Z zeno sva v zvezi 2 leti od tega porocena eno leto.stara sva jaz 28let, zena 23..ziviva pri njenih starsih..najini medsebojni problemi so pa vsak dan vecji in oba sva ze povsem na dnu..njen brat je izvajal psihicno nasilje nad nama, zdaj se koncno seli od doma in tudi midva greva na svoje.tu pa nastane problem.zena se zeli preseliti 5 km od domace hise v istem kraju, jaz se zelim preseliti v blizino mojega kraja bivanja, ki je veliko blizje moji sluzbi..ker zdaj se vozim v sluzbo 2 uri v eno smer.zena je trenutno brez sluzbe.zena nasprotuje menjavi kraja bivanja, ker utemeljuje to z tem da rabi pomoc starsev zaradi svoje panikein ce bi imela otroke, bi ji lahko tasca pomagala. Pravi mi, naj zamenjam sluzbo in si novo najdem blizje, vendar na to ne pristanem, saj me ta izpopolnjuje, delam z veseljem, solidno zasluzim.edina pomankljivost je ,da me v povprecju 7 dni na mesec ni doma, ko opravljam terensko sluzbo.ponuja se mi tudi moznost dela v tujini za pol leta.to ji niti najmajn ne ugaja in ji je to razlog da se ne zeli seliti kam drugam, ker ne bo tam sama.pravi mi da ce nisem zraven nje, da to ni druzinsko zivljenje in da zaradi teh odsotnosti je ogrozena najina bodoca druzina ter trenutno najina zveza.zaradi vsega tega sem se zacel oddaljevati od nje, imel sem veliko ljubusumnih napadov brez osnove,tezko ji pokazem ljubezen in vsakodnevni prepiri so zaceli vplivati zdravstveno na oba.nacrtovala sva otroka, vendar zaradi vsega skupaj sem rekel da pocakajva in da prvo resima te probleme.nikakor se ne moreva pomiriti,Se nekako uskladiti in resiti problemov…ocita mi da mislim samo nase in da mi je sluzba najvec, da se ne more zanesti name in da ji ne nudim varnosti..kljub vsem tezavam vem da me ima rada, ker drugace bi ze zdavnaj sla, jaz pa imam rad tidi njo in bi rad resil najine tezave, vendar jih nekako ne znam..kaj naj storim?

…bo odšla. To je začetek konca vajine zveze. Tudi sam imam podobno izkušnjo, ko je ona mislila da se bo “šlepala” pri meni.

Poročen si z duševno bolnico, ki se noče ločiti od svoje najbrž bolne familije.
Samo beži stran dokler nimaš otrok.

jaz se tudi pridružujem mnenju dečko…, ker če je problem že v štartu, potem po še slabše. Bolje, da greš sedaj kot pa kasneje, ki bo še težje… In trpel boš ti…in trpela bo ona…

Se ne strinjam z dosedanjimi odgovori.

Smatram, da ima vsak človek pravico kot tudi dolžnost, da se v življenju za ljudi in stvari, ki so mu pomembne, vredne, jih ljubi, potrudi “do konca”.
S tem “do konca” mislim, da naredi vse kar je v njegovi moči, preden se odloči kapitulirat, odpovedat, ločit, ali samo preprosto ob prvi oviri v življenju klonit in zbežat, ponavadi v podoben odnos, problem.

Odlično si se za začetek odločil, da za nekaj časa prestavita “projekt otrok”, ker imata časa še pa še (ona komaj 23 let!?)..

Če preko komunikacije ugotavljaš, da ne zmoreš oz.ne zmoreta rešit težav (kraj bivanja, verjetno še kaj poleg tega) tako, da se oba kompromisno dogovorita, tako da se vsak od vaju nečemu odpove, v prid drugemu, potem potrebujeta verjetno pomoč 3.osebe (terapevta).

Seveda, sta pa za takšno sodelovanje potrebna oba, bolje od nič pa je tudi, če tja odideš sam (v primeru, da ona ne bi hotela), saj boš lahko ugotovil morda kaj o sebi in spoznal bolje sebe, zakaj si sploh z njo, kaj si sploh želiš, in se boš potem tudi lažje odločil kako in kaj naprej.

Beg iz odnosa, takoj ob prvi težavi, zagotavlja ponavadi, da te bodo ti isti “konflikti”, od katerih si “zbežal”, dohiteli v novem odnosu, če ne enaki, pa podobni.

Torej, ne beži takoj.

Najprej poskusi pogovor, kompromis (recimo, meni osebno bi se zdelo fer poiskati lokacijo 1h vožnje do tvoje službe. Tako bi prepolovil čas, ki ga porabiš zdaj do službe, ona pa bi pravtako bila bližje staršem, kot pa 2h stran).
Prednost v pogajanju imaš po moje tudi glede tega, da si zaposlen, in ona ne. Zakaj bi menjal službo, v kateri celo uživaš (madona, to je zlata vredno, uživat v službi!), bolj zrelo bi bilo od nje, da si sama poišče delo ali pa doštudira, če mogoče študira. Če ne študira, in ne išče službe, kaj potem sploh dela po cele dneve? Malce sarkastično; ima vsaj izpit za avto? Ker v takem primeru ima ves ljudi dan časa vozit se k staršem, tudi več kot 2h v eno smer?

Skratka..pogovor, komunikacija, kompromisi, da se srečata, si prideta naproti nekje vmes, nato terapija, pomoč 3.osebe, ki je čustveno nevpletena, zato lahko bolj objektivna, in vaju lahko vodi naprej, vama pokaže smernice..
Predzadnja varianta, da greš tja sam, ugotoviš malo bolje kdo si, zakaj si tam kjer si, in s to osebo in se potem šele odločiš kako in kaj naprej, v skrajnem primeru pa razhod, kot ti svetujejo zgoraj.

Ja, če se komu zdi vse skupaj težko in zajebano, morda ima prav, a vsak bi se lahko vprašal, kaj je večji užitek, ko nekaj res sam ustvariš, se potrudiš, narediš, ali samo površinsko bežno životarjenje vsega na dosegu rok, brez globine?
Če to osebo zares ljubiš in pravtako, če vrednotiš pozitivno tudi sebe, ali ni vredno vložiti nekaj življenja, v ta odnos, vase, v človeka, ki ti veliko pomeni?

Vsak ima seveda pravico do izbire, enega ali drugega. Vsak se sam lahko odloči, kaj ga dela bolj bogatega, človeškega, in zadovoljnega.

Otrok pa res še nekaj časa raje ne ustvarjajta. Btw, pametna odločitev.

Želim ti, vama veliko dobrih spoznanj in odločitev.

Pozdravljeni!

Okoliščine, ki ste jih opisali, so predvsem za vas zelo neprijetne. Je pa žal tudi tako, da se lahko čustveno počutje vaše žene res zelo poslabša, če ne bo živela v bližini varnega in poznanega okolja. Dokler vaša partnerka ne okrepi svoje samozavesti in avtonomnosti (brez staršev) bo selitev stran od staršev predstavljala težavo. Vi sicer lahko izsilite selitev – dobra služba je vsekakor dober argument, vendar lahko le ta verjetno dolgoročno povzroči dodatne psihološke težave partnerke.

Pri 23 letih je vaša žena pravzaprav še zelo mlada, praktično na pragu konca adolescence. To navajam zato, ker se lahko njeni pogledi na navedene okoliščine še zelo spremenijo.

Je pa res tudi to, da je iz praktičnih vidikov dobro, če razdalja med starši in starimi starši ni prevelika, saj je v tem primerih mogoče lažje koordinirati varstvo otrok (seveda obstajajo tudi druge možnosti). Če lahko dobite enako dobro službo (ali celo boljšo) bližje kraju vaše žene je smiselno razmisliti tudi o tej možnosti. V primeru, da teh možnosti nimate, potem ne priporočam, da greste na slabše – vsaj kar se denarja tiče. Varnost, ki jo vaša žena potrebuje se meri tudi v količini denarja.

Kot je zelo dobro napisala Lea39 je pošteno, če se borite za partnerski odnos. to je glavna prioriteta v tem trenutku. V tem okviru pa je potrebno upoštevati vse logistične in materialne okoliščine. Tudi partnerski odnos bo namreč težko preživel v slabih materialnih in logističnih okoliščinah. Tudi to, da se vsak dan vozite 4 ure namreč negativno vpliva na vajin partnerski odnos.

Tudi jaz priporočam, da si poiščeta strokovno pomoč. Potrebno je ugotoviti kaj je v ozadju ženine panike. S tem stanjem se vaša žena ne bi smela sprijazniti v stilu “tako pač je”. Napadi panike so sicer lahko samo podzavestni obrambni mehanizem vezan na nerazčiščene družinske vzorce iz primarne družine, ki jih sedaj prenaša tudi na sekundarno družino.

Samo to ni partnerski odnos.
Ampak moški, ki si za ženo izberejo na videz nebogljeno in nedoraslo žensko, že vedo, zakaj. Problem je, tako kot pri avtorju, ko jim nekega dne ta nebogljenost ne ustreza več. Žena je seveda samo na prvi pogled nebogljena, saj v bistvu doseže vse, kar si zamisli. Ravno zato to ni partnerski odnos – ne vlada dogovor, razmislek, logika, koristi obeh, ampak njene želje in potrebe, da še naprej lahko fura nebogljeno princesko. Prikladno je tudi, da ima psihične težave, saj so te vedno dober argument. Zelo očiten znak odraslosti je tudi to, da zmoremo nekaj časa prebiti brez partnerja. Pa glede na to, da ona itak nima službe, niti ni ovire, da tistega pol leta ne bi šla s tabo v tujino. Ali pa je tako skrajno neprilagodljiva, da v novem kraju ne zna navezati stikov?
So ljudje, ki čutijo takšno ljubezen, da gredo tudi čez takšne težave. Se žrtvujejo za drugega in svoje življenje namenijo ohranjanju dobre volje svojega partnerja. Razmisli, ali si ti pripravljen ravnati tako in živeti, kot ustreza predvsem tvoji ženi. Kar niti ni garancija, da bo zakon obstal. Ali te ima rada ali te predvsem potrebuje? Bi videl razliko?
Po drugi strani tile tvoji izpadi ljubosumja tudi ne kažejo ravno neke notranje zrelosti. Sicer je res, da če žena kolikor toliko dobro izgleda, bi jo znal še kdo dvakrat pogledat, čeprav je bolna in nezrela. Če si pa ljubosumen zato, ker dejansko flirta in išče, pa si ob vseh ostalih težavah še vedno pripravljen vztrajati z njo, potem pa vsa čast.
Mogoče malo grobo napisano, ampak včasih težko razumem, kako se ljudje (oba spola) napalijo na osebe, ki niti približno niso dobri partnerji, in raje trpijo z njimi, kot da bi si našli enakovrednega, ljubečega partnerja, s katerim bi lahko živeli v harmonični zvezi in dobili podporo, razumevanje, ko bi ju rabili.

Morda je to težko razumeti, vendar pa je vse samo igra dveh podzavesti. Ob natančni analizi se dinamika takšnega odnosa lahko hitro razkrije.

Potrebno je vedeti, da imamo VSI nepopolne gene in da smo odrasli v nepopolnem okolju. Torej ni mogoče, da smo sami popolni, tudi ni mogoče, da smo v zvezi s popolnim partnerjem.

Jasno je, da ima žena avtorja določene težave (prepričan sem, da tudi njen parter ni popoln – ljubosumnost brez osnove to dokazuje), vendar to ne pomeni, da ga ne ljubi in še manj, da bi zaradi teh težav bilo potrebno postaviti partnerski odnos pod vprašaj.

Drži pa nekaj, če v partnerskem odnosu dve osebi nista pripravljena skupaj osebnostno rasti, potem sčasoma vse dobro prekrije veliko veliko slabega.

Pa kdo se gre v tem tisocletju po komaj letu poznanstva in v zacetku 20ih ze kar porocit??? Ne vem kam se vama je tako zelo mudilo s poroko, saj po vsem napisanem sploh ne paseta skupaj.

Kako dolgo je potrebno, da nekoga spoznaš? Jaz sem se tudi, zaenkrat funkcionira, niti skupaj nisva živela.

Tvoje/vajine težave izvirajo iz tega, da tale deklica ni resnično s tabo, čustveno je bolj povezana s svojo družino kot pa s svojim partnerjem in vse težave, vse radosti, vse….. mora deliti z njimi, ker je z njimi v globokem čustvenem odnosu, s tabo pa zgolj zadovoljuje tiste potrebe, ki jih z njimi ne more…. Posledično ji selitev od doma predstavlja grožnjo, navdaja jo s tesnobo, ker v resnici si ne želi zaživet s tabo. Četudi bi imel otroka z njo bo ta otrok bolj “njihov” kot pa vajin in boš ti “moteč dejavnik”, če se ne boš popolnoma podredil njihovim, še tako nesmiselnim zahtevam, kar bo privedlo do tega, da s sabo ne bo več zadovoljna še nanj zadovoljena….

Skratka izmislila si bo vse, da bi preprečila odhod od doma, naložila ti bo občutek krivde, da boš resnično verjel, da si najslabši človek na svetu in to samo zato, ker očitno še ni pripravljena na zvezo dveh. zelo verjetno tudi nikoli ne bo, žal.

popravek:
da s tabo ne bo več zadovoljna še manj zadovoljena