Med.Over.Net

Zasvojenost in pomoč

Odgovarjajo: Andreja Verovšek, univ. dipl. soc. del, mag. poslovnih znanosti • Daniela Fiket, dr. med. specialistka psihiatrije in psihoterapevtka • Peter Topič, univ. dipl. soc. del., psihoterapevt • Pia Hren, dipl. biopsihologinja

Imate težave z zasvojenostjo ali kdo od vaših bližnjih? Potrebujete nasvet zaradi zlorabe alkohola, drog, iger na srečo, spolnosti, spletom ... Vprašajte in se posvetujte s strokovnjaki.

Andreja Verovšek , univ. dipl. soc. del, mag. poslovnih znanosti

Andreja

Daniela Fiket , dr. med. specialistka psihiatrije in psihoterapevtka

Daniela_Fiket

Peter Topič , univ. dipl. soc. del., psihoterapevt

peter.topic

Pia Hren , dipl. biopsihologinja

Pia Hren

Diplomirala je leta 2014 in tako pridobila naziv diplomirana biopsihologinja. Po končani prvi stopnji se je vpisala na podiplomski program, kjer ji do zaključka študija manjka še magistrsko delo. Med študijem je spoznala praktično delo v izbrani ustanovi - Celodnevnem pripravljalnem terapevtskem centru za pomoč ljudem, ki imajo težave z odvisnostjo v Višnji Gori. Po končani praksi je tam pričela še s študentskim delom. Danes je v CPTC Višnja Gora zaposlena kot svetovalna delavka in se vsak dan veseljem vrača na delo.

vikendi

Default avatar

Matija

Vse bolj ugotavljam, da si sam, brez kakšnega dodatnega nasveta, trenutno ne morem pomagati. Menim, da bi potreboval samo malo vaše spodbude ali samo kakšno vašo idejo. Rad bi namreč zmanjšal količino popitega alkohola, a mi ne uspe. Šele sedaj, ko se poglobljeno analiziram, ugotavljam, da mi dejansko ne uspe zmanjšati količine zaužitega alkohola. V zadnjih mesecih sem prebral kar nekaj člankov na to temo. Še vedno sem mnenja, da nisem alkoholik, saj v povprečju 30 % dni sploh ne pijem alkohola, velikokrat po pet dni zaporedoma nič. Moja tedenska količin popitega alkohola pa vseeno prekorači „mejno“ vrednost (mislim, da je to 14 meric/ teden) v povprečju kar za 3 krat. V glavnem vse na račun vikendov. Sama definicija ali sem ali nisem alkoholik niti ni bistvena. Bistveno je, da si resnično želim manj piti, a mi ne uspe. Kakršnekoli skupinske terapije ne pridejo v poštev. Sem preveč javna osebnost. Nikoli se ga ne napijem iz žalosti ali kakšnega razočaranja in nikoli čez dan. In nikoli ne pijem vsaj naslednja dva dni po pivski žurki. Vedno pijem iz veselja ob dobri družbi prijateljev, sorodnikov in žene. Otroci so se že osamosvojili in z ženo imava vse vikende za sprostitev. Po napornih in stresnih delovnih tednih vsak vikend hodimo ven na pijačo“, plesat, na najrazličnejše prireditve (tudi rekreativne), skupaj imamo prikolice na morju, skupaj hodimo smučat... Vse je seveda povezano z alkoholom s ciljem sprostitve po napornih delovnih tednih. Jaz pijem izključno samo belo vino, žena pa novejše pijače Banditos, Ice.... Na teh družabnih srečanjih pijemo vsi, eden več, drugi manj. Seveda vedno najprej določimo šoferja, ki ne pije. V vsem tem početju ne vidim nič napačnega. Dolgoročno me seveda le skrbi za svoje zdravje. In moti me tudi, da sem ob „mačkastih“ dnevih dokaj brezvoljen in jezen na predhoden dan. In zakaj bi moral preživljati te dneve, če to ni potrebno. Z ženo se o tej problematiki ne pogovarjava, ker ona v mojem pitju ne vidi problema, jaz pa v njenem ne. Jaz vidim problem le v svojem početju.
Default avatar

Vida alkoholičarka

Pozdravljen Matija!


Oprosti, če bom preveč direktna.
Zatiskaš si oči, ko praviš, da nisi alkoholik.Ker te skrbi za tvoje zdravje in ker si po pijančevanju
jezen na svoje početje,zakaj potem sploh piješ?Ko si boš priznal, da si nemočen pred alkoholom,
in boš videl, da je življenje lepo tudi brez, boš na dobri poti do uspeha.
Če te zanima,še kaj v zvezi z odvisnostjo od alkohola in kako si pri tem pomagati, mi lahko pišeš na: [email protected].

Lp in srečno!
Default avatar

zdravljena alkoholičarka

Pozdravljen!

Problem v tvojem početju je alkohol.Ker si ne priznaš, da si odvisen od alkohola, boš še vedno pil,
tvoje zdravje in razpoloženje pa bo vedno slabše.
Nočem ti soliti pameti, vendar sem bila sama v enaki situaciji pa vem kako to gre.
Poiskusi biti na zabavah brez alkohola in hitro boš ugotovil, če res zmoreš in , če ti je zabava še zanimiva ko si trezen.
Če si boš priznal, da se ne moreš zabavati brez alkohola, da to ni to,si na pol poti, da nehaš piti in
življenje bo lepše.
Nekaj o skupinah AA. Alkohol ne izbira ljudi po izobrazbi ali po prepoznavnosti, ljudje izberemo alkohol, pa ni važno kdo si in kaj si.Vsi smo krvavi pod kožo.

Lep pozdrav in srečno!
Default avatar

podporni član

No, čestitke.
Prvi korak si naredil. Torej te nekaj moti pri vsem tem pitju. Nekaj te skrbi. Nekaj ti pravi da ni v redu.
Pojdi naprej. Drugi korak.
Zakaj imaš ženo - partnerko. Zaradi lepšega? Mislim da ravno ne.
Morda ona razmišlja enako ali pa podobno kot ti. A ne veš ne? Seveda ker nimata komunikacije.
Živita eden mimo drugega.
Ne nakladaj o javnem in ne išči sproti novih vzrokov in izgovorov. Si pač alkoholik. To je dejstvo. Če ne bi bil, potem ne bi pil. In alkoholika sta oba. Ti in tvoja žena.
Sama brez strokovne pomoči, se ne bosta izkopala iz tega. Ne delaj si utvar, da boš zmogel, če nisi do sedaj.
Tretji korak. Poiščita si pomoč.
Sprejmita določene odločitve in pričnita spreminjati svoje življenje in življenske navade ter okolje. Vključno s pijanskimi prijatelji.
Po napornem tednu se da tudi lepo sprostiti in poveseliti se - seveda brez alkota v neomejenih količinah.

Poiskusita.

In ne čakaj. Dajmo fant-akcija.
Default avatar

enolog

Moje mnenje:
3x prekoračitev tedenske pripročene mere v enem ali dveh dneh je vsekakor pretiravravnje, ni pa to že po defaultu alkoholizem in naj mi prejšnja komentatorja ne zamerita. Alkoholizem predvsem ni v količini - ampak v odnosu, kar se stalno pozablja. Vsi, ki imajo ali so imeli prebleme zaradi alkohola (posredno ali neposredno) govorijo isto; to o zatiskanju oči pa o nezmožnosti zabavanja brez alkohola ... Kar se men tiče, kakor komu paše, ampak to je podobno kot bi človeku očital, da ne zmore hoditi v restavracije, ne da bi jedel - ?? In to očitanje že v štartu nakazuje problematičen odnos, zaradi katerega bodo sporočila, podobna tvojim, vedno prebrana na isti način - "hopla, še en alkoholik, ki mu moramo povedat, da to je ...". Ker v Sloveniji je vse samo črno ali samo belo ...

Torej, najprej, brez panike. Kar opisuješ, je t.i. binge-drinking, ki se od kulturnega pitja razlikuje v bistveno večji količini, popiti na enako časovno enoto. Ne vem, kaj piješ, ampak če se imaš vsaj malo rad, velja piti čimbolj kvalitetno pijačo (npr. vino dobrega porekla) v manjši količini, počasi, s filingom, za zlivanje vase je pa najbolje piti vodo. Dejstvo, da te tvoj trenutni odnos moti, nakazuje, da problem obstaja, a občutki krivde in jeza nase ti ne bodo prav nič pomagali - samo poglabljajo problem in so konec koncev temeljno gonilo za nastanek in trajanje bilokatere odvisnosti.

Predlagam, da se vsakič sproti skušaš bolj fokusirati na ljudi, s katerimi si, na glasbo, na atmosfero in na to, da si predvsem prišel uživat vsak trenutek zabave, kolikor se pač le da. Dober drink naj bo pa predvsem začimba tega. Vmes se večkrat spomni, da se hočeš dobro počutit - tako med žuranjem kot naslednji dan - in na to svojo odločitev bodi ponosen. Mogoče ne bo takoj vedno uspelo, ampak ti ravno tako lahko pride v navado kot ti je pretiravanje.

Tudi na sploh so take faze, ko človek preizparšuje kakšno svoje početje, znak, da sami sebi ne posvečamo dovolj pozornosti - v smislu poslušanja samega sebe, mogoče ignoriramo kakšno svojo potrebo, željo, pa tudi bolečino ... In tem stvarem se je treba bolj posvetit. Škodljivo vedenje je vedno predvsem simptom, ki pa v vsakem primeru izzveni, ko se posvetimo in rešimo dejanski problem ...
Default avatar

Matija

Hvala vsem za odgovore. A le Enolog mi je dal spodbudne napotke, konkretne nasvete in nakazal pravo smer za ukrepanje. Se strinjam, da ze z ženo premalo pogovarjava o tem. Na podlagi Enologovega odgovora bom zbral pogum in ji pokazal tale forum in svoj anonimni post. Prepričan sem, da bo reakcija pozitivna in da bom zmanjšala količino popitega alkohola na normalno raven. Odgovori ostalih forumašev v smislu "brez strokovne pomoči ne bo šlo" pa so me samo še bolj podžgali. Naj bo vsem jasno. Nisem alkoholik in nimam nobene potrebe po popolnem prenehanju pitja alkohola. (Ta vikend sem končal 11 dni dolg test brez kapljice alkohola - brez kakršnihkoli problemov.) Se še slišimo. Sporočim kako napredujem (predvsem po Enologovih nasvetih).
Default avatar

zdravljena alkoholičarka

Matija, sam si priznal, da piješ preveč, in bi rad zmanjšal količine popitega alkohola.
Ljudje sami izberemo pot, katera nam bolj odgovarja.
Slavni Artur je rekel, da je raje pijanec, kot alkoholik, vendar vsak pijanec bo slej kot prej
postal alkoholik.
Srečno!
Default avatar

Enolog

Mene predvsem moti, da je tudi ta forum postal poligon za še vedno obremnjene a ozdravljene alkoholike ali sovražnike alkolholnih pijač ... Da se ne moremo bolj odprtih glav pogovarjat, je res škoda, ampak opažam, da po tej logiki deluje večina slovenskih forumov ...

[quote=""podporni član""]
Si pač alkoholik. To je dejstvo. Če ne bi bil, potem ne bi pil. In alkoholika sta oba. Ti in tvoja žena.
[/quote]

Joj prejoj. Kako čist in enostaven bi bil ta svet, če bi človek lahko vse, kar obstaja, zložil v dva ali tri predale ... Nič vam ne zavidam, podporni član.

Matija,
vse dobro, ženi in vam!
Default avatar

Andreja

Enolog je napisal/a:
Mene predvsem moti, da je tudi ta forum postal poligon za še vedno obremnjene a ozdravljene alkoholike ali sovražnike alkolholnih pijač ... Da se ne moremo bolj odprtih glav pogovarjat, je res škoda, ampak opažam, da po tej logiki deluje večina slovenskih forumov ...
Ko beseda nanese na alkohol je tako, da je večina ljudi v mnenjih na eni ali drugi strani. Vmes pa je peščica, ki razume eno ali drugo stran.
Alkohol, pretirano uživanje, toleranca, posledice... za mnoge ljudi pomenijo nepredstavljivo bolečino. Zato bi morali razumeti, zakaj toliko gneva in nerazumevanja. In na drugi strani tisti, ki radi popijejo, potem pa ne popijejo več radi, ampak morajo...

Pomoč, nasvet in toplo besedo vedno iščejo žrtve. Povzročitelji se ne zavedajo in /ali dovolj resno ne vzamejo svojih dejanj.
Zato boste tudi na tem forumu težje našli nekoga, ki bi pel slavo alkoholu in izmenjeval izkušnje, kako fino je uživati ob kapljici. Ne vem točno, kakšen bi vi želeli, da bi forum bil, ampak upam, da sem posasnila, kakšen je in čemu je namenjen.
O kulturi pitja pa enkrat drugič. :-)
***

Problemov ne bomo rešili z istim načinom razmišljanja, kot smo jih ustvarili.
Albert Einstein


Stojim Vam ob strani.
Default avatar

zdravljena alkoholičarka

Spoštovani Enolog!
Obstajajo tudi forumi v katerih ljudje spodbujajo en drugega kateri
več spije, kako se obnašajo in kako jim je drugi dan težko, ker
ne funkcionirajo normalno.Mogoče bi tam našel boljše sogovornike,
ki imajo odprte glave in jim je pitje alkohola zabavno, potem pa stokajo o
svojem zdravju in slabem občutku.Upam, da jim boš dobro svetoval, da
se nekoč ne pridružijo nam alkoholikom.
Veliko sreče!
Default avatar

tutjs

Matija,
kaj je preveč in kaj še ravno prav glede popitega alkohola, je v zdravstvenih krogih že zelo dolgo znano. Meja zasvojenosti je dvotirna: 1. ko človek ne more več kontrolirat količine, to je, ko ne zmore ostati ob enem ali dveh kozarcih, in 2. ko ne uspe dalj časa preživeti brez alkoholnih pijač, tu velja meja 6 mesecev. Torej količina in čas.
Od vseh pivcev slišimo, da lahko kadar koli nehajo. Ampak od obljub še nič ni, če jih ne spravimo v življenje. Če pivec brez težav prebrodi 6-mesečno pavzo, pa da se niti potem ne spomni najprej na pijačo, je časovni test uspešno prestal. Test količine si itak lahko zadamo vsak vikend. Ko grem na 2 deci, ostanem na tej količini in pika. Ko me žeja po "še", je plovček že v okvari in bi moral pomisliti na to, da tonem v odvisnost.
Na pamet (brez testiranja) lahko rečemo vse sorte, predvsem si pa radi dajemo potuho. Probajmo s časovnim in količinskim testom, pa bomo hitro ugotovili, kje se nahajamo in če je treba, ukrepamo.
Default avatar

Enolog

Hvala vsem za replike.

Nikakor ni bil moj namen podcenjevati alkoholizma in še manj težkega boja z njegovim primežem. Moj namen je bil zgolj opozoriti na pomanjkanje prostora za diskurz na ravni, ki je vmes, med eno in drugo skrajnostjo - in se sploh ne nanaša zgolj na pitje alkohola.

Ga. Andreja, se čisto strinjam, takih, ki razumemo obe strani, nas je peščica, zato pa smo najbrž tudi tako pogosto 'narobe' slišani. Prihajam sicer iz socialne stroke in so mi blizu pristopi, ki ne demonizirajo teh ali onih oblik vedenja, ki sicer odstopajo od norm, ter pristopi zmanjševanja škode. Splošna predstava v naši družbi pa je bolj ali manj ta, da imamo - kar se pitja alkoholnih pijač tiče - abstinente oz. 'skoraj-abstinente' ter ljudi, ki pijejo preveč. Pa je res tako?

Kako vemo, da ni največ teh, ki pijejo, jejo, počnejo ... to, kar imajo radi, v meri, ki njim osebno povsem ustreza in ne povzroča dejanske škode? Pri tem seveda vselej trčimo na norme in določila, kaj je normalno. Ko se nekaj postavlja kot normalno, človek lahko kmalu ugotovi, da v marsičem odstopa - v 'nezaželenem' smislu - kar avtomatično vpliva na človekovo dojemanje samega sebe. In to posledično vpliva na njegovo nadaljno vedenje, ki gre kakopak v smeri in v skladu z negativnim zaznavanjem samega sebe - v smeri avtodestruktivnosti.

Če ponazorim: človek, ki se denimo sploh ne zaznava kot nekoga, s katerim bi bilo kaj narobe, opazi, da po priporočilih stroke, pije nekoliko preveč, zaradi česar postane zaskrbljen, in ker je zaskrbljen, se s pijačo zares začne obremenjevati, zelo verjetno še več piti itd. Ali - človek ugotovi, da ima nekoliko višjo telesno težko kot je v razpredelnici z idelanimi težami in, če je le dovolj občutljiv, lahko pade v začarani krog diet, nemara celo motenj hranjenja ...

Pa vendar, nihče nikoli ne poudari, da so vsi normativi neko povprečje, izhajajoče iz raziskav določenega vzorca ljudi in da gre za oblike posploševanja, ki ne bi smele biti zapovedi, temveč zgolj približna usmeritev.

In korenina vseh odvisnosti se skriva v tej 'gredi' - dojemanja samega sebe v odnosu do zahtev okolice, akr je še kako povezano s čustvi. Gre za fiksacijo na predstavo o samem sebi kot 'neoprimernem/bolnem/poškodovanem' in za fiksacijo na vedenje, ki predstavo spremlja.

Da ne zabredem predaleč; dá se še kako lepo živeti dolgo in neobremenjeno življenje - tako s pitjem alkoholnih pijač kot brez. Samo to pravim. In samo zato, ker določenim pač eno od tega ne uspeva (ker pač preprosto taki so - ne, ker bi bilo z njimi kaj narobe!), to še ne pomeni, da so vsi drugi, ki to jim, v zmoti.

Velja za ene in druge :)
Vse dobro vsem in srečno 2010!
Default avatar

realna

Vsem lep pozdrav. Res je težko razumeti obe strani, (o)zdravljene alkoholike in normalne (kaj sploh je normalno?) pivce. Matija, ti si izpostavil problem, ki ga zaznavaš pri sebi. Dobil si par ostrih odgovorov - morda tukaj le moj poskus razlage ostrih besed nekaterih forumašev. Nam, (o)zdravljenim alkoholikom, se prižge rdeča luč, ko nekdo omeni, da se mu zdi, da pije preveč. Zakaj? Verjemi, vsi, ki smo se soočili s svojo odvisnostjo, smo se na začetku spraševali, ali pijemo preveč. To je pač prvi korak, ki pelje v naslednjega, ko več kot dobro veš, da piješ preveč, pa se prepričuješ, da ne. Da ne škodi. Ne tebi ne tvoji družini, pač nikomur. In potem počasi polziš v naslednjo stopnjo, pa naslednjo ... Žal je za mnoge že tisto prvo vprašanje, ali se ti zdi, da pijem preveč, prepozno, ker si že stopil čez rob. Govorim iz lastnih izkušenj. Žal sem na to svoje vprašanje dobila odgovor, da ne, torej - zakaj bi se sama sekirala, če se mojemu partnerju moja količina popitega alkohola ne zdi previsoka?
Meni se vikendaško žuranje ne zdi nič posebnega, a le dokler se človek lahko ustavi, ve, kje je njegova meja. In če ve, da smisel življenja obstaja tudi drugje, da je lahko tudi vikend brez alkohola lep vikend ... Seveda pa ti, Matija, iz srca želim, da imaš alkohol pod kontrolo!
Default avatar

Matija

Tale vikend sem se ga po dolgem času zopet napil preko mere, količine popitega alkohola nisem ime pod kontrolo. In v takšnem stanju sem počenjal stvari, ki jih ob normalni količini alkohola ne bi in ki so posledica določenih nerešenih problemov v svojem trenutnem partnerskem življenju oz. so mi na dan privrele neke stare travme. Zato sem se danes spomnil na svoj tri leta star, prvi post na med over netu. Če primerjam z obdobjem pred tremi leti, pijem sedaj manj. To pomeni, da gre sedaj za daljša obdobje (do okoli 14 dni) popolnoma brez alkohola. Zavedam pa se, da je še vse preveč dni (npr. enkrat na dva meseca), ko alkohola absolutno nimam pod kontrolo. Ne nujno v povezavi z nerešenimi življenskimi, družinskimi problemi, ki pa NISO posledica alkohola. In še vedno se nimam za alkoholika. Ker pa sta alkoholizem in depresija tesno povezana, vas sprašujem za mnenje o naslednji norveški raziskavi. Članek, ki sem ga zasledil:

„Norveški znanstveniki trdijo, da abstinenca od alkohola poveča možnosti za nastanek depresije. Že dolgo je znano, da prevelike količine alkohola škodijo našemu fizičnemu in psihičnemu zdravju. Pred kratkim so na Norveškem naredili raziskavo na 38.000 ljudeh, ki je pokazala, da tudi abstinenca škodi našemu zdravju, predvsem psihičnemu, saj smo zaradi nje bolj izpostavljeni možnosti za pojav depresije.
Študija, ki je raziskovala pivske navade in psihično zdravje sodelujočih, je pokazala presenetljive rezultate. Pri posameznikih, ki v obdobju zadnjih dveh tednov niso pili alkohola, v primerjavi s posamezniki, ki so pili zmerne količine te dovoljene droge, se je pokazala večja nagnjenost k pojavu depresije. Največje tveganje za pojav depresije pa so pokazali anketiranci, ki so sebe opredelili kot »abstinente«. Sicer bi lahko starosti, težavam z zdravjem in številu bližnjih prijateljev pripisali nekaj teže za nastanek depresije, vendar niso bili to izključni faktorji, ki so v tej raziskavi povečali tveganje. En dejavnik, ki bi lahko na to vplival je dejstvo, da je bilo 14% abstinentov v preteklosti hudih pivcev, vendar tudi to ne razloži pojava večjega tveganja za nastanek depresije pri ostalih abstinentih.
Avtorji zaključujejo, da je abstinenca v »mokri družbi«, družbi, kjer je pitje alkoholnih pijač del kulture, smatrana kot nekaj marginalnega, neželenega ter zato povezana z določenimi tveganji za nastanek različnih psihičnih bolezenskih stanj.“

Z vsem spoštovanjem do ozdravljenih alkoholikov želim, da se do vprašanja opredelijo predvsem tudi tisti, ki kdaj pa kdaj tudi kaj popijejo, tudi mnenje Enologa bi mi veliko pomenilo. Ajd. Se še kaj oglasim
Default avatar

Andreja

Nobena izmed skrajnosti ni dobra in vedno je potrebno imeti ravnotežje v življenju, tudi pri uživanju alkohola. Problem pa nastane pri tistih, ki so zaradi pretirane uporabe in zlorabe alkohola postavi odvisni in je edini poznan način zdravljenja popolna abstinenca, saj vse drugo razvije alkoholizem in še večji propad.

Za abstinenco se odloča več različnih tipov ljudi in tudi zaradi različnih vzrokov. Zdravljenji alkoholiki so gotovo med njimi. Drugi pa se večinoma odločijo zaradi slabih izkušenj povezanih z alkoholom, zaradi osebnih prepričanj (vera, načelnost, mišljenje o nepotrebnosta teh substanc za telo, stil življenja, vzgled drugim...) in zavez, ki so jih morda nekomu dali.

Gotovo odrekanje alkoholu s seboj prinaša določeno spremembo v življenju in res je, da se ob alkoholu večina ljudi sprosti, lažje uživa in se zabava. Alkohol za tiste trenutke lahko prežene občutek osamljenosti in slabega počitja, ter prinese veselje. Vedno pa pride čas streznitve in takrat se vsa prejšnja realnost vrne nazaj. Občutki sreče in veselja se izkažejo za lažne. V naslednjih dneh ali tednih lahko človek sicer lahko živi pod lepim vtisom veselja tistega dne, vendar v resnici to ne prinaša pravega notranjega zadovoljstva. Le to lahko poišče človek v drugih rečeh.
Ne zagovarjam popolne abstinence, niti ne menim, da občasno (nekajkrat letno) uživanje alkohola pušča negativne dolgoročne posledice na počutju in psihičnem zdravju, vendar pa je potrebno vedno pri sebi razmisliti, zakaj piješ. In če piješ zaradi drugih, kot opravičilo, da smo mokra družba, ali pa zaradi tega, ker drugače ne moreš uživati v družbi, svetujem, da se tak človek vpraša, kaj v življenju mu manjka ali kaj dela narobe, da sreče in veselja v sebi in družbi ne mroe doseči na drugačen način, ter poišče to zase.
Največje tveganje za nastanek psihičnih motenj je človeška lenoba, prelaganje odgovornosti na druge in iskanje opravičil, zakaj ne moreš ali ne želiš biti srečen.
To je moje mnenje.
***

Problemov ne bomo rešili z istim načinom razmišljanja, kot smo jih ustvarili.
Albert Einstein


Stojim Vam ob strani.
Default avatar

Matija

Pozdravljeni
V miru sem prebral svoj 4 leta star post (katerega sem potem nadaljeval eno leto nazaj) in seveda tudi vse vaše odgovore. Kaj se je od takrat spremenilo? Pijem veliko manj, a sem vedno bolj nesrečen, depresiven, žalosten. Če sem pred štirimi leti zapisal (takrat sem si količine popitega alkohola natančno vodil), da 30 % dni sploh ne pijem alkohola, velja sedaj, da ne pijem alkohola preko 95 % dni oz. drugače povedano, napijem se ga vsakih dva do tri tedne oz. še redkeje. Toda takrat skoraj vedno do konca. Moj cikel v zadnjem letu izgleda približno takole. Primer: nek petek, zadnji delovni dan. Popoldan se dobimo z družinskimi prijatelji. Vsi se ga napijemo, jaz ponavadi najbolj. Če se mi ga v času obiska ne uspe dovolj napiti, oz. ko preidem količino „ko se mi prične fučkati, ko se ga odprem“, nadaljujem kje drugje tako dolgo, da sem popolnoma pijan in da se zadnjih nekaj ur popivanja kasneje sploh ne spominjam. Naslednjih 14 dni potem postopoma ugotavljam, kaj vse sem pil, kje vse sem bil, oz. kaj sem delal oz. besedičil. Naslednji dan sem nato tudi do 30 ur skupaj v postelji, tudi z močnimi in morečimi suicidalnimi mislimi. Naslednje dva do tri tedne se nato počasi pobiram. Prvi teden po popivanju sem v globokem depresivnem stanju, brezvoljen in neuporaben. Naslednji teden ali dva je malo bolje, malo redkeje se spominjam na pravkar preživeto – po „enologu“ binge-drinking, vedno pa so pogoste misli, kako bi se v prihodnosti izognil dogodkom, kjer bom zopet „moral“ piti. Nikoli v tem času ne mislim na alkohol, ga ne potrebujem. Če me v tem času kdo povabi na obisk in predvidevam, da se bo tam pilo, se temu izognem, če se le da. Če pa se ne morem, sem takrat siten in spijem le kakšen kozarec alkohola. V tem času se izogibam vseh družinskih in drugih prijateljev. No, in po dveh do treh tednih je pritisk prijateljev in žene („ali se boš čisto osamil, vsi sprašujejo, kje se skrivata …?“) tako velik, da ponovno pride do srečanja, dogodka… Na ženino iniciativo ali iniciativo prijateljev. Vem, da bi moral popolnoma zamenjati družbo. A to je na vasi nemogoče. Tudi letos (kot skoraj vsako leto) sem prvih 40 dni v letu abstiniral. To je lažje izvedljivo, ker so moje daljše abstinence v najini družbi že poznane. Pred desetimi leti sem abstiniral dve leti. Pravzaprav zavidam nekaterim najinim družinskim prijateljem, ki vsakodnevno pijejo alkohol, a se na žurkah, piknikih... vedno obvladajo. Pravzaprav z obvladovanjem glede prekomerne količine tudi jaz nimam problema v družbi, kjer vem, da se moram obvladati (npr. s poslovnimi partnerji). Moja žena ima podoben življenjski stil kot jaz, le mnogo redkeje se ga napije tako močno (npr. 1X na dva meseca), a ona že naslednji dan, takoj po preživetem mačku funkcionira normalno. Jaz pa potrebujem tri tedne, da pridem k sebi. In potem ponovno totalka. Čeprav mislim, da bi tale moj post bolj spadal pod forum psihiatrija – depresija, ga bom vseeno oddal. Škodovati mi ne more. Hvala, če bo kdo kaj napisal. Pa še to. A kdo ve, kako bi lahko potekalo zdravljenje v mojem primeru? Ali je možno individualno?
Default avatar

Matijanka

Matija,

si v redu?

M
Default avatar

aanonimnia

Danes me je nečak vprašal če je alkoholizem bolezen. Odgovoril sem da je, ker sem preizkusil sam to bolezen. Jaz sem alergičen na alkohol in le en kozarec je zame smrtno nevaren, saj mi možgani po eni kapljici alkohola sprožijo neustavljivo potrebo po ŠE. Končalo bi se S SMRTJO, zato se zavedam da sem bolnik, kot je sladkorni bolnik prikrajšan za sladkor, sem jaz za alkohol, ampak sprejel sem to dejstvo in s tem živim. Tako živi na svetu na milijone ljudi, ki so srečni , veseli in svobodni tudi brez alkohola. Smo kot ena družina in si pomagamo v dobrem in slabem. Sam nebi nikoli uspel. Hvala vsem Anonimnim Alkoholikom na Svetu
Default avatar

Matijanka

Nas je več takih.
Kaj pa če ima taka oseba ob sebi partnerja, ki pije občasno-ampak takrat na polno in kadi in misli da zasvojeni pretirava?
Default avatar

aanonimnia

Matijanka, hvala za vprašanje.
Iz lastne iskušnje ti lahko povem, da imam kr nekaj sorodnikov ki radi pijejo preveč, občasno. Ne morem jim preprečit, ker iz lastne izkušnje vem da me je to le še bolj zažigalo k pitju in sem se napil še hitreje. Iz tega planeta ne morem izstopit , se lahko umaknem včasih, ne pa vedno, a ko sem poleg pivcev sem trdno na svojih nogah in ne dovolim da me moti pitje drugih.
Bistvo življenja je da jaz ne morem spreminjat drugih ampak le sebe, s svojim zgledom pa dam videti drugim da se splača probat pit manj, oziroma nič, kot jaz.
lp