Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

Odraščanje brez očeta, težave v partnerstvu

Odgovori Nova tema
Default avatar aamanda 15 Apr 2013 21:03

Pozdravljeni,

trenutno sem obupana in bi mi res pomagalo kakšno mnenje kako naprej.

Stara sem 24 let in sem od svojega prvega leta odraščala brez očeta. Nikoli nismo imeli stikov, ker jih sam ni želel imeti. Mama je večkrat poskušala navezati stik, da bi prišel na obisk in ni želel, saj si je ustvaril novo družino.

Problem se pojavlja sedaj v mojem partnerstvu. Sama pri sebi ugotavljam, da mi zelo gode pozornost fantov. Nisem ravno naivna, da bi na vsake lepe besede fantov padala. Pa vseeno, zelo mi je všeč ko mi nekdo pove, da sem mu všeč (v tistem niti ne pomislim na to kaj želi od mene).

Imela sem fanta tri leta, pa je bilo res super, sva se dobro razumela. Leto in pol nazaj pa je prišel v moje življenje fant (star 36 let), ki mi je spodnesel tla pod nogami. Zaljubila sem se v njega, takšne strasti, ki se je zgodila med nama še nisem občutila. Šla sva čez vse, jaz sem pustila fanta in on svojo punco. Uživala sva in se imela res lepo. Poleg njega sem se počutila, kot da lebdin, počutila sem se varno.
Vendar sem začela pogrešati bivšega fanta, saj mi je dajal več čustvenosti kot zdajšni fant. Med zdajšnjim fantom so prišle težave. Saj nisem povsem bivšega prebolela. V roku pol leta se je najin odnos skrhal, trikrat sem se vrnila k bivšemu, vendar ne v smislu partnerstva, temveč bil mi je opora pri mojih čustvenih stvareh. Sploh se ni šlo za partnersko noto, spolnost ali karkoli takšnega. Bil je moj prijatelj, s katerim sem se lahko pogvarjala o vsem kaj me teži. Je tudi edini, ki mi je odprl oči, da imam težave povezane s svojo preteklostjo.
Zdajšnjega fanta sem s svojimi izpadi vračanja k bivšemu prizadela, saj sem ga tudi zavračala. Seveda mu ni bilo fajn. ZDaj se je pa odločil, da se več ne morem igrati z njim in je rekle, da več do njega nimam poti. Mene je to popolnoma pretreslo. Ostala sem sama, brez njega, ki mi je predstavljal vse, pa se tega prej nisem zavedala. Sedaj pa ne vem kako nazaj.

Počutim se sama, zapuščena, brez njega težko diham, žal mi je ker ga nisem cenila, ko bi to morala. Ne vem pa kako razrešiti težave iz preteklosti glede očeta, ki me je zapustil. To me res boli in opažam, da me podzavestno zelo močno obremenjuje ta zavrnitev s strani očeta in je tudi mene strah, da me kdo zavrne.

Kako se znebiti tega občutka in se naučiti živeti sama s sabo? Ali ima kdo kakšno podobno izkušnjo?

Lep pozdrav in hvala.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar JernejaDimecBratina 3 Maj 2013 16:54

Spoštovana aamanda!

Kako hudo je doživljati bolečino, žalost in občutek zapuščenosti, ko nas nekdo zavrne, vi žal zelo dobro poznate in to sedaj tudi v vsej polnosti (po)doživljate. Trpite v pogrešanju občutka varnosti, gotovosti, sprejetosti...ki ste ga ob fantu/ih na nek način doživljali, pa spet izgubili, iskali pri bivšem in pri sedanjem, pa spet pri bivšem… Tu se je kar težko znajti kateri fant je tisti, ki ga najbolj pogrešate in ste ugotovili, da brez njega težko živite in se opravičujem, če sem vas morda napačno interpretirala. Ob ugotavljanju kateri je za vas bolj pravi in v iskanju sprejetosti ste bili sami nehote prav tako v vlogi nekoga, ki je zavračal, zdaj pa so se vam s fantovim odločnim »ne več« zamajala tla pod nogami… Poleg bolečine prizadetosti vas je verjetno strah, da se je nekaj lepega končalo in da morda niti ne veste, če boste lahko še kdaj doživljali takšno pravljičnost. Tega lepega občutka kar ne bi želeli spustiti in zato vam je zdaj še toliko težje sprejeti, da bi živela sama. Fanta si želite nazaj in bi bili verjetno pripravljeni storiti marsikaj, da bi ga tudi dobili. Ne vemo koliko ponižanja in razvrednotenja bi si dovolila sprejeti, samo, da ne bi odšel, ne vemo pa tudi kako je fantu in kaj je on doživljal in kako resno se je on odločil poskrbeti zase.

Verjetno še težko razlikujete sedanja, odrasla občutja, ki se vam samo prebujajo, od neozaveščenih/nezavednih, odcepljenih občutij otroške stiske… Svojo sedanjo stisko opisujete tudi s telesno bolečino in s težavami z dihanjem… Težko mora biti tako živeti. Telo pa pozna svoje načine, da potlačena občutja najdejo pot za izražanje. Verjamem, da jih ni najbolj prijetno doživljati, vendar nam pomaga to, da vemo, da so se najhujše stvari že zgodile. Opisujete dva partnerja, dva moška, ki sta zaznamovala vaše življenje v odraslosti in vam vsak na svoj način nekaj pomenita. Ob dokončni zavrnitvi, ki ste jo boleče začutili ob sedanjem fantu, ste nezavedno podoživeli kruto zavrnitev v otroštvu. Kaj se je moralo takrat dogajati v tisti deklici, ki je ostala brez očeta, še ostaja nekje v podzavesti, samo slutimo lahko kako težko vam je moralo biti… In kako žalostno in boleče je bilo živeti brez očeta, ki se je kar odpovedal očetovstvu, po drugi strani pa ostaja jeza in prizadetost ob tem, da si je drugje ustvaril novo družino… Zato je pot do predelave vsega tega vaša pripravljenost, da želite priti v stik s sabo in s tem, kar se je takrat, v daljni preteklosti, dogajalo in se zdaj na nek krut način podoživlja in prebuja v partnerskih odnosih in ob zavrnitvah (bodisi kot »biti zavrnjena« ali pa kot »zavračati druge«). Ne vem koliko ste že odločeni priti do tega, koliko pa je zdaj strah morda še močnejši. Ko boste v sebi začutili, da ste res pripravljeni in da boste le tako »stvari resnično prišli do dna«, boste našli tudi pot do relacijskega (zakonskega in družinskega) terapevta, s pomočjo katerega boste lahko šli v proces ozdravljanja...

Želeli bi se znebiti vseh težkih in zoprnih občutkov, ki si jih v resnici nihče ne želi doživljati, žal pa je v naši naravi vse vpisano v telo tako, da se stvari ne da znebiti, pa če se še tako trudimo, da bi to storili. Nihče nima čarobne palčke, da bi vam lahko odvzel vse to trpljenje. Tega se žal ne da storiti. Kar pa lahko storimo je to, da morda s pomočjo terapevta skušamo stvari razumeti, dobiti drugačen pogled nanje in jih nekako sprejeti. Lahko tudi poskušamo najti nove načine kako si pomagati, sedaj v odraslosti, iti čez to (zrasti/prerasti oz. se naučiti drugačnih reakcij) ter najti poti, da nam je v sedanjosti lažje živeti z vsem tem in da postane bolečina čez čas manj močna… To pa je mogoče. Vse drugo je samo (začasno) odrivanje stiske nekam stran, četudi morda z iskanjem novih partnerjev, s kakimi kemičnimi substancami, z otopelostjo, disociacijo… Pa vam ni treba iti v vse to. Lahko si poiščete pomoč ljudi, ki vam bodo stali ob strani.

Želim vam moči in poguma za soočenje in zaupanja, da se tudi vi lahko rešite iz objema bolečine...

Jerneja Dimec Bratina,
spec.zakonske in družinske terapije,
zakonska in družinska terapevtka

NOVO UPANJE,
individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje,
Goriška cesta 17
5270 Ajdovščina
030/235 117
[email protected]
www.novoupanje.si
Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh