Čer. Zadnjih nekaj let me matra zavist do parov. Opažam, da so skoraj vsi fantje mojih let in nekoliko mlajši poparčkani in to me dela zavistnega. Sicer imam punco iz tujine, s katero se videvava na vsake nekaj toliko. Zakaj kljub temu, da sem v zvezi, ta zavist še traja? Za pomoč sem se obrnil na socialno delavko ter zakonsko terapevtko, toda od izboljšanja niti o.

Bi rekel, da s partnerko oziroma odnosom, katerega imaš z njo, nisi zadovoljen. Ni tako, kot si si želel, predstavljal. Včasih se lahko izkaže, da je predstava tista, ki je napačna in ne partnerka. To je zdaj težko rečt, kaj je pri tebi, ker si tako ali tako premalo oziroma nič povedal o partnerki oziroma vajinem odnosu.

Tudi ko sem bil v zvezi s prejšnjimi partnericami, se mi je dogajalo da sem bil zavisten do parov. Grize me to, da je domala vsem tipom uspelo najti partnerico v istem kraju ali okolici, jaz pa sem se moral ukvarjati z dekleti od drugod. V smislu da so oni sposobni najti partnerico na domačem terenu, medtem ko sem jaz na tem področju življenja pogrnil.

A to je neko posebno področje, kjer si želel uspeti? Nisem vedel, da je to nekaj posebnega. Evo, jaz sem pa prav ponosen na to, da je moja iz drugega kraja. Malo je takih, kar pomeni, da sem očitno nekaj posebnega. :))
Vidiš, vse je stvar zornega kota. Res ne vem, od kje ti prepričanje, da mora punca biti iz istega kraja, ter da je tista, ki je iz drugega, kaj manj vredna. Kaj ste v vašem kraju kaki posebni ljudje, da so v drugi toliko manjvredni?

Zdravo,

Mislim da si ravno navedel razlog – razdalja in s tem pogostost (kakovostnih) stikov. To ti je pač prekletstvo vez na razdaljo. Sigurno je pa to tudi stvar predstave kako naj bi zveza izgledala oz. tvoja pričakovanja, zmožnosti vs. njene.

Hja mogoče so ti “drugi” pač zelo nezahtevni oz. imajo precej manjša merila kot ti. Zase vem, da je tujina edina alternative za moje vrednote, katerim se ne bom odpovedal. Se pa področja planeta, kjer še ni prisoten kulturen marksizem, precej ožajo.
Sam bi pa gledal na to, da imaš punco iz tujine kot dosežek in mogoče celo pohvalno, ker tukaj, ne glede na statistično regijo, mestna vs. podeželjska frajla,… no ja. 🙂

Ne vem koliko je to dosežek, saj sva se spoznala preko neta. Namreč s puncami od drugod sem zato, ker bližje ne najdem. Ali so drugi manj zahtevni, ne bi vedel. Se mi pa zdijo sposobnejši, bolje socialno integrirani, večvredni ravno zato, ker so na domačem terenu kaj našli.

Daj malo razmisliva o tem svojem prepričanju. Nisi tega rekel direktno, ampak med vrsticami se te razume tako, kot da trdiš, da so punce iz drugih krajev, manjvredne, da so drugačne (slabše), kot te, ki so iz tvojega kraja in da bi s punco iz tvojega kraja bil bolj zadovoljen. Ker sedaj očitno nisi.
Zdaj pa mi razloži, zakaj bi punce iz vašega kraja bile vrednejše in boljše od punc iz sosednjega kraja. Kaj, če se je katera od punc v otroštvu iz tvojega kraja preselila v sosednji kraj? Je zaradi tega za tebe že avtomatsko manjvredna? A ni to “malo” neumno razmišljanje? Se ti zdi, da je to res tisto, kar bi tvoj problem rešilo ali je to le en slab izgovor, ki si ga ustvaril v svoji glavi?

Marko, nisi dojel. Ne gre za vrednost punc, temveč sposobnost tipov. Če so domala vsi tipi tukaj poparčkani in to z dekleti iz domačega kraja ali bližnje okolice, jaz pa nisem še niti na kavi bil s kakšno tukaj, niti ni videti da bom kaj našel na domačem terenu, kaj misliš, kdo je tukaj failal?

Kompliciraš. Če te moti ženska iz drugega kraja, pač bodi sam. Če ni primerne v tvojem kraju, pač bodi sam. Kaj se siliš z nekom, če ti ni do te osebe?? Pusti ji, da sreča sebi primernejšega…kar ti očitno nisi.
Bi prej rekla, da zavist izhaja iz tega, da si po eni strani želiš imeti dobro zvezo, po drugi te je pa tega strah in potem ne najdeš dekleta v domačem kraju ampak samo te oddaljene, ki pa zate niso dovolj dobre. Pa sem mislila, da ženske komplicirajo.. Ma ne bodi zavisten na to, kar drugi imajo in išči v sebi, kaj si res želiš in delaj na tem.

Imel bi punco kje bližje, če bi jo našel. Za zavist se pa nisem odločil. Sama se je pojavila, še sam ne vem, kdaj.

Glej sam lahko zase rečem, da sem “fejst”, čeprav zahteven, vendar moje začetne internetne zmenkarije zaenkrat niso obrodile (pričakovanih) sadov. Vendar se ne sekiram, kr itak vem, da bo meni z leti vrednost samo rasla, sploh če bom delal na sebi. Kje sta se pa spoznala, če ni skrivnost ?
Mogoče bi si moral preprosto zastaviti osebni cilj, da daš malce več na socialne veščine in delati na tem oz. raziskati vzroke zakaj ti ne gre v reali. Včlani se v kako društvo, krožek naprimer.
Koliko imaš sploh prijateljev oz. hodite ven ?

kdo? Ja tvoja punca, ki ne zivi v pravem kraju. K tebi naj se hitro preseli. 🙂
Ne resno, bodi raje sam, kot pa s tako zensko, ki ne zna zivet oziroma ni gor zrasla v tvojem super kraju. Res predrzno od nje.
Pa kaj pol ce nisi nasel na domacem terenu. Znasel si se in si nasel drugje. Kot da bi sel v trgovino po kruh in ga zmanjka, ker si prepozen, saj so ga ostali pred teboj pobrali. Gres pa v drugo trgovino. A si lacen al nisi. Si rabil kruh ali bi rad le kompliciral?

Spoznala sva se prek neta.
Tako kje zunaj pristopiti mi ni nek problem. Ravno predvčerajšnjim sem z dvema navezal stik, ki sem ju srečal na otvoritvi ene razstave.
Ko sem bil študent, smo hodili ven (KMŠ, Metelkova), zdaj pa ne več. Neke družbe nimam, saj so stari šli vsak svojo pot, zdaj je pa kar težko najti nove ljudi.

Marko, ko bi le stvari bile tako preproste.

No evo, fino, tudi IRL ti šiba.
Ej pri meni je isto, družba se je razšla, sklepanje novih poznanstev, predvsem kakovostnih prijateljstev pa je, ko si enkrat že bolj kot ne izoblikovana osebnost, precej težje kot pa če si otrok ali najstnik.
Mogoče ti substituiraš oz. poskušaš zamenjati neko splošno prijateljstvo (z bilokom), katerega ti trenutno nimaš, z neko prisiljeno zvezo s punco… je možno ? Ne ker pri enem kolegu sem ravno to opazil.

Dober začetek bi recimo bil, da sam pri sebi preglodaš, kar so ti že zdavnaj drugi napisali, v vseh temah, ki si jih odprl pod različnimi nicki. vsaka se je končala isto, skregal si se z uporabniki, ker nisi sprejel nobeenga nasveta in si preko obrambnih mehanizmov druge prepričeval, da imajo prav, ti pa narobe. Zato že dolgo stopicaš na mestu in se nikamor ne premakneš.

Tam je ena napakica: druge prepričeval, da imajo narobe, ti pa prav.

12th_DNA, kakšna je situacija pri tebi? Koliko si star? Koliko prijateljev imaš (v smislu, da greš lahko skoraj vsak dan kam z njimi)? Si samski ali v zvezi? Od kod si?

dišeče vijolice, ko greš naokoli pa vidiš, da je pri teh letih 80% tipov v družbi svojih partneric, sam pa nimaš s kakšno iti vsaj na kavo… Pri meni to zbuja občutke nesposobnosti in manjvrednosti.

Kristusova leta minus ena (glede starosti). 🙂
Trije so takšni, res pa je, da so to prijatelji v pravem smislu (niso neki površinski stiki). Samski (naturlih). Okolica LJ.

Ista vprašanje tebi (starost, #. prijateljev in lokacija). Lahko tudi preko ZS kakšno rečemo, če se registriraš.

Kristusova leta minus ena, torej 32 let?

Star sem 30, do nedavnega sem se družil z nekom, a mi je šlo na živce njegovo fantaziranje. Namreč je inovativen človek, vendar niso njegove ideje nikoli realizirane, kot se zagre. Poleg tega je dobil zaposlitev drugje, kar pomeni da nisva več takorekoč soseda. Pa predlani sem navezal stik z nekom, ki se mi je predstavil kot zelo visoko izobražen človek, zato sem mislil da sem končno spoznal nekoga, ki mi bo res pravi prijatelj. Izkazalo se je, da večjega idiota še nisem srečal in sem ga maja letos odpisal. Sem iz Posavja.

Smem vprašat kako to, da si samski?

Yup. 😀

Jah glej niso vsi tudi praktiki, Tesla je bil pač izjema v manjšini. A te je motilo potem samo fantaziranje o nekih njegovih izumih ali je bil nasplošno bolj sanjač ? Malce opiši kaj točno ti ni bilo všeč. Je pa tako, da vsi imamo napake in da realno vsi na nek način prerastemo tudi prijatelje.

Kaj je bilo pa tukaj narobe ?

Kot eno drugačna vzgoja, drugo sem g33k, tretje pred parimi leti sem se “zbudil” (kar je še bolj okrepilo vrednote iz družinske vzgoje), šele nedavno sem dobil prvo resno službo, zato ne hodim kaj preveč okoli in mi zaenkrat paše bolj dopisovanje.
V bistvu imam vrednote od generacije naših babic in dedkov in preprosto ne morem najti tega v današnih puncah. Pa tudi še za časa fakultete naprimer, ko sem bil na kakšnem žuru, ni bilo kaj pametnega okoli. Se lahko sprijaznim tudi, da bom imel samo kariero. Vsaj to. Če ne mi pa ostanejo različni tehnično-umetniški hobiji preko katerih bom rastel.
Ne saj srečam kakšno “zanimivo”, samo po parih kavicah/pijačkah, pa vidiš miselnost in veš, da s takšno osebo ne moreš neke prihodnosti imeti. Spuščati merila je brezpredmetno, ker potem zasovražiš sebe, njo pa vidiš kot vzrok in ko enkrat nimaš več spoštovanja do osebe… potem so vrata odprta za različno trpinčenje (I’ve seen it too often).
Da bi bil pa sedaj nevem kako globoko razočaran, pa jezen, zavisten na druge… pa preprosto ni moj stil. Itak par klikov po sosednjih podforumih vidiš “idilo mnogih zvez”, vendar travnik od soseda je zmeraj bolj lepši od tvojega, ne ? 😀
Recimo tudi v službi, kjer imam bolj ženski kolektiv “si me ogledujejo” (vseh generacij), vendar opažam, da je generacija 30 – 40 let še nekako “normalna”, ker pod 30 je pa poden res. V bistvu ni čudnega, da se še najbolje razumem s starejšimi – logično, ker imam njihove vrednote in moralo. Pa tako ti je bilo že od malih nog v osnovi.
Me osreči kakšna novo narisana risba ali kakšna elektrotehniška finta… skratka imam dovolj idej, interesov, spretnosti in ostalega, da mi “samski stan oz. njegova anomalija” ne kotira tako visoko kot neka osebnostna rast.

Tako da pri tebi sta možni dve poti, ki sta lahko subsidiarni ali pa komplementarni. Ena je sigurno razširitev kroga (novih) poznanstev, drugo pa ponovno odkrivanje samega sebe. Tako realno ne boš imel časa sploh misliti na to, da si “še samski”. 🙂