Pozdravljeni,
S fantom sva skupaj skoraj 3 leta. Zal je vedno slabse, a se vedno imam upanje da nama bo uspelo…ne ziviva skupaj, pa vendar je on zelo veliko pri meni (jaz pri njemu nic) , on tudi lahko dela od doma…zveza je bila ze velikokrat zelo na koncu a se je nekako obdrzala…pa vendar, sama postajam vedno bolj nesrecna, razdrazljiva in hitro “eksplodiram”. On zahteva da je fokus v zivljenju trden trening (vsak dan kot profesionalni sportnik)n da imam njemu podobno komunikacijo in misljenje..kot se je pred kratkim razjasnil, je njemu pomembno da tudi dosega pricakovanja starsev in da je njihov nacin zivljenja in misljenja edino pravilen. Da je odnos dogovor in pogodba in kar si izboris velja. Vcasih mi je se rekel da me ima rad, me presenetil s sopkom, zdaj pa samo kritizira,ponizuje in pravi da samo nazadujem, da sem butasta in nedposobna. Rada imam naravo in sport a tako hitra kot on nisem in to ga moti..morala bi samo trenirati inbiti vedno boljsa. Cisto stanovanje, oprano in zlikano perilo in da ima vse urejeno mu ne pomeni nic, bolj izguba casa…da ima doma skuhano hrano je zanj edino prav( seveda to dobi).. skupnih prijatelje nimava, jaz tudi sicer njegovih ne poznam…starse sem srecala enkrat in ni jih zanimalo kdo sem kaj pocnem,,le ce treniram in planiram….za oceta pomembno to da delam sklece vsak dan. Ko g vprasam zakaj je z mano in zakaj vmojem stanovanju, ne da odgovora…nekako da upa da bom zacela trenirati kot se pricakuje ,ds se bom.izboljsala in da zakaj pa ne bi bil pri meni…pred kratkim me je tako ponizakal ds sem mu rekla tam so vrata in pojdi…se zarezal, rekel da naj se umirim on uthnem da zakaj bi pa sel…naj raje jaz pomislim kako bom popravila svoj nacin…zdaj je menda doma pri starsih in da pride ko pride (dela lahko remote in avto, ki je se vedno na mamo registriran je treba popraviti- s tem da ko je tu, vozim vedno jaz (on nikoli, ker je voznja z mojim cenejsa in udobnejsa)…sicer poklice a vedno me spravi v slabo voljo…edino kar ga zanima je ce treniram…kaksno je njegovo financno stanje ne vem, res pa veliko zapravi za svoje hobije ter za vse kar rabi za sport..ima veliko oblek in cevljwv a vedno kupuje se vec…za naju res kupi tudi on kdaj hrano, a to je vse..pri stroskih ne sodeluje, pravi da ne rabi saj to stanovanje ni njegovo, ko jaz vozim pa itak moj avto malo.porabi…ne zanima ga kako sem in kaj je meni.pomembno, le kaj on in njegovi starsi….pocutim se kot sluzkinja kot cunja , a se vedno.ga ima del.mene zelo rad in ne more brez mjega…kako naj mu dopovem da rabi tudi on narediti kaksen kompromis in da ne more zahtevati da zivim po.merilih njegove druzine…kako naj dosezem da se z njim.pogovorim da bo videl da nima vedno.prav in da ne rabim vsega poceti kar pocne on…da to da gres s prijatelji na kavo ali v teater ni.izguba casa (sem pa zal zaradi nhega vse zapostavila.vem da jw to zelo narobe)..kako naj najdem pot ki.bo.prava zame? Hvala za pomoc in nasvete.

Pozdravljeni.

Del dolgoročnega partnerskega odnosa so tudi pogodbe, pravila če želite, in pogajanja so del tega. Toda takšna pogajanja ne potekajo med otrokom in staršem, ampak med dvema odraslima osebama. Zdi se, da vas želi partner ukrojiti glede na svoj pogled na svet. To niso pogajanja, to je tiranija.

Toda ni samo vaš partner odgovoren za vajino dinamiko, tudi vi ste. Če nimata pogodbe, ki bi opredeljevala vajin S/M odnos, kar bi pomenilo, da prostovoljno pristajate na vlogo sužnje in se s tem odpovedujete svojim pravicam, potem imate dolžnost v svojem odnosu zastopati stališče odrasle osebe, ki ima svojo osebnost, vrednote in prepričanja. Če tega ne zmorete narediti na dovolj odrasel način, začnite delati na tem. Poiščite si podporo.

Če vam v odnosu ni dovoljeno izraziti mnenja na enakovreden način (in niste v S/M odnosu) potem se vprašajte ali je to tisto, kar želite in kakšni so razlogi, da vztrajate.

Vse dobro.

Tole pa je katastrofa od odnosa. Od njega do tebe. Oz v prvi vrsti od tebe do tebe. Kje si pa ti, tvoje mišljenje, pogledi, načela, mnenje? Izgleda, da si bolj del njegovega plana… njegove želje, kakšna naj bi ti postala, da boš dovolj dobra zanj. To pa res ni vredu zate.
Predlagala bi ti psihoterapijo, da najdeš sebe, svoje meje, mnenja, trden jaz. To je tvoje delo…tvoja smer in tvoja dolžnost do sebe. Ne pa on in njegove ambicije zate. In če “izdelane tebe po tvoje” ne bo spoštoval, potem si zaslužiš koga, ki te bo. On bo pa odpadel kot gumb iz srajce.

Pozdravljen,

res je da na zacetku nisem postavila nobenih zahtev in meja, potem pa je bilo vedno tezje in pocasi samo zahteve, kaj moram po njegovem narediti. Ni nobenega S/M dogovora, zal pa sem tudi tu naredila napako. Zal se je z njim zelo tezko pogovoriti; ima svoj prav in ce sem prav razumela, tudi trde zahteve starsev.
Skusala se bom pogovoriti-upam, da s ebo dalo, ceprav po eni strani dvomim. Trenutki, ko je prijeten, so, a potem vedno pridejo te tiranski…
Zavedam se, da mora delati na sebi, moram najti razlog, zakaj se taksen odnos dogaja in to odpraviti. Priznam pa da je tezko. A nujno za moje zivljenje. Hvala in lep vecer.

res je zal katastrofa, se bolj zalostno pa, da pozabljam nase, da ne poskrbim zase.. bo treba, kajti na taksen nacin si delam sebi osebno slabo, njemu pa dajem zeleno luc, da se tako grdo obnasa in deluje.. Skoda, saj je bilo na zacetku drugace..a saj je vedno, vendar pa toliksne spremembe ne bi pricakovala… ne razumem ga, zakaj ni pripravljen na nnobeno prilagoditev, da ni pripravljen razumeti,da ni potrebno, da pocneva vse skupaj..ja skupni hobiji, a tudi cas za prijatelje in druzino… upam, da bom predvsem zacela delati na sebi in se imela rada in pazila nase. Hvala

Stvari so precej kompleksne, ampak v osnovi se naši vzorci (velja za vas in partnerja) deloma podedujejo deloma privzgojijo. Ko pridemo z nekom v odnos, začnejo sčasoma delovati skrite silnice partnerske dinamike (skupaj z vsem rodbinskim nahrbtnikom obeh), ki rušijo in sestavljajo. Če sta partnerja dovolj odprta, potem lahko ta proces prinese veliko dobrega. Če nista (ali eden od njiju ni) ali če partnerja nista čustveno odrasla, potem se naboj in distanca med partnerjeva dolgoročno povečuje, kar pahne par v negativno spiralo dejanj in občutkov. Bolj globoka kot je bila ljubezen, bolj globoko je lahko sovraštvo.

Ker sta partnerja v takšni spirali vedeta vedno bolj obrambno, je smiselno poiskati pomoč tretje neobremenjene osebe, ki pomaga negativno spiralo obrniti v pozitivno smer. Pogosto je to vse prej kot enostavno, saj dominantnejša oseba, ki podzavestno želi absolutno kontrolo, te ne želi izpustiti, in/ali podrejena oseba ne želi prevzeti več odgovornosti zase.

Kako naj mu dopoveš? Kako pa to on dela? Zgleduj se po njemu, on ti svoja pričakovanja kar dobro predstavlja, sicer ne na najbolj prijazen način, vendar vseeno, uči se od njega, imaš ga pred nosom. Predstavi svoje želje in pričakovanja in kar ti je v odnosu zares pomembno, ne odstopaj, oziroma lahko kvečjemu skleneš z njim kompromis. Cilj odnosa je, da sta oba zadovoljna in to nikakor ne more biti uresničeno, če ima samo eden zahteve, drugi pa jih sprejema.

Če predstavim na primeru. On zahteva, da treniraš. Tebi ni treba, če ti do tega ni. Če treniraš zato, ker se bojiš njegove reakcije, si na napačni poti. Pri tem moraš poznati sebe in tisto, kar tebi ugaja in kar ti ne. Seveda to ne pomeni, da ne poksušaš novih stvari, vendar če čutiš, da si prišla s tem treningom do svoje meje, jo odločno a mirno zagovarjaš.
S partnerjem je najlažje živeti takrat, ko se ga ne bojiš zapustiti zaradi kakšnih njegovih groženj ali strahu pred tem, da bi te zapustil, ko zagovarjaš svoje meje. Tvoje meje/prepičanja so enako pomembne kot njegove.

Nikoli ne bo bolje, ampak slabše. Prekini stike, zamenjaj ključavnico. In poišči strokovnjaka, ki ti bo pomagal razjasniti, zakaj te je pritegnila takšna oseba – da tega ne ponoviš.

Čim prej, dokler te ne zasužnji do točke, ko ne boš več videla, da to ni razmerje, kaj šele ljubezen, ali do točke, ko boš mislila, da ni rešitve, da si to celo zaslužiš. So odnosi, ki se jih ne splača reševati. Verjemi, on ne bo nikoli popustil, samo ti se boš izgubila.

Lahko pa upaš, da bo bolje, da ga boš rešila, da ga bo zadel meteor in bo razmišljal drugače … torej se umakneš v neracionalno, a udobno sanjarjenje. Ampak verjemi, tvoj primer je črno bel, nobenih odtenkov sivine ni vmes. Prekini, če želiš živeti. Bolje sama kot tako.

Marko, hvala.
Imas zelo prav… sicer sem sama povedala, kja je zame pomembno v odnosu in mora obstajati, sem pa zal prevec opustila vecino aktivnosti/dejavnosti, ki me veselijo ( kot npr. teater, literarni vecer) ker se njemu to zdi izgiba casa..moja napaka… sport imam rada in tu nimam nobenih tezav, le da imam svoj tempo in hitrost. Da mora clovek trenirati kot profi, pa ni v moji domeni… zame je pomembno da se redno gibljem, saj le tako prides do dobre psihofizicne kondicije, da sem na zraku in v naravi in pri tem uzivam.Po njegovem moras biti vedno hitrejsi, v nasprotnem primeru je to zanj nazadovanje….
Da se lahko od njega kaj naucim je tudi res… marsikar kar ima on zelo jasno postavljeno, je pri meni v manjku..le da v taksen ekstrem ne bi sla…
Hvala za pomoc in nevtralen pogled. Prijeten vecer

Hvala Bostjan,
verjamem da je vse kompleksno, zal pa on ne bo nikoli sprejel pomoci tretje osebe.. zanj on ne dela nicesar narobe, vse je kot mora biti… sicer ne poznam njegove druzine, saj sem jih srecala le enkrat, a si drznem reci,da veliko tega kar kaze in kako deluje privzgojeno iz druzine. Poleg tega je tu obcutek vecvrednosti, ki se kaze v njegovih komentarjih glede ljudi… pri njem je tudi vse prevec pogojevanja, kaj zahtevajo njegovi starsi… z veseljem sprejemam mnenja, nasvete, a mislim, da morajo starsi enkrat spustiti vajeti in dopustiti da clovek najde svojo pot, ne glede ali je ta pot starsem vsec ali ne… tudi jaz imam starse, ki mi znajo povedati kaj ni prav (glede na njihove izkusnje in poglede), a sprejemajo, da se sama odlocam za svojo pot, kaj bom pocela, kje bom in tudi s kom bom..
trenutno skusam urediti misli, stanje, zelje in se pripravljam na pogovor, saj tako ne gre….lahko imas cloveka rad, a kot ste napisali, odnos je dvostranska cesta… pocasi se moram pri sebi dejansko odlociti.. ali se se truditi in vztrajati, ali iti svojo pot…hvala

Kiara1983, hvala.. morda res ne bo boljse, a dokler sama tega ne uvidim ali si ne priznam, imam se vedno upanje, da se da odnos urediti… seveda je tudi moja stran sokriva za nastalo stanje..saj kaksnih meja nisem postavila…sem izrazila, kaj bi zelela in kaj mi je pomembno, a prevec sem prepustila, da prednjaci to kar je v njegovem interesu…ta del sebe moram jaz spraviti v red.. postati odlocnejsa in neomajna, kjer je zame pomembno in ne popuscati…in kot si napisala, ugotoviti zakaj je do tega prislo, da do taksnih stanj ne bo vec prihajalo… hvala

Najprej moraš nehati razmišljati o tem, kaj bi morala TI narediti drugače. Prvič zato, ker je odgovor nič, ker njegovo vedenje ni ne sprejemljivo niti normalno, drugič, ker je točno to razmišljanje krivo, da ostajaš.

“Našla” sta se, ker on potrebuje nekoga, ki ga lahko dominira in se malo znaša nad njim, da se on počuti bolje. Najbrž je tudi on žrtev določene vzgoje, ampak ti nisi terapevtka, da boš to reševala. Če ima vsaj malo uvida v situacijo, bo morda kdaj sam poiskal pomoč. Ali pa bo našel drugo, podobno krhko bitje. Brez težav, ker jih je v svetu, ki vzgaja razvajene, ne pa osebostno in psihološko trdne ljudi, kolikor hočeš.

Vama tudi partnerska terapija ne bi pomagala, ker ima vsak preveč prtljage, s katero mora počistiti sam. Kaj bo storil on – kdo ve. Zase pa si odgovorna sama. Tvoje življenje in sreča nista njegova naloga ali odgovornost, ampak tvoja. Tvoja naloga je, da se opremiš z orodji, da boš znala v prihodnje bolj učinkovito opraviti s takšnimi ljudmi.

Lahko sicer čakaš, da boš spregledala. Ampak najbrž ne boš, ker te kuha kot žabo. Počasi, a zanesljivo.

Si prepričana, da želiš zavoljo nekaj lepih spominov na čase, za katere se bodo vrnili, tvegati, da boš nekoč tu gor jokala in spraševala, kaj je postalo tvoje življenje? Želiš imeti otroke, za katere bo to normalen vzorec odnosa?

Če je odgovor na to ne, ne čakaj, da se bodo s čustvi in spomini okupirani možgani zbudili, ampak deluj na osnovi realnih pokazateljev, “hladnih” dejstev. Pa še nekaj.

Človek, ki se ga spominjaš, ne obstaja. Tisto je bila s hormoni zadeta zaljubljena verzija. Realnost je tisto, kar se pokaže, ko slepa zaljubljenost popusti in se razvije v spoštljivo ljubezen. Ali pa patološki odnos. Precej verjetno je, da ljubiš svojo predstavo o tem človeku, ki temelji na zaljubljeni verziji. Bi se v njegovo resnično verzijo res zaljubila? Opravi delo na sebi. Potem si boš lažje realno predstavljala partnerja, ki si ga želiš in ga tudi našla.

Na kratko punca, s takim nezrelim fantom nimaš kaj početi. Ni prihodnosti. Samo prekini vezo.

Kiara1983, hvala. Vem v sebi, da se moram odmakniti in poskrbeti zase. Najti orodja da se taksnim ljudem na siroko umaknem se preden se kakorki dotaknejo mojega zivljenja…postati nazaj jaz in se ne odpovedovati nicemur kar mi pomeni…
Enkrat sem ga vprasala, zakaj je bil prvo leto prijeten in topel clovek do mene…da na zacetku tako moras biti in kasneje pokazati svoj obraz…ja ko bi to takrat res slisala…on je na zunaj zelo prijazen, do neznanih ljudi res prijazen…do mene pa takoj, ko mu nekaj ni vsec, prazaprav zloben…dokler je po njegovo se gre.
Danes sem bila po zelo dolgem casu v druzbi prijetnih ljudi..zdruzili smo sport in druzenje…lep dan ko nisem pomislila na ta najin tezaven odnos…
Potem pa me zvecer poklice in spet “stara pesem”..cim nekaj vprasam ( tokrat sem vprasala kako da se vraca sele v cetrtek in ne v nedeljo(danes) kot je sprva povedal) in mu to ni vsec, zacne da samo tezim, da nic pametnega ni iz mene, in samo zali…ja vem, mocna zenska tega ne bi dopustila….
Na nek nacin verjamem tvojim besedam da je slika ki jo imam o njem, le iluzija….
Moja tezava pri tem “odnosu” so emocije…ko bi pogledala vse skupaj oz cisto prizemljenega zornega kota, bi verjetno ze zdavnaj odsla…saj bistvo kar rabim od moskega, od njega ne dobim ( oziroma preredko in premalo)…
Ja otrok, bi so ga zelela (a po.pravici ne v nezdravem.odnosu, kjer bi verjetno se otroka maltretiral) a verjetno je to zame ze zal.prepozno…
Hvala za podporo in mnenja

Morda je res nezrel, jaz ga pocasi zacenjam videti kot egocentrika..dokler je po njegovo (in njihovo) je ok….ugotavljam pa tudi da je njegovo domace okolje tudi cisto neosebno…taksen kot je so ga naredili doma, on pa se danes ocitno zivi tako kot mu starsi recejo in dela meni to, kar so njemu…a tu moram biti podtena: nepoznam jih in ne morem vedeti kajse mu je dogajalo..vem le (to jesam povefal) da je bil veliko kaznovan in da je imel trdo vojasko in brez custev vzgojo; zanj je normalno in.pravilno, da dobis batine ce druga stran meni da delas narobe in ne ubogas……
a kot da se ni dovolj da preprosto naredim kar bi bilo verjetno najbolje…upam da bom kmalu naredila kar je najboljse zame…hvala

Ti ne boš ukrenila nikoli nič, tvoj edini namen je tu gor v nedogled debatirati o NJEM!

Kitty321, hvala..morda je nekaj resnice v temu kar si napisala..res veliko prevec govorim o njem..namesto da bi rekla jasno in trdno dovolj in zacela nazaj postavljati svoje zivljenje..nimas pa prav da sem tu samo da debatiram o njem.kaj drugi vidijo mi pomaga da zacnem spreminjati pri meni tisto kar me omejuje in prinasa taksen “odnos”…ja, ni se mi lahko samo obrniti, a vem da moram korak iti stran narediti.. vseeno pa hvala, tvoj komentar jemljem pozitivno.

Loti Palmer: V opoju narcisa (priročnik). Že v uvodni zgodbi je opisan “tvoj partner”… preberi, morda ti pomaga zares odpreti oči in se rešiti preden bo prepozno… To kar opisuješ lepe spomine, je faza dvorjenja ali po domače povedano s tem te je ujel. Nima pa to nobene veze z realnostjo in ljubeznijo. Tudi lovec nastavi past ne iz ljubezni do živali ampak za “večerjo”.

Z njim ni nič narobe, on fura svoje življenje točno tako, kot si je zamislil, on problemov nima.
Zakaj bi se torej spreminjal? Nima niti najmanjšega razloga za kaj takega.
Ti pa imaš problem in to sama s sabo, ne z njim. Predlagam ti terapijo, ki bi ti pomagala ugotoviti, zakaj si dovoliš (pravzaprav potrebuješ) tako ravnanje s sabo.
Poniževanje, žaljenje, izkoriščanje, nobene prave komunikacije, nič ne dobivaš, samo daješ?
Zakaj ti to paše?
Ker – zelo očitno ti paše, ali ti je pasalo, drugače tega ne bi prenašala dve leti (če praviš, da je bilo prvo leto drugače)
Torej – nujno terapija, nujno izgradnja boljše samopodobe, nujno delo in trud, da si izboljšaš samozavest, potem pa korak v bolj zdrav odnos, kot ga imaš zdaj.