Med.Over.Net

Zasvojenost in pomoč

Odgovarjajo: Andreja Verovšek, univ. dipl. soc. del, mag. poslovnih znanosti • Daniela Fiket, dr. med. specialistka psihiatrije in psihoterapevtka • Peter Topič, univ. dipl. soc. del., psihoterapevt • Pia Hren, dipl. biopsihologinja

Imate težave z zasvojenostjo ali kdo od vaših bližnjih? Potrebujete nasvet zaradi zlorabe alkohola, drog, iger na srečo, spolnosti, spletom ... Vprašajte in se posvetujte s strokovnjaki.

Andreja Verovšek , univ. dipl. soc. del, mag. poslovnih znanosti

Andreja

Daniela Fiket , dr. med. specialistka psihiatrije in psihoterapevtka

Daniela_Fiket

Peter Topič , univ. dipl. soc. del., psihoterapevt

peter.topic

Pia Hren , dipl. biopsihologinja

Pia Hren

Diplomirala je leta 2014 in tako pridobila naziv diplomirana biopsihologinja. Po končani prvi stopnji se je vpisala na podiplomski program, kjer ji do zaključka študija manjka še magistrsko delo. Med študijem je spoznala praktično delo v izbrani ustanovi - Celodnevnem pripravljalnem terapevtskem centru za pomoč ljudem, ki imajo težave z odvisnostjo v Višnji Gori. Po končani praksi je tam pričela še s študentskim delom. Danes je v CPTC Višnja Gora zaposlena kot svetovalna delavka in se vsak dan veseljem vrača na delo.

sem res slaba mama

Default avatar

obupana mama

Smo ločena družina. Mož mi je bil nezvest od prvega leta poroke. Skupaj imava 2 otroka, hči 23 in sin 20. Ko sta bila ravno na začetku pubertete smo se ločili, ker se je kot je rekel ob vseh ljubicah, ki jih je imel, zaljubil v aktualno in je moral probat z njo. Seveda sedaj živi z nto, svojo tajnico. 6 let se ni brigal za otroka, ni imel stgikov, ko so se slučajno srečali, je pogledal stran,,,. Je dobro situiran, ampak ga ni motilo, da smo bili mi brez denarja, da sta bila otroka prikrajšana za vse in kdaj lačna. Jaz sem se trudila po najboljših močeh, ampak zaradi invalidnosti nisem mogla narest veliko. Ko je hči postala polnoletna, je najprej našel stik z njo, od majhnega je imel očka najraje hčerko in sina zapostavljal. Najel ji je stanovanje, da se je odselila od mene in od takrat je bila nagrajena vsakič, ko je bila grda do mene, ko je o meni grdo govorila,,, skratka odtujila se je. Nisem hotela delat scen, vedno sem ji dala vedet, da je pri meni dobrodošla, da jo imam rada ampak ona je očijeva ljubljenka, tudi njegovi so bogati in seveda denar je zmagal. Hči me sedaj sovraži. Sin je bil priden, odličnjak,,, res sva se razumela. Začel je zbolevat, nenehno je bil šibkega zdravja, veliko po bolnicah, dokler niso ugotovili, da mu ščitnica ne dela, da ima sesuto ravnovesje hormonov. V tem obdobju se je tudio ukvarjal s fitnesom in sedaj sem skoraj prepričana, da je jemal tudi kaj prepovedanega. Skratka uničil si je zdravje, šola je začela pešat in ko sem se obrnila na očeta, da mi pomaga s sinom, ga je enkrat kar čez noč odpeljal od mene. Seveda je bil že polnoleten, začel ga je zasipavat z denarjem, sin se je preselil k hčerki, stalno bivališče je odjavil od mene in je sedaj prijavljen pri eni od očetovih ljubic, ne tisti s katero oče živi. Skratka narobe svet. Pri hčeri se je spoznal z slabo družbo, začel kaditi travo, popivat alkohol,,,, kdo ve kaj še. Zdravje seveda je čisto na psu, spet me enkrat na mesec kličejo da je na urgenci, ker takrat sem dobra jaz. Oče ne mara, da je bolan, pravi da sem ga jaz pomehkužila, da sem jaz kriva da je slabič,,,, da bi bilo bolje, da bi takrat v prometni nesreči jaz umrla in bi bilo bolje otrokoma,,,,. Kljub vsemu sem imela vsak dan kontakt s sinom. Vsak dan sem jima peljala hrano, jima prala, skrbela za vse in večkrat ko je bil sin trezen je jokal, kako mu je žal,,,,. Takrat je tudi govoril take stvari o očetu in sestri, da nisem vedela, ali bi šla na policijo, ali bi jokala,,,,, sedaj nisem več niti prepričana ali je govoril le resnico. Dejstvo je, da je moj sin postal odvisen od alkohola, kdo ve še česa, da mi obljublja, da bo nehal, pa se potem spet izklopi in ga ne dobim in se mi že meša od skrbi, drugič spet joka. Pravi da enkrat na teden mora spati v kleti, ker hči pripelje fanta domov, pa želita biti sama in spet sem ga vzela domov takrat jaz. Ampak potem mi je pobral veliko stvari,,,,. Zadnjič si je razbil glavo, ker je v trgovini ukradel bonbone za 50 centov, pa so ga lovili varnostniki in je bežal. Lačen je in krade, njegov oče je pa eden znanih funkcionarjev in se kopa v denarju. Vmes je ponoči zbežal iz bolnice in zjutraj so seveda klicali mene in jaz sem spet skakala okoli bolnic in njega. Obljubil mi je, da bo začel delat na sebi. Povabila sem ga nazaj k sebi, mu urejala preglede pri psihiatru, zdravnikih, vzela dopust da bi ga še peljala kot majhnega otroka, pa takrat ne pride k meni, ensotavno ne gre k zdravniku. K meni se nebi vrnil, ker nebi mogel pit in se dužit s prijatelji, ki to niso. Potem je tu še hči, ki ga ščuva proti meni in mu obljublja vse, ker je labilen in vse verjame. Oče se ne zmeni zanj. zadnje je bilo, da je rekel, da ga bo dal zapret v Polje. In tako jaz preživljam pekel. Skrbi me za sina, trudim se pa se zaletavam v zid. Zadnje čase sem psihično čisto na tleh. V glavi gledam prizore, ko leži na tleh, se bojim da me pokličejo da je mrtev, medtem, ko on izklopi mobitel, ko se mi ne javlja na telefon. Znorela bom vsak čas. In včeraj, ko spet ni prišel ko sem ga čakala in zastonj vzela dopust da bi ga peljala na mri glave in da bi mu odstranili šive iz glave, ki jih ima že tri dni predolgo v glavi, ker enostavno noče k zdravniku in se mi je javil na telefon zvečer zadet da ni vedel kaj govori, sem mu zaprla vrata. Enostavno ne morem več in sem mu rekla, naj ne hodi več k meni, naj me ne kliče in naj se obrne na očeta, dokler res ne bo želel pomoči in ven iz tega. Potem mi je napisal sms da je razočaran nad menoj zaradi tega. Vso noč sem jokala in sedaj me je strah, ali sem naredila narobe, če se mu kaj zgodi in bom zdaj jaz kriva, če sem ga jaz s tem, ko sem bila grda do njega pahnila v kako omamo,,,,,,. Kaj naj naredim še? Zapiram se že doma med 4 stene, skrivam se pšred ljudmi, samo jočem in zadnje čase si želim, da bi umrla. Sem res vsega kriva jaz?
Default avatar

D.P.

JA, VI STE KRIVI VSEGA!

Toda, česa vsega? Vsega dobrega, ki ga pa niste najbolj navedli pa vendar je prisotno.
Materinska ljubezen, zapostavljanje sebe v prit otrok, gorečnost, požrtvovalnost matere...
Spoštovani, prišel je čas RESNICE, čas ko se zložijo vse "vložene kumarice," čas, ko se postavi kar je potrebno vse na SVOJE MESTO, KO SE RAZMEJI ODGOVORNOST. (Preveč odgovornosti ste si zadali.

Vaši otroci niso vaši otroci. Zakonitosti v katere je človek položen govorijo o tem, da starši dobimo otroke v varstvo, vzgojo, da jih učimo k dobremu...nato, ko odrastejo pa da poletijo v samostojno življenje. Lep primer so ptice, ko mamice s kljunom odrinejo mladička iz gnezda, češ, čas je da odletiš, to je tvoje poslanstvo, glej, za let si ustvarjen in ptiček odleti. Zakon narave, ni kaj.
Ljudje smo vpeti v zakonitosti fizike, psihologije in zakonitosti duhovne dimenzije.
Če si to priznamo ali ne, znanost gre naprej in jasno pričuje o tem, da je več kot 70% vzrokov bolezni, motenj pri človeku na duhovnem področju. O tem med ostalim zelo zgovorno pričujeta (nevrologa) dr. Lipton, dr. Amen..
Spoštovani, poglejmo na to duhovno raven, ki človeka obravnava kot duhovno dušo, dušo, ki ima telo, ki ima psiho in to dvoje prežema to kar je bistvo človeka - oseba, duh.
Samo eno življenje vam je dano v posest, to ste vi sami, nobeno drugo življenje, torej tudi otrokovo ne. Joj, kako sedaj to razumeti? Prvi, komur je potrebno najprej kaj dobrega nameniti ste Vi, zato vas vabim k ljubezni same sebe, šele nato je čas za ljubiti druge, bodi si otroke ali sploh bližnje.(Ljubite svojega bližnjega kakor sami sebe).
Ljubiti druge, sebe pa zanemariti, prikrajšati za samoljubezen je protislovno, ni v sozvočju z zakonitostmi v katere smo položeni.
Tako vas vabim, da si prav luštno priznate, kako zelo prav ste ravnali, da sinu niste dovolili vstop v stanovanje.
Sedaj kakor prej, potrebuje meje, potrebuje dejanja, da bo resnično uvidel, kam ga vodi pot na katero je stopil.
Res je, ne pošiljajta si sina z bivšim, eden drugemu, delujte samostojno, ker ste samostojni.
Mirno lahko sinu sporočate, tudi preko sms- ov, da z veseljem čakate na njega, ne pa na to kar je gnilega in nosi s seboj. To "gnilobo", ki razdira je zmožen odvreči, verjemite v to in le to pričakujte. Ostanite v duhu ljubezni odločni, pokončni. Zavedajte se, kar koli bo storil je NJEGOVA,ne vaša odločitev. Za svoje korake je odgovoren sam, ne vi!
Kdo je odvisen, sin! Torej je potrebno, da on to reši in, da to odgovornost ne prelaga na kogar koli drugega. Dokler je prelaganje ostane pri prelaganju tako kot je sedaj. Ni denarja, ni zlata, ni človekove ljubezni, ki bi dalo drugemu trajen polet, polet v svobodo, v lepoto bivanja, v zaznavenje radosti brez kemije.
Sin želi z vami kontakt, ja super, razveselite se tega, toda kje se bosta dobila? Na zavodu Pelikan v Ljubljani ali če ste iz primorske v Bertokih.
Spomnite sina na njegovo dragocenost, ki je v globini njega, spomnite ga, da vi čakate na to dragocenost, kjer je radost, je vedrina, tudi če tega sedaj ne vidi še ne pomeni, da On ne obstaja, le vidi se ne, ker je zaslepljen, zaveden.
Gospa, v duhu mu kot mama pošiljajte lepe misli, lepa sporočila, ne glejte ga več kako leži v blatu, glejte ga kako se iz blata prebuja, verjemite v dobro, ki vendar obstaja med nami vsemi, saj človek je pravzaprav iz te vesoljne Ljubezni nastal in je v njem tudi to kar je dobro in je to dobro vredno živeti.
Sedaj ni čas za obup, sedaj ni čas gledati v to kar je slabo. O.K. slabo je tam, ne rabite ga odpravljati, ne rabite se dajati s tem slabim, s tem problemom, ne potrebujete se pretvarjati kot da slabega ni, ničesar ne rabite odpravljati. V duhovnih zakonitostih je tako, da se vnaša le dobro, posledično pa je tako da slabo zbledi.
Primer, pridete zvečer v stanovanje, vse je v temi, uredu, tema je tu aha, kaj potrebujete, analizo teme in razmišljanje kako jo odpraviti ali poiščete kje je to kar potrebujete in to vzamete? Seveda, prižgete luč! Kje je potem tema? Sploh ni pomembno, pomembna je luč, ona je prioriteta, zato s prioriteto glejmo vanjo, z njo prijateljujmo, se »pogovarjajmo«, imejmo odnos...
Spoštovani, danes je dan, ki še nikoli ni obstajal in nikoli ga več ne bo, zavedajte se te posebnosti. Danes je trenutek, ko si lahko priznamo, da je čas za spremembe, čas za obrat k dobremu, čas za spoznanje, KDO PRAVZAPRAV ČLOVEK JE, OD KOD JE SPLOH ČLOVEK, ČIGAV DEJANSKO JE ČLOVEK...?
Spoštovana mama, toliko lepega je, ki vas čaka, verjamem pa, da tega ne vidite, ker imate pogled usmerjen v to kar ste zapisali, toda zmožni ste kljub temu videti to, kar tudi obstaja in je vredno, da se vaš pogled ustavi na tem.
To dobro, je težko najti med 4rimi stenami, zato vas vabim, da iz ljubezni do sebe, ki ste je neizmerno vredni, greste ven, v park, v gozdiček in se ozrete okrog sebe, se prepustite rahlemu vetru, petju ptic... poskušajte zaznati harmonijo, zakonitost nareve, to ujemanje narave z lepim, dobrim, ljubečim...Mama, zavedajte se, vi ste tudi del te lepote, te mogočnosti, te harmonije.
Ja ta, ki je to ustvaril je po tem takem lahko le absolutno dobro, je lahko le sama vesoljna Ljubezen, je on , ki je dober, ki je stvarnik...
Joj gospa, odpočijte se v njem iz katerega izhajate, ni naključje, da ste se rodili ravno v tem kraju, ravno tem staršem.
Ker prihajate od stvarnika, ki je Ljubezen, je to jasen pokazatelj, da je v vsakega človeka položeno tudi dobro, lepo, da so položeni talenti, darovi, ki jih je vredno odkriti, uporabiti in živeti. To je smisel življenja- Živeti tisto dobro, ki je položeno vame, razvijati tisto dobro in pri tem biti inovativen, kreativen... kajti to je duhovno področje kjer ni mej, ni časa, ker duh je brez meja, je bivanje v trajanju.
Joj, mati, ko vam bi lahko v besedi povedal to, kako vredno je, da prijateljujete s to osebo iz katere je človek in je stvarnik. Ni le neka energija šviga švaga, je oseba, je Ljubezen, ki dela le dobro in želi le dobro in z njo je možen odnos, odnos v globini.
Z njo je možno v življenju marsikaj, sami pa res težko.
TAKO ZELO SEM VESEL, DA OBSTAJATE!
Danes bom tukaj končal, napišite kako ste začeli nov dan, dan ki je prvič in zadnjič.

Odločno verjamem v vas in lepoto, ki je v vas položena.

Mir in dobro želim.
Človek, spomni se kdo v svojem bistvu si, da bi lahko živel sebe.

ČLOVEK, LEPO JE, DA OBSTAJAŠ!
Default avatar

D.P.

Mama...

Spomnil sem se na vas. Kako vam gre?
Vašega odziva bom zelo vesel.

Obilo dobrega vam želim.
Človek, spomni se kdo v svojem bistvu si, da bi lahko živel sebe.

ČLOVEK, LEPO JE, DA OBSTAJAŠ!
Default avatar

obupana mama

Pozdravljeni,

Hvala za res lep odgovor, katerega sem večkrat prebrala in me je predramil. Seveda ste imeli večino prav. Jaz, kot mama, sem gledala vse preveč čustveno, sedaj spoznavam, da je bila moja potreba, da bi pomagala, imela nadzor,,,,. Stvar se je precej zasukala.

Takrat sem bila jaz čisto obupana, nisem videla izhoda. Psihično na tleh. Sinu nisem mogla pomagat, ker se je kasneje distanciral od mene, to pa zato, ker ga je sestra vrgla iz stanovanja, oče se je skregal z ljubico, pri kateri je bil prijavljen za stalno in ga je moral vzeti k sebi. Jaz sem si poiskala pomoč psihiatra in začela delat na sebi. Vedno znova sem obsojala sebe in bivši mož je spet začel intenzivno name izvajat pritisk, ker je sin še vedno popival in zdaj je imel probleme on. Probleme zato, ker ga je itak peljal k sebi, živi ven iz mesta in je bil oddaljen od družbe, bil je pa vse dneve sam in se je mirno zapijal. Na koncu ga je imel oče dosti, ga je peljal v bolnišnico, kjer se je moral začeti zdraviti, ali bi ga vrgel na cesto. Jaz sina en mesec nisem videla in mi je pomagalo, da sem malo prišla k sebi, zbrala moči. Tam se je lepo vključil v skupino, veliko je imel časa za razmišljanje, imel je red in disciplino in fant je ravno prišel iz bolnišničnega zdravljenja v vsakodnevnega. Čist je že dva meseca, brez kriz, terapevti pravijo, da ima srečo, ker dolgo ni pil, samo 8 mesecev, je zelo pameten in svi so ga vzpodbujali, da nadaljuje šolanje in zaželel si je tega. Trenutno je vpisan v 4. letnih gimnazije, kjer je končal in srčno upam, da mu bo uspelo. Vpisan je v izredno šolanje, ker ima dva meseca še vsak dan obveznosti in terapije v bolnišnici. Tja rad gre in pravi, da bi podaljšal, da mu je fino, ko vse da iz sebe in se pogovarja. Samo vzpodbujam ga, v tem mesecu, ko sem ga obiskovala, sem ga spet videla v tisti stari luži. Spet sva se zbližala, ampak bojim se še vedno. Čeprav sem ga prvič po treh letih spet slišala, da ima cilje, da se zdaj alkohola boji, in nekaj zdravil še ima, to so mu predpisali na zdravljenju za lažje odvajanje, čeprav veliko manj kot na začetku. Oče ga je pripeljal, se zavezal, da bo hodil na terapije s svojci z njim, pa je bil samo enkrat, ko so njega malo preveč obravnavali je odnehal, ker pravi da psihiatri zdravijo svoje komplekse na drugih. Tu je problem. Nato je bil dvakrat sam brez svojca, ker je oče zadnji hip odpovedal, da nisem mogla niti jaz priti iz službe, zdaj sem se jaz organizirala in hodim. meni pomaga tudi to druženje, saj slišim veliko zgodb in svojce, ki so šli skozi podobno. Delam na sebi in se vsak dan učim. Ni pa dobro, ker se bo sin vrnil k očetu, k meni se ne more, ker mu je oče takrat ko ga je prepričal, da se je odpisal iz mojega stanovanja še to preprečil, ampak to je druga zgodba, ta pa ne sodeluje, ne posluša nikogar in ga nenehno spravlja v situacije, ko je sin pod stresom. Ene takih so, da sam kar rad popije, ima nenehno obiske, pijače ne skriva, včeraj so imeli ves dan piknik in sin je parkrat šel v sobo in mene klical, ker je imel skušnjavo. Povrhu vsega pa se še krega s partenrico, kot ponavadi tudi njo vara in se že pripravlja, da se bosta s sinom preselila k ljubici, sin mora marsikdaj lagati zanj in partnerica sina ne mara in mu nagaja. To so hude situacije, torej še en dokaz, da bi oče moral kdaj na terapijo. Jaz sem mu dala spet ključe od stanovanja, da bo po terapijah šel k meni, se najedel in spočil in šel na predavanja, nato ga oče pobere in pelje k sebi. Jutri bo prvič sam v mojem stanovanju in kar malo me je strah, da ne bo kakih neumnosti. Ampak dala sem mu še eno priložnost in upam, da mu uspe.

Se opravičujem, da sem bila dolga. Hvala za odgovor in skrb.
Zdaj optimistična mama.
Default avatar

D.P.

Joj kako sem se razveselil vašega odziva, BOLJE JE PRI VAS!
Še naprej se zavedajte svoje dragocenosti, enkratnosti, neponovljivosti...
V vas je polno lepega, živite še naprej to in imejte odnos z dobrim.
Glede dožine zapisa... Nič ne de, če je dolg. Ni pa pre dolg.

Upam, da ste ponosni nase, posebej v trenutkih, ko vam dejanja poročajo, da ste tu, tam, tamkaj... uspeli.
Človek, spomni se kdo v svojem bistvu si, da bi lahko živel sebe.

ČLOVEK, LEPO JE, DA OBSTAJAŠ!
Default avatar

obupana mama

Pozdravljeni,

Hvala za lep in vzpodbuden odgovor. Krasni ste. Res mi vaše pisanje veliko pomeni in me kar dvigne. Lepo bi bilo vas spoznati tudi osebno. Trenutno sem res v fazi, ko sem spet začela spoznavat sebe in se zavedat, da sem tudi sama del vsega. Da sem lahko koristna in da sem lahko kdaj tudi ponosna nase. Ravno včeraj mi je sin rekel, da imava tak odnos, kot ga še nisva imela, čeprav menim, da je bil vedno z moje strani tak, le on ga ni bil pripravljen zaznat.

Včeraj je končal drugo fazo zdravljenja, torej mu v bolnišnico ni potrebno več. Sedaj greva v ponedeljek prvič v klub, kjer se bo rehabilitiral še naprej. Vmes ureja stvari za šolo in ko ga opazujem, ima željo. Bog daj, da bi trajalo. Te dni je bil že sam pri meni doma, dokler nisem prišla iz službe, zaenkrat je bilo vse, kot mora biti, kot sva se dogovorila. On si vzame za jesti, za seboj pospravi, kadi lahko le na balkonu, včasih malo poleži, je na računalniku. Presenečena sem, da mu ni do pohajkovanja, res je doma dokler ne pride oče ponj. Ponosna sem nase, da sem tako močna in šla skozi to, ponosna sem nanj, da mu je že toliko uspelo. Zavedam se, da skušnjava hitro lahko pride, ampak do takrat bom živela za vsak lep trenutek sproti.

Še enkrat hvala za vzpodbudo.

Lep vikend.
Mama
Default avatar

Gia1

D.P.,tudi jaz se učim iz tvojih postov..hvala za trud in piši še kaj.
Yonix
Default avatar

dama39

Pozdravljeni,

saj ne vem, kako naj začnem. Trenutno sem v takem šoku, da bom najbrž pisala zmedeno. Tako lepo se je začelo, sin je imel lepe načrte in res sem bila ponosna nanj in nase, da sem začela delati na sebi. Dala sem mu ponovno ključe stanovanja, da je preden je šel v šolo imel kje biti, ker se je njegov oče z njim že odselil še dlej iz Lj k ljubici, in ker nima več terapij, je končal z zdravljenjem. V novem okolju pri očetu je menda nesrečen. tam so še 3 majhni otroci, nenehno obiski, pijača v potokih,,,,,, z očetom sta nenehno na bojni nogi, recimo sin potrebuje cigatere in ga prosi zanje, oče mu ne da denarja in pravi naj neha kaditi, pa je potem živčen ko je brez, na drugi strani pa je za ostale otroke vedno dovolj za razne sladkarije in neumnosti. Opazila sem, da je močno shujšal, enkrat sem ga doma celo zalotila, da je spet bruhal, imel je namreč tudi bulimijo. Očeta sem obvestila o temu on je nad njim zganjal teror in takrat se je prvič napil. Seveda sem mu vzela ključe, povedala sem mu, da pri meni ni dobrodošel, da bi pil, ker sem našla tudi jaz nekaj piksen piva pod kavčem. Nato je spet postal tisti pravi, obljubljal, da je bilo zadnjič,,,,,, dala sem mu ključe nazaj, tudi jaz bila srečna, da mu lahko pomagam, da bo morda tokrat pomagalo. V ponedeljek sem ga še peljala k psihiatrinji, pa njegovi zdravnici po zdravila, danes ga ni bilo k meni, ker ni imel šole in sem mu rekla, da kak dan bi rada tudi jaz zase, da naj pride jutri, in ker ima ob sredih in četrtkih predavanja, sem mu rekla, da se nebi rabil voziti z vlakom, lahko prespi pri meni. pripravila sem mu hrano v hladilnik, da si postreže, ko bom jutri v službi, sladoled, ki ga ima rad, danes sva se nekajkrat slišala in deloval mi je zadovoljno. Bil je z očetovo ljubico po trgovinah, nato na nekem obisku, ko sva govorila nazadnje popoldan je bil čisto normalen in dobre volje. Oče je bil danes pri bivši, najbrž se je tak kaj kregal, ker ko je prišel domov, se je nekaj zgodilo. ne vem kaj, ampak jaz sina kličem večkrat in telefon zvoni v prazno, nato se enkrat oglasi bivši in kriči kot nor v telefon, da sem pr.... zmešana, debela,,,, skratka kričal je nad menoj same žaljivke in na koncu da je sin pijan ko krava. seveda je spet bilo najlepše name zvalit krivdo,. čeprav sploh ne razumem česa bi bila jaz kriva. Zdaj sem pa res še bolj na tleh. enostavno ne vidim več naprej. Ne vem kaj naj naredim. Če bo imel ključe bo pil lahko pri meni in se bojim da se zgodba ponovi, če mu jih vzamem, bo oče itak kot vedno kričal name da sem najslabša mama. To se že itak počutim sama. Kje sem zgrešila? Kaj delam narobe? Vse bi naredila namesto njega, če bi lahko. Kupila sem mu cigaret na zalogo, sposodila sem si denar, da sem mu vse to lahko nudila, oče se kopa v denarju. Ne vem, ali jutri pride ali ne. Jutri ima predavanja. bojim se vsega. Res sem v hudi stiski. Že tako me je sram, da sem se izogibala vseh ljudi, za sina živela, nimam prijateljic, lagala sem sama sebi, zdaj ne vem več kaj naj verjamem. 20 let ima. Kaj bo z njim? Življenje z očetom mu ne prinaša nič dobrega, k meni ne more več. Ne zaradi mene, zaradi pravne zadeve. Ker sem v tožbi po ločitvi, stanovanje je službeno od bivšega in ker se je sin stalno prebivališče odjavil, na očetovo pobudo, da bi mene lažje vrgli na cesto, se zdaj ne more preseliti nazaj k meni. Po eni strani je bolje, po drugi me skrbi. zima bo, z vlakom se bo moral voziti iz Krškega na predavanja, lepše mu je bilo, če se je pripeljal zjutraj z očetom in bil tu. Ne vem kaj je najbolje zanj. ko bi vsaj z njegovim očetom lahko normalno komunicirala, zanj je najslabše da se midva kregava. kaj naj naredim? Naj mu vzamem ključe, naj se umaknem iz njegovega življenja, kot hoče oče? Bo to zanj bolje? Sem res jaz tisti moteči faktor zaradi katerega se vedno napije? Naj še povem, da so mu dali psihiatri ob odpustu tablete, da bo lažje prenesel prehod, pa mu jih je oče vzel, da je to sama kemija, da naj neha to jesti, naj čez noč sam neha, prav tako kaditi. Ta gestapovska vzgoja ga bo samo ubila. se opravičujem za zmedeno pisanje, napake.
Default avatar

D.P.

Spoštovana dama 39.

Popolnoma prav ste se odločili in tukaj podelili kanček zgodbe, ki je v vašem življenju tukaj in sedaj, je resnična. Tudi, če bi bil zapis zmeden, ste več kot dobro pokazali v globini svojega materinskega življenja materinstvo, ljubezen, razumevanje, ..., odločitev, da stopite v novo življenjsko obdobje, da začnete na novo. TUKAJ VAM NE DAM ZA PRAV. ni vredno začeti na novo!
Joj, kako pa sedaj to mislim, kaj ne?
Začeti na novo zato, da se reši nek problem je cilj, ki ni trden. NPR. - začnem na novo, ker vidim, da moji ženi ni všeč kajenje in mi kar naprej očita smrad. Pričnem se truditi, in res začnem na novo - ne kadim več, žena mi je nehala ugovarjati zaradi smrada. Mine nekaj časa, žena mi prične ugovarjati, da to in ono ni vredu. Zopet vidim, da res ni vredu, da je to res slabo za ženo, in začnem na novo. In tako naprej. Žena mi umre, ni več osebe, ki bi ji vse to in ono bilo v napoto. Začnem na novo- kaditi, in delati vse to kar sem prej zaradi žene nehal.
No preprost, kratek primer, kako je ne trdno, trajno , začeti na novo zaradi kogar koli drugega.
Smiselno je začeti na novo najprej samo zaradi mene samega! To ni sebičnost, to je spoznanje, da je pač takšna naravna zakonitost in jo je vredno upoštevati.
Spoštovani, vsi smo po tej naravni zakonitosti povabljeni, da ljubimo druge, kakor sami sebe. To velja za mene, za mojo ženo, za dinamiko v naši družini, za vas za... VSE.
Ko ljubim sebe, gledam v dobro, iščem dobro, sem iskalec dobrega, pri sebi, v sebi, v okolici. To mi je prioriteta. Na tej poti se opašem s potrebnim zavedanjem, ki mi odpre um, da vidim to kar je telesnim očem nevidno. UM VIDI BISTVO! Kadar spoznamo bistvo, rešujemo problem tam kjer je bistvo. Ko rešimo to kar je bistvo se ostale stvari, kot domina spravijo v red. Ne gre za čira čara magije.
Gre za upoštevanje duhovne dimenzije, ki vendar obstaja in je znanstveno dokazano, da gre ravno na duhovnem področju za najmanj 70 % vzrokov za človekove težave.
Človek je duhovna duša, človek je človek, človek je oseba, ki je enkratna, neponovljiva, neprecenljiva...
To ste torej tudi vi spoštovana d. 39.
Vabim vas, da pokličete v Duhovno društvo CENTER ZA BOLJŠI SVET Rogatec 040-591-260 za duhovno pomoč in, da pokličete Zavod Karitas Pelikan Ljubljana.
Možen je izhod!
Lepo vas pozdravljam in želim, notranji mir, ki ste ga neizmerno vredni.
Človek, spomni se kdo v svojem bistvu si, da bi lahko živel sebe.

ČLOVEK, LEPO JE, DA OBSTAJAŠ!
Default avatar

obupana mama

Pozdravljeni,

Spet sem se spomnila na vas. Spet sem v nekem začaranem krogu in ne vidim izhoda. Pa lepo po vrsti.

Kot sem napisala, sin se je zdravil, očitno s figo v žepu. Vpisali smo ga v šolo, dva izpita je res naredil, dva mu še manjkata in matura. Na začetku je bilo vse krasno in spet sem preveč upala, se preveč angažirala, sebe potisnila na stranski tir. Ker sin živi izven Ljubljane pri očetu sem mu nudila pri sebi neko zatočišče. Kot mama sem sama sebi čutila da sem dolžna. Posrkalo me je v njegove zahteve. Vsak dan sem iz službe hitela na železniško postajo ponjga, hitro doma nekaj skuhala ali sem že ponavadi zvečer prejšnji dan, da se je najedel, ker meni je rekel vedno da pri očetu nima za jesti, sem ga odpeljala do šole in ga šla iskat po predavanjih, spet k sebi peljala da je nekaj pojedel in peljala na železniško. Vsak dan. Večkrat sem ga prosila, naj bo vsaj za vikend pri očetu, da se malo spočijem, da naredim kaj zase, pa je vedno prišel, z izgovorom, da se je z očetom kregal, da ga motijo majhni otroci pčetove partnerke, ali je bil zmenjen s prijatelji v Ljubljani. Potem se je začelo dogajati, da so mi ga pijanega pripeljali v jutranjih urah, ali ko sem ga večkrat klicala, se je na njegov mobi oglasila zdravnica iz Urgence, ker so ga našli neodzivnega nekje ležati in sem spet tekla v bolnico, kjer so ga nekako spravili k sebi, zaradi zastrupitve je potem ležal na oddelku za zastrupitve, ko je prišel k sebi je podpisal na lastno odgovornost in šel domov. Enkrat se je na njegov mobi ko sem spet stokrat klicala oglasil nek fant, naj pridem ponjga, prišla sem ponj, vzel je neke kapljice, neko mamilo, od katerega je bil čisto evforičen, skakal je, brez telefona je telefoniral, skratka dogajalo se mu je na polno, jaz pa spati nisem mogla, ker sem se bala da si kaj naredi, saj si je z vžigalnikom kao cigareto prižigal in si prižigal prste. drugi dan je obljubljal kot vedno, da ne bo več, da je bil zavedan, da so ga izzivali da ne upa in je probal. Spet sem verjela.Vedno, kadar se je čez teden napil, sem ga prenočila, ko se je streznil dala zjutraj na vlak in je šel domov. Jaz sem zamujala v službo, sram me je komu povedat, sodelavci opažajo, da sem zaprta, da se z menoj nekaj dogaja in se zgovarjam na bolezen, saj sem v zadnjem mesecu in pol nenehno bolna, sploh se ne morem pozdraviti, najbrž zaradi stresa. Potem sem mu zabičala, da k meni ne sme pijan, pa je enkrat pijan vdrl v sušilnico, par dni ga ni bilo, klicala sem policijo, da so ga iskali, na koncu ga je sosed našel v sušilnici pijanega. Prejšnji teden mi je vdrl v klet in spet sem ga iskala par dni, potem slučajno enkrat grem v klet in leži tam, spet pijan do kome in ko kličem 112 pridejo reševalci ponj, in policija. Odpeljejo ga, in spet vsi sosedi gledajo. Ko so ga odpeljali so mi rekli reševalci, če grem s svojim avtom ali z njimi, pa sem rekla, da sploh ne grem z njim, da imam dovolj vsega in nato me mlada policistka nadere, da je star 20 let, da sem njegova mama in naj mu bom v podporo. Po tem sem se zrušila še jaz. Ko bi vedela kako sem mu v podporo, koliko sem naredila zanj, ne morem pa nehati piti. Doživela sem živčni zlom in odpeljali so še mene. In to se nadaljuje v nedogled. Vsak dan prihaja pijan, zdaj sem opazila, da me s tem izsiljuje, da ostaja pri meni v LJ, ker ve da bom skakala okoli njega, če bo karkoli narobe. Pri očetu nikoli ne dela česa podobnega. Vedno pri meni. Ker on mu je rekel, da bo spal na cesti, če bo pil. Zadnje čase ne zmorem več vsega pritiska. Ko pridem pred blok se včasih jokam v avtu, ne upam pred sosede, ker me je sram. Sram me je da živim. Ne vem kaj naj naredim. Mislim, da bom prej jaz pristala na psihiatriji, kot sin. On noče na nobeno zdravljenje, niti k zdravnikom, za nujne kontrole, kaj šele k psihiatrom. Ne vem kaj ga muči zadnje dneve, da pije vsak dan. In v nedeljo sem mu rekla, da mu ne bom več odpirala vrat, naj ne hodi več sem, ko je pijan in da če ne bo začel z zdravljenjem, bom prekinila stike. Najprej mi je očital, me bombardiral s sporočili kaka slaba mama da sem, če bom to naredila, da sem dolžna mu pomagat, da kje pa bo, če ne bo smel k meni, da se bo zaradi mene še bolj zapijal in klatil. Seveda sem spet podlegla in v ponedeljek sicer nisem šla ponj na železniško, moral je na bus in v šolo, ko je končal, sem ga vseeno počakala pred šolo. Bil je pijan v šoli, ko se je usedel v avto je bil do mene nesramen, da sem jaz kriva da je tak, da ni nič pil, da je trezen,,,,. Imela sem ga dovolj in sem naredila največjo napako. Peljala sem ga na železniško postajo ne k sebi, pričakoval je, da bo spet pri meni spal, potem pa bi zjutraj imel kake obiske ali pohajal po lokalih. Odšel je na peron in takrat sem ga zadnjič videla. Drug dan mi oče napiše da ga ni bilo. Ne vem kje je, telefon je izklopil. Vsak dan pokličem na urgenco, če je bil tam, grozno si očitam, da sem takega poslala na vlak. Ne morem več tako. danes sem morala iz službe, peljali so me na IPP ker mi je srce hitreje bilo, zdaj sem na bolniški, polna pomirjeval. Je slpoh kje kak način, da ga na silo damo na zdravljenje? Je sploh še živ? Bo kdaj nehal? Niti ne vem več, kako naj se obnašam do njega. Ali naj ga ignoriram, naj mu ne odprem, ali naj še naprej pomagam, stojim ob strani, kot mi je očitala policistka.

Se opravičujem za nadlegovanje. Najbolje bi bilo, da bi umrla.
Default avatar

obupana mama

Pozdravljeni,

naj vam še napišem razplet. Ker ga nekaj dni ni bilo domov, sem vseeno poklicala policijo, kljub temu, da je oče napsrotoval. Očitno sem mu s tem rešila življenje. Našli so ga dokaj hitro, na enem javnih wc, nezavestnega. Prepeljali so ga na Urgenco, kamor so me poklicali, izprali so mu želodec in grozno je gledati otroka, ki je čisto neodziven, kot mrtev, priklopljen na vse aparature. V krvi je imel po prvih izvidih 5.3 promila alkohola, smrtno dozo, za ostale substance bomo še izvedeli, ni še izvidov, prazniki so in dežurni zdravniki. Več kot očitno je, da dela pred našimi očmi samomor. Zdaj je v bolnici, še vedno spi kot Trnuljčica, vsi zdravniki so mi rekli, da proti njegovi volji ne morejo nič, ko bo zatežil, ga bodo odpustili, saj je polnoleten, niti ga ne morejo dati proti njegovi volji na psihiatrijo. torej, samo molim lahko in čakam. Danes greva z njegovim očetom prvič od ločitve skupaj do njega, da bi se pogovorili, kako naprej. Že zdaj me je strah.

LP
Default avatar

menči44

Pozdravljena,

vem kako ti je in sočustvujem s tabo. Tudi jaz sem bila v podobni situaciji, zbolela , nisem vedela ali naj sploh še živim,ali bi bilo bolje , da bi kar umrla. Naši otroci so , zato jim moramo pomagat, samo včasih se ne da, če niso oni pri volji. Ljudje dokler niso imeli podobne situacije tega sploh ne razumejo, me mame smo pa premehke. Mogoče bi v vašem primeru moral stvari vzeti v roke vaš mož, ki je močnejši,pa tudi verjetno se sin pri njemu toliko ne upa kot pri vas. Kje pa dobi denar za pijačo?No saj vem to ni problem danes se znajdejo na različne načine.

Mogoče se kdaj slišiva, če boste pri volji.

Pa veliko sreče vam želim.

l.p. Menči

moj mail [email protected]
Default avatar

KATJA_KA

Draga obupana mama,

vsi ste potrebni zdravljenja, poskrbi vsaj zase in svoja otroka, bivšega - alkoholika, ki je sokriv za nastanek tega povabita poleg, če bo žele, drugače ga odpišita. Informacij je dovolj o tem, kam na pomoč in kako si pomagati. Beri o Alkoholizmu, drogah in bodi močnejša od sina, da ga boš lahko kaj o tem poučila, ker je lažnjivec, kar so vsi zasvojenci s tvojim bivšim na čelu!

Lažnjivec, egoist, propada? ALARM? aMBULANTNO ZDRAVLJENJE NE POMAGA, DEFINITIVNO NE. OTROK JE POŽRL ŽE TOLIKO DROGE IN TI GA ŠE VOZIŠ K ZDRAVNIKU PO DROGE??

Želim vam uspešno zdravljenje!

Katja




"Naj že takoj pribijemo: bistvo alkoholizma ni v pitju alkoholnih pijač, temveč v spremenjenem, asocialnem vedenu: v sebičnosti, površnosti, prepirljivosti, zanemarjanju obveznosti v družini in v službi, zanemarjenosti, stagnaciji ter nazadovanju, ki postopoma preide v popolno odtujenost na vseh področjih človekovega udejstvovanja! Vemo, da alkohol človeka posurovlja in na ta način postane človek brutalen sebičnež" Janez Rugelj, Dolga Pot
Default avatar

D.P.

Pozdravljeni spoštovana MAMA!

Ni mi vseeno za vas, ste že poklicali koga po telefonu?

Vredni ste zakorakati z novimi močmi naprej, da se stopi na pot, kamor vodi cilj k zdravju.
Človek, spomni se kdo v svojem bistvu si, da bi lahko živel sebe.

ČLOVEK, LEPO JE, DA OBSTAJAŠ!
Default avatar

gabriel 9

draga mama

sem na kratko prebrala samo prvi del vaše zgodbe in ... vidim da vas je strah in da ne znate ven ...
težko vam svetujem, saj vas je strah za sinovo življenje in tu so lahko nasveti ... trenutno vas pomirijo, mirna boste pa šele, ko bo sin v redu in zdrav ....

pomagajte prvo sebi, pa poskusite zaupat, da se stvari slej ko prej uredijo .... da bo ok, da trepetanje in strah ne bosta več potrebna .... to srčno čutim.

razumem da v takšnih situacijah razum odpove, vendar nujno je, da poskrbite prvo zase, drugi korak bo lažji.

lep večer vam želim
Default avatar

Minimal22

Precej časa je že minilo od prve objave... upam, da je sedaj
že boljše! Pišem iz vidika dvajsetletnice... Kar dela sin ni prav a mogoče sam ne vidi druge poti. Sama vem, da se je kot najstnik najlažje zaplesti v nek bolan vzorec odnosov, laži in izkoriščanja, da lahko pozabiš na svoje težave. V času odraščanja se vsak človek išče, na izbiro pa ima nešteto poti. Žal mladi delamo napake, ker velikokrat ne ločimo kdaj postane zabava (alkohol, droga) beg iz resničnega sveta. Ko začnemo prekomerno vnašati te stvari v svoje življenje začnemo sovražiti sami sebe in vse kar počnemo, ker se ob "zadetosti, pijanosti" počutimo super kul, jutro za tem pa ne vemo kaj bi sami s sabo in samo čakamo, da spet "pobegnemo". Posledično sovražimo vse okoli nas, mamo, ker jo skrbi, očeta, ker ga ne skrbi... Tam nekje proti koncu pubertete se začenja vse bolj čutiti pritisk, češ, da se moramo odločiti kaj početi s svojim življenjem. In hopa, zavedanje, da bo treba začeti odraščati lahko kmalu postane prevelik pritisk, sploh ob tako razcepljeni družini. Kmalu se začno razhajanja s starši, otrok bi rad bil priklopljen na dudo, imel mama hotel, po drugi strani pa vso svobodo, ki mu jo srce poželi (zato smo enkrat jezni na starše, drugič spet priliznjeni – podzavestna ali zavestna manipulacija). Majhne laži nam omogočajo krmarjenje med pravili. Precej najstnikov to počne v zmernih količinah, takšni, ki niso dovolj samozavestni, da bi se konec koncev postavili za sebe ter začeli živeti svoje življenje pa lahko zabredejo marsikam. Jaz sem mogla priti na takšno dno, da sem skoraj umrla, da sem pomislila na sebe. Ne na starše, ne na prijatelje ampak SEBE! Človek mora dosežti dno, da se lahko dvigne. Dokler sem mislila, da se moram pobrati zaradi staršev ni bilo nič iz mene. Pri takšni vrsti opore, kot jo je prejemal vaš sin, sploh ne opaziš, da si že lep čas na čistem podnu. Vem grdo se sliši ampak prvo mora človek postaviti sebe na prvo mesto, ker bolnik ne more pomagati bolniku. Moja mama je imela s sabo preveč nerazčiščenih zadev, da bi mi lahko rekla razumem te. Zmeraj je bilo, poglej kaj počneš, to nikamor ne pelje, v glavnem samo neodobravanje. Tudi, če tega ni nikoli rekla na glas, sem to čutila. Medtem, ko sem ji hotela zaričati, zakaj me ne razume?? Takrat seveda nisem vedela, da delam narobe. V nekem trenutku sem ji jasno povedala, naj me pusti na miru, saj mi je vsa njena skrb šla na živce. Zakaj? Če bi priznala njej, da je nekaj hudo narobe, bi mogla priznati tudi sebi (tako, kot je pobegnil vaš sin). Ko sem odrinila njo in vse druge od sebe nisem imela v nikomer več psihične podpore in kmalu sem se zlomila. Spoznala sem, da lahko za sebe poskrbim le sama, nihče drug. Dokler nisem imela rada samo sebe nisem znala pustiti drugim, da bi me imeli radi. Zato sinu ne govorite kaj je prav in kaj je narobe (mladi moramo to dojeti sami!), vedno pa mu dajte tiho vedeti, da ima pri vas vedno oporo ter nasvet. Občudujem vas, da ste toliko zdržali! Ne morem si predstavljati kakšno breme je gledati samouničevalnost otroka. Sploh poleg tega, da vas še zmeraj obremenjuje odnos z bivšim možem, ki ima še zmeraj moč vas prizadeti. Grde besede so zelo hudo psihično nasilje. Vse pa je v odnosu do tega nasilja, če se kamen ne more odbiti od stene bo padel v prazno. Ne rabite se braniti pred njim, razumsko in čustveno ste visoko nad njim! Razumem, da ste situacijsko vpleteni ampak on je on, egoist, nedorasel življenju, vi ste pa vi, zgled sinu. Pokažite mu, da je ljubezen pravilna pot. Ne obupajte! Predvsem ne nad sabo, saj svetu primanjkuje tako hrabrih in ljubečih ljudi. Vso srečo! :)
Default avatar

Optimist...

Obupana mama, kako je z vami in z vašim sinom?
Default avatar

obupana mama

Pozdravljeni,

hvala za skrb.

Pri nas je trenutno mirneje. Kot je bilo grozno v februarju, je zdaj skoraj pravljica. Takrat so ga iz bolnice sprejeli na psihiatrijo, po njegovi želji seveda, od tam pa je šel spet na zdravljenje. Oče seveda ni hotel sodelovati, spet je bilo vse na meni. Ni mi žal. Zdravljenje je zaključil in prvi vikend po zaključku pristal spet v bolnici zastrupljen z alkoholom. Takrat je šel z nekim prijateljem iz zdravljenja na njegov vikend, se tam napil in pristal v bolnišnici. Seveda mu nisem mogla tega preprečiti, saj je polnoleten. Se je pa v meni takrat nekaj prelomilo, saj sem se čisto zlomila. Psihiatrinja mi je rekla pred njim, zakaj počnem vse to zanj, zakaj se tako trudim, saj ni nič drugače, da ko naju gleda sem jaz videti v večji krizi, da če pristanem jaz na psihiatriji mu nihče več ne bo mogel pomagat,,,, da če želi, pa naj umre, saj je polnoleten. Grozno je bilo vse to slišati, ampak sem slišala. Prvič po vseh podobnih nasvetih, ki so šli mimo mene do takrat, sem slišala in postala dovzetna. Ko je prišel iz bolnice, sem mu postavila kar nekaj pogojev. Povedala sem mu tudi, da sem bila takrat zadnjič v bolnici. Če se to še zgodi, bo sam tam in naj se znajde kakor ve, niti na obisk mu ne bom več prišla, kot to počne oče. Vmes, ko je pa še bil v bolnici, pa sem poiskala pomoč zase. Začela sem hoditi v skupino al anon, prijavila sem se k psihiatrinji, kasneje se je pridružil še on in hodiva na družinske terapije. Tudi sam se je pridružil skupini aa in od takrat je čisto drugačen. Moram priznati, da sem tudi jaz, saj se ne jokam več, sploh ne pred njim. Nenehno mu dajem vedeti, da od zdaj naprej bo ob naslednji naumnosti sam, da jaz bom pomagala najprej sebi in če bo želel pomoč in delal na sebi še njemu. Vzamem si čas zase, ne grem iz službe naravnost domov, grem ven na sprehod. Zgleda, da se je zamislil, zavzel se je za šolo, opravil 3 izpite, ostala sta mu samo še 2 in matura. Dala sem mu pogoj, da si najde službo, da si sam zasluži za telefon in tobak, ter ostale stroške. Res je, da to traja samo šele dober mesec, ampak od zdaj naprej živim za vsak dan sproti.

Lep dan.
Default avatar

brez besed 2

Pozdravljena,


res je da lahko pomaga mama ki sama ima dovolj življenjske energije, zato pa ni vedno dovolj da za otroka poskrbiš, da mu pomagaš ko ima problem...družinski člani so energetsko povezani, zdaj več obstajajo teorije o tem (Lazarev, Serena Alba), v katerih trdijo da starši, če jim zmanjka energije za vsakdanje življenje,ali pa si jo sami sebi jemljejo zaradi negativnih uzorcev, neg.razmišljanja sploh, nezavestno črpajo lastnim otrokom energijo.
tukaj je še problem da z bivšim prav nikakor ne morete sodelovati v reševanju težav- samo še poslabšalo se je odkar je sin začel hoditi k njemu. no, če pa gospod ni del rešitve, potem pa je del problema. pozabite nanj, ne more vam pomagati. če bi lahko, bi najprej sebi pomagal. znebite se negativnega odnosa na sploh do moških - mogoče je to problem. začnite uživati v življenju, začnite skupaj nekaj delati s svojim otrokom, hoditi na izlete ali karkoli, ampak skupaj. on potrebuje ljubezen, ne samo skrb.

pošiljam vam ljubezen in želim da zmagate v tej igri življenja
Default avatar

ali obstaja prosto ime

pozdravljena


na bivšega pozabite, ker vam ne more pomagati.
znebite se tudi negativnih vzorcev, slabega mnenja o moških, in sinu dajte ljubezen, ne skrb.
delajta skupaj karkoli, samo bodita skupaj in ne odrivajte ga. mislim da rabi ljubezen

lp
cron