Izredno me muci ena zadeva, s katero se soocam ze leta. Obiskala kar nekaj terapevtov, ampak nekako se me vedno dotakne.
Sem hci locenih starsev, kjer smo odrascale mama in dve hceri. V mojih pubertetniskih letih je mama spoznala novega partnerja, se porocila z njim rodila tudi otroka. Ta dojencek je bilsprva presenecenje za naju s setro, ampak pravi blagoslov. Ko sva si midve ustvarile druzino, je ta puncka/polsedtra, sla vsepovsod z nami. Je bila pravzaprav nada druga hci. Cez leta se je nekako ta odnos izredno ohladil. Sama sem vse zivljenje dobivala pod nos, da sem karakter mojega oceta in to je bili izredno bolece zame. Ampak zato sem si poiskala pomoc in se borim s tem. Zal moj jezik ne zna biti tiho in zato sem velikokrat bila izredno osorna, tidi nesramna, ko sem videla da se dela razlika-da mama dela razlike. Ok, res je 15 let razlike med mano in mlajso hcerko, ampak mama je mama obema. In seveda sem zato crna ovca druzine. Sedaj pa mi je film poco, ko se je sestra porocila in ni bilo narejene nobene druzinske slike. Najprej sem mislila, da ni bila narejena niti slikaz starsi a kasneje sem videla, da so se slikali. Seveda nisrm mogla biti tiho in sem tekla, da sem izredno prizadeta zatadi tega, ampak sem dobila nazaj obsojanje, da sem sovrazna, da je bil dez, da nihce ni zadovoljen s slikami tega fotografa….
Sedaj pa me zanima ali res prevec kompliciram? Je to izkaz ljubezni kot me prepricujejo in da sem jaz nenormalna?

Si normalna, seveda si normalna, le odzivaš se še vedno kot užaljen otrok. Te krivice iz otroštva te močno bolijo še danes, potem pa še kljub vsemu žrtvovanju ohladitev odnosov … Vsega preveč. Kot odrasli ženski ti pritičejo odrasli odzivi, težave in travme pa moraš poskusiti rešiti drugače (s pogovorom, terapijo). Ne pa s cepetanjem, ko nekaj ni po tvojih predstavah.

Mogoče ti bo v pomoč moja zgodba. Moji starši so bili rejniki. In pri nas je veljalo pravilo, da imamo vsi ali pa nihče. Večkrat sem se počutila prikrajšano zaradi tega – vsi drugi sosedovi otroci so na primer dobili novo kolo, jaz pa vedno rabljeno, ker starši rejencem niso mogli kupovati novih koles, samo rabljena. Sploh puberteta je bila naporna. Po drugi strani je pa tu in tam kateri od rejencev dobil res bajno darilo za roj. dan ali novo leto, pač slaba vest staršev in druge žlahte. In je to lahko obdržal in uporabljal, ostali smo morali biti pa zadovoljni s skromnim, za vse enakim darilom. Takrat mi je bilo to seveda nevzdržno. Takrat so bili tudi drugi časi in starši tega niso znali predstaviti s kakšnim prijaznim pojasnilom, ampak sem bila seveda vedno jaz tista nehvaležna, razvajena, zahtevna, sebična, krivična …

Danes sem odrasla in sem lahko samo hvaležna za te izkušnje. Na marsikatero življenjsko situacijo gledam drugače, bolj zrelo, z več razumevanja, kot ljudje brez takšne življenjske šole. Mislim, da sem zaradi nje boljši človek, naj se sliši še tako klišejsko in zlajnano. Mogoče sem premalo asertivna, ker so vsak moj poskus uveljavljanja mnenja, volje, čustev označili za nesramno do ubogih rejencev, ki jim je bilo v življenju res težko, jaz sem pa kakor imela vse.
Predstavljam si, da se tudi ti počutiš podobno, kot sem se jaz v otroštvu. Jaz sem morala te zadeve predelati sama in sama priti do “pameti”. Mislim, da se večina staršev trudi biti pravična do vseh otrok, razen seveda tistih, ki grobo zlorabljajo. Kar lahko očitaš mami, je mogoče, da je od tebe zahtevala, pričakovala preveliko razumevanje – razumevanje odrasle, zrele, preudarne ženske, v resnici pa si ti v odnosu z njo ostala otrok in čustvovala kot otrok, ne kot ženska. Tega ni videla, nenazadnje si bila že skoraj odrasla, ko si dobila sestrico.

Poskusi nekako predelati, sama ali z zunanjo pomočjo. Škoda bi se bilo ohladiti do mame in polsestre, ker se mi zdi, da so temelji kljub vsemu zdravi.

Med vama je toliko let razlike, da si ne predstavljam, da bi vajina mama obema istočasno namenjala ‘enako’ vrsto skrbi, pozornosti, morda tudi ljubezni. Ti si bila na pragu osamosvajanja, ko je ona začela delati prve korake in podobno. Dejstvo je, da je takrat zardi svojega biološkega primankljaja potrebovala mamo ob sebi na drugačen način, kot ti.

Seveda je možno, da mama v času ločitve (in verjetno pred njo-ko odnosi v družini očitno niso bili ok), ni v najboljši meri poskrbela za tvoje čustvene potrebe, vendar tvoja polsestra za to ni kriva.

Tole s poroko pa …
Če bi ti slika res kaj pomenila, bi na dan poroke stopila do (pol)sestre in ji rekla, da bi se rada slikala z njo.

Če prav razumem se je tvoja mama ločila od tvojega očeta in si našla novega partnerja. S tvojim očetom očitno ni imela lepega odnosa in to svoje nezadovoljstvo je stresala na tebe, otroka njune veze, kar je zelo grdo, ko starš vse negativne lastnosti otroka pripisuje kot podedovane od partnerja, tiste lepe pa ponavadi pripiše sebi.
Posledično z mamo nista imeli lepega odnosa, čutiš manjko. Mama je v tebi videla svojega partnerja do katerega je gojila zamero. To je počela nezavedno.
Škoda sedaj kogarkoli obsojat, poskusi razumet, da ni znala, zmogla, hotela… drugače, je pač delala kar je vedela in znala. Stopi vsaj ti izven tega okvirja, poglej na stvari iz distance in ne pusti, da te obremenjuje njuna preteklost.