Hej

Na vas se obračam ker potrebujem mnenj, nasvet o mojih problemih.

Stara sem 28 let,on je 7 let starejši, sva skupaj 5 let. Problem so njegovi starši. Ko pomislim o življenju z njimi mi gre kar na jok. On je imel pred mano punco 4 leta, nato sta se razšla. Ko sta bila še skupaj je njegov oče »ukazal«, da je zdaj pa treba naredit njemu zgoraj stanovanje. In so naredili zgoraj njima dvema, spodaj sta starša. Vse super kul, ločen vhod. Motijo me odnosi med fantom in njimi. Oče je tak da ima vedno vse prav. Zelo težko se je spustit v kakšno debato ker mu ne moreš nič dopovedat in ima vedno vse on prav in on edini vse ve. Drugače je super oseba, prijazen in bi nam vse dal in naredil za nas. Hiša je stara 30 let, zraven stoji še stara. Vse okoli hiš je v nulo poštimano, vendar ne moreva midva s fantom nič sama naredit če bi hotela (če se moj kaj loti zidarskih in podobnih del, se takoj skregata, ker nima nič zaupanja vanj in takoj kliče vse mojstre). Vse kar se dela, zida itd je glaven on. Mama je pa ful zamerljiva in se z mojim splooooh ne štekata (tudi s hčerko so problemi). Recimo moj se je zdaj odločil, da ne bo več jedel sladko in če ona kaj speče in reče da ne bo jedel, mu takoj zamiri in ne govorita po en teden. Jaz takih odnosov nisem vajena in tega niti prebavljat ne morem. Za vsako figo se spričkata in jaz nimam energije da bi vse to mirila in bila vedno posrednik med njima. Naj povem da me tudi izredno moti odnos med tastom in taščo. Ona ga nonstop nekaj napada, se zadira nanj (če samo zakašlja zavija z očmi). Se resno sprašujem kako zdržita sploh skupaj, ker odnos je katastrofa. Jaz tega res nisem vajena in ni šans da bi to poslušala cele dneve. Jaz sem edinka, živim z mamo (očeta ne poznam). Imamo veliko hišo, vendar je zelo stara in bi bila potrebna prenove. Naj povem še da mi je v njegovem kraju ful grdo in si nekako ne morem zamislit kako bi blo tam živet. Nonstop mislim kako lepo je v našem kraju (on je iz majhne vasi, kjer so večinoma starejši, par hiš, jaz iz ful večje, skoraj kot mestece). In jaz bi ful rada živela v našem kraju, ker je vse pri roki, vse poštimano, urejeno. Ko sva se enkrat na začetku zveze nekaj menla da bi se jaz preselila tja, sem rekla da bi jaz imela nekoč rada eno majhno hišo. Da zakaj, če imamo tam veliko hišo z okolico. In da on nebi drugje živel, ker je to vse ustvaril njegov oče in dedek in sta se oba tolko let trudila za vse to. Od takrat nisem te teme več načenjala, ker mislim da se mnenje ni spremenilo in se ne bo, vendar pa me grozno žre in nonstop samo na to mislim. Boh ne daj da bi šla kam drugam živet, njihovi ga ne bi več pogledali. Jaz vem da ga ljubim in on mene. In oba bi rada imela družino. Ampak ne morem čez te odnose, sem nonstop v stresu. Z mojo mamo se super razumeva in živiva v super odnosih. Tam je pa samo kreganje samo, da pridem tja. Nočem se raziti s fantom, ker imava isti pogled na svet, se super razumeva in je res normalen fant, res lepo vzgojen. Naj še povem da do mene se oba obnašata lepo, nikoli nista rekla kaj čez mene.

Se opravičujem ker sem se razpisala, sm mogla dat vn iz sebe ker sem na koncu z živci. Prosim za vaš pogled na problem, mnenja, nasvete kako naj se spopadem s tem…karkoli.

Pozdravljeni!

Hvala za vaš prispevek.

Včasih je prav neverjetno kako ‘univerzum’ (oz. naša podzavest) poskrbi, da v partnerski odnos pridemo z idealnim partnerjem za našo osebnostno rast. Vi ste edinka in očeta niste poznali, njemu pa je zelo pomembna rodbinska vez z moškim delom rodbine in dominantnim očetom. Njegova mama je tipična zagrenjena čustvena manipulatorka, o vaši mami žal ne vemo veliko.

Okolje v katerem živite sedaj ni idealno, daleč od tega, vendar pa je prav, da se zavedate, da tudi vi v to okolje podzavestno prinašate vzorec nefunkcionalne in idealizirane družine. Konfliktom in močnemu stresu se je v takšnih okoliščinah nemogoče izogniti. In vse bo postalo še bolj problematično, ko boste zanosili in imeli otroka.

Vedno svetujem parom, naj vsaj nekaj let živijo ‘odstranjeni’ od obojih staršev predno prevzamejo odgovornost nad dediščino svojih prednikov. Na takšen način se zgradi dovolj močna unija sekundarne družine, ki jo člani primarne družine težje razderejo oz. blokirajo.

Lahko vam napišem samo še to, da bi bilo zelo dobro, če bi si vi in partner poiskala strokovno pomoč.

Robin Skynner (avtor še John Cleeese) v knjigi Družine in kako v njih preživeti temu “univerzumu” pravi: skrivanje za zaslonom.

Navzven so si lahko družine različne, partnerja bo privlačil človek, ki skrva iste stvari. Skrivamo pa običajno tisto, česar ne obvladujemo, še nismo osvojili.. če se neka družina izogiba določenim čustvom, nas to lahko privlači v partnerju, ker tudi sami teh čustev še ne obvladujemo.

Obisk kvalificiranega terapevta (pri nas to področje žal ni urejeno in se s tem nazivom kitijo tudi totalni amaterji) pa je priporočljiv.. saj se bosta sama s fantom težko pogovorila o perečem problemu, izogibanje pogovoru pa tudi ne bo čisto nič rešilo.

Za prvi korak je torej potrebno načeti to temo.. lažje pred tretjo, nevtralno osebo (terapevt, svetovalec.. v nobenem primeru ne duhovnik, ker so povečini patriarhalno nastrojeni in bodo avtomatsko vlekli na moško stran).