Partner ne prenese sporov
Imam res enkratnega partnerja, rada ga imam do neba, razumeva se, fajn se imava skupaj, pokažem mu, da ga imam rada, povem mu to, zelo rada si izkazujeva nežnost, res sem rada z njim in me izpolnjuje.
Vseeno se včasih skregava oziroma imava kak nesporazum. Poteka čisto normalno, torej ni neprimernega izražanja, žalitev, kaj šele kakšnega fizičnega nasilja. Ampak njega ti prepiri tako vržejo iz tira, da ga spravijo skoraj na rob psihoze, včasih se začne kar tresti, doživi kot nekakšen živčni zlom in je čisto out.
Na začetku zveze sem bila jaz taka, da mi je bil vsak spor konec sveta, ker nisem bila prepričana, ali me ima res rad, ampak zdaj imava pa že kilometrino in menda ja ve, da ga zaradi enega prepira ne bom pustila ali imela kaj manj rada?
Ne vem, kako naj ravnam. Ne prepirava se pogosto, mogoče enkrat na tri mesece, tudi ne zaradi nekih resnih zadev, pač kak nesporazum, narobe razumljena pripomba, občasno živci, ker imava oba nekaj težkih stvari v življenju, za kar morava poskrbeti in ni ravno enostavno (drugi družinski člani). Povedala sem mu že, da tudi kadar se ne strinjava o vsem, sem na njegovi strani in da ga bom vedno podprla. Ampak če imam drugačno mnenje, ga bom pač povedala, ker ne vidim razloga, zakaj ga ne bi … saj nikjer ne piše, da ima on vedno prav oziroma še manj, da imam jaz prav. Ampak partnerstvo mora biti tudi prostor, kjer poveš, kar misliš ali kako? Se ti ni treba pretvarjat in se delat vljudnega.
Drugače je zelo samozavestna oseba in si ne pusti kaj dosti srati po glavi. Ne vem, kako naj ravnam, ne razumem, zakaj mu je tako težko.
Moški se neradi okoli čustev zgovarjajo. Običajno težje kot ženske. Imej razumevanje in malo počakaj, da ga notranja jeza mine, potem se boš lahko pogovorila z njim. Sprejeti ga moraš takega, kot je. Če ga boš začela spreminjati, je to lahko začetek razhoda dolgoročno.
Potem najbolje, da ga “pustiš” prizadetega. Očitno se mora še kaj naučit o sebi oziroma odnosih. Sicer pa ti naj pove, kako se takrat počuti, kaj občuti, da ga tako zelo prizadene. Če ga želiš razumeti, ti lahko pomaga najbolj on. Ampak o tem se pogovori z njim, ko ni prizadet, ko sta ok.
Potem najbolje, da ga “pustiš” prizadetega. Očitno se mora še kaj naučit o sebi oziroma odnosih. Sicer pa ti naj pove, kako se takrat počuti, kaj občuti, da ga tako zelo prizadene. Če ga želiš razumeti, ti lahko pomaga najbolj on. Ampak o tem se pogovori z njim, ko ni prizadet, ko sta ok.
[/quote]
On samo reče, da so mu konflikti stresni.
Mogoče imaš pa prav, da se mora še česa naučit. Načeloma raje veliko požre, kot da bi se prepiral, pa sem mu povedala, da mi to ni okej, ker bi raje sproti vedela, če ga kaj moti, kot da bi nekega dne rekel adijo, ne morem več, prenaporna si. Pri prejšnji partnerki je vedel, da zveza ne vodi nikamor, ker je bilo preveč stvari narobe, pa sta vseeno bila dolgo časa skupaj, živela skupaj, ni je takoj zapustil, ko je ugotovil, da fundamenti ne štimajo. Včasih se bojim, da je mogoče tudi pri nama tako, čeprav trdi, da niti slučajno.
Rada bi uvid, kaj se dogaja v njem, ko pride do konfliktne situacije in zakaj ga stvar tako vrže iz tira. Pravzaprav ga tudi spori na primer v službi vržejo čisto preveč (argumentiraš, poveš mnenje, poslušaš drugo mnenje … pač ljudje se včasih zapnemo, bog pomagaj, ni konec sveta) in pride celo v telesno stisko. Če gre zame, je pa še toliko huje. Drugače pa ful samozavesten. Na začetku recimo je njegov prijatelj tako malo v šali rekel, kaj tako lepa ženska dela s takim luzerjem, če ga kaj skrbi, da mu bom ušla, pa je samo skomignil z rameni in rekel, tudi jaz lahko njej uidem.
On samo reče, da so mu konflikti stresni.
Mogoče imaš pa prav, da se mora še česa naučit. Načeloma raje veliko požre, kot da bi se prepiral, pa sem mu povedala, da mi to ni okej, ker bi raje sproti vedela, če ga kaj moti, kot da bi nekega dne rekel adijo, ne morem več, prenaporna si. Pri prejšnji partnerki je vedel, da zveza ne vodi nikamor, ker je bilo preveč stvari narobe, pa sta vseeno bila dolgo časa skupaj, živela skupaj, ni je takoj zapustil, ko je ugotovil, da fundamenti ne štimajo. Včasih se bojim, da je mogoče tudi pri nama tako, čeprav trdi, da niti slučajno.
Rada bi uvid, kaj se dogaja v njem, ko pride do konfliktne situacije in zakaj ga stvar tako vrže iz tira. Pravzaprav ga tudi spori na primer v službi vržejo čisto preveč (argumentiraš, poveš mnenje, poslušaš drugo mnenje … pač ljudje se včasih zapnemo, bog pomagaj, ni konec sveta) in pride celo v telesno stisko. Če gre zame, je pa še toliko huje. Drugače pa ful samozavesten. Na začetku recimo je njegov prijatelj tako malo v šali rekel, kaj tako lepa ženska dela s takim luzerjem, če ga kaj skrbi, da mu bom ušla, pa je samo skomignil z rameni in rekel, tudi jaz lahko njej uidem.
[/quote]
Samozavest je navidezna, zaigrana.
Nekdo, ki je dejansko samozavesten, ga prepir ne bo vrgel iz tira – ima samozavest.
Vidite njegov natop, njegovo dejansko stanje pa šele ob prepiru. Nekako v slogu rimskega pregovora: In Vino Veritas.
Samo, da ni vino tisto, ki prinese resnico na plano.
Samozavest se ne išče v izrečenih besedah, pač pa v tem, kako se nekdo ob teh besedah resnično počuti. Če je miren, lahko rečemo, da je samozavesten, če v njem vre (pa tega ne opazimo), o besede lahko zaigrane, da zakrije svoje resnične občutke oziroma počutje.
Samozavest je navidezna, zaigrana.
Nekdo, ki je dejansko samozavesten, ga prepir ne bo vrgel iz tira – ima samozavest.
Vidite njegov natop, njegovo dejansko stanje pa šele ob prepiru. Nekako v slogu rimskega pregovora: In Vino Veritas.
Samo, da ni vino tisto, ki prinese resnico na plano.
[/quote]
Se strinjam.
res ne vem zakaj toliko žensk čuti potrebo, da najprej svoje precej bedno partnersko ali družinsko življenje opiše s samimi superlativi (enkraten partner, zlati mož, še bolj zlati sončki) – potem pa sledi antiklimaks z opisovanjem raznih psihičnih bolnikov, nasilnežev, sfejkanih odnosov.
Tale partner ima zelo resno težavo, ki je ti ne boš odpravila, ampak se bo moral sam podati na pot zdravljenja. Očitno ima blazen strah pred zapustitvijo in je najbrž povezano s tem, kar si mimogrede navrgla (skrb za druge družinske člane – domnevam, da imajo v družini duševne bolnike, zasvojence, za katere mora skrbeti?). Tega ne moreš razrešiti s svojim rofkanjem, ampak partner rabi varno okolje, kjer bo lahko počasi razkril svoje težave. Če je seveda on karkoli sploh pripravljena narediti s tem.
Glede na dejstvo, da je zelo samozavesten, ti predlagam, da mu daš čas, da se umiri in uredi svoje misli (recimo kakšno urco ali dve). Potem ga prosi za pogovor in mu povej vse kar te moti, pri tem pa ne uporabljaj preveč “ti” stavkov, saj tako ne bo dobil občutka da ga kritiziraš.
Važno je samo, da počakaš, da postane spet miren, saj v jezi in naglici ne morata nič rešiti.
LP Janja
Že zelo dolgo znani sindrom, ki sprva izgleda “nelogičen”. Ime mu je Stockholski sindrom, pač po mestu, kerr je žrtev sodelovala z ugrabitelji.
Ugrabili so namreč bogato dedinjo.. ki se je potem svojim ugrabiteljem celo postavila v bran (in celo “sodelovala” pri ropu na banke v Stockholmu).
Lepo pojasneno tudi s strani žrtve domačega nasilja, na tem TED predavanju:
https://youtu.be/V1yW5IsnSjo
Knjigi Susan Forward: Čustveno izsiljevanje
Albert Bernstein: Čustveni Vampirji
Poskrbrita s praktičnimi nasveti, kako se postaviti zase v smislu, da se vendarle o stvari pogovori..
Prvi korak k samozavedanju problema.. prenehanju opravičevanja drugega. In v pozitivnem razpletu: terpaija, kjer se obe strani naučita komunicirati med seboj, brez občutka ogroženosti ali napadenosti. Pač taktike in oblika izrazoslovja, ki to omogoči.. kar je s terapevtom lažje – kot doseči sam bo branju knjig za “samo-pomoč” (v reali: praktično nemogoče).
Hm, nekateri ste očitno mnenja, da mora biti enkraten partner čisto brez napak, sicer ni dober ali kako?
Čustveno izsiljevanje to ni, ker sem ga doživela in ga zavoham na daleč. Želim si samo, da partnerja prepiri, ki se jim pač enostavno v skupnem življenju ni mogoče izogniti, ne bi tako močno prizadeli. Verjetno bi se morala enkrat res ornk pogovoriti o tem, ne po prepiru, ampak kar tako, vmes.
Zelo bi si želela odgovora gospoda Topovška, mogoče pa moja tema ni primerna za sem?
Pozdravljeni.
Imate prav. Zelo pomemben del partnerstva je, da lahko vsak izrazi, seveda na nek kulturen način, kar čuti in doživlja. Konflikti, ki se komunicirajo odprto, so zdrav del partnerstva.
Razloge, da vaš partner konflikt doživlja tako globoko gre iskati v travmatičnih dogodkih, ki jih je doživel, jim je bil ali priča ali pa se je nekaj zgodilo njegovihlm bližnjim in je preko njih v sebe usidral opisan način čustvene regulacija.
Če bi jaz delal z njim bi delal kot z osebo, ki je doživela travmo, tudi če on spomina na to nima.
Vsekakor njemu priporočam psihoterapevtsko podporo, nekoga ki zna delati s travmami.
Pomembno je vedeti, da on tega ne počne zanalašč, ali ker vas ne bi imel rad. Zelo vam verjamem, da sicer deluje popolnoma v redu. Skušajta se o tem pogovarjati. Razložite mu, da ne glede na ne-strinjanje ne boste šli stran. Če bo dovolil ga primite za roko in samo bodite z njim … Brez analize kaj bi on moral, pa ne, brez sodbe …
Za njega je pomembno, da najde način kako si lahko pomaga sam. Naj se oglasi, mu bom pokazal nekaj tehnik.
To lahko napišem tako na prvi občutek. Morda se tudi motim. Več bi vedel, ko bi vaju videl in začutil vajino partnersko dinamiko.
Vse dobro.
Oprosti, a voh ti ni ravno dober pokazatelj.
Človek ima lahko traume, težko preteklost, a se bo vsaj potrudil (po napadu ali izpadu) nekaj o tem tudi dejansko narediti. Od opravičila do tega, da prizna, da pač nekaj ne zna, ne zmore, in zaprosi za pomoč. Pokazal bo iskren INTERES, da si želi razrešiti ali se naučiti nekaj kar ne zna, in ovira tako njega kot vajino vezo, da bi se lahko razvijala naprej.
To, da nič od tega ali podobnega ne naredi, se (vedno?) umakne in te pušča v “strahu” kaj in kako, je pokazatelj manipulativnega obnašanja.
Ti rešuješ, premlevaš, razbijaš glavo, se počutiš nesigurno, ali te ima dovolj rad ali ne, ali se te bo nekega dne naveličal ali ne.
Vse to, ali vsaj polovico tega bi moral biti interes njemu, za reševanje njegovih težav!
Ali ga zares sploh ima, interes?
Ali je sploh karkoli naredil ali dela ali je z dejanji pokazal sebi in tebi in vama, da želi pri sebi to “težavo” rešiti?
Ne z besedami, ampak z DEJANJI.
Dela kaj na tem, išče pomoč, je priznal da ga to moti, matra, ampak da ne ve kako bi to reševal?
Je naredil karkoli, da bi se karkoli spremenilo?
Če poznaš odgovor, potem boš znala tudi “zavohat”, kaj je v ozadju; zgolj trauma ali manipulacija.
Imate prav. Zelo pomemben del partnerstva je, da lahko vsak izrazi, seveda na nek kulturen način, kar čuti in doživlja. Konflikti, ki se komunicirajo odprto, so zdrav del partnerstva.
Razloge, da vaš partner konflikt doživlja tako globoko gre iskati v travmatičnih dogodkih, ki jih je doživel, jim je bil ali priča ali pa se je nekaj zgodilo njegovihlm bližnjim in je preko njih v sebe usidral opisan način čustvene regulacija.
Če bi jaz delal z njim bi delal kot z osebo, ki je doživela travmo, tudi če on spomina na to nima.
Vsekakor njemu priporočam psihoterapevtsko podporo, nekoga ki zna delati s travmami.
Pomembno je vedeti, da on tega ne počne zanalašč, ali ker vas ne bi imel rad. Zelo vam verjamem, da sicer deluje popolnoma v redu. Skušajta se o tem pogovarjati. Razložite mu, da ne glede na ne-strinjanje ne boste šli stran. Če bo dovolil ga primite za roko in samo bodite z njim … Brez analize kaj bi on moral, pa ne, brez sodbe …
Za njega je pomembno, da najde način kako si lahko pomaga sam. Naj se oglasi, mu bom pokazal nekaj tehnik.
To lahko napišem tako na prvi občutek. Morda se tudi motim. Več bi vedel, ko bi vaju videl in začutil vajino partnersko dinamiko.
Vse dobro.
[/quote]
Ne bi vnaprej opravičeval enega izmed “jezdecov apokalipse”.. resda pa lahko svoje zapiranje za kamniti zid tišine aka “stonewalling” spremeni. OK morda ga prav z laskanjem na terapijo sploh spraviš.
Takole gre:
https://youtu.be/1o30Ps-_8is
Iz tega logično sledi, da nobena normalno razvijajoča se ženska ne bo ostala ob tihi steni (oz. verziji tihe žrtve, ki uprizarja popolneža na križu).
In kot je že dr. John Gottman ugotovil da se 85% moških tako fiksira v svojo nespremenljivost, nedotakljivost in asbolutnost (aka: stonewalling):
[attachment=1]Gottman 1.png[/attachment]
[attachment=0]Gottman 2.png[/attachment]
Logično je, da potem 80% žensk začne opozarjati na problem.. ki pa ga moški zaradi fiksne nediskutabilnosti zavračajo.. konča z ločitvijo. Spet večinsko s strani žensk.. le cca 20% ločitev na zahodu inicirajo moški.. pa še to, kot že rečeno zaradi prevare.. oz “izhodne afere” kot to lepo okarakterizira Dr. Veronika Podgoršek oz. s transgresijo kot temu poreče dr. Renata Salecl.
John Gottman s sodelavci na Washingtonski univerzi[/url] je z longitudinalno študijo 20+ let pri opazovanju 200 parov prišel do parametrov, s katerimi trdijo, da zmorejo s 94% točnostjo napovedati, kateri pari se bodo ločili v prihodnosti. Omenjene pare so namreč izpostavili reševanju problemov in konfliktov, ko so bili še skupaj. Glede na njihove reakcije, tudi analize mikroizrazov, pogledov, barve glasu in intonacije, govorice telesa.. kot tudi bolj glasne vsebine medsebojno izrečenega, so prišli do sledečih zaključkov:
4 točke, ki napovedujejo ločitev oz. “4 jezdeci apokalipse” (orisani tudi v zgodnjem videu) so:
– negativna kritika partnerja,
– defenzivnost,
– prezir,
– umikanje vase, tišina (oz. v tem primeru konkretnejša taktika: “ne prenašanje sporov”).
Konflikti, prepiri.. so drugače običajen del kakršnekoli skupnosti, tudi zakonske oz. partnerske. Glede tega, kako se s spori pari soočajo, jim je uspelo določit tri prevladujoče vzorce:
– odprto in umirjeno,
– glasno in strastno,
– izogibanje (nojevsko pretvarjanje).
Ne glede na stil oz. vzorec soočanja s konflikti, imajo pari, ki ostanejo v partnerstvu skupni imenovalec, razviden že v višji sliki: “Pozitivna interakcija med partnerjema je 5x bolj pogosta, kot negativna.”