Pozdravljeni,
znašla sem se v situaciji, ki ji ne vidim pravega izhoda… še vedno sem ga, tokrat pa ne…
Pred desetimi leti sem se v zgodnjih 30-ih zaljubila v malo mlajšega fanta, s katerim sva kmalu začela lepo, trdno, iskreno ljubezensko zvezo. Zanj sem se odločila s srcem in glavo, saj je – poleg tega da me je privlačil kot moški – bil zelo predan, spoštljiv, deloven, zanesljiv…začela sva skratka skupno življenje, polno zaupanja, radosti, izletov itd… Bila sem torej v letih, ko sem si želela počasi ustvariti družino, po cca dveh letih se je izkazalo, da bi to s fantom bilo možno, zveza je bila trdna, vendar….!! Opazila sem, da se nekaj čudnega dogaja med spolnim odnosom… jaz sem v njem uživala, bila sproščena itd… njemu pa je po kratkem času bilo dovolj, erekcija je uplahnila, nikoli ni doživel orgazma… spodbujala in stimulirala sem ga na vse možne načine, mu povedala, da mi je lep, me privlači, izrazila dvom, če sem jaz njemu itd… naenkrat se mi je zdelo, da mi spolnost več ne predstavlja užitka, kar je, kot vemo, znak za hud alarm. Kmalu mi je priznal, da gleda pornografijo, da je od nje odvisen in da se najbrž zato ne more dovolj vzburit ob spolnem odnosu oz. da ima v v sebi nek strah, da ne bo dovolj dober…skratka, svet se mi je malo porušil, saj sem kmalu po raziskovanju te teme – odvisnost od pornografije, uvidela, za kako težek problem v bistvu gre…prosila sem ga, da gre na zdravljenje, da odmota ta klobčič, ki v bistvu izkazuje zelo nesamozavestno osebo, kmalu sem ga tudi začela občutit bolj kot dečka kot moškega in katastrofa je bila tu…nikoli ga nisem zaradi te težave hotela zapustiti, prosila sem ga le, naj se zave, da gre za stvar, ki uničuje najino spolnost, najin odnos. Da ne omenjam tega, da – ker ni doživel orgazma – je tudi on zelo trpel, jaz pa še bolj ,saj je to pomenilo, da v končni fazi ni mogoče narediti otroka. In – razšla sva se… in šla spet skupaj …in spet narazen itd. Vmes sem bila z drugim za eno noč, saj sva pred tem zaradi odtujenosti že leto dni ležala drug zraven drugega brez seksa…skratka, zelo boleče… pri čemer ga nikoli nisem nehala cenit kot človeka, enega redkih odgovornih in spoštljivih ljudi (razen najbrž do samega sebe)…torej, pomoči ni poiskal, saj je rekel, da je to preveč boleče…
No, in tako je vse to trajalo z meseci narazen… seveda sva se odtujila, jaz sem vmes imela še eno kratko zaljubljenost….dokler se pa pred dvema letoma nisem zaljubila v mnogo starejšega moškega…s katerim nisem želela razmerja, saj je let mojega očeta….nekako sem mislila, da se bova le kratek čas družila, bila intimna…vendar sva se resnično zaljubila, na nek način karakterno sodiva skupaj, jaz bi tudi bila z njim in začela novo življenje, če le ne bi imel toliko let več (jaz pa še vedno brez otroka:-( in da je mera polna, človek ne le, da nima niti povprečne plače, ampak je na meji revščine…tako da bi resnično težko vzdrževal tako pomembno celico, kot je družina. kar sem mu tudi povedala….vendar nisva mogla narazen, zaljubljenost sedaj po dveh letih že prehaja v ljubezen….jaz pa nikoli nisem pozabila mojega “fanta”, ki mi ga je žal, žal v smislu, da sem tako zelo verjela v najino skupno prihodnost, pa naju je razdvojila ta njegova prekleta odvisnost, ki je seveda simptom njegove nesigurnosti v življenju, ob tem, da živi s teto (ko sem jaz tam, se mi seveda posveti, vendar me njegova nesamostojnost na nek način tudi moti), skratka, začela sem iskati pot nazaj do tega fanta (jaz živim v svojem stanovanju in povsem skrbim zase, trenutno sicer v zelo nezavidljivem socialnem položaju), da bi poskusila znova, saj ljubezen nikoli ne obupa, po drugi strani pa seveda vztraja navezanost na drugega človeka, ki pa že skoraj v jeseni življenja in na socialnem dnu na nek način terja, da bi jaz nosila številne odgovornosti itd..,in mi ob tem povzroča druge vrste eksistencialno stisko.
Dve v bistvu težki situaciji…ob tem pa naj povem, da mi sploh ni, da bi se pri teh letih odločala še za tretjo osebo, jo iskala itd….vse skupaj me je pahnilo v globoko stisko…jezo, nemoč…prvi partner me je pripravljen sprejeti nazaj, z njim je mogoča zveza…sva dobra prijatelja, ljubimkat z njim pa me je strah, čeprav si on želi, seveda, mlad moški je, še vedno priznava težave s porn….včasih pa abstinira tudi po dcva meseca, nočem ga mučit, a me je strah seksa z njim…z mojim starejšim prijateljem pa si ne bi upala v tako resno stvar, kot je družina…on je takorekoč v penziji…seveda pa ne morem in ne želim biti z dvema, očutek dvojnosti, v kateri sem, me seveda duši še posebej. Hvaležna bom za razumen vpogled v situacijo, predvsem v predelavo neke zamere do prvega, ki je sicer res dober in pošten človek (ne ve za moj drug odnos), vendar nimam moči, da bi šla še enkrat skozi vse trpljenje in muko ob prisotnosti njegove odvisnosti, obenem pa vem, da brez potrpežljivosti ni nič in da je brez njega moje življenje tudi zelo okrnjeno…Hvala.

Nimam ravno empatičnega obdobja in temu primeren bo tudi odgovor.
Sta to edina dva moška na planetu? En starec in en odvisnež od pornografije, ki tega niti noče spremenit?
Kaj si obetaš od zveze s takšnim starcem? Se zavedaš, kaj to pomeni? Ko bo v penziji, ga boš morala preživljati ti, ker bo imel 500 evrov penzije. Bog ne daj, da ga sune huda možganska kap in bo moral v dom, kjer je oskrba čez jurja na mesec. Pri otroku ti bo bolj malo pomagal, ker ne bo imel energije. Vprašanje tudi, koliko časa bo on še sposoben seksati. Plus, starost je tudi pri moškem dejavnik tveganja, kar se tiče zdravja otroka. To je dokazano.
Če odvisnež želi ostati v svojem svetu, ker ga ta zadovoljuje bolj kot občutek, da osrečuje partnerja oziroma partnerko, s tako osebo ni dolgoročnih izgledov. Ravna skrajno egoistično – on doseže svoj užitek, za srečno partnerstvo mu je premalo mar, da bi to spremenil in poskrbel za enega bistvenih elementov povprečno uspešne zveze (to je seks). Hkrati ravna tudi otročje – s problemi se noče ubadat, če so preboleči. Super. Kako bo ravnal, ko bodo prišli drugi problemi v življenju, ki bodo tudi boleči?
Pa smo pri uvodnem vprašanju: drugega moškega v Sloveniji ni? Ali pa obravnavo v prvi vrsti potrebuješ ti, ker očitno prav iščeš probleme in ovire. Mogoče bi pa ti najprej morala pri sebi pošteno popucati? Odrasla ženska tvoje starosti bi od obeh dvignila roke takoj, zaljubljenost gor ali dol, če bi imela zdrave vzorce in poglede na partnerstvo. Ljudje so za svoje probleme v prvi vrsti odgovorni sami, drugi so jim pri tem lahko samo v moralno oporo, rešit jih pa ne morejo namesto njih. Kaj šele, če niti volje in želje ni.
Dovolila si bom malo ugibati, ker sem tudi jaz krvava pod kožo in grešna: tvoj bivši fant bi s tabo bil predvsem zato, ker mu je prekleto jasno, da je zelo malo žensk tako naivnih kot ti, ki bi toliko časa gledale čustveno odmaknjenega, na pol impotentnega tipa. In ne delaj si iluzij, da čuti do tebe tisto, kar bi moral.

Mislim, da imaš sindrom rešiteljice, kar ima zelo veliko žensk. To pomeni, da misliš, kako moraš moškega rešiti. Prvega iz odvisnosti, drugega še ne vem točno iz česa- verjetno, če boš z njim, boš najprej njegova financ ministrica, nato še negovalka.

Iz odvisnosti lahko človek le sebe reši in kot vidiš, bivši tega ne želi. Zakaj torej, če si že pred leti videla, da ne gre, bi šla spet z njim poskušat?
Ali ti zdaj res tako voda v grlo teče glede materinstva, da misliš, kako moraš nujno imeti nekega moškega, na izbiro imaš samo ta dva in zdaj se boš zato za enega odločila?
Se ti zdi, da je katerikoli od njiju sploh primeren za družinsko življenje in očetovstvo? Po opisu sodeč se mi ne zdi.
Sploh pa ti svetujem, da si ne greš otroka narediti z dedijem, ker ti iz izkušenj povem, da otrok ne bo imel kaj dosti od očeta in je to zelo egoistično. Po določeni starosti tudi moški niso več primerni za očete, najnovejše raziskave kažejo, da se po 45. letu tudi pri njih povečuje število otrok, rojenih z genetskimi napakami.

S socialci nimaš kaj imeti otrok. Že dovolj ljudi je v breme sociali. Išči dalje, nista zadnja na svetu, je pa res, da je takih 90% samskih.

Tako kot sem rekla nista edina. Kakšna prihodnost te pa čaka z njima. Tudi če bi imela otroka s kom od niju bi bila katastrofa. Sploh s tem starejšim, nakoncu boš preživljala njega in otroka in spet bo eden socialni problem več, otrok si pa tega ne zasluži. S takimi temelji začeti celico kot je družina ni zdravo. Ženska v nosečnosti potrebuje stabilnost in varnost kar pa ta dva primera sigurno nista. Moj bivši je bil tak vedno ga je bilo potrebno reševati in na koncu sem bila tako utrujena da sem pozabila nase. Od kar sem zadihala sama in ga pustila v preteklosti je moje življenje 100% boljše, nepredstavljivo kako ti lahko nekdo spije energijo, ki bi jo rabil zase. Najdi nekoga drugega. In delaj na sebi, da ti ne moreš reševati ljudi če si sami nočejo pomagati. Želim ti vso srečo.

Malo drugace kot ostali, bi ti jaz rekla, da se potrudi z mlajsim. Ljudje se spreminjamo. Mogoce ti zivljenje kaze, da si tudi ti v resnici ne zelis otrok, ampak ti ego trka na vrata.
Imam podobno zgodbo oz. izkusnje. Vseeno ti na koncu ostane predvsem dober odnos, clovek, ki pravis, da ga cenis. In primernih let, da skupaj plujeta v starost.
Lahko sem tudi jaz ena tistih resiteljic, ali pa le optimist, da je vredno premagati strah, delati na sebi (ti-!), pa se bodo okoliscine prilagodile tako, kot je prava pot tvoje duse.
Samo notranji glas poslusaj.

Živjo!
Dajmo najprej malo o tvoji starosti.
Če si bila pred desetimi leti v tridesetih, si zdaj v štiridesetih. Moja mami je v štiridesetih, jaz pa počasi končujem s faksom.
Žal si se za otroke odločila malo prepozno. Z nestabilnim stanjem kot je tvoje, finančnimi in očitno tudi psihičnimi težavami nimaš kaj delat otrok. Bodi fer, svojemu otroku ne bi noben želel takih staršev, kot bi mu jih ti naprtila. Starec, ki bo umrl preden bo otrok v srednji ali pa čuden tip z osebnimi težavami. In mamica, ki je malo pozabila na materinstvo potem se je pa pri starejših letih spomnila in s tem tvegala, da bo imel otrok zdravstvene težave zaradi pozne nosečnosti in očitno mu še ne boš mogla omogočiti nekega solidnega življenskega standarda? Še otroci staršev najstnikov se včasih rodijo v boljše razmere.
Tako da: skenslaj oba desca, uredi si življenje in probaj poiskat nekoga s komer se boš z veseljem postarala (brez otrok žal).

Še vedno lahko ima otroke, če si najde ustreznega partnerja…še vedno biti odgovoren starš pri 40-tih, ko nimaš želje po ponočevanju in zabavah, kot pa pri 20-tih, ko ti itak vzgajajo otroke babice. Tako, da pusti času čas, najprej zadihaj, če mene vprašaš, skenslaj oba tipa, predelaj zadevo, razmisli, kaj si dejansko želiš, mogoče to sploh niso otroci, delaj na sebi in pravi moški bo prišel, če ti je namenjen…razmišljati o otrokih brez ustreznega partnerja je delati račune brez krčmarja.

zdravo
zanimivo bi bilo s tabo podebatirati na ZS,zato me najdeš tukaj.Lepo nedeljo-M

Hvala vsem…
Menim, da je vsaka dekada v življenju čemu namenjena…in 30-ta so za ustvarjanje družine…ki si jo želim, sem si jo zmeraj…da, zdaj sem čez 40…predstavljajte si tragedijo, da po seveda raznih neuspešnih zvezah v 30-ih spoznam človeka, s katerim bi si upala imeti družino…resen, odgovoren, imava se rada…a seveda, globoko v sebi nesproščen, s slabo samopodobo in s posledicami od porn…Zelo boleče za oba. Ja, sem se želela premaknit dalje od njega, saj ni hotel nič naredit…ni razumel, kako pomembno je reševanje tega problema…no, zdaj sem spet z njim, a ne vem, če bo šlo…ljubezen ima tudi nek rok trajanja…res si iskreno želim otroka, mislim, da bi bila dobra mama…in nato najprej najdem enega, ki mi ponudi odprto zvezo, nato se zaljubim v “starca”… Kruto. Vsi, ki iščete, veste, da je zelo težko najti nekoga, hkrati pa je treba sprejemati komporomise…seveda vem, da si želim družine v stabilnih finančnih in čustvenih razmerah…starejšemu sem povedala, ve za vse omejitve, razume…škoda res, ker se dobro razumeva…po eni strani mi skoraj ni več do sklepanja kompromisov take vrste…zrelih ljudi pa je malo…pač privlačimo se z različnimi ljudmi in nihče ne ve, kakšen rukzak ima drugi…verjetno je treba imeti tudi malo sreče. Eni najdejo že v najstniških letih, eni žal zelo pozno ali morda nikoli… Včasih se mi zdi, da se pa ne bi več sploh na nič ozirala in živela tjavendan, trudila bi se za svojo pot, zdravje, hobije itd, a vse ostalo…ne vem no, življenje je preveč polno presenečenj, da bi lahko kaj sploh zares vedeli…

Vsak otrok si zasluzi ljubezen dveh ljudi neglede nato kolk kesa imata. Denar ni najbolj pomemben faktor in socialci upam da sexate vsi dosti in brez kondomov in se razmnozujete da lahko taki ki jih to moti se bolj popizdevajo. Vsak ima pravico met otroka z ljubljeno osebo neglede na sluzbo ker jo lahk drug dan zgubi po posti v casu koronavirusa npr. Bolj so tisti ki posiljajo te odpovedi gnili. Taki “direktorji” ne zasluzijo otrok ker jim ne morejo osnovnih vrednot cloveskih vzgojit!

Vsak otrok si zasluzi ljubezen dveh ljudi neglede nato kolk kesa imata. Denar ni najbolj pomemben faktor in socialci upam da sexate vsi dosti in brez kondomov in se razmnozujete da lahko taki ki jih to moti se bolj popizdevajo. Vsak ima pravico met otroka z ljubljeno osebo neglede na sluzbo ker jo lahk drug dan zgubi po posti v casu koronavirusa npr. Bolj so tisti ki posiljajo te odpovedi gnili. Taki “direktorji” ne zasluzijo otrok ker jim ne morejo osnovnih vrednot cloveskih vzgojit!
[/quote]

Avtorica pejt v tujino z 2000do3000e na kliniko oplodijo vse zenske ki zelijo otroke ce imajo redno sluzbo ( tud minimalc) in ne najdejo tipa. In do 45leta mas lahko otroke. Tu na medovernetu je nekaj zelo nesramnih ljudi ki ob besedi socialc pozabijo na svoje dostojanstvo in sinfajo norijo gnjavijo. Zasluzis si imeri otroka ampak je boljs partner brez dolgov ki nima sumljive prereklosti. Zaradi tega da te kaj neprijetnega ne sreca zaradi tega. Nimajo pa vsi socialci dolgov.

Želja po otroku je torej tako velika, da bi ga imela celo s starcem?

Ali pa odvisnikom?

Pomoje bi bilo dobro, da štartaš pri kakem psihiatru, ker se mi ne zdi, da si v glavi toliko poštimana, da bi lahko bila dobra mati.

Razen če je tvoj namen samo to, ker če boš v otrokovo življenje prinašala same take moške brez vratu…ne vem no.

Recimo, da imam toleranco do tega, da boš tako pozno mati. Ker jih še nimaš. Tistih, ki imajo več otrok in rodijo še pri 45,itak ne bom nikoli razumela, ampak to je moje mnenje.

Losaj se dedka, losaj se odvisneža (če bi bil odvisen od drog bi te isto vleklo k njemu?)… Vzami kredit, daj se umetno oplodit in uživaj v materinstvu kot samostojna oseba, ne pa z luzerji, ki bodo tako kot otrok odvisni od tebe.

Materinstvo je najlepše, je pa potrebno imeti tudi dosti zdrave pameti, da bo imel lepo otroštvo.
Prijateljica ima tudi sedaj najstnika s 70-letnikom. Samo jamra in jamra. Ne vem kaj je mislila. Da se bo ona štartala, ded pa pomlajal. Pubec nikoli ni imel nič od njega. Ker je prestar. Ona pa vsa živčna kako mora vse sama. Sedaj si je našla še loverja in si moraš mislit, da ji je žal da ima otroka, ker jo ovira pri njeni “ljubezni”…

Playboyev vic vse pojasni. Takole gre:
Zakaj so mlade ženske rade s starejšimi moškimi?
Ker oni ne morejo več “tako” in one še ne znajo “tako”.

Poanto je sicer že (h)Erotica:
Skrivnost ni torej v limitah moških, temveč vprašanju: Zakaj si vi izbirate prav takšne moške z omejitvami?

Dodatno: ODVISNOSTI od pornografije ni. Ljudje smo odvisni zgolj od stvari, ki nam omogočajo življenje: zrak, voda, hrana in prosotor.
Tudi ZASVOJENOST s pornografijo ni. Sem že pisal o tem, skupaj s povezavami. Poiščite si.

Pornografija je zgolj izgovor, da lahko človek – v tem primeru moški – pobegne iz razmerja. Lahko je seveda tudi alkohol (ki pa dejansko povzroča fizično zasvojenost!), workoholizem, pretiranje športanje, droge itd.
Ljudje smo iznajdljivi, VSE lahko zlorabimo, da se izognemo razmerij in s tem soočenjem s samim seboj.

Privlačijo nas pa nam podobni ljudje. S podobnimi manjki v življenju in čustvovanju. V idealnem razpletu okoliščin si tako pomagata premagati ovire in napredovati – a je to silno, silno redko.. v bolj običajnem razpletu pa to pomeni, da drug drugega vlečeta dol – to pa predstavlja večino partnerskih situacij.
Razlika med manjšino, ki si želi napredka in stagnirajočo večino poliranja blatnega jarka bednega odnosa, je pa silno preprosta: poiščejo si pomoč in se lotijo “bolečega” napredka.

Ne iščejo izgovore, temveč REŠITVE in se jih lotijo. S terapijo ali brez.

a pravilno berem? froc po 40? to je čas za vnuke, ne za dojenčad.

Pah, po svoje te razumem… Nekoga imas rada, v drugega si zaljubljena.. Saj sama pri sebi tiho ves, da s prvim ni prave ljubezni, drugi je verjetno kompenzacija prve.. Neredko se zgodi, da smo ujeti v take zgodbe.

Verjamem, da si s prvim govorila in se pogovorila o vseh moznostih terapij, ipd..

Predvidevam, da si tudi  starejšemu pojasnila situacijo. Tezko v tej situaciji delas z glavo, saj ona ve, kaj bi bilo pravilno, verjamem pa, da svoje pove tudi srce..

S prvim bi verjetno zivela umirjeno zivljenje, kjer bi se sprijaznila z dejstvom, da ni intime, v tebi bi pocasi zacelo tleti konstantno nezadovoljstvo, itd..

Starejsi ti pa nudi verjetno nežnost in intimo, kar je verjetno dosti pomembno..

Spomnim se znanke, ki je bogatega in simpatičnega partnerja zamenjala za enostavnega in preprostega, “starca”, ki jo je osrečeval do svoje smrti..Kljub preprostemu nacinu življenja.

Starejsi moski poleg prtljage lahko nudi tudi varnost in zavetje..

Mogoce v tem razmišljanju najdeš odgovor…lp

ja res bo veliko intime s starcem čez 70 let. pa če bi prav prebrala bi videla, da je tipo na sociali oz. s tako nizko penzijo, kakšno varnost ji bo nudil s 400 evri? odgovarjamo na eno leto staro temo, tako da domnevam, da je avtorica vmes že nekaj naredila.