Nespečnost
S partnerjem sva skupaj tri leta. Iz prejšnjega zakona ima tri otroke, ki so polovico časa pri nama in polovico pri mami. Imamo tudi psa. Za dobro počutje moram spati 8 ur na noč. Težav s spanjem nimam, ko lahko, spim trdno in dobro, ampak v zadnjih treh letih sem se naspala, samo ce sem bila sama (službena pot, obisk staršev inp.). Pri spanju imam rada mir, temo, tudi telefon ugasnem. Partner potrebuje manj spanja, manj kot 6 ur. Zvečer je pogosto na telefonu, moti me svetloba njegovega telefona ali pa bere, moti me luč. Želi, da pes spi v spalnici, to me ne moti, ampak pes se ponoči zbuja in non stop čmokota-to me moti. Otroci imajo večkrat nočne more in se prijokajo v spalnico in potem spijo skupaj z nama, zaradi tega spet ne morem spati. Imam zelo zahtevno in odgovorno službo. Meša se mi, kadar nisem naspana, ne morem normalno delovati. Non stop pizdim, gre mi vse na živce on, pes in otroci. Vsakodnevno sem zaradi tega na robu joka. Večkrat sva se o tem že pogovarjala in ni nič boljše. On je rekel, da naj dam odpoved v službi, ker sam super zasluži in bomo živeli od njegove plače. Rada imam svoje delo in finančno neodvisnost, tega nisem pripravljena storiti. Kaj mi še preostane drugega, bojim se, da se mi bo zmešalo.
Pozdravljeni.
Imate prav, spanje je zelo pomembno in vse kar omenjate seveda lahko moti normalni tok spanja. V praksi seveda vseh motenj ne moremo vedno izključiti, katere za zagotovo lahko (npr. telefon …).
Ne glede na napisano, pa imam občutek, da je na listi prioritet za vas spanje vseeno manj pomembno kot “mir” pri hiši.
Menim, da je možnih rešitev še veliko, od tega da poskusite z spalnimi očali in čepki za ušesa, do ločenih spalnic. Nekje vmes pa je iskren pogovor in dogovor s partnerjem kaj je za oba še sprejemljivo oz. dovolj dobro. V naprej napisanih pravil ni, oba pa sta odgovorna vsak za svoje meje.
V resnici je glavni razlog za vaše težave v različnih vrednotah/prepričanjih, prioritetah, nespoštovanju mej, nesposobnosti postavljati meje in igri moči.
Pravijo, da pride pogosto do ločitve zaradi “napačno” uporabljene zobne paste. Vedno kadar je tako, se pravi razlog skriva pod gladino ledene gore.
Razmislite kje so vaše zahteve pretirane in kje ste popustili preveč. Dobro bi bilo, da bi tudi vaš partner naredil podoben razmislek.
Vse dobro.
Ko boste umirili sebe boste spali,obremenjujete se z nepomebnimi stvarmi.za vas je najbolje da ste sami v svojem svetu zaviti v vato.spala posteno nisem vec kot leto,max 3 ure na noc.sele ko sem sebe umirila,zdaj spim cca 6-8 ur in poleg dveh otrok in dveh psov sluzbe in gospodinjstva popolnoma normalno funkcioniram
Ce nista nasla kompromisov, je odgovor : vsak potrebuje svojo spalnico. Mogoce se slisi cudno, ampak v sodobnem svetu nikakor ni. Poznam kar precej parov, ki spijo loceno, tudi taksne, ki imajo otroke. Gre se samo zato, da so vcasih dane razmere, ko ne gre drugace (npr razlicne smene, razlicne navade itd). Pri sodelavki je to resilo zakon; pred tem samo jeza, kreganje, oba tecna…sedaj pravi, da sta bolj srecna in med vikendih oz prostih dneh z veseljem spita skupaj v eni postelji. Tudi moj moz je izredno obcutljiv in razmisljama o tej opciji, ko bo hisa dokoncana. Trenutno je stanovanje malo. On gre spat ob 19.30, vstaja ob 3eh; jaz pridem domov ob 20ih, vstaja po 8i uri. Spanje je zelo in vpliva na splosno pocutje in nenazadnje tudi na vzdusje v zvezi. Vse dobro.
Ni težko sklepat kompromisov, če si se zmožen vživeti v drugo osebo in jo razumeti, da je nekaj dejansko moteče.
Imam psa in ga imam zelo rada, je družinski član in se lahko valja povsod po stanovanju, razen v spalnici in absolutno ne v postelji. Včasih se pretihotapi v spalnico in spi na tepihu, ampak da mir. Poleg tega ne razumem, zakaj je treba telefon/laptop uporabljat v postelji, zakaj ne v dnevni ali za kuhinjsko mizo? Vsi že čivkajo o tem, kako škodljivo je gledati v zaslon pred spanjem in da modra barva ne vpliva dobro na možgane, ki se pripravljajo na spanec. Torej bi partner to navado moral opustiti že zaradi sebe. Ne vem, meni se to zdi strašno egoistično, kar počne. Če bi te res čutil, bi ti privoščil, da si odpočiješ. Velike kompromise moraš sklepati in prav bi bilo, da bi tudi on naredil kak korak nasproti. Težko je človeku, ki je tako zaverovan vase, dopovedat, da bi moral pomisliti tudi na druge – verjetno je zato tudi ločen. Pri treh otrocih se ne greš ločit zato, ker ne zna stiskat paste.
Hočem reči, ne gre za tvoj spanec, gre za to, kakšna oseba je on.
Še en premislek: glede na to, da otroci še hodijo k vama spat, je verjetno najmlajši še kar majhen, skupaj sta tri leta … zelo zelo neugoden je podatek, da se je ločil, ko je imel še malčka, torej leto, dve po otrokovem rojstvu. Zaenkrat jaz ne bi razmišljala o otroku z njim. Res razmisli, ali je on prava oseba, ki ti bo stala ob strani, če bo življenje pokazalo roge. Meni ne deluje tako.
Če vas vse kar ste naštela, tako zelo moti in, da ste drugače uspešna v življenju, obstaja možnost, da nosite v sebi visoko funkcionalen avtizem. Aspergerjev sindrom. Ne me držat za besedo, mal si poguglajte, mogoče kaj odkrijete novega. Imam otroka s tem sindromom, pa mi je nekako vaša razlaga podobna.