Med.Over.Net

Varna hiša

Izpovedi žensk z izkušnjo nasilja in zgodbe otrok, ki so z njimi šli po tej pot. Svetovalke iz Varne hiše vam strokovno svetujejo, kako krog nasilja prekiniti in katere so mogoče poti iz njega.

Kako prepričati "srce in glavo"?

Default avatar

tigi::tsj

Rada bi nasvet za eno mojo prijateljico. Potrebovala bi en nasvet.

Imela je eno hujšo operacijo - komaj je ostala pri življenju. Po tistem je imela že dvakrat kontrolo, pa so bli izvidi vredu. Le en problem je - zdravnik ji je napisal, da ponovne iste bolezni ne more izključiti.
Ali to pomeni, da se bo sigurno zgodilo še enkrat? Prijateljico je zelo strah in razmišlja samo o tem... Kako naj jo "potolažim"? Dajte mi, prosim, kakšen nasvet. Hvala
Default avatar

Mateja D.

Spoštovana, ne vem, če ste naslovili vprašanje na pravi forum. Lahko vam vseeno podam svoj nasvet. Kot prvo: čustva, ki pridejo v nas oz. v druge ljudi, je potrebno sprejeti, jim dovoliti, da jih občutimo, jih izživeti. Tako da svoji kolegici pritrdite, da je razumljivo, da jo je strah, lahko ji poveste, da bi bilo tudi vas gotovo in da po vsej verjetnosti je veliko ljudi na svetu, ki prav zdaj občuti enako kot ona. Pritrdite ji, da res ni v zavidljivi situaciji. In povejti ji, da jo imate radi. To je pomebno, da ji poveste, da jo imate radi in da ji boste stali ob strani( seveda, če ji boste res stali ob strani.) To je prvi korak. Drugi korak, po mojem mnenju, je ta, da se informira o svoji bolezni. Koliko je dejansko možnosti, da še enkrat zboli, s čim lahko čim več naredi, da ne bi zbolela -preventiva,.. se mogoče poveže s kakšnim človekom, ki je doživel podobno operacijo in sedaj čisto v redu živi,- skratka pridovi čim več informacij o tem, kaj lahko sama naredi, da se izogne ponovitvi. Tretji korak, ta se mi zdi najtežji, je pa soočenje s tem, da smo vsi umrljivi. Vsak od nas bo nekoč umrl, ne vemo kdaj, ne vemo kako, razen če smo jasnovidni. Bolezni, nesreče nas spomnijo na to našo lastnost. Ko enkrat sprejmemo, da smo na tem svetu samo začasno, nam je lažje, ne ukvarjamo se več s tem, kdaj bomo umrli ampak kako bomo čim bolj kvalitetno živeli dokler smo živi. Kako bo prišla do tega, je odvisno od nje, od njenega načina življenja, načina razmišljanja. Vsak ima svojo pot. Veliko lažje ji bo, če ima v sebi vero. Mogoče je sedaj čas, da se vpraša, kaj je zanjo življenje, kakšen je po njenem mnenju namem življenja.
Veliko vprašanj se poraja v njej, če bo iskala odgovore, se ji bodo stvari obračale na bolje, če se bo zapirala vase, bo gotovo strah vsak dan hujši. Spošno znano pa je, da to na kar se osredotočamo, prihaja v naše življenje.
Rada bi vam rekla, da se bo sigurno vse dobro uredilo, če boste vi naredili tako in tako. Ampak saj veste, da to ni možno, da ima vsak od nas svojo pot. Stojte ji ob strani, povejte ji, da jo imate radi, če bo za, skupaj iščita odgovore.
To je moje osebno mnenje, upam, da sem vsaj malo pomagala.
Vem pa, da če zmoremo, če se trudimo, se oziramo vase, iščemo, .. lahko taki dogodki naše življenje izboljšajo, verjamem pa, da se vam to lahko zdi zelo nerazumljivo. Ali se ji bo bolezen ponovila ali ne...- mislim, da veste, da ni točnega odgovora na to vprašanje, čas bo pokazal svoje.
Sprejeti nesigurnost življenja, uživati v tem v čemer lahko in zaupati, da je vse tako kot mora biti, to je velika sposobnost oz. dar, ki se jo lahko nauči oz. ga prejme vsak od nas.
Srečno,

Mateja Debeljak
Mateja Debeljak