spet hoče domov
Imam sestro, ki je stara 23 let in je na heroinu že okrog 6,7 let. Že pred leti smo se mama, oče ter brat odločili, da jo vržemo iz stanovanja. Čutilo se je, da cela družina zelo trpi. Na začetku si je bilo zelo težko priznati, da gre zares. Pa ne samo na začetku. Dolga leta sploh nismo spregledali realnosti (sploh starši). Sestra nas je vrtela okrog prsta, pokradla kar se je dalo, lagala tako prebrisano in nas izkoriščala kolikor je mogla. Groznega občutka, ko sem jo gledala kako propada in nemoči sploh ne morem opisati. Vedno znova se je vračala domov in mi smo jo naivni sprejeli. Takrat nismo bili dovolj močni, da bi jo sploh zmogli obvladati in dojeti, da se ji ne sme pustiti niti malo maneverskega prostora. Tako je vedno kmalu prišlo do tega, da se je začela grdo vesti, pretepati mamo, groziti z nožem…vedno nas je pripeljala do te mere, da smo ji rekli, naj gre, ali pa je že prej šla sama. Temu je sledil občutek olajšanja, kmalu pa strah, kaj je z njo. Ta misel te nenehno spremlja in je grozno. Potem je spet prišla domov, polna obljub in mi smo ji vsi srečni verjeli, da zdaj bo pa vse ok. Pa nikoli ni bilo. Desetkrat, dvajsetkrat, tridesetkrat, ne vem več kolikokrat je prišla – nočna mora za vse nas, a hkrati olajšanje, da ji lahko pomagamo. Prav vsakič ista zgodba. Nato smo jo začeli spuščati v stanovanje le pod pogojem, da gre v komuno. Dolgo ji ta ideja ni bila všeč in po petih, šestih letih odvisnosti je še vedno mislila, da ni odvisna, da si lahko že sama pomaga. Vse to nas je počasi že kar malo utrdilo, problem je bil predvsem v starših, ki so zelo popustljivi in sem morala jaz “težiti”. Pred par meseci, ko je bila nazadnje doma, smo šli že na svetovanje za komuno, skupaj družina, pa se je kmalu videlo, da nima razčiščeno v glavi. Sredi pogovora s terapevtom je odhrumela ven, vsak dan smo jo morali prepričevati, da naj ga pokliče. Kmalu zatem je odšla nazaj na ulico. Za dobro naše družine smo se odločili, da je ne sprejmemo več kar tako nazaj in to smo ji povedali, ko je šla. Rekli smo ji, da če gre zdaj, da naj nikoli več ne pride, da jo raje vidimo mrtvo, kot da se še naprej ubija, itd. Danes pa me je poklicala, da hoče nazaj, da gre zares. Še včeraj sem verjela, da je ne bomo sprejeli nazaj, a sedaj ne vem kaj naj. Sicer še vedno upam, da se lahko pozdravi, vendar ji ne verjamem več, da ji mi lahko pomagamo. Verjamem, da se ona hoče pozdraviti, ampak ne verjamem, da ima dovolj močno voljo. Nehala sem verjeti. Ne vem…saj vem, da je nemogoče odgovoriti na vprašanje, ampak jaz res ne vem več kaj bi lahko naredila, da bi bilo drugače in ne isto kot prej.
Kot ste že ugotovili iz vaših dosedanjih izkušenj, samo sestrine obljube niso dovolj za spremembo. Poleg njene obljube je potrebna tudi odločnost staršev. Starši se bodo morali najprej zase odločiti, katera temeljna pravila v njihovem domu absolutno veljajo. Verjetno je dovolj razumljivo, da med ta pravila spada tudi pravilo o popolni neuporabi drog pri vseh družinskih članih. To pomeni, da če se sestra želi vrniti domov, mora obljubiti, da bo šla na zdravljenje (najbolje v eno od komun oziroma terapevtskih skupnosti), poleg tega pa mora z dnem, ko vstopa domov, popolnoma prekiniti z uporabo droge.
V primeru, da je sestra še vedno na drogi in na vratih doma sprejme pravilo, da je od tistega trenutka brez droge, bodo morali starši poskrbeti za nekajdnevno stalno navzočnost ob sestri, da sestra lahko skrizira. Drugi družinski člani jim lahko pri tem pomagate, ni pa najbolj učinkovito, če to počnete namesto njih. Če kriziranje doma ne gre, lahko sestro odpeljete v eno od psihiatričnih bolnišnic, kjer bodo poskrbeli za to. Vsekakor je najbolj pomembno, da s prvim trenutkom, ko sestra prekrši pravilo neuporabe droge, gre na zahtevo staršev ponovno od doma.
Potem, ko sestra vzpostavi abstinenco, se lahko vključi v program priprav za vstop v komuno oziroma terapevtsko skupnost. V Sloveniji trenutno tri najbolj znane organizacije, ki izvajajo te programe, so Zavod Pelikan-Karitas, ki izvaja program priprav za vstop v Skupnost srečanje, Društvo Up, ki izvaja program priprav za vstop v skupnost Dianova in Projekt Človek, ki izvaja program priprav za vstop v njihovo lastno komuno. Smiselno je, da starši navežejo stik z eno od teh organizacij takoj.
Draga sestrica! Kar opisuješ je izguljen scenarij. Pomoč bližjih je za nekatere zelo dobrodošla, za druge (večino) pa je le vlaganje energije v prazno. Tvoja sestra ima pri svojih rosnih 23-letih že zelo dolgo pot za sabo. Najbolj je pomembno, kar si ona želi. Vsa vaša ljubezen ne bo dosti pripomogla k zdravljenju, če si sama tega resnično ne želi. Dejavnikov je veliko, ki pogojujejo k temu: redna služba in s tem določene obveznosti, fizična dejavnost, prijatelji, ki so izven teh krogovm, želja po spremembi načina življenja…Poznam ljudi, ki so se po 10-tih letih odločili nehat in so nehali v enem dnevu, dosti jih je prestalo detoksikacijo v LJ, ki traja pičle 3 tedne, vendar se je med temi 3 tedni v njihovih glavah nekaj spremenilo in so zdaj zunaj, nekaterim komuna pomaga, drugi se ga zadanejo še isti dan, ko so zunaj. Mislim, da je problem te droge nekaj najhujšega, kar se lahko zgodi človeku, predvsem pa njegovim dragim. Poskusi svojo sestro navdušiti nad čim, pelji jo v fitnes, k jogi, na sprehode…Pomaga tudi, če se začneš ukvarjat s tujimi problemi..
a nekega recepta ni. Žal. Žalostno je, da prideš do želje, da bi ta človek raje umrl, tako bi se končalo trpljenje za vse. To je stavek, ki sem ga slišala že 1000.KO BI LE BIL KAK RECEPT. SREČNO
Tole zveni zelo obupano. Izgubljeni scenarij… Ja, lahko bi rekli tako. Lahko bi pa na to stvar pogledali tudi z drugega zornega kota. Ob tem izgubljenem scenariju mi prihaja na misel zgodba o slikarju.
Živel je slikar, ki si je zamislil čudovito podobo svoje slike. Kupil je platno, ga razpel na slikarski okvir in začel navdušeno slikati. Sredi dela je v njegov atelje stopil njegov sin s sladoledom. Po nesreči se je spotaknil in sladoled mu je padel na platno. Oče se je zelo razjezil in je bil prvi hip čisto iz sebe. Nadrl je sina, potem pa vzel škarje in popackani del platna odrezal: “No ja, bo pa slika malo manjša.” Ko je nadaljeval s svojim delom, mu je žena prinesla skodelico kave. Po nesreči je skodelico zvrnila in nekaj kave je padlo na platno. Slikar je moral odrezati še en kos platna. K njemu so prihajali različni ljudje. Na njegovo nesrečo so bili mnogi tako nerodni, da so povzročali vedno nove packe. Platno se je manjšalo in manjšalo. Na koncu ga ni ostalo nič. Scenarij njegove podobe o sliki je bil izgubljen.
To je ena različica zgodbe. Obstaja še druga.
Živel je slikar, ki si je zamislil čudovito podobo svoje slike. Kupil je platno, ga razpel na slikarski okvir in začel navdušeno slikati. Sredi dela je v njegov atelje stopil njegov sin s sladoledom. Po nesreči se je spotaknil in sladoled mu je padel na platno. Oče se je zelo razjezil in je bil prvi hip čisto iz sebe. Gledal je platno, potem sina, potem pa zamišljeno rekel: “Prav. Tukaj, kjer je zdaj packa, sem hotel narisati svetlo jezero. Zdaj tega ne morem. Bom pa na mestu packe narisal cvetoči lokvanj.” Ko je nadaljeval s svojim delom, mu je žena prinesla skodelico kave. Po nesreči je skodelico zvrnila in nekaj kave je padlo na platno. Slikar je moral spet pomisliti: “Kaj naj zdaj s tem? Tukaj sem mislil naslikati nebo. Zdaj tega ne morem. Aha, bom pa narisal z gozdom poraščen grič.” K njemu so prihajali različni ljudje. Mnogi so bili tako nerodni, da so povzročali vedno nove packe. Slikar je vedno znova spreminjal prvotni scenarij svoje slike. Ko je sliko končal, se je nekoliko odmaknil in jo pogledal: “O, kakšna slika! Res je popolnoma drugačna od tiste, ki sem si jo zamislil na začetku. Je pa veliko lepša in bolj bogata. V bistvu sem lahko hvaležen vsem tistim ljudem, ki so mi po nesreči popackali sliko. Brez njih gotovo ne bi ustvaril takšne umetnine!”
Prvi scenarij je scenarij obupa. Drugi je scenarij vedno novih priložnosti. V vajinih zgodbah se je izgubil prvi scenarij. Ne pa tudi drugi. Sestra ali nekdo od bližnjih, ki se drogira, riše packe na platnu našega življenja. Bomo zaradi tega rezali platno? Ni treba. Raje pomislimo, kaj nam lahko ta bolečina da. Katere barve in oblike prinaša v sliko našega življenja? Tudi v najbolj žalostnih in najbolj pretresljivih zgodbah življenja so biseri. Upam, da vama jih bo uspelo najti. Veliko poguma!
No, naj povem, da sestra ni več klicala. Jaz sem ji rekla, naj pokliče mamo in naj se z njo zmeni. Se mi zdi, da morata sestra in mama razrešiti med sabo. Sestra namreč vso jezo in sovraštvo usmerja na mamo. Naj povem še to, da je bila sestra po rojstvu operirana in zaradi tega nosi posledice še danes. Stvar je precej resna in ji nudi ogromen izgovor za drogiranje in obsojanje staršev, kot sem rekla, predvsem mame. Drug problem je, da nima v življenju nobenih ciljev, ambicij. To je bilo opazno že prej, preden se je začela drogirati. Mislim, da je pri njej zadeva precej bolj resna ravno zaradi te fizične deformacije. Le-ta jo je v veliki meri privedla do tega, da se je začela izolirati od normalnih ljudi in zašla v drogo. Mogoče bi se morali z njo o tem starši več pogovarjati, ko je bila majhna, ne vem.
Ko je (še prej) bila doma, očka jo je peljal smučat, sva šle tečt, z mamo je šla ven, vendar nič ne pomaga. Nekaj dni je ok, potem pa postane nervozna in gre. Ko se odloči, je ne moremo več prepričati, da ostane. Lahko bi jo zaprli v sobo, ampak mislim, da je bolje, da ji v glavi naredi klik in povsem spremeni svoje mnenje glede ozdravitve; namreč, da je sama prepričana, da si želi ozdraveti.
Mislim, da ima glavo polno iluzij. Da se lahko sama pozdravi, da nas ne potrebuje, da nas ne mara,…dobila je epileptični napad in verjame, da ga ima od rojstva, ali pa da lahko toži mamo, ker se je rodila z napako. Mislim, da smo ji vsi pripravljeni pomagati, a smo prišli do te stopnje, da vemo, da mora biti sama prepričana v svojo ozdravitev, da mora dopustiti, da ji pomagamo. V preteklosti smo ji pogosto naredili slabo uslugo, ko je bila dva, tri tedne doma, smo jo ujčkali, razvajali, se znjo pogovarjali, se je okrepila in tako dobila energijo za životarjenje po ulicah.
Naj povem, da se ji nismo kar odpovedali in da še vedno upamo, da bo ozdravela, da bo našla smisel, svoje poslanstvo v tem življenju in da smo ji pripravljeni pomagati, ko bo našo pomoč zares hotela.
Ga. Erjavec, imate prav, vsaj meni osebno je ta bolečina dala nekaj. Veliko bolj sem postala odporna na druge težave, saj se mi prav nič ne zdi tako hudo kot to. Lahko rečem, da me je to zelo okrepilo. Morda je naša družina to potrebovala, npr. tudi zavest, da lahko gredo stvari v življenju tudi narobe. In iskreno upam, da bomo skupaj s sestro imeli priložnost urediti naše probleme in v miru zaživeti.