Med.Over.Net

Varna hiša

Izpovedi žensk z izkušnjo nasilja in zgodbe otrok, ki so z njimi šli po tej pot. Svetovalke iz Varne hiše vam strokovno svetujejo, kako krog nasilja prekiniti in katere so mogoče poti iz njega.

Moja zgodba

Default avatar

B.R.

Vsem prav lep pozdrav

Ko sem brala zgodbo od ga. Jerneje mi je misel priletela, da tudi mojo zgodbo opišem.
Namreč, bila sem 11 let v zakonu, ki sem hudo trpela.
Imam eno hčerko. Sedaj je moj bivši mož (hvala bogu, da je tako).

Moj bivši je rad pogledal pregloboko v kozarček in družba in tako dalje. Zame in za otroka se sploh ni nič zmenil. Nič ga ni bilo briga, ne otrok, ne položnice, ne hiša, popolnoma NIČ ga ni brigalo. Mene je v pričo otroka pretepal, govoril mi je zelo hude besede, ki mi je srce rezalo. Za njega sem bila K****, P******, golazen, lenoba, ciganka, pošast in še in še bi lahko naštevala. Tako daleč me je spravil, da sem resnično potrebovala psihiatrično pomoč, ki ni bilo več za zdržati. Spravil me je ob 42-tih kilogrami, bila sem kot, da bi prišla iz taborišča. Hvala bogu, psihiatrinja mi je zelo pomagala in sem ji še sedaj zelo hvaležna in vsa čast ji, ki se je tako zavzela zame. Razumela je moje težave, zaradi moža sem bila vedno v bolniškem staležu, ker nisem bila zmožna delati. Celo po dve leti sem bila v bolniškem staležu in kasneje sem delala po štiri ure zaradi psihične obremenitve. Iskala sem pomoč tudi pri CSD. Tudi CSD. se zahvaljujem, ker se je resnično potrudilo zame in za otroka, da nama je bilo boljše. Ko me je socialna delavka vprašala zakaj se ne ločim, sem ji dejala, da zaradi otroka trpim. Povedala mi je, da otrok v takšnem bolj trpi kot pa, če bi bile same in v miru. Povedala mi je, da zaradi otroka naj ne odlašam z ločitvijo, da samo otroku delam slabo. Po dolgem času me je socialna delavka prepričala, da je tako in sem se opogumila in podala za ločitev. Ko sva prejela vabilo za ločitev, takrat sem mislila, da se mi svet podira. . Vse misli so se mi porajale po glavi. Premišljevala sem, zakaj se mi to dogaja, da tako trpim. Z živci sem bila na koncu. Hvala bogu, da sem močen karakter in da mi je uspelo vse to prebroditi. Ko sva se ločila me je zmerjal, da sem si našla drugega, da sem se zaradi tega ločila, zopet same žaljivke. Ker drugje nisem mogla živeti smo pač po ločitvi živela v skupnem gospodinjstvu. Taprava katastrofa je bila. Z bivšim sva živela 1,5 leto, v skupnem gospodinjstvu, nato sem si našla mojo srodno dušo, ki me je razumel in me imel rad, ter me je spoštoval in sprejel mojega otroka kot za svojega otroka, pa čeprav sedanji mož ni imel svojih otrok. Z sedanjim možem sva poročena že šest let (srečno) hvala bogu, da je tako. Imava enega zlatega otroka, ki sva srečna, da naša družina gre naprej. Moja hčerka iz prejšnjega zakona je tudi zelo vredu in večkrat se spomni kaj je njen oče delal z mano. Sedaj je hčerka že polnoletna in tudi zna njenemu očetu povedati tisto kar mu gre. Bivšega še sedaj boli, ker sva se ločila, ampak po potočju je prepozno zvoneti. Sedaj sva oddaljena 200km in ga nisem videla od kar sem se preselila in ga ne želim nikoli več VIDETI. Toliko slabega mi je naredil, da ne morem NIKOLI pozabiti. Še sedaj imam posledice od njega.

Lahko bi pisala še in še, ampak bom končala.
Sprašujem vas, če sem pravilno se odločila, ker tam ne bi pomagala nobena svetovalnica, ker bivši je vedno rekel, da je on svetovalec in on sodnik ter socialni delavec itd. On je bil VSE. Sedaj v tem trenutku premišljujem zakaj sem toliko let trpela? Kako sem lahko trpela 11 let? Še sedaj mi ni jasno zakaj sem toliko let trpela. Zakaj, zakaj zakaj, pa ne bom verjetno izvedela nikoli. Zakaj sem mu dovolila, da me je spravil, do psihiatra in v bolnišnico na operacijo roke, ki mi je vse kite v rami natrgal. Potem se je norčeval iz mene, dobesedno se je delal norca. Ampak jaz rečem, vse se vrača vse se plača in sedaj ni SREČEN! Ne privoščim nikomur, da bi dal vse to skozi kot sem dala jaz.

Zato drage ženske, ne dovolite, da trpite, ne dovolite, da vas možje ponižujejo, maltretirajo, psihično in fizično. Če sem bila jaz tako nora, ne bodite VE. Naredite vašemu otroku dobro.

Vsaki želim vse dobro in SREČNO!
Lepo vas pozdravljam!

Renata
Default avatar

Mateja D.

Draga Renata zelo vesela sem, da ste se odločili pisati na naš forum in podelili svojo življenjsko izkušnjo z ostalimi. Mislim, da bo marsikateri ženski, ki bo brala forum, vaša zgodba dala pogum in moč za odločilen korak v življenju ali vsaj premislek o stvareh, ki jih doživlja.
V pismu sprašujete, zakaj ste toliko časa čakali, preden ste odšli. Renata je mogoče razlog v tem, da si niste upali živeti sami? Vam je mogoče mož dajal lažno varnost in ste se tolažili, da vam je kljub temu kar doživljate, bolje živeti z njim kot biti sama? Kar nekaj zgodb žensk poznam, ki so se ločile in so mi pripovedovale, da preden so naredile odločilen korak, si niso predstavljale, da bi lahko živele same. Mučilo jih je polno strahov od tega, kdo bo zamenjal plinsko bombo, kako bodo pozimi očistile sneg iz dvorišča, kako bodo zakurile peč, kdo bo skrbel za avtomobil, kdo bo otroke učil smučati, kako bodo same plačevala račune do strahov ali jih bo sploh še kdo imel rad oz. ali bodo še dobile kakšnega partnerja,… Ko so se ločile pa so dejale, da je bilo najprej res grozno; čez čas pa so spoznale, da vse, česar so se bale, zmorejo same oz. si znajo poiskati pomoč in ne samo to, da se celo bolje počutijo ločene in da živijo bolje.
Nasilje ima svoje zakonitosti, prav tako nasilneži svoje metode. Običajno ne nastane kar na enkrat pekel ampak počasi, korak za korakom. Mož se potrudi, da ženi, nad katero bo izvajal nasilje, prekine stike z drugimi ljudmi. Osami jo, naveže jo nase in preži nad tem, da ji zmanjša samozavest z vsakodnevnim vcepljanjem v glavo, da je neumna, da nič ne naredi prav. Sporoča ji, da je v bistvu srečna, da ima njega, da jo drug tako nobeden ne bi hotel imeti in da je on tako dober, da jo sprejema kljub vsem njenim napakam. Sicer jo mora kdaj kaznovati, ker ni pridna ampak tudi to vzame nase, ker je tako dober- malo karikiram. Ni nujno da je tako, samo zelo velikokrat je. Poleg tega pa je še veliko razlogov, zakaj je ženski težko oditi od doma. Pomembno vlogo pri tem igra tudi finančno stanje posameznice in možnost bivanja.
Skratka Renata, po bitki so vsi generali pametni. »Zakaj takrat nisem naredil tako in tako, kako to da sem bil tako neumen.« Take misli vsakemu kdaj v življenju pridejo v možgane. Prav je, da jih sprejmemo, poskušamo najti odgovore in se iz njih kaj naučiti ( če ne najdemo odgovorov, jih pač ne najdemo ) in naše misli, pomisleke predati drugim, tako kot ste naredili vi. Mogoče bodo naše izkušnje pomagale drugim, da bodo prej kot mi naredili korak v boljše življenje.
Renata sama imam upanje, da boste zgled drugim ženskam, ki trpijo zaradi nasilja v družinskem krogu in da jim bo vaša zgodba dala upanje, da se da rešiti trpljenja in ne glede na ovire in strahove, bolje zaživeti.
Mateja Debeljak
Default avatar

Uporabnica VH Gorenjske

Renata

Tvoja zgodba je zelo ganljiva in ima močno podobo zgodbam nam ženskam, ki smo v varni hiši. Sama sem se, mislim da, odmaknila pravi trenutek. Imam tri čudovite deklice in kot praviš, tudi jaz sem se umaknila za voljo otrok. So trenutki, ko me zavedejo lepi spomini in zopet, ko preberem eno takih zgodb, se moja hrbtenica zravna in si rečem: » Ne, saj si zaslužim najboljše v življenje!« Na vprašanje čemu si toliko trpela, bi rekla, da si imela – podala preveč ljubezni osebi, ki te ni bila vredna. Ko pa si naredila ta korak stran od njega, si dobila najdražje, Bog-višja sila ti je dal dar, da si zdaj srečna, ker si se končno postavila po robu. Hočem ti povedati, da je res, da moramo za voljo otrok oditi. To drži Renata! Ampak kaj pa Ti, kaj pa Jaz in še druge, moramo imeti rade tudi sebe, tako bodo naši otroci močnejši.
Ženske, ki smo dale skozi razna nasilja, imamo morda dar, da smo močne, da verjamemo, da smo nepremagljive, naj se zgodi karkoli, »zmogle bomo«, močno se navezujemo s srcem, iz dneva v dan se spreminjamo,…
Renata naj Te pot vodi k vedno večjim uspehom. Ko sem Sama prestopila prag varne hiše z dvema deklicama pod pazduho in še eno večjo ( 1. razred ), poleg tega sem bila bosa in brez oblek, plenic, ko sem usodi rekla: Nič več!«, sem se prvič počutila ženstveno in močno ob moči vseh socialnih delavk, prostovoljk. Ah, moja ljubezen je bila še močna do njega, pa so mi odprle oči.
Torej Renata, vidiš, tudi tvoja zgodba mi je dala sunek, da bom še naprej hodila z ravno hrbtenico.
Bodi še naprej dobro in še enkrat bravo, da si uspela.


Larisa
Default avatar

Uporabnica VH Gorenjske

Pozdravljena.

Vaša zgodba me je med prebiranjem ganila. Precej je podobna moji. Tudi jaz sem se spraševala: zakaj, zakaj. Odgovor pa vsi poznamo. Nismo bile pripravljene začeti na novo. Upale smo, da bo bolje, da se bodo stvari uredile in da se bo partner spremenil. Na koncu, kot vedno, samo sanje.
Pišite, da ste že nekaj časa z drugim partnerjem. To se pravi, da vam je uspelo. Lahko ste samo ponosna sama nase. Uživajte svoje življenje, zaslužite si ga.

Vesna
Default avatar

MilenaŠ

Draga Renata!

Hvala lepa za vaše pismo, vašo trpko življenjsko izkušnjo, ki ste jo doživeli in tudi preživeli glede na zdravstveno stanje do katerega vas je pripeljalo življenje z vašim bivšim možem. Za nasilje ni opravičila!
Bravo, da ste zbrala dovolj moči in poiskala pomoč pri ljudeh, ki so vam odprli oči in pomagali, da ste začeli znova živeti, tokrat zase in za tiste, ki vas imajo res radi.
V vaši zgodbi se bo našla marsikatera ženska, ki se še vedno nahaja v začaranem krogu nasilja iz katerega ne vidi izhoda ali pa ne zmore še oditi.
Vaša zgodba s srečnim koncem, upam, da bo vzpodbudila še kakšno mamico, da bo zmogla in uvidela, da lahko otrok živi tudi samo z njo v drugačnem okolju v drugačnem odnosu, kot v tem v katerem sedaj »vlada njen mož oz. oče«.

Vam pa še enkrat čestitam za velik pogum in vam želim še naprej vse lepo.
Lep pozdrav,

Milena, strokovna delavka v VHG
Default avatar

Uporabnica VH Gorenjske

Spoštovana Renata!
Sprašuješ, če si se pravilno odločila?
Mislim, da to prav dobro vemo vse tiste ženske, ki smo šle skozi vse to in smo vzdržale dokler se je dalo. VZDRŽALE PA SMO PREVEČ IN PREDOLGO.
Nekateri mislijo, da je za ločitev kriv le alkohol. Iz lastnih izkušenj vem, da so tudi moški, ki ne pijejo sposobni s svojim žaljivim, zaničevalnim ravnanjem do žene in otrok, zakon spraviti narazen.
Ko pa se pojavi še bolezen, ko nisi več sposoben delati toliko kot prej, je pa še huje. Nasilje se samo še stopnjuje.
Takrat mislim, da je pa že skrajni čas, da se odločimo za novo pot. ZA POT BREZ TAKEGA MOŽA.
Če se še tako sprašujemo, zakaj mora biti toliko trpljenja, je odgovor vedno enak. Razumemo šele takrat, ko vse hudo »sprobamo na lastni koži, ko se nehamo imeti rade, ko se ne sprašujemo več kaj bodo rekli drugi, ko ne moremo več »prikazovati srečnega zakona« In ko se začnemo spraševati kaj bo z otroki? In kakšni bodo ti otroci, ko odrastejo? In končno, kje bo moje mesto, ko bova s takim možem ostala sama???

Ob koncu draga Renata vam čestitam za pravilno odločitev in vam želim še naprej veliko sreče, razumevanja in zdravja.

Marjetka
Default avatar

Uporabnica VH Pomurja

Draga Renata!

Tudi sama sem brala zgodbo Jerneje, kakor sedaj berem tvojo zgodbo Renata. Rada bi ti povedala, da se ti zelo čudim. Pa veš zakaj?
Po vsem, kar si doživljala dolga leta s svojim prvim možem, a se nisi bala, kako bo s tabo ravnal drugi mož? Vsekakor te stoprocentno podpiram pri tvoji pravilni odločitvi, glede ločitve. Popolnoma razumem tvojo bolečino, tako psihično in fizično. Tudi sama sem doživljala dolgoletna trpinčenja vseh možnih oblik. Iz vsega srca ti privoščim srečo in razumevanje s tvojim drugim možem. Verjetno si pa le potrebovala veliko korajže, da si zaživela z drugim možem. Veš, sebe si enostavno še dolgo, dolgo sploh ne morem predstavljati, da bi nekemu moškemu sploh lahko zaupala. Bilo je toliko strašnih doživetij, resnično krutih,...
Sploh ne vem, če bom še kdaj pustila komu, da bi se približal moji duši in telesu. Vse bolečine, psihične in fizične, puščajo v meni grde brazgotine. Vem pa eno, in sicer, da z dušo in telesom živim za svoja dva zlata otroka.
Samo zaradi misli, da me potrebujeta, sem trpela in, hvala bogu, tudi zdržala dolgoletna trpinčenja s strani mojega moža. Stopili smo iz začaranega kroga, ki mu še pred kratkim ni bilo videti konca.
Kakor nekoč, tako sedaj in še v bodoče, vlagam vso svojo energijo v to, da bi z otrokoma nekje v miru zaživeli. Zato, draga Renata, še enkrat ti naj zaželim, da boš vse svoje življenje srečna. In to s človekom, ki te spoštuje, ljubi in gre s tabo skozi dobro in slabo.
Pozabiti pa teh stvari ni moč, lahko pa jih potisnemo v najglobji kotiček naše boleče in prizadete duše.
Nisem imela dane ljubezni s strani moža, a imela dano ljubezen svojih otrok.
Izgubljala sem krvave bitke, a dobila sem vojno.
KOvač kali železo, mene je kalil moj mož. Vkalil me je tako močno, da sem postala tako močna, da bom v miru skrbela in živela z otrokoma.
Pa naj počasi končam, če ne bo iz mojega odgovora tebi, nastala moja zgodba,...

Lep pozdrav!
Dušanka
Default avatar

Uporabnica VH Gorenjske

Prav si naredila, kako vendar si dovoliš to vprašati. Da ti opišem na kratko svojo zgodbo, ki je bila podobna tvoji.
Moj partner me sicer res ni zmerjal, vendar so bili fizični udarci zelo hudi. Hudi so za vsako žensko in ne vem od kje nam da Bog to moč, da vse to zdržimo. Vendar si nisem dovolila, da to počne tako dolgo. Imam sina starega 5 mesecev in otrok mi je dal moč, da bi premaknila tudi gore. Moja nosečnost je bila težka. Za novo leto se ni zavedal, da nosim tudi otroka, ki je njegove krvi, sedel je na meni, me davil; udarec za udarcem sem prejemala. Še bi ti lahko pisala, kot najbrž tudi ti meni. Ampak Renata, jaz sem rekla »STOP«. Medtem sem doživljala še ponižanja s strani njegove družine. Nad mano so izvajali pritiske glede vzgoje otroka, solze so tekle in tekle, ni bilo konca. Jemali so mi materinski čut, in ni mi bilo hujšega jemali so mi mojo avtoriteto, mojo osebnost, rušili moj ponos, moj notranji jaz, me poniževali do skrajnosti.. Zadnji njegov udarec, me je zaznamoval, ko sem si rekla:« NIČ VEČ, ZDAJ GREM DO KONCA!« Prestopiti sem mogla prag brez otroka, ki sem mu jaz dala življenje, ampak s svojo odločnostjo sem ga takoj dobila, ker nisem hotela iti brez njega. V kratkem času sem z jekleno voljo dobila skrbništvo, ločitev in vse kar mi pripada. Mož ima otroka takrat, ko mu ga jaz želim dati. In ni le to;dokazala sem njemu in njegovim sorodnikom, da sem mati vredna ljubezni in vsega spoštovanja. Zdaj vidijo kaj in kdo sem.
Mož, moj bivši, če tako rečem, pa me morda ljubi bolj kot kdaj koli prej. Zdaj joka on, trpi, ima neprespane noči, zdaj se zaveda, kaj je izgubil. A po toči trkati je prepozno. Še sedaj ne sprejme, da sta se ločili najini srci, da nisem več njegova žena. Jaz pa se počutim svobodno, zadovoljno v sebi in zmagovito. Ko sem bila v koraku, da odidem od njega sem bila še čustveno vezana nanj. Tokat pa sem čustva dala na stran in tako naredila trpljenju konec.
Torej ga. Renata nikar ne posumite v svojo odločitev. Bog vam je poplačal trpljenje in prav tako možu. Bodite še naprej srečni.

KIKI
Default avatar

Brigita

Uporabnica VH Gorenjske! Hvala Bogu da si odšla in tako srečna sem zate! Blagor tvojim otrokom!