Pozdravljeni. Resnično me zanimajo odgovori na vprašanja.
Situacija je takšna. S partnerjem sva skupaj 10 let in imava eno leto starega čudovitega fantka. Živima v hiši z njegovimi starši, ker so hišo že pred leti prepisali nanj. Vedno bolj se mi zdi, da živim kot v zaporu. Če grem na dvorišče s sinčkom, pride v roku dveh minut tašča takoj ven. In to čisto vsakič. Potem pa ga nosi in dviguje in non stop ima pripombe. Včeraj je jamrala kako sem neodgovorna ker nima nogavičk. Ja pa saj je bilo 30 stopinj. In sem ji lepo povedala, da znam poskrbeti za sinčka, da je zdrav in vesel fantek in mu ni hudega, da sem njegova mamica in da bom zanj lepo poskrbela. In ona kar govori kako ima pravice ker je babica. Meni se zdi da ima pravico povedat mnenje, če pa ga jaz ne upoštevam je pa to moja odločitev. ali sem pač jaz v zmoti? Ker živim v njihovi hiši hoče da jaz skrbim za njo ko ne bo več mogla (naj povem da ima 5 otrok jaz pa sem edinka). Sem ji lepo povedala da imam jaz tudi svoje starše pa je rekla da z dnem ko sem prestopila njihov prag je to moja dolžnost. In da je moja dolžnost da sinčka vsak dan pripeljem k njej in da ko kam grem moram povedati. Če imam obiske vedno pride in se kar vsede zraven. Jaz kaj takega še nikoli nisem naredila. In sem ji omenila pa je rekla da živimo v hiši in ne v bloku in da to ni nič takega. Prav noben ne pride več rad k nam zaradi tega. Dejte mi lepo prosim povedat kako in kaj imaste vi nareto, Jaz se res počutim kot v zaporu 🙁

In kaj se bo zgodilo, če se ji na celi črti upreš?
Te bo vrgla iz hiše? Najbrž ne.
Torej kar jasno in glasno postavi meje – pri stvareh, ki te res
motijo (tvoji obiski, tvoj otrok) , če bo zamerila, naj pa še odmeri.
Aja, pa to lahko narediš brez nesramnosti, brez vpitja, samo
z odločnostjo.

mah to je problem ko sem raje tiho, ker ko se postavim za sebe pa mojega napada da je to njena hiša in kaj si jaz mislim da bom postavljala pravila. Meni se zdi da pač je čisto dovolj da partnerju povem kam grem, ne pa še njej. Pa ko sem ji že tolikokrat povedala pa še kar ne razume. joooj da bi imela malo več moči za vse to

Torej ne spreminjaj nje (nimaš šans), ampak spreminjaj sebe. Odrasti, ne poskušaj
za vsako ceno ugajati, kot majhen otrok.
Pravila postavljaš v zadevah, ki se tičejo tebe, tvojega otroka, tvojih obiskov,
verjetno ne odrejaš celi bajti, kaj bo kdo delal in kako, odrejaš pa za SVOJE stvari.
Do naštetih zadev imaš kot osrasla oseba vso pravico, če njej kaj ni všeč, je
pa to njen problem. Na primer – če bo mene kdo poskusil konrolirati kam grem in
zakaj, mu ne bom pustila. Če se bo pa v tla metal zaradi tega, bom skomignila in
si mislila, da je pač čuden in šla naprej. Nerazumnih zahtev se ne izsiljuje in to je to.
Ti pa v sebi ponotranji spoznanje o tem, kar sem napisala – ko v tebi ne bo več
dvoma, ko boš VEDELA, da si odrasla oseba s svojo družino, takrat se te tudi njeno
nerganje ne bo več dotaknilo, boš lahko odreagirala mirno, obvladano, suvereno.

“Loči” se od tašče! Če ne bo pomagalo, pa še od desca!

Taščo si poznala že prej in verjetno se ni spremenila čez noč, ko si se “k njej” vselila. Verjamem, da vsega nisi mogla predvidet vnaprej, vendar vseeno mislim, da najbolj razumeli se že pred vselitivjo niste.
Torej, ne čakaj, da se ona spremeni na bolje, saj je njeno vedenje pogosto le odziv nate in tvoje vedenje. Spremeniti moraš sebe oziroma postaviti drugačne in bolj jasne meje, če želiš kaj doseč in še vedno ostati tam. Če je posestvo njeno in bi naj živela po njenih pravilih, pa ji lahko mirno poveš, da je otrok tvoj in da pri vzgoji le tega veljajo drugačna pravila, ki so tvoja in od moža. Žalostno je, da so otroci podvrženi tem bitkam in napetostmi med starši in starimi starši. Po drugi strani pa bi moral tvoj mož biti tisti, ki bo mami povedal, kdaj gre predaleč oziroma do kod lahko gre. Kar pa očitno ni sposoben in si spet sama.
Najboljša opcija pa je itak selitev na svoje.

Res je, sem jo poznala. Vedela sem, da sva čisto različni osebi ampak s prilagajanjem je vse mogoče in je bilo vedno vse ok. je prišlo do kakšnega nesoglasja ampak se je vedno uredilo. Prej sem bila zelo zaposlena zaradi službe in sem šla zgodaj od doma, prišla sem domov nekaj čez peto popoldan in enostavno se skoraj nič nismo videli. Odkar pa sem zanosila in rodila je pa grozno no. In to ni njena posest, je od tasta, tudi ona se je sem priselila, tast pa je potem prepisal na sina zaradi dolgov. In tudi za hišo skrbiva midva, plačujeva vse položnice, jo obnavljavava in midva kupiva kurilno olje za ogrevanje. Meni se ne zdi prav, da ima svoje pogoje, ker niti svoji mami ne govorim kje hodim, ne vem zakaj bi njej. In to mene zanima, če so ti njeni pogoji samoumevni in normalni, kot se to njej zdi.

Najboljše bi bilo, da ji vse to, kar si sedaj napisala, na lep način poveš. Ni nujno, da bo razumela in vse upoštevala, bo pa vedela, kaj si o vsem tem misliš in da s teboj ne more pometati kakor si zamisli, ter da nisi neumna in naivna in tudi ti boš mirneje spala. Mogoče se ti zdi, da bi po tem bili odnosi slabši, vendar so lahko tudi boljši. Konec koncev ti je že sedaj neznosno. K temu lahko dodaš še, da vse to tvoje počutje “pri njih” ne vpliva najboljše niti na otroka, niti na moža. Mogoče se ti zdi, da ona vse to sama vidi, vendar bi ona na to lahko gledala povsem drugače, če ji to poveš še ti. Kar je tebi samoumevno, ni nujno, da je tudi njej.

Glej, smo ti že povedali, ona pogoje lahko postavlja, na tebi pa je, ali jih boš
sprejela ali ne. Če so njej samoumevni, tebi pač niso in to je čisto dovolj.
Lepo jo posedeš, ji pojasniš katere njene pripombe se tebi zdijo še sprejemljive
in katere ne. In nič več ne razlagaš, nič več ne opravičuješ (se nimaš za kaj) samo
poveš ji, kaj je JA in kaj je NE. In potem se tega držiš.
Če bo še kaj najedala, enostavno rečeš “saj sem vam povedala kako je s tem” in
končaš. Nimaš več kaj razpredati, kaj se pogajati, kaj razlagati, to je to.
Zdaj bo pa počasi treba nehat jamrat, zberi se in to naredi.

Bistveno je, kaj o vsem skupaj misli tvoj mož. Če se on po tihem strinja z mamo, nimaš šans.

Tisaa pozdravljeni.

Hvala za vaš prispevek.

Skušam si predstavljati, kaj doživljate. Menim, da je tukaj pomembnih več elementov. Prvo so kulture razlike. Nekoč še posebej na podeželju so bila pravila zelo jasno postavljena. Logično je bilo kaj bo počela »tamlada« ko pride k hiši, prav tako je tudi »tamladi« bilo nekoč logično, da se starejšim ne ugovarja in da je potrebno sprejeti pravila, ki veljajo na neki domačiji.

Drugo je razlika v letih. V zadnjih 50 letih se je veliko spremenilo, še posebej glede pravic žensk. Iz tega sledi da imajo ženske lahko popolnoma različne vrednote, kar že samo po sebi pomeni konflikt.

Situacija ni enostavna. Vi sicer lahko postavite svoja pravila in jih po svoje uveljavljate. Vendar bo tukaj »kratko« potegnil vaš otrok. Otroci imajo naravni občutek za družinsko hierarhijo, zato jim v takšni skupnosti, kot je vaša, lahko stari starši predstavljajo tisto dominanto osebnost, kateri se morajo prilagajati.

Tašči torej ne morete kar napovedati vojne, saj boste izgubili, ne direktno, ampak preko otroka. Vedno jo boste tudi potrebovali, ko bo potrebno poiskati varstvo za otroka. In ne želite si, da bo ona želela otroka »obračati« proti vam.

Predvidevam, da že od vsega začetka s partnerjem živita pri njegovih starših. Tega verjetno sedaj ni mogoče spremeniti. Ker pa bodo to brali tudi drugi, naj napišem, da je priporočljivo vsaj 3-5 let živeti samostojno v lastni ali najeti nepremičnini. V tem času namreč izgradi svoje vrednote in pravila partnerskega odnosa. To je pomembno tudi zato, da se lahko sin (hčerka) res dokončno loči od svoje mame (očeta). Iz te izkušnje je potem lažje najti svoje mesto v hiši staršev. Pomembno pa je tudi, da ima nova družina možnost se umakniti v svoje prostore (idealna so ločena nadstropja z ločenim vhodom).

Kaj torej lahko naredite vi.

Vsak dan se trudite na svojo taščo gledati kot na zaveznico (obstajajo kognitivne tehnike za to). Ona vam lahko veliko pomaga, in seveda tudi vi lahko pomagate njej. Verjetno v tej fazi tega še ne boste sposobni narediti, lahko pa naredite korak nazaj. To bo nekoliko pomirilo ego obrambo, ki jo ona ima do vas (in tudi vašo ego obrambo do nje).

Jasno se pogovorite z vašim partnerjem. Povejte mu kaj vas moti. Popolnoma jasno mora biti, da vedenje, ki ste ga opisali ni sprejemljivo. Partner mora glede teh stvari biti na vaši strani. V kolikor ne bo, potem nimate nobene možnosti proti njej. Ko bo prisotna vsaj neka približna harmonija dajta skupaj (ali samo vaš partner – vsekakor naj on govori), vajina pričakovanja na miren in spoštljiv način razložiti njegovi mami. Naj reče, da zelo ceni, da ona pomaga, da jo oba spoštujeta, da pa bi tudi vidva (pomembno je, da reče vidva) želela, da vam pusti več svobode (povejta ji kaj to pomeni). Naj ji razloži, da če je ne prosita za pomoč, to ne pomeni, da ona ni pomembna, ampak to pomeni, da zmoreta sama. Morda bo moral kakšno stvar povedati večkrat in tudi odločneje (prvič bo zagotovo zaigrala na strune užaljenosti). Ampak prepričan sem, da bo to pomagalo.

Ne zapletajte se v vojno z njo, če ni nujno potrebno. Če je le možno se konfliktu izognite tako, da rečete: »se bova o tem pogovorila s partnerjem in vam sporočiva najino odločitev« ali pa tako: »o tem smo se že pogovarjali, s partnerjem meniva …«.

Seveda pa boste mejo morali znati postaviti tudi sami. Trudite se to narediti na spoštljiv način, ampak, če to ni možno, pač ni možno (pogostokrat je možno). Naj tašča dela z vašim sinom kar želi (seveda če to ne presega meje človečnosti), ko je sama z njim, ko pa ste vi zraven, se mora ona »energetsko« umakniti. Če se ne umakne odpeljite sina v svoj prostor v hiši (upam da ga imate). Ne delajte iz tega scene, in ne delajte tega iz užaljenosti (včasih imajo starejši kakšno zadevo tudi prav). Vsekakor pa imate vso pravico preživeti samostojni čas z vašim sinom, še posebej v tej starosti. Če si ona »lasti« dvorišče, pa pojdite nekam dlje na sprehod. Sčasoma bo razumela, kaj ji želite s tem sporočiti.

Vaša tašča je del skupnosti v kateri živite. Tega ne morete ignorirati. Vaš partner je takšen kot je tudi zaradi nje. In v vsaki skupnosti je potrebno določiti pravila igre v katerimi lahko vsi živijo v sožitju. To pa tudi pomeni, da se je potrebno prilagajati. Seveda pa to ni vedno mogoče. In ko ni mogoče je ločitev edina možnost (v tem primeru od skupnosti).

Jaz bi rada rekla še nekaj. Napisala si “Zakaj moram živeti kot v zaporu”. A veš kaj – saj ti ni treba.

Dostikrat imamo občutek, da smo se znašli v položaju, ko vsi drugi odločajo namesto nas. Mislim, da so mlade mamice glede tega še najbolj ranljive in to je tudi razlog, da naša okolica pogosto pokaže svoj pravi obraz šele takrat, ko imamo majhnega otroka. Zdaj se mnogo težje postaviš zase, še težje kar odideš. To vejo ljudje okrog tebe in izkoriščajo. S teboj najprej manipulirajo preko otroka – ko kaj ni v skladu z njihovimi zahtevami, si “slaba mama”. In ker si sama še precej nesigurna, hitro podležeš in se podrediš. Če pa ne, pridejo še večje zahteve, grožnje in izsiljevanje. Človek v takem položaju včasih ne vidi izhoda. Mislim, da se ti zdaj tako počutiš. Dejansko pa imajo mnogo manj moči kot misliš.

Tašča hoče, da boš nekoč njena strežnica? Naj “hoče”, kar se ji zdi. Ti pa veš, da je skrb zanjo dolžnost njenega sina, ne tvoja. Od tule, kjer jaz gledam, bi rekla, da naj lapa, kar hoče, ni ti je treba niti poslušat. Ne vem, zakaj misliš, da si dolžna sploh debatirati z njo o tem. No, vem, seveda, ampak poskušam ti pokazati, da ti res ni treba. Še manj si dolžna njene ideje jemati kot dolžnost. Seveda se moraš v tuji hiši lepo obnašati in prispevati za bivanje (in tuja hiša to je, ne si delat utvar), ampak prepogosto ljudje mislijo, da so s tem, ko so nekoga sprejeli v hišo, dobili deklo in še vnuka, ki bo predvsem njihov, potem od sina in šele potem od mame. To pač ni realno. Ni treba, da se počutiš, kot da si jim nevemkaj dolžna. Še najmanj polagat račune, kje hodiš. Itak te niso sprejeli iz srčne dobrote, ampak iz svoje računice, brez skrbi. Ignoriraj, kjer grejo predaleč. Pa še zmeraj nisi povedala, kaj pravi mož. A se on strinja s tem, da si ti dolžna otroka vsak dan peljat k njegovi mami na raport?

Kje pa so ostali štirje otroci? Ušli?

Ce je hisa prepisana na sina, potem lahko tasco mirneduse zabrises ven. Eni pa res ne veste, kaj delate, ko s hudicem pogodbe podpisujete.

Ni to tako enostavno, da kar zabrišeš taščo ven 🙂
Hiša je prepisana na sina “na papirju”, delno iz praktičnih razlogov, hierarhija pa ostaja ista. Treba pa bo postavit meje, ali pa iti drugam živet.

Vsekakor razumem situacijo, sem videl že nekaj podobnih in upam, da bodo lahko uspešno rešili.
Vso srečo in mirno kri!

Boš mogla začeti uporabljati tudi glavo in ne samo prostora med tvojimi hlačnimi žepi.
Taki primeri kot si zapisala, so zelo pogosti.
Verjetno ljubiš partnerja in obožuješ otroka (kot trdijo vse mame). Elegantno ste tudi rešili stanovanjsko namestitev.
No daj razmisli, kaj bi te bolj prizadelo, če se npr. razideš. Izguba ljubljenega partnerja ali nekakšno ekonomsko ugodje (stanovanje, občasno varstvo,…) in z izgubo le tega tudi tvoja negotova usoda.
Vsekakor je v vsakem primeru tašči takoj potrebno postaviti meje znotraj vaše (tvoje) družine. Z oklevanjem bo samo slabše za vse. Tudi za taščo.

Tisaa, postavljanje mej je proces, zato se pripravi na morda še težavnejše obdobje. To zna trajati, še posebej zato, ker tvoja tašča očitno ne ravna razumno ampak predvsem čustveno. Sama se boš proti njenemu početju lahko borila le z razumom in suho logiko, svoja negativna čistva potisni ob stran, ravnaj pravično in konsistentno, drži se svojih načel. Na tak način ti nihče ne bo mogel ugovarjati z argumenti.