Partnerka mi že vrsto let očita, da sem jo neskončnokrat prizadel. Sicer ne gre težke zadeve. Kar se tiče mene gre za banalne malenkosti, ki pa njo zlahka spravijo v jok in jo prizadenejo tako močno, da jjo čisto vrže iz tira. Ko seveda vidim, da jo je nekaj prizadelo se počutim grozno, ampak potem je že prepozno saj se o tem niti ne moreva pogovoriti, niti tega potem posledično in se nalaga … že skoraj dva desetletja. Sem naredil tudi nekaj težjih neumnosti, ampak je hecno da so te stvari, ki sem jih sam imel za težke njej sploh niso tako problematične. Vendar se hudič skriva v malenkostih. Vem, da znam biti občasno sarkastičen in ciničen, vendar te plati ne ponavadi ne pokažem, če nisem že v osnovi nisem razrvan. Toda z leti sem prišel do tega, da je vzrok predvsem v tem, ker sem zelo direkten in sem se za takšnega tudi sprejel. Takšni smo vsi v moji družini. pač poveš kje te čevelj žuli, razrešiš in greš naprej. Tudi neko nedolžno podjebavanje je bilo vedno prisotno, ampak po napi strani družine res nihče nikomur zameri, dokler ne gre za kaj bolj konkretnega. Tole pri nama pa je zdaj preraslo v konkreten problem in je to tudi ena od stvari, zaradi katerih nama je pričel škripati zakon, vse gre navzdol in bojim se, da bo slej ali prej enemu izmed naju počil film.
Pač rečem nekaj, kar jaz dojemam kot simpatično ali zabavno (niti pod razno da bi s v tem skrivala zadaj neka hudobija), kar mi je smešno in naknadno ugotovim, da sem jo prizadel. Dejansko jo cela okolica dojema kot občutljivo, hkrati je pa trmasta kot satan in nekih razumskih zadev sploh ne dojame. Probleme ima v komunikaciji s starši, sestro, s popolnimi neznanci, po telefonu se ji je ful težko pogovarjat in raje piše msg-je ali komunicira po mailu, na družinskih srečanjih bolj kot ne sedi v neke kotu in posluša. Ne zna se vključiti v pogovor. V službi … uh da sploh ne govorim. Meni se zdi, da so vsi hodili po njej. Še pri dnevniku zelo težko prenaša slabe novice in se zasekira za vsak drek. Sicer dela na sebi in ji gre počasi na bolje, ampak se mi zdi, da s tem ko ona zdaj »raste« greva še bolj narazen. Dejasnko sva na neki prelomnici glede prihodnosti. Jaz sem prišel do točke, ko si že takoreč ne upam nič reči, ker me je strah tega, da bom zopet rekel nekaj narobe in ta večna hoja po jajcih me utruja. Kadar se mi zdi, da sem končno uspel vklopiti vse filtre, se vedno znova pokaže, da sem zopet nekaj rekel in jo prizadel. Ne me narobe razumet. Daleč od tega, da bi se jaz imel za popolnega, ampak zadeva najeda vse. Včasih imam občutek, da govorima dva popolnoma različna jezika. Pišem sicer zel o za splošno, ker nimam želje razkrivati nekih detajlov.
Kaj za vraga je s to občutljivostjo in kako naj pristopim ne da bi prišlo do konfliktne situacije? Kako jo naj sploh pripravim do zrelega pogovora, ko se bo vsak šum v komunikaciji vzrok za prepir.

Dolgo si zdržal, dve desetletji.

Ampak veš kaj si pozabil napisat? Zakaj si z njo, kaj ti daje, v čem ti je življenje z njo v takšno neizmerno veselje, da ne bi bil brez nje?

To vprašanje bi drugače moral postaviti pred 19 leti in pol.

Ni ti luštno, zastopim. Če je to 20 let, težko, da bo kdaj bolje. Partnerka, rabi psihiatra. Ti pa normalno žensko. Pomoje, najbolj da si pripraviš teren za odhod.

Točno to sem se že sam vprašal. Če ne bi bilo atributov na negativni in pozitivni strani bi se verjetno že odločil brez dileme. Seveda so tu še otroci, premoženje, kredit … zaenkrat vse to vpliva na mojo odločitev. Sicer me nekje zadaj tudi te zadeve malo skrbijo, ampak to je dokaj rešljivo. Pač vzelo bo nekaj časa in živcev, pa kolega bo pomagal pri pravnih zadevah, ampak s tem se trenutno še ne obremenjujem. Imam tudi podedovano stanovanje, ki ga trenutno dajem v najem, tako da lahko tako rekoč spokam iz danes na jutri.

Sicer pa je jemljem v zakup, da sva v takšnih letih. Tam v okoli petdesetega leta se mi zdi, da se večini začne mešat, potem pa se zadeve umirijo, če zakon seveda preživi. In ravno zaradi tega sem želel neko zunanje mnenje oziroma nekako bolj sem ciljal, da bo kdo zaupal svojo izkušnjo v podobni situaciji. Odločil se bo tako in tako sam … pač ne vem gre za proces.

Pozdravljen!

Jaz bi ti rada probala malo osvetliti zadevo z njenega vidika,ker se v tvojem opisu ponekod precej najdem.
Eni smo taki, okolica reče da smo “preobčutljivi”. Malo poguglaj o introvertih in o empatih. To zgleda tako, da se nekako “bojimo” okolice in se radi bolj držimo zase, po drugi strani pa bi se radi z najbližjo osebo (partnerjem, na žalost pa je to včasih tudi otrok, kar je zanj zelo škodljivo) popolnoma zlili skupaj. Kot da pričakujemo, da nam bo partner znal brati misli, vedno naredil tisto kar je za nas v tistem trenutku prav, da nas bo ščitil, varoval, skratka nam ustvaril neko varnost, ki si je sami ne znamo. V sebi prestrašeni in s prepričanjem, da nismo dost vredni (ali sploh nič), osramočeni (ker smo tako nesposobni, lahko pa je zraven še kak drug sram, ki nam je bil vgrajen v otroštvu s strani staršev , vrstnikov…..), ranjeni (že od prej, iz otroštva)…. verjamemo iluziji, da lahko nekdo drug, neka zunanja oseba (kot npr. partner,), reši vse te naše težave in če nas bo le imel zares rad in razumel, potem bomo mi srečni in zadovoljni in vse bo super.
(Ni pa nujno, da je vsak introvertiranec tak, jaz tu opisujem tiste, ki jih okolje označi za “preobčutljive”)

Tega kar sem napisala seveda nobenemu človeku ne more dati druga oseba (razen, v otroštvu, mati oz. starši), ker pa tega ne zmorejo dojeti, začnejo postajati jezni, kopiči se zamira, občutek da niso ljubljeni in sprejeti in razumljeni…. in v vsaki kot ti praviš “malenkosti” vidijo samo nov dokaz vsega tega.

Se pravi za mnogo stvari s(m)o odgovorni, čisto sami. In ne more nekdo drug tega rešiti namesto nas. Tu potem pomaga redna psihoterapija, da se naučimo ločevati “kaj je moje”, “kaj ni moje”, da nehamo vse jemati kot zlo in kot proti nam in kot izdajo in žalitev itd… Da se naučimo mi sprejemati druge in razumeti, da so pa oni drugačni od nas in da to ne pomeni, da so hudobni ali nesramni ali brez čustev, samo drugače doživljajo vse. Pri nas je to vse “naspidirano” na najvišje obrate in to se moramo potem naučiti malo znižati, spraviti v realo. Ne pa da se doma zjočemo, ker je bila prodajalka v trgovini malo zadirčna in je grdo gledala, prepričani da smo tega nekako krivi mi (ker smo slabi – to prepričanje se skirva spodaj).

Značilno je tudi, da se o čustvih ne znajo pogovarjati konstruktivno, npr “Ko rečeš to in to, se počutim tako in tako”, ampak mislijo, da vse povejo že s svojim odzivom, ali pa rečejo “ti si tak in tak”. Tedaj delujejo kot napadalci, počutjo pa se kot žrtve (poglej si karpmanov trikotnik) in to je grozljiv občutek, občutek dokončne in popolne nemoči, za znoret hudo. In tudi to se samo kopiči in je potem slamica dovolj da pride do eksplozije.

Pomagaš ji tako, da jo poskušaš prijazno spraviti na terapijo in greš tudi ti zraven (ona je za zdj še prepričana, da je vse to tvoja krivda). Nikoli ne bo taka kot so nekateri, ki lahko mirno poslušajo najhujše novice, gledajo posnetke, kako nekdo muči živali, brez solz gledajo filme kot je Savlov sin, ko jih nekdo nadere, se zaderejo nazaj in se potem tudi nič ne sekirajo, še ponosni so nase,,, to ne bo nikoli. Ampak če drugo uredi bo tudi to potem postalo plus, ne minus. Taki ljudje imamo malo prijateljev a tiste res dobre in tisti povedo, da nas imajo radi prav zato, ker smo prijazni (ne hinavski), ker znamo poslušati in tudi odpuščati, ker smo razumevajoči… tudi otroci cenijo te kvalitete pri svojih starših in jim to veliko pomeni. Pred vsem mora na terapiji poiskati vzroke za to doživljanje sveta in ljudi, da jih bo lahko odpravila. Oba pa se morata naučiti, kaj je tvoja in kaj je njena odgovornost.

Tako nekako ja.

Sem se prepoznala v opisu. Žal. Sem v taki fazi v zivljenju, kjer se mi zdi, da je za vse kriv partner, ceprav globoko v sebi nekje vem, da je problem v meni sami. Kaj naj ti svetujem? Da se zeni malo bolj posvetis, da ji kdaj pripraviš kaksno presenečenje, da jo kaksen vecer samo kam odpeljes in ji poves, da jo imas rad in da naj ti pove, kako naj vama pomagaš… Najhujše je, da je človek z nekom in da se hkrati počuti obupno samega. Mogoče rabi partnerja in ne sostanovalca.

Čustvena manipulatorka … Nikoli ne bo bolje. Žal 🙁

Kupček,

tole nam bolj natančno razloži, da bomo vedeli, zakaj je ona tako krhka:

“Sem naredil tudi nekaj težjih neumnosti,…”

“Sem naredil nekaj težjih neumnosti”
Se strinjam..da morata oba na partnersko psihoterapijo. Namenoma ne bom vprašala če jo imaš rad..vprašala te bom: kje si jo zgubil na vajini skupni poti,a si se vprašal da so mogoče te “veče neumnosti” vzrok za zmeraj večo njeno občutljivost,da mogoče še tako brezvezna stvar” v njej sproži čustva. Sama sem zelo podobna tebi,odprta,direktna v pogovoru,mogoče-za razliku od nje,rada se hecam…pogovarjam,povem…pa zelo teško “hendlam” čustva. Čuti te in je zbegana..to da sta partnerja ki sta si zaobljubila v dobrem in slabem,to da si jo vzljubil takšno kot je..ljudje se z leti spreminjamo,tudi ti nisi isti..Podpri jo,ne delaj “se norca iz nje in njenih čustev”. Verjemi,vem o čem govorim in jo razumem,tudi tebe..nobenem ni lahko,a res misliš da je vredno iti na razen,a misliš da boš na boljšem.
Pomagaj ta si,pomenita se..teško bo a vredno..ko pride do takih situacij VERJEMI potrebno je samo da jo objameš..in spet..spet objameš. Počasi pridobiš njeno zaupanje..kot pri živali ki je bila terorizirana..potrebuje čas.
Empati smo “izterorizirani”..čutimo..vemo,intuicija je močna,če ni delala v to smer na sebi in kaj prebrala na to temo je izgubljena,zbegana.. Iz okolja(tudi od tebe)dobivamo informacije da smo čudni..daj prvo sam preberi kaj na to temo..”pojdi po poti nazaj in jo poišči tam kje si jo pozabil” ❤🍀verjemi,pored sebe imaš nekaj neprecenljivega in če se temu odpoveš…”Ne obtužu jo”,poskušaj….govoriti o svojih čustvih,kaj ti čutiš..razumela bo-potrebujeta oba ramo. Poiščita si EMPATA za pomoč..v vednost,šla sem skozi podobno situacijo..ko partner enkrat razume kdo sem je veliko lažje,toliko lažje da bo oprostila tvoje narejene neumnosti (neglede da si odprt..vse kaže da si in še kar bežiš od nje)Želim vama da se zopet “povežeta”. Iz iskušenj povem je najina zakona zveza po podobni situaciji postala veliko bolj trdna. 30l zakona je za nami,zadnjh nekaj let je bilo hudo trnovih,moje neprespane noči so bile tudi njegove,moji zlomi in dolge ure joka je sedel in me imel v objemu..celjenje traja..ko sem ga začutila da me sprejema in razume počasi se “neha”ta občutljivost-ko pa pride-objami jo in ne spusti.
Želim vama da uspeta,veliko objemov in ljubezni.

Tole nima veze z introvernostjo ali ekstravertnostjo.. temveč s problemom zabrisanih meja med ljudmi.
Kje se začnem jaz in kje se končaš ti?

Simbiotiki.

Konkreten primer, prosim! Matr, a si dec al si baba, pol strani si napisal, pa nič konkretnega povedal!?

Mater, kaj vse tu ne prebereš. Na podlagi enega prispevka moškega, ki sam priznava, da je v vseh teh letih naredil nekaj bedarij, očitno tudi večjih kot navaja, bi ti nekomu predlagal, da je ženska zrela za psihiatra. Če že kaj, morda za psihologa. Ta bi mogoče v sklopu zakonske terapije prav prišla tudi njemu, glede na to, da ga je začela motiti njena preobčutljivost šele po 20 skupnih letih. Človek ne rata občutljiv iz včeraj na danes, prej pa 20 let ni bil takšen.
Iz tega lahko izhajamo, da si 20 let bil z (zgornjo in očitno tudi spodnjo) glavo povsem nekje drugje, če tega nisi opazil ali te ni motilo.
Pa srečno.

Mater, kaj vse tu ne prebereš. Na podlagi enega prispevka moškega, ki sam priznava, da je v vseh teh letih naredil nekaj bedarij, očitno tudi večjih kot navaja, bi ti nekomu predlagal, da je ženska zrela za psihiatra. Če že kaj, morda za psihologa. Ta bi mogoče v sklopu zakonske terapije prav prišla tudi njemu, glede na to, da ga je začela motiti njena preobčutljivost šele po 20 skupnih letih. Človek ne rata občutljiv iz včeraj na danes, prej pa 20 let ni bil takšen.
Iz tega lahko izhajamo, da si 20 let bil z (zgornjo in očitno tudi spodnjo) glavo povsem nekje drugje, če tega nisi opazil ali te ni motilo.
Pa srečno.
[/quote]

Dejstva so eno, fikcijska domislija je pa nekaj drugega. Vedno naj bi moški žensko za rokco paljal do terapevta, psihiatra. Ne, hvala. Vsak je odgovoren za sebe in nosi posledice svojih dejanj, odločitev, pritlehnosti.

Srečo rabiš sama.

Za začetek preberi:

https://www.iskanja.si/knjige/zivljenje-je-tvoje.html
Nato še enkrat: preberi zgornji spis: ti imaš njo: za zabito babo, ki ne zna logično razmišljat, in vsi hodijo po njej. Dejansko hodiš po njej tudi ti, ker si direktwn ji to še poveš. Drgač se pa čutijo tudi misli, neglede a ti to poveš ali skrivaš v sebi. Misluš si keava zabita debela, kar za tebe tudi je. Misli se čutijo. Če bi ona imela sebe rada bi spakirala kufre. Kar si ponavlhaš se uresniči. Če enemu ponavljaš bajsa debelajsa, un rata res debel in ne more shujšat, kar je tebi smešno, njej pa ne. Recimo, ko je meni ena razlagala nekaj v službi nisem razumela nič. Ona ni opazila, da je vsaka druga beseda zabita. Pol sem poklicala, nekoga drugega mi je bilo vse takoj jasno. Napišem. Una prva mi reče, kaj to pišeš. Sej sem ti jaz že povedala. Lahko, da mi je res, če je bila vsaka druga beseda zabita, res nisem razumela. Pro tebi je tudi tole. Ljudje uporabljamo samo 10 % možgan. Če jih hočemo več je peva stvar, da v mislih in ustno naglas. Ja tudi v mislih, prenehamo: kraba, zabita, debil, skale u glav. Ona ima skaleu glav, ker tebe prenaša. Ko bo začela delati na sebi, čau bau. Se bo dim pokadil za njo. Tega nobenemu ni treba.

Pupa rabi psihologa oz psihoterapevta.
Očitno je, da ima te vzorce že iz otroštva in jih je prinesla s seboj v zvezo, ne zna pa tega predelat.
Eno je tak karakter ja, bit trmast, občutljiv, ok.
Ampak da zameriš nekaj, v resnici pa se zbojiš da nisi dovolj dober, lep, da te bo nekdo zapustil. itd., to pa ne.
Lahko gresta tudi skupaj na partnersko terapijo, vama bo terapevt pomagal najti način, kako komunicirati s seboj.
Če to ne pomaga, lahko seveda, greš dalje, saj boš vedel da si res poskusil vse.

Je prislo do tocke, ko si gresta ns zivce. To je dobro, da sele sedaj. Si predstavljam v kaj sta ujeta. Oba. Ne vem, si cisto prepricsn v to kar pises, ampak ce si, si se odlocil, da gres po dvoje. Ona de je odlocijla da bo rasla, ampak, ona ne bo zrasla v nekaj kar je tebi vces, no, mogoce bo, ampak sanse, da se to zgodi, so majhne. Rast tudi ni temu namenjena. Npr. ta prav intovert, tak, ki sebe sprejema, ne bo postal druben in vssecen, le popolnoma zadovoljen s tem kar je. Ce si se odlocil, da ti kot introvert ni vsec, bo sla. In dela na sebi, tako da je ne bo prevec bolelo. Lahko pa se odlocis, da jo ponovno spoznas in da sta v tem skupaj. In ja, v razmerju ni nic narobe, ce partner pokaze malo empatije. Pa introverti, pravi, taki ponosni nase, niso to, kar so nas ucili v osnovni soli. Meni so, ce so presli tisto samoobtozujoco fazo in ohranili zdravo pamet, zelo seksi. So pa res malo diskriminirani predvsem od kmetavzarjev, ki se varjamejo lapanju uciteljic prvih treh razredov. In danes je vsesplosno skoraj moderno, da priznas, da raje napises tekst, kot govoris. Noben vec ne govori po telefonu.

Podjebavanje, kjer žališ nekoga drugega in se izgovarjaš, da si nekaj povedal direktno, je bulshit.
Hec je nekaj kar je obema smešno, ne pa samo tebi, drugega pa ponižuje.
Tvoja partnerka je nato občutljiva in prav ji dam. Zakaj pa bi morala prenašati podjebavanja kao da je hec.
Eno je norčevat se iz sebe, drugo pa je norčevat se iz drugega. To delaj s svojo družino, ker imate pač tak način komunikacije.
Lepa nežna rožica pa potrebuje vrtnarja, ki zna bit nežen, ljubeč, in niti pod razno ne pomisli na podjebavanje. Če ti pa to ni ok, si najdi neobčutljiv osat, pa se špikajta. Pač nismo vsi za vsakogar.