Posredujem dekletov problem z drugega foruma (na katerem ni moderatorja) in prosim Boštjana (oz. ostale zbrane) za pomoč:

https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=27&t=11094736&p=12249471&utm_source=forum&utm_campaign=title&utm_medium=search#p12249471

Pozdravljeni.

Zelo je težko, če oseba, ki predstavlja prvi stik otroka z občutkom varnosti, bližino, dotikom in ljubeznijo, odide in to v času, ko je mama za odraščajoče dekle vir navdiha, identitete in upora. Občutim veliko nemoč, ko to berem. Žal pa je v nekaterih primerih takšna družinska dinamika realnost in lahko se samo soočimo s tem kar je.

Bom nadaljeval v drugi osebi ednine v upanju, da bo moj prispevek prebrala oseba, ki je napisala svoj prispevek na sosednjem forumu.

Razumem, da vam je težko. Življenje je pogosto polno preizkušanj in ‘sranja’ po domače povedano. Ni se mi zgodilo enako kot vam, vendar tudi jaz vem kaj je sranje in kako je, če si sam. Ne vem kaj je vašo mamo pripeljalo do točke, da se je oddaljila od vas. vendar pa je naredila vsaj eno dobro stvar. Vam je dala življenje. Ne verjamem, da je to samo naključje in da ste tukaj čisto slučajno. Tu ste z namenom in menim, da potrebujete malce pomoči, da odkrijete lepoto v sebi.

Skušajte poiskati pomoč. Na voljo imate vsaj šolsko svetovalno delavko / delavca. Zaupajte ji / mu. Žal z nadaljnjimi postopki v takšnih primerih nisem seznanjen, vendar najmanj kar boste dobili je to, da se boste lahko z njo redno dobivali in pogovarjali. In to veliko šteje. Morda boste lahko skupaj našli še kakšne druge možnosti. Skušajte narediti ta korak.

Na voljo imate tudi različne SOS telefone.

Nič niste napisali o očetu. Kakšen odnos imate z njim? Ali greste z njim kdaj na sprehod? Poskusite.

Niste sami. Vzdržujte upanje, vredno je. Bodite dobro.