Pozdravljeni.

Zadnje dni me spet zelo muči slab odnos z očetom, ki ima sicer že dolgo brado.

Pred 10 leti mi je čez noč umrla mami (kap), on si je v roku enega meseca našel drugo žensko (še zdaj nevem, ali se je ta zveza začela že v času, ko je bila mami še živa – on sicer trdi, da ne). Ta ženska se je tudi nemudoma vselila v našo družinsko hišo, torej en mesec po maminem pogrebu, jaz sem se istočasno – takrat stara 20 let – odselila, ker me je vse skupaj preveč bolelo.

Pred približno petimi leti sem spoznala fanta, ki je danes moj mož, imava leto in pol staro hčerko, še en otroček je na poti. Živimo v najemniškem stanovanju.

Dolgo časa je trajalo, da sem lahko z očetom vzpostavila kolikor toliko normalen odnos – ki je sicer bolj vljudnosten, površinski. Nekako sem uspela pokopati svojo jezo do njega in tudi na pobudo moža, ki ima s svojimi starši zelo lep odnos, sprejela očeta nazaj v svoje življenje – vsaj v smislu, da sem spet začela hoditi ‘domov’ na obisk, občasno smo se dobili na kosilu itd. Svoje je pridalo tudi rojstvo hčerke. Vnukinja da mu je dala nov smisel v življenju – te njegove besede so mi, ko mi jih je izrekel, res veliko pomenile in verjela sem, da tako tudi v resnici misli in čuti.

A zdaj nisem več prepričana. Pred dobrim mesecem se je namreč zgodilo, da je lastnik stanovanja, kjer živimo v najemu, povedal, da se moramo izseliti, ker se v stanovanje, kjer smo trenutno mi, želi vseliti njegova hčerka. Ker sva oba z možem ravno v tem času postala kreditno sposobna (oba imava službi za nedoločen čas), naju to – kljub temu, da imava majhnega otroka in da sem noseča – niti ni preveč vrglo iz tira, tako ali tako sva si imela namen nekaj kupiti, da bi imela nekaj svojega, situacija naju je tako le prisilila, da z reševanjem stanovanjskega problema res začneva takoj zdaj. Ob večletnem najemu je bilo seveda težko veliko privarčevati, ampak ob bančnem posojilu, do katerega zdaj zaradi pogodb lahko prideva, sva mislila, da bova že našla nekaj primernega.

A so naju trenutne cene na nepremičninskem trgu resnično ‘vrgle na rit’. Čeprav vsak dan, večkrat dnevno, gledava nepremičninske oglase nikakor ne najdeva ničesar primernega: ali je kvadratura stanovanja premajhna za štiričlansko družino ali pa je cena izven najinega budgeta. Govorim o rabljenih stanovanjih, novogradenj tako ali tako skorajda ni, tiste, ki pa so, pa so namenjene izključno premožnejšim.

Tako sva po nekaj neuspešnih ogledih (starih) stanovanj, začela razmišljati tudi v smeri, da bi mojemu očetu rekla za zazidljivo parcelo, katere lastnik je, in ki je nekaj sto metrov oddaljena od naše družinske hiše, s katere sem se, kot rečeno, odselila pred 10 leti. Tam so že vsi priključki in je vse urejeno za gradnjo, saj sta starša, dokler je bila mami še živa, tam nameravala postaviti majhno montanžno hišo. Kakšne plane točno sta imela, ne vem, vem le, da sta imela celo že izrisan načrt za hišo. S tega potem ni bilo nič, saj zdajšnja očetova partnerka nima službe in očitno za gradnjo nimata denarja.

S težkim srcem sem se odpravila do njega in mu razložila situacijo: da moramo ven iz stanovanja, da sva začela gledati za stanovanja, da so cene trenutno res zelo zelo visoke in da sva zato začela razmišljati, če bi si lahko z možem na tej parceli, ki jo ima, postavila majhno montažno hišo. Njegov odgovor je je bil (sicer vljuden) ne in sicer s pojasnilom, da on to parcelo ‘rabi za svojo dušo’.

Kaj točno to pomeni, nisem spraševala, niti nisem zmogla, ker me je tako potrlo, da sem samo hotela stran od njega. Sem se pa seveda potem doma začela spraševati, v čem je ‘fora’, zakaj hoče parcelo (ki jo je, mimogrede, podedoval od svojega očeta, prav tako kot je podedoval tudi parcelo, na kateri sta potem z mami zgradila hišo, v kateri sem odraščala) obdržati zase? Zakaj jo noče dati svojemu otroku in kaj ima namen storiti z njo? Jo odnesti s sabo v grob?

Skušam se prepričati, da me to ni prizadelo, da od njega tako ali tako ne bi smela nič pričakovati, da me je v življenju že tolikokrat razočaral, da mi več nič ne more zares priti do živega. Da je jeza, ki jo trenutno čutim, le posledica ‘nosečniških hormonov’, da me bo že minilo in bom lahko mirno živela dalje. A se bojim, da tega ne bom prebolela tako zlahka.

Nevem še, kako bomo rešili naš stanovanjski problem, ampak se tolažim, da nekako bomo že – če smo do zdaj, bomo pa tudi vnaprej. Bolj me boli to, da sem ravno začela spet vzpostavljati nek odnos z očetom, da sem mu v zadnjem letu (po rojstvu hčerke/njegove vnukinje) spet začela nekako zaupati, da se mi je zdelo, da bi morda pa končno lahko le imela nek normalen odnos oče-hči, potem pa spet tako trd padec na realna tla.

Kako naj prebolim odnos z očetom? Kakšno je vaše mnenje, mogoče izkušnje? Kaj naj sploh storim? Zamere kuhati nočem, po drugi strani pa se mi zdi nesmiselno vlagati v (površinski) odnos z očetom, ki me očitno samo boli in psihično izčrpava …

En dan za drugim. Drugače ne gre.

Včasih je pot težja, a je potem na koncu bolj zadovoljujoča, ker si jo prehodil sam.. s svojimi močmi. Neodvisno.

Po eni strani dejansko ni naloga staršev, da nas ves čas preživljajo, temveč, da nas spravijo k kruhu in se potem moramo znajti sami.
Gledajoč naravo, samice preženejo mladiče.. po drugi strani imamo ogromno človeških tragedij, kjer stanuje več generacij na kupu v eni bajti.

Trenutna generacija starejših ljudi je en takšen bolj egocentrični val ljudi, post modernih hipijev, ki so si od vse revolucije v 60ih uspeli zapomniti le to, da je potrebno skrbeti zase.
In to tudi počno.
Alojz Ihan jih je poimenoval celo malce brutalnejše: Apartheid generacija, ki si ji prilastila družbena stanovanja (Jazbinšek), prejemajo penzije na račun drugih (sedanja generacija plačuje njim in sebi!!!) in si zabetonirala delovna mesta za nedoločen čas, kjer je večina mladih prisiljenih v pogodbe za določen čas (kreditno nesposobni).. zato mladina beži ven.

Po drugi strani jih je socializem toliko razvadil, da so dejansko zaverovani zgolj in samo vase.. oni ameriški: “Jaz, jaz in jaz!” (Me, me and me!)

Vas razumem v celoti, ker je bila situacija še hujša. Oče je imel nekaj deset nepremičnin, milijonar.. pravzaprav, če bi samo posodil denar (z obrestmi) s katerim se je igral na borzi (in izgubil nekaj 100 000 EUR z valutnimi in ostalimi naložbami) bi lahko pomagal.
Pa ni.
Ferrari, Lotus.. so bili tudi za njegovo dušo.. in pa zbirka inštrumentov, naložbe v zgrešene projekte..
Pa je osnovno podjetje podobno podedoval od deda, ki je bil ravno obraten v svojem dojemanju premoženja: razdajal ga je bližnjim. Že kot študentu je očetu kupil BMWja (dekan fakultete je imel zgolj fička).

Izgleda imamo takšne valove različne generacije.. kjer so eni dokaj egocentrični, drugi bolj altruistični.

Greš torej svojo pot, kjer pa ni potrebno takoj kupiti nepremičnine za 4 osebe, ker sta dva od tega še otroka in bosta lahko še vsaj desetletje oba veselo uspevala v skupni sobi.
Kasneje pa si že toliko opomoreš, da zmoreš premostitev do večsobne nepreičnine (kjer je prehod na večjo običajno manj finančno stresen, kot nakup prve nepremičnine).

Prehojena pot bo tako lastna. Tudi več vredna (Paris Hilton anyone?) konec koncev.

Trenutno se vam zdi, kot krivica.. čez čas bo točno to tisto, kar vas je naredilo.. ker je za to, da bi lahko bili vi sami, potrebno prehoditi točno to pot. Nobene druge, nobene bližnjice.

Se strinjam v celoti.

Vprašanje, ki me še vedno muči, pa je: Ali naj se pred njim delam, da me ta njegova poteza ni prizadela in naj furam ta površinski odnos še naprej (zaradi ljubega miru, a kako se že reče) ali naj se enkrat za vselej obrnem stran in neham vlagati energijo v odnos, ki me vedno znova razočara in prizadane? Pa tu ne mislim, da bi zagnala vik in krik ali da bi mu na vsak način hotela preprečiti stike z mojimi otroci, torej vnuki (če bi sploh izrazil željo po tem) – ampak zgolj, da se jaz kot njegova hči popolnoma umaknem od njega, kot sem se že takrat pred 10 leti?

Biblija nas sicer želi prepričati, da si starši avtomatično zaslužijo naše spoštovanje. Vendar to ne (vz)drži.
Spoštovanje si VSI ljudje zaslužijo. Predvsem za lastnim odnosom do drugih (torej do nas).

Oni stari ameriški izrek tu pride prav: “If you want some respect, show some.”

Za vas osebno pa je najbolje, da ravnate v skladu s svojimi možnostmi. Stike si je potrebno želeti, drugače igrate neko čudno vlogo: “Keeping up apperances”. Plus še na nek način mu dajete družbeni status, da je v redu starš (kar nekako vendarle ni, je preveč egoističen).
A ni veliko bolj zanimivo, da ga prijatelji, sosedje.. sprašujejo po vas, vnukih.. pa o njih nič ne ve?
Že zaradi nedolžnih vprašanj okolice bo tako izpostavljen dejstvu, da v odnosu nekaj ne štima. In če bo naneslo na tisto “parcelo za dušo”, bo tudi vsem hitro jasno, da gre za egocentrično osebnost.

Ne svetujem seveda nekega načrtnega maščevanja.. temveč preprost odmik od osebe, ki vam prizadeva bolečino, niti vas v osnovni ne spoštuje in ljubi v meri, da bi vsaj ponudi alternativno pomoč: “Parcelo bi res, res rad zadržal, toda ali ti in vam lahko kako drugače pomagem? Sem malce preveril in lahko ponudim tole in tole.”

Kot rečeno: starš vam pravzaprav ni dolžan pomagati pri nakupu nepremičnine – saj ste polnoletni – Vendr to pomeni tudi določeno mero recipročnosti: Tudi vi niste posledično nič dolžni nazaj.

Pri američanih pomaga, da se lahko preseliš nekaj 1000 milj stran. Pri nas lahko to storite v umu.

V našem primeru, vsi otroci mojega očeta, ne vzdržujemo odnosa z njim.. čaprav ga je hotel začeti kupovati (ponujati enemu in drugemu takšno in takšno dediščino).. če začne kaj izigravati na to noto, ga odpikamo.
Plus stran njegove egocentričnosti je, da smo vsi samostojni. V ničemer nismo odvisni od njega.. in četudi sedaj zapravi vso bogastvo, se naše življenje ne bo spremenilo.
Je pa on tisti, ki je ostal osamljen sredi svojih stvari, predmetov, objektov ter denarja. Vnuki ga pa tudi ne šlivijo kaj dosti, čeprav jih glede stikov nismo omejevali.

“Kar seješ, boš žel”, pravi slovenski pregovor.

Glede druge ženske bi morda še nekaj zapisal.. kjer se morda v svojem čustvovanju motite. Po eni strani je dokaj tipično moško, da si po ločitvi, smrti.. takoj omislijo drugo žensko.. po drugi strani pa: Mar ne bi tudi vaša mati želela neko mero sreče svojemu možu po tem, ko je odšla s tega sveta?

Je potrebno za vedno ostati vdovec?
Je s tem večnim vdostvom poplačano za ves (ne)odnos znotraj zakona?

Zanimiva anekdota, ko sem bil pred Tadj Mahalom, znanim spomenikom ljubezni v Indiji, kjer je Maharadža svoji preminuli ženi postavil ogromen mavzolej (na drugi strani reke bi moral stati še črna simetrična kopija), ki pa je že v tej polovični verziji bankrotiral državo.
In dočim zahodnjaki v tem vidimo simbol ljubezni, sem bil tam ravno v trenutku, ko so prišli mimo s konference psihoterapevti. V malce Monty Pythonovskem stilu je eden pripomnil: “Kaj je tale tip počel svoji ženi, da se je počutil tako krivega, da je državo spravil na kant?”

Ne moreš odnos z ženo popravljati po smrti. Postavljati palače in mavzoleje, se špilati večno vdovstvo.. Odnos se gradi za življenja.. vsak dan sproti.
In paradoksalno zdravi ljudje hitreje prebolijo smrt, ločitev in nadaljujejo z življenjem, kot to počno sleherniki (ti gredo v ekstrem: hitrega iskanja nadomestka – brez prebolevanja, razmisleka o vsem skupaj.. ali pa se ovijejo v večno črnino).

Vsak ima svoj tempo, svojo mero. Za ene je prehitro, za druge ravno prav.

Glde na ostalo povedano, seveda bo vaš oče padel v prvo kategorijo.. kjer je poskrebel takoj zase. Da ima nekoga.
Dokaj moško početje, kot rečeno.. saj večina moških definira srečo kot to, da nekoga imajo ob sebi.
Kdo ta nekdo je in kako se počuti ob tem, jih že malo manj zanima. Zanima jih samo to, da oni nekoga imajo.

Egocentriki. Mamini sinčki, bi rekel Dr. Janez Rugelj. Ves čas jih nekdo mora pedenati. Jemljejo povsod, kjer lahko, dajo izredno malo.

In če vam nekdo ves čas jemlje in prizadeva bolečino, niste dolžni kot Jezus stati tam in izmenično nastavljati levo, desno in spet levo lice.

Odmik in distanca je žal tu najprimernejša. Stiki pa seveda pod vašimi pogoji, vašem tempu, pogostosti in trajanju.

Vaše življenje je (itak vas je že na nek način “spodil”), vzemite ga zase.

Vrnite se, ko od očeta ne boste nič pričakovali. Tu pride prav terapija ali tisoče in tisoče pogovorov s partnerjem.. ponvaljajočih.. kjer se je potrebno otresti otroške predstave o staršu… da je to tudi zgolj človek z vsemi napakami (ki so trenutno bolj v nebo kričeče) in vrlinami vred (ki jih trenutno zaradi kričanja napak, ne vidite, ne občutite, so pa tam, verjamite).

Hvala za vaše razmišljanje.

Avtorica, tvoj OČE si ne zasluži, da je oče. Zakaj?
Če svojemu otroku nočeš pomagati, če ga nočeš poslušati, kakšen človek si?
To je moje subjektivno mnenje. Imam odrasle otroke in bi zanje naredila vse, kar lahko. Če bi bil tvoj oče kaj od človeka, bi te povabil h sebi v hišo. Nič ne pišeš, če imaš še kakšnega brata ali sestro. Verjetno je tudi hiša dovolj velika, da bi lahko bila v njej tudi tvoja družina.
Glej, na očeta se ne moreš zanesti. Poskusite iskati kakšno drugo rešitev.
Verjamem, da te je vse skupaj zelo prizadelo. Tudi mene bi.
Kljub temu ne drži jeze na očeta. Imej pa le to z njim, da nisi v sovraštvu, pozdravi ga, če ga vidiš, spregovori par besed, to je pa tudi vse. Za rojstni dan mu pošlji kartico, ali pa SMS. Naj malo razmišlja o svojem obnašanju.
Želim ti vse dobro,sigurno se bo tudi za vas našla kakšna rešitev.

če morate čez en mesec ven, ti pa bi vmes hišo postavila?
Tudi če je gradbena parcela, postopek ne gre tako hitro.
Če sta starša zgradila hišo, kot si napisala, potem si pri svojih 20 tih dedovala po mami?
Ali je bila hiša pisana samo na očeta in zapuščinske ni bilo? Ne vem sicer, če bi tako zadevo glede na odmaknjenost dogodka še lahko izpodbijala.
Če nekdo resnično želi pomoč, ki mu bo koristila, potem je osnova, da napiše tako kot je v resnici. Razen če pride samo po potrditev svojih načrtov.

Pozdravljeni.

Mamo ste izgubili zelo mladi in verjamem, da vam je bilo hudo, morda je bil ta dogodek za vas celo travmatičen. Zelo dobro vem tudi kako drage so nepremičnine in kako težko je usklajevati odnose s starši.

Ko prebiram vaš prispevek, dobim občutek, da očeta presojate v veliki meri iz pozicije svojega prepričanja, da bi bilo prav, da bi oče po smrti mame še nekaj časa žaloval in šele kasneje začel odnos z novo partnerico in da bi bilo sedaj prav, da bi vam dal parcelo, ki jo je podedoval od očeta.

Čeprav imate prav za veliko drugih očetov, ki bi reagirali drugače, vaša pričakovanja delujejo skoraj kot ukaz. In ker vas oče ne upošteva (in ni vas dolžan; sami ne poznate vse teže, ki jo nosi), ste užaljeni. Ne poznam pa zakonov dedovanja, morda vam določen delež pripada po mamini strani. Ne vem, to bi veljalo preveriti in odločitve sprejemati tudi na podlagi tega.

Čustveni naboj, ki ga nosite do očeta ne bo izginil sam od sebe. Se pa s tem ni dobro ukvarjati sedaj, ko ste noseči. Če ste do sedaj plačevali najemnino za stanovanje, lahko vedno najdete drugo stanovanje, kjer boste plačevali najemnino.

Kakšno leto po porodu pa si le poiščite primerno psihoterapevtsko podporo in “počistite” vaš del odnosa do očeta – menim, da se boste v tem procesu veliko naučili o sebi. Morda boste presenečeni, kako se bo takrat spremenil tudi očetov odnos do vas. Vendar prosim, brez pričakovanj. Oče ne bo nikoli takšen kot vi mislite, da bi moral biti. Edina stvar za katero mu pravzaprav morate biti hvaležni je, da vam je dal življenje. Ostalo je na vas. Nihče ni imel idealnih staršev, in tudi sami nismo idealni starši našim otrokom. Življenje v osnovi ni enostavno.

Situacija je stresna, vendar ni kritična. Oba s partnerjem sta zaposlena, finančno normalno situirana, zdrava in v prijetnem pričakovanju novega člana družine. Če pogledam samo to, kar je ta trenutek najbolj pomembno, bi rekel, da vaša starša vsega le nista naredila slabo. Menim, da je vaš oče ponosen na vas in da bi bila tudi mama, če bi bila še živa.

Vse dobro.

Zapuščninska je bila, vendar je bilo na mamo napisan samo njen avto (srednjega razreda) in tisto, kar je imela na računu – to je bila njena zadnja plača. Vse ostalo je napisano na očeta, čeprav sta hišo gradila skupaj in seveda vanjo tudi skupaj vlagala. Po mamini strani imam še žive stare starše, ki jih je to takrat zelo bolelo in jih boli še danes, čeprav o tem več ne govorimo – je najbrž pretežko za vse. Se pa s s starimi starši po mamini strani, mimogrede, vidim več kot z očetom, to pa tudi pove nekaj o odnosu, kajne?

Ven moramo v enem letu, ne v enem mesecu.

Sicer pa hvala tudi za vaš pogled na situacijo. V zvezi z očetovo partnerko nisem šla v podrobnosti, je bilo še kup stvari, zaradi katerih me je njena selitev v hišo v tako kratkem času po mamini smrti zelo prizadela, a ne bi odpirala tega. To sem nekako sprejela, kot bom prej ali slej sprejela tudi zdajšnja očetova dejanja. Tudi sama sem mama in si nekako ne predstavljam takega odnosa do svojih otrok, je pa res, da nihče ni popoln. In da si svojih staršev ne izbiramo. Se pa (zavestno) odločimo, da bomo imeli otroke in moje mnenje je, da je neka odgovornost do njih na nas, starših, ne le do dopolnjenega 18. leta, ampak tudi kasneje. Tako si vsaj predstavljam.

Aja, še to: cene najemnin so se dvignile ravno tako (če ne še bolj) kot cene stanovanj v prodaji. Tako da bomo v vsakem primeru kar težko shajali. Ampak se strinjam, da to niso najhujše težave v življenju.

Boli pa vseeno. 🤷‍♀️

Imate prav. In to je tisto, na kar imate možnost sami vplivati. Upam sicer, da ne boste svojim otrokom zaradi lastne izkušnje dali preveč in jih s tem oropali procesa odraščanja.

Ne zagovarjam dejanj vašega očeta, daleč od tega, iskreno povedano menim, da je bedak, ki ne vidi 1m pred sabo. Toda istočasno menim, da bi moral vsak od nas delati na tem, da starše sprejme takšne kot so in jim oprosti, za vse kar so hote ali nehote naredili narobe. Praviloma potrebujemo za ta proces več let. In vsaj meni osebno to pomaga, da bolj trdno stojim na svojih nogah in sem sam boljši starš. Manj se tudi obsojam za svoje napake, ki jih naredim kot oče in partner (in dela jih vsak) in upam, da bodo nekoč tudi moji otroci sposobni oprostiti meni. Če nam je všeč ali pa ne, od staršev smo dobili veliko osebnostnih lastnosti in navad. Do neke mere se lahko temu upremo, ampak tudi če se temu upiramo, še vedno počnemo nekaj zaradi staršev in ne zaradi sebe.

Kam usmerjamo svojo energijo je pomembno in skušajte najti način, da se začasno pomirite s situacijo (očetov NE je očitno bil jasen), reševanje le te premaknite za kakšno leto ali dve, in se osredotočite nase. Vpišite se na jogo za nosečnico, hodite na sprehode, božajte svoj trebušček ipd. Počnite stvari, ki vas napolnjujejo s srečo in sprejemanjem. Kakšno leto po porodu pa se lahko oglasite in skušal vam bom pomagati pri odnosu z očetom.

Glede cen nepremičnin pa ne govorite. S partnerko sva kupila stanovanje 1 leto pred zadnjim ekonomskim zlomom, ko so bile cene ekstremne. Tako to je. Življenje pogosto ni enostavno in nad nekaterimi aspekti življenja nimamo veliko kontrole. No nad nekaterimi jo le imamo …

Dotaknila se bom le dela nerazčiščenega odnosa z očetom. Ker imam tudi sama bogato kariero v tem.

Dobili ste že nekaj dobrih odgovorov iz lastne izkušnje lahko pritrdim, da življenje postane boljše in polnejše, ko sprejmeš stvari kakor so. Na preteklost ne moreš vplivat. Imaš sedanjost, kjer gradiš prihodnost. Odpustit drugim in sebi. Z nekaterimi ljudmi res ne moreš biti v dobrih odnosih, počrpajo tvojo energijo in se jih ogneš zavoljo lastnega zdravja. Ko nehaš kuhat zamero, sprejmeš svoj delež za odnos kakršen je, predelaš lastna čustva, razmišljanje, lastne vzorce je lažje zadihati. Terapevtski pogovori so še kako potrebni, iskrenost in odprtost. Ne ravno v nosečnosti. Kasneje pa prav gotovo. En pogovor ne reši vsega…več zaporednih in še kakšna knjiga na temo odnosov, osebnosti…pa gre.

Se pridružujem Boštjanovemu mnenju, da je stari bedak, žal poznam še enega takega 😉
Prej kot boš dojela, da ti on ne želi pomagati, lažje ti bo.
Odmisli vse tiste načrte o gradnji na njegovi parceli, ker te samo ovirajo. Mogoče jo bo pa podaril novi partnerki…..
Odmisli kaj vse bi ti lahko pomagal, ker ti očitno ne bo, ker ne čuti te potrebe, žal ne premore empatije in ima očitno neke druge prioritete, zato usmeri energijo v iskanje/nakup lastne nepremičnine. Pozabi, da boš kupila nekaj kar bo “top”, razen če se nameravaš zapufat do penzije, Kupita nekaj kar bo kmalu vseljivo, da se rešiš najemnine in potem v miru preuredita po svoje kolikor bosta lahko.
Odnos z očetom pa…. a ga res toliko rabiš imet? Čemu že?

Jaz se na očeta, kakršnega predstavljate vi z energijo svojega pisanja, ne bi zanašal. V oči mi pade stavek, ki ga pišete, da se vi trudite vzpostavljati odnos. Postavljanje odnosa je dolžnost očeta, on je tisti, ki bi moral iskat načine in pravzaprav učiti dobrega, ljubečega odnosa.

Človek, ki tega ne počne je pravzaprav nezrela osebnost ob kateri se boste vedno znova opekli. Jaz niti vljudnostnega odnosa ne bi negoval. Morda enkrat na leto. Odnos z ljudmi vam ne sme jemati energije.