Spoštovana terapevtka,
navezujem se na zgodbo Kateri so pravi koraki za naprej (avtorice alijeupanje), ki me spominja na moje zdajšnje dogajanje, vendar bi jaz vseeno potrebovala vaš odziv, pogled,…prav na mojo zgodbo.
Pred časom je iz mojega svežega poznanstva dokaj hitro nastalo razmerje. Ta moški se mi ni zdel primeren zame že ko sem se z njim menila kot znanka. Zdel se mi je najmanj primeren moški zame! In vendar sem čutila, da mi je na nek način domač, kot recimo občutek, da se z njim lahko kregam, mu nasprotujem itd. On pa je zame dejal, da kako se mu je zdelo lepo, ko sem razumela, da ga je samo nekaj zjezilo (v resnici ga nisem razumela, temveč sem se počutila nemočno in njegov »kompliment« zame sploh ni bil kompliment!).
Že od vsega začetka mi je iz klepetov bilo jasno, da ne spoštuje žensk in da si življenje v dvoje predstavlja bolj kot skupno bivanje, kjer dva drug drugemu lajšata življenji, bolje rečeno preživljanje, torej da si nudita najrazličnejše usluge v stilu daj-dam. Kljub temu, da sem to vedela, sem se brez pomisleka spustila v razmerje, telo je kar samo odnašalo k njemu, nisem si znala odgovoriti, kaj sploh počnem tam in zakaj kar ostajam in ostajam. Zaznala sem, da je nekako prevzet od mene. Ker sem bila že dolgo brez moškega, sem vseeno takorekoč izkoristila priliko. Vendar pa sem imela v glavi, da tole itak ne bo šlo in da bom razmerje prej ali slej končala. On se je zaljubil, medtem ko sem jaz čutila bolj telesno privlačnost (v resnici pa imam občutek, da sem tudi njemu samo telo). Ne čutim se zaljubljeno, čutim pa, da me k njemu vleče neka potreba, kot da je on vse kar imam, kot da brez njega sploh nimam nobene prave družbe, bližine… Nekako mi je po eni strani vseeno zanj – ko ga ni, ne čutim pogrešanja, čutim pa osamljenost, ki me lahko znova privede k njemu. Dokler me spet ne zajame občutek, kot da mi je zelo odveč in si z njim ob strani ne morem privoščiti miru, časa zase. Vsakič ko mu ne morem vračati enakih čustev kot jih ima on do mene, se počutim krivo in sklenem, da tole ne smem več furati, ker ni pošteno do obeh. Kljub temu pa se včasih vprašam, čemu se moram jaz počutiti krivo, če je pa takrat, ko sem z njim dlje časa, do mene tak in tak – ko ima namreč občutek, da sem njegova, vidim, da me sploh ne opazi, ni mu pomembno zame, važno mu je samo to, da ga ne varam, važno je samo, da sem njegova in da bi sledila njegovim interesom (recimo mu pomagala pri stanovanju ali bilokaj, kar bi mu dalo znak ljubezni). Ne zanima se zares zame, kakor da so mu važna samo njegova čustva zaljubljenosti in ob njem se počutim, da se ne morem razvijati niti sama (vsa tista želja po razvoju, ki je nekje zakopana v meni!). Pri nama kakor kaže igra vlogo samo to, ali sva skupaj ali ne. Stvari se vrtijo v glavnem okrog tega, sicer pa mislim, da bi skupno življenje z njim bilo v razsulu – mislim si, da ne bi živela z njim niti mrtva! Ob konfliktih, ki so se med nama boleče ponavljali, mi je bilo grozno in zato sem se za nekaj časa odmaknila (druge rešitve nisem videla), dokler naju ni spet nekaj privedlo skupaj. Zdaj je tako: dokler ve, da nisem zares odločena zanj, je nekako drugačen. Kljub temu pa sem se en dan počutila prav bedno: kljub temu, da sem mu cel dan pri nečem pomagala, in sem si na večer preprosto zaželela biti sama s seboj, je on bil zelo razočaran, da se zvečer ne bi mogel stisniti k meni. To mi govori poln nekega hrepenenja, a jaz čutim kot pričakovanje ali celo zahtevo. Čeprav pravi, da saj me razume, vseeno jamra nad situacijo, češ da saj on itak nima izbire, da pa naj grem domov (se obrne stran), češ kaj pa naj. Vse to njegovo govorjenje o ljubezni do mene se mi zdi v resnici tako daleč stran od mene, sploh ni nobenega prostora zame, kakor da so važna samo njegova čustva. Z mano sploh nima nobenega pravega stika. Zato mi ob takih trenutkih vzbuja samo odpor, kakor da moram jaz skrbeti za njegovo samozavest (!), ga tolažiti… in nekako pokvari še tisto, kar bi lahko imela, pa čeprav le še eno noč »crtanja« več (zanj celo nisem vredna, saj vendar “zahteva tako malo” – da bi ponovno prespal pri meni…). Obenem mi njegovo hrepeneče govorjenje vzbuja občutek krivde in sploh ne vem, kaj narediti, saj se počutim enako nemočna kot on. Saj tudi jaz ga lahko razumem, saj sem tekom let imela podobnih nesrečnih zaljubljenosti kar nekaj, a kaj naj! Prepričana pa sem tudi, da če bi se jaz naenkrat zaljubila vanj, bi bila situacija obratna, njemu naenkrat ne bi pomenila nič, jaz pa bi trpela (tudi to se mi je enkrat zgodilo). Nekaj časa mi je njegovo oboževanje mene godilo. Zdaj se ob njem počutim gnilo!
Oba sva odraščala brez starša nasprotnega spola, zdi se mi, da je bil on še veliko bolj sam kot jaz.
Ob konfliktih, ki sva jih imela prvo obdobje, sem si mislila, da je on tisti pekel, ki se ga moram znebiti, vendar pa, ko sva se mirno menila o mojem obnašanju, ki je po njegovih besedah eno samo nenehno bombardiranje, nisem mogla verjeti, da je bil opis takšen, kot bi jaz opisovala njega (kot jaz v konfliktih vidim njega). Torej me je tudi on doživljal zelo hudo. Že nekaj časa mi je jasno, kako moške preziram in peklensko sovražim, korenina tega vemo kam sega… A kako naj si pomagam? Kako naj spoštujem moškega, ki ne spoštuje žensk in ne spoštuje niti samega sebe? Ta moški se dela čisto odvisnega od mene (kot da se sam pri sebi ne more odločiti za nič!), občasno ob njem dobim občutek kot da bi z njim lahko počela karkoli bi želela! Že zaradi take misli se počutim slabo! Če bi bila jaz na njegovem mestu, bi se pri priči nekam poslala! In on pravzraprav za to ve, a nič se ne spremeni, še naprej prepušča meni vso iniciativo, ali v odnosu ostanem ali grem (če pa grem, me prepričuje, da ostanem ali pridem nazaj! Ali pa da bi se ta čas, ko se odločam, lahko preprosto imela lepo!).
Sama pa tudi ne vem, kaj pravzaprav hočem in zakaj sem sploh z njim. Jasno mi je samo, da v tem odnosu nisem srečna. A na žalost me moje telo izdaja… in moram reči, da imam zaradi tega slabe občutke.
Zakaj sem si ga morala navleči v svoje življenje?! Po zadnji zvezi, katere konec me je zelo bolel, sem v mislih iz jeze imela čisto drugačnega moškega oziroma drugačen odnos, sedaj pa imam nekaj, kar mi morda sploh ne bi bilo treba oziroma se mi zdi še slabše kot prej! Poleg tega sem večkrat zelo zmedena: enkrat ga doživljam kot sovražnika ali pa kot da mu je zame zelo vseeno, drugič pa kot da mu je resnično mar zame in da je to, kar govori, vse zelo resnično. Enkrat voham neko zelo smrdljivo igro… drugič pa mislim, da bi bila zelo krivična, če vsemu kar pravi, čuti in kaže s solzami, ne bi verjela.
Pišem vam v upanju, da bi mi tale čuden odnos nekako pomagali razčistiti. Vsebolj mi gre na živce občutek, da nekoga moram imeti ob sebi ali da me kar povleče nazaj k njemu, kot da bo kaj narobe, če gre. Če pa sama res želim oditi ali si vsaj vzeti čas zase, sem pa »brezčutna in hladna« do njegove krivice in kar ostajam in ostajam ob njegovem govorjenju, kakor da ne smem oditi. Ko me pokliče, si mislim, kaj le bi rad, naj se že enkrat spelje, da se bom lahko v miru osredotočila nase; ko ne pokliče, pa mi začne nekaj manjkati… skratka nekaj ni prav ne tako ne drugače. Sedaj, ko mu je verjetno ponovno bolj jasno, da pa tega res ne bom furala naprej, sem zanj ponovno najbolj kruta, maščevalna oseba, ki je bila z njim samo iz osamljenosti (pa čeprav mi je sam dopovedoval, da bi bila skupaj ravno zato, da ne bi bila osamljena!).
Želela bi si imeti svobodno odločitev za nekoga, dejansko pa je tako, da se zapletem s prvim, ki me privlači. Če sem kdaj kje videla fanta, ki se mi je zdel dostojen, zrel, skratka nekdo ki da nekaj nase, sem si mislila (si še mislim), da tak mene nikoli ne bi imel rad.
»Imeti nekaj« se mi zdi vseeno bolje kot nič (kaj pa sicer imam?!), ampak po drugi strani pa nisem zadovoljna! Non stop se odvijajo neke scene, le prostora zame kot da ga ni ali ga nikoli ne sme biti!
Kako naj kdaj vzpostavim ljubeč odnos do nasprotnega spola, če bi pa vsak na mojem mestu iz dna srca zasovražil svojega starša? Kako naj jaz to rešim! Toliko gneva, prezira, gnusa, sovraštva, zaničevanja občasno začutim! Kako naj se jaz z vsem tem spopadem? In kako naj vendar gledam na moške, ki sami sebe ne spoštujejo, če pa ne morem drugače, kot da jih ne spoštujem? Ko se grdo obnašam, se ne morem ceniti, kasneje se v svoji koži sicer počutim slabo in vendar ponovno kar vre iz mene! Sem pravi zmaj, pogosto se sebi zdim kot ena prava sovražna zagrenjena stara baba, ki lahko druge samo še kolne in se nad njimi smrduje!
Sem sicer mlada, a takšna si ne želim umreti! In kar morda še bolj drži: na tak način si tudi nikoli nisem želela živeti! Bledo se spomnim, da sem si želela rasti, uživati, v svoji koži bi si bila ok… biti ponosna nase, se razvijati v smeri, kamor sem čutila; se razcvetati v tem, kar je v meni… In čutim, da bi se LAHKO razcvetela in to prav na široko in visoko k nebu! Saj mi je kot da sploh še nisem pokukala v svet! Namesto tega pa brez ciljno živim v tri dni in furam eno razmerje, ki ne vem, če je res moja prava želja oziroma če res to iščem.

Hvala, če se boste lahko ustavili na mojem križišču!

Imam občutek, da se vama obema v tem odnosu obujajo neka stara čutenja iz primarne družine, ki pa so zelo podobna in da vaju to tudi vleče skupaj. Namen pa je predelava teh čustev – morda bosta to naredila skupja ali pa vsak zase. Na tvojem mestu bi vsa ta čutenja (ki ste jih zelo dobro opisala) začela predelovati, morda s pomočjo terapevta.

Spoštovana Iskajoča,

ko sem vašo temo oddelila od tiste, na katero ste se navezali, se mi je za naslov sam od sebe takoj ponudil vaš čudoviti stavek: »In čutim, da bi se LAHKO razcvetela, in to prav na široko in visoko k nebu!« Toliko lepote je v njem, da vas nujno prosim, da se ob njej ustavite in si vzamete čas za spoznanje, da se v vas nahajajo prav vse dragocenosti, ki jih potrebujete za polno življenje. Všeč mi je namreč, kako podrobno opazujete svoje doživljanje partnerstva, kako prodorno ga komentirate, kako realistično gledate na svoje manj zaželene plati, obenem pa se zdi, kot da pod vso to stisko, bolečino ter frustriranostjo brbota še vedno neskaljen potoček veselja nad življenjem – čista ustvarjalnost. In všeč mi je, kako siti ste tega (samo)trpinčenja v odnosih, kako prepričani, da mora obstajati še kak drug način.

In tu vam moram preprosto pritrditi. Ne bom ponavljala vaših pravilnih opažanj in razmišljanj, zakaj je med vama s partnerjem tako, kot je. Sami ste jih dovolj globoko domislili. Ostaja le še vprašanje, kako se izviti iz te »domačnosti« bolečine in naveličanosti, iz začaranega kroga, ko vas telo kar samo odnaša v nezadovoljiv odnos – in prav tako partnerja, ki ga na čase doživljate kot močno ogledalo, tako močno, da se zdi vajin odnos velikokrat kot eno samo ponavljanje utrudljivega ping-ponga, podajanja projekcij. Torej, kako iz tega začaranega kroga?

Od rojstva ali še prej se v nas vpisujejo vsa vzdušja, v katerih živimo s svojimi najbližjimi. Rastli ste brez očeta in prezir do moških v vas ni nastal zaradi logičnega intelektualnega razmišljanja, ampak ste verjetno v veliki meri posrkali materine izkušnje – celo če jih ni nikoli izgovorila z besedami. Prišel je čas, da ta težka čutenja »vrnete«, kamor spadajo – da jih prepoznate kot materina, ne svoja, in se odločite, da boste na moške pogledali še iz kakega drugega zornega kota. Od kod ideja, da vas tak in tak moški (recimo »dostojen, zrel, skratka nekdo, ki da nekaj nase«) ne bi mogel imeti rad? Je ta ideja res vaša ali pa ste jo spet – seveda čisto nezavedno – prevzeli iz situacije, v kateri ste bili samo nedolžna opazovalka? Bilo bi zanimivo, če bi se postavili v vlogo neobremenjenega, radovednega otroka in predpostavili, da bi bili takemu moškemu lahko prav všeč, da bi vas lahko imel celo rad. Zakaj namreč ne? Čas je, da začnete resno DVOMITI O VSEH DVOMIH, ki jih imate glede svoje dragocenosti, pomembnosti, zmožnosti.

Toda drugačno RAZMIŠLJANJE je samo delček celostnega doživljanja. Če hočete začeti tudi drugače ČUSTVOVATI, boste morali začeti drugače tudi RAVNATI. In posledica tega bo, da se boste bolje POČUTILI. Skratka: od besed k dejanjem! Vi pravite, da vas »izda telo«. Toda telo ni izdajalec, ampak vaš največji zaveznik, če se seveda zavežete kar največji iskrenosti do sebe; samo odseva, kaj se dogaja v vaših mislih in čustvih. Spreminjati je treba torej čustveno doživljanja vašega odnosa do sebe in do moških. Ker smo ljudje bitja odnosov, potrebujemo vsaj en odnos, v katerem smo brezpogojno sprejeti taki, kot smo. V optimalnem svetu bi bil to odnos s staršem, toda nadomesti ga lahko tudi odnos s tenkočutnim prijateljem, terapevtsko skupino ali terapevtom. Še bolje bi bilo, če bi šla na partnersko terapijo oba s fantom, saj bi spoznala marsikaj, česar ob še tako dobrih knjigah ne bi mogla izkusiti.

Da ste zmožni čutiti gnev, prezir, gnus, sovraštvo, zaničevanje ipd., je eno vaših najmočnejših orožij, s katerim si boste izbojevali lepše, predvsem pa vitalnejše življenje! Treba bo samo raziskati in ovrednotiti, kam ta čutenja spadajo, od kod izvirajo, kaj vam pomagajo prepoznati in kako se orientirati. To pa, da se primerjate z zmajem in sovražno staro babo, govori o zdravi jezi, o »moški« energiji, ki je premorete dovolj, da se boste potegnili iz situacije, v kateri čustveno hirate. Mogoče res sploh še niste pokukali v svet – pa ne toliko v zunanjega, ampak tudi v tistega znotraj. In veste, kako lep je! Ko boste videli, kakšni biseri se skrivajo v vas, boste vedno pogumneje širili krila.

Samo razprite jih, se lotite dela in srečno vam želim!