje, da ne želite razvajati otroka, le biti v njegovem življenju. Da ji olajšate življenje, da ji ga kdaj peljete na sprehod itd.
Morebiti potrebuje le močen topel objem, brez odvečnih besed (te velikokrat vse pokvarijo). Še Mali princ pravi, da so besede izvir nesporazumov.
Spet hvala vsem za odgovore.
Contract:
Nič od tega ne počnem: kritiziranje nje, njenega načina življenja, vse, kar mi je povedala sem sprejela kot dejstvo, ki se je zgodilo, z upanjem na boljše.
Glede osamljenosti – njene in moje: zanjo vem, da ima družbo, prav tako jaz. Osamljenost in samota sta dva različna pojma, vem. Verjamem, da je kar zadeva primarne družine, osamljena, saj je prekinila stike s sestro (vedno ji je pomagala, ko je rabila) in mano, delno tudi z očetom. Z moje strani ni nobene jeze. Ko me je najbolj besedno “obdelovala” (imam priče, ki so se nad njenim obnašanjem zgražale) in me je ob naslednjem srečanju, ki sem ga predlagala jaz, vprašala. če sem močno jezna, sem ji odgovorila da jezna ne, pač pa žalostna. Ona pogreva preteklost, jaz nikoli .. kritizira mojo vzgojo, išče napake … In čas sem si zanjo in za vnukinjo do prejšnejga meseca vedno vzela. Ker se srečanja skoraj vedno končajo z njenimi očitki ali pa me zasuje z obtožbami po sms -ih, se zanje vedno težje odločam. Sama rabim duševni mir .. in verjame, da normalni pogovori ne bodo možni, dokler ne bo sama srečna. Dokler ni, verjamem da iz nje bruha. Nazadnje, ko mi je pisala (ne kliče nikoli), sem jo prosila, naj me, ko bo imela čas, pokliče (jaz je ne želim motiti ob nepravem trenutku), a me do sedaj (2 tedna) še ni. …
Pa še kako znano:
Potem veste, kako je v taki situaciji. Tudi jaz sem bila presrečna, ko sem se srečevala z njimi tremi. Po razhodu s partnerjem (živijo še vedno skupaj, v isti hiši s taščo in svakinjo – v ločenih stanovanji) pa smo se strečevale v njenem kraju bivanja, v parku … K “njim domov” iti mi je neprijetno, ne morem pomagati. Če bi živeli v istem kraju sem prepričana, da bi imela vnukinjo pri sebi vsaj kako uro na dan, tako pa … Rada bi bila babica, res bi si želela.
In verjamem, da uporniki iščete ljubezen, to, da ste opaženi, razumljeni. Lahko jo dobite, če pustite človeku k sebi, pri nas tega ni. Poskušala sem, še bi, a se vedno bojim, da bo po srečanju isto in bom zato samo še bolj trpela.
Yealink
Vse, kar ste napisali, sem počela. Nič ji ne očitam, nič ji ne vsiljujem. Ko se je razšla s partnerjem, sem ji in jima rekla le, da jima želim, da bosta na novi poti našla srečo. Rada bi ji pomagala, nimam pa namena se vsiljevati, ker bom naletela na še večji odpor. Rekla sem ji, da ve kje sem in da me lahko pokliče kadarkoli. Glede tiste odpovedi pomoči pri varstvu pa – ni se mi problem odpovedati družbi, če gre za stisko ali kakršnokoli drugo težavo. Vse je stvar dogovora, predvsem pravočasnega. Ni pa bila v igri niti stiska, niti težava ampak le njen prosti čas. Imam pa tudi sama pravico do svojega življenja, kajne?
In ja – objem in stik je včasih bolj pomemben kot beseda. Sploh pa naredi škodo napisana in slabo razumljena beseda.
Hvala še enkrat za vaša mnenja.
Kiksi po spisku. “Ne klicem, ker ne zelim motiti ob nepravem casu.” Hecate se? Ce hocete odnos ohranit enako gnil kot je, vi kar. Ce hocete, da vas kdaj poklice, jo boste pa tudi kdaj morali vi. “Predalec za obisk. Ena urca? Predalec? Nekateri se vec kot toliko casa v sluzbo vozijo! Pa ne hodit na obisk za pol urce, organizirajte si, da vnukinjo se kam peljete oz karkoli ze. Potem pa se pripomnete naj se raje hci pripelje k vam. S turnusi in majhnim otrokom? Pa dajte se no spomnit kako je bit v njeni kozi. Nefleksibilni ste. Iscete svoj mir, ki ga imate popolnoma ves cas in si ne bi vzeli vec casa za hci in vnukinjo. Ker ne zelite in ne zato, ker ne morete. Pri takem odnosu do vnukov, neke blazne povezave z njimi ne morete vzpostaviti (tudi, ce in ko jih bo vec) in nekega dne boste ugotovili, da ste na izgubi le in zgolj vi. Pri takem odnosu do hcerke se zblizati ne moreta. Vi ste dali njo na hladno ravno tako kot je ona dala vas. Dalec od tega, da bi bila krivda le in zgolj njena. Precej veliko ste imeli pri tem vi sami. Dajte se malo zazreti v lastno nefleksibilnost in se vprasajte zakaj to pocnete, predvsem pa kaj s tem izgubljate ravno vi sami. Je pac zabluzila in zdaj to placuje, ampak kaj ima to veze z vami? Njeno zivljenje, ne vase. Vi ste odgovorni za svoje in za svoje odnose. Veste kdo je odgovoren za babica – vnukinja odnos? Vi sami! Vi ste odrasli, vnukinja je otrok. S tem, ko ste dali njeno mamo na hladno ste dali tudi njo. Na cedilu ste jo pustili. Ona najbrz niti ne razume, hci pa in vam to tudi ocita. Verjamem, da vam moj pogled ne bo po godu. Ce se vsaj zamislite, preden bo do koncno prepozno in kaj spremenite, bo pa bonus itak zgolj vas.
če bi živeli v istem kraju bi jo imeli za kako urco??…moja mama se z vlakom vozi 90km da pride na obisk k meni in mojemu otroku!!-uro pa pol vožnje. pa tudi dela ampak pride vedno vsako soboto ali nedeljo. dopoldne pride k nam, pozno popoldne gre in skupaj preživimo lep dan. vas je pa kup izgovorov zakaj ne. ja prav pa mejte svoje izgovore. dokler jih boste iskali zakaj se nekaj ne da do takrat bo pač tako kot je. brez muje se še čevelj ne obuje.
Ojoj mati zala in Pa še kako znano
Hvala za mnenje. Se strinjam z vama. In vse sprejemam, čeprav ste napisali, da mi najbrž ne bo po godu. Težko je pisati, ker je zgodba zelo dolga. Če bi pripovedovala bi bilo lažje.
Samo to napišem – kako bi se počutili, če bi se pripeljali na obisk in bili ignorirani? Po pol ure srečanja bi vam rekli … imam to in to za opravit, moram iti … Enkrat, dvakrat …. bi še šli? Čez vikend je pa itak ni doma.
Nikogar nisem dala na hladno. Če povem, da so “pri njih doma” vsi skregani med sabo … pa najbrž ni za to kriva le tašča, svakinja, svak …
Pripoved njenega očeta: .. je obljubila, da pride na obisk… sem nakupil dobrote za vnukinjo, pa je ni bilo … niti sporočila ni… Ko sem jo vprašal zakaj je ni bilo je bil odgovor – sem šla raje na morje … kja bi rekli na to. Isto se je zgodilo pri meni, pa ne enkrat.
Če vse vidita kot izgovor, tudi prav. Ko je človek “osmojen” jih najbrž res išče, ampak le zato, da se ne izpostavlja tistemu, kar ga boli.
Odnos dveh odraslih ljudi, je odnos dveh enakovrednih ljudi.
Vaša hči vam tega ne dopušča. Ves čas je v vlogi “žrtve” in vas manipulira, izsiljuje. To ni odnos. To je nenehno izsiljevanje.
Takšne stvari se prekine.. odnos pa zgradi od začetka, če je interes za to. Pri terapevtu, najbolj primerno. Pa ne neko 3x snidenje tam in potem po starih poteh naprej.
Ne, dolgotrajen proces pri terapevtu. Vsak teden!
Stepni volk
Enako razmišljava z ex možem. Tudi on ima dovolj manipulacij.
Hčeri sem že pred leti predlagala, da bi vsi skupaj obiskali terapevta in opravili terapijo z maksimalnim osebnim angažiranjem. Odgovor: pojdi sama. Najbrž se tudi ni bila in se tudi še ni pripravljena soočiti sama s sabo.