Med.Over.Net

Partnerska in družinska posvetovalnica

Odgovarjajo: Jana Lavtizar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka • Jerneja Dimec Bratina, specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka • dr. Sabina Jurič Šenk, univ. dipl. psih. • mag. Uroš Drčić, transakcijski analitik - psihoterapevt

kateri koraki so pravi za naprej

Default avatar

alijeupanje

prebiram stare zapise tu o komuniciranju, o tem kako dalje, pa tuje spletne strani kako resiti zablodelo razmerje, pa se je vse zgrnilo na ogromno kopico, v kateri na vidim nic. midva sva skupaj 14 let, v skupni hisi ziviva skoraj 10. porocena nisva, otrok tudi nimava, ceprav sva ze sredi 30 oz partner proti 40. Jaz si jih zelim neizmerno, partner niti ne, saj po tem, ko ni slo po naravni poti , ni zelel na preglede. Jaz sem jih opravila, do te mere, kot se je dalo...oba sva precej obremenjena, pod stresom, on zaradi svojega podjetja, jaz zaradi dela v svoji sluzbi, njegovem podjetju, s skrbjo za urejen dom in gospodinjstvo, kar delam cisto sama. partner je mnenja, da ce ne zmorem sama, naj si omislim pomocnico, ker on v gospodinjstvu ne bo pomagal...zaradi prevec dela, prevelilkih obremenitev, mnejna da parnter niti malo ne spostuje najine zveze in mene, ker ne zeli k specialistom za zacetek postopka IVF , sem postal zajedljiva, partner se je zaradi nastetega pri meni ter velikih stresov v poslu zacel zapirati vase, ko pride domov, meni zreferira podatke kaj je potrebno opraviti, potem gre sportat, tam prebije po 3 h zvecer. tako je zadnjih 4-5 let. sicer je vsa leta govoril, da naj se zaposlim le v domacem podjetju, pa tega nisem zelela, ker sem zelela ohraniti samostojnost ( v casu afere npr v smislu ' ti imas se vedno stike z 'bivso' , pa naj jaz dam v svoji sluzbi odpoved. ali si nor?'). No zadnje mesece me je celo prosil, naj uredim nadomestno zaposlitev, vendar sem se jaz, (kot sem razumela v najinem prepiru cisto sama pri sebi, brez da bi mu povedala),ze prej odlocila, da bom v svoji sluzbi dala odpoved, sem pa celela pocakat, (spet za vsak slucaj :-( ) , da pretecejo leta zaposlitve na trenutnem delovnem mestu, za morebitno kasnejse reference za iskanje nove sluzbe. Sicer v domacem podjetju vidim priloznosti za rast, delo rada opravljam, vidim svojo dodano vrednost. no ampak on pravi, da je danes prepozno.
Zopet je prislo do nekega dogodka v katerem sem zgubila mirnost in odreagirala tako, da sem nazaj prizadela partnerja. Danes, ko pogledam nazaj, je bilo vse splet nesrecnih okoliscin, vendar je osnova v tem, da se kljub tem okoliscinam, nebi nihce tako obnasal, ce bi bilo med nama vse OK. Pa ni. ziviva samo za posel. ni vec prave spontane intime, le objemanje in bozanje, ce nisva v kaksni taki bojni fazi, ce zelim kaj vec, se s strani partnerja zacnejo izgovori, kaj mi je, pa da naj ga pustim, ker bi on spal.... jaz si pa mislim, da za seks pa ze ne bom prosjacila. dopusti so zadnjih 6 let zelo redki mogoce eden dni na leto v casu mrtve sezone, ce sploh. Pa se to s polno pregovarjanja kdaj lahko, kdaj ne, da ne razumem, da njegovi zaposleni ne morejo dela opravljati kvalitetno brez njegovega nadzora... obcutek imam, da v vseh stvareh popuscam, samo zato, da bo bolje, samo zato, ker se mi smili, ker vem, da mu telefon zvoni 10 ur na dan. Obljub za naju oz. zame ima polno, verjamem mu, da ce bi bile okoliscine drugacne, bi jih izpolnil, pa se vsezkozi dogaja, da pride kaj drugega v prvi plan. Ko sem zelo jezna, mu nastejem, da so vsi pred mano, da sem zadnja figa na cesti, da je vedno polno skrivnosti pri tem kaj se z njim dogaja, kaj pocne... seveda pravi, da ni res, da mi je hvalezen za moj trud, da to tudi vsem pove.. pred leti je imel afero z zensko s katero se je zapletel, ko sem se jaz studirala za neko licenco z izgovorm, da je bil osamljen (ob petkih zvecer, ko je koncal s sportom je s prijatelji ponocevl v njenem lokalu). kontakt vzdrzujeta se danes. v zadnjem prepiru je priznal, da ce bi bila ona prosta, bi z njo zivel, da kaj takega dozivis le enkat v zivljenju??vem, da je danes med njima neka custvena vez, ki jo vzdrzujeta preko smsjev, kar me neizmerno boli. obljube, da bo prekinil tudi s s pisanjem sporocil ni uposteval ne en ne drugi... vprasala sem ga, ce se spomni, da je enako rekel zame, da sem 'ta prava'..rekel ni nic samo to, da naju je unicila vsa ta popoldansko-nocna (jaz do polnoci) odisejada v zvezi z njegovim poslom: on je podozivljal probleme z dopoldneva, jaz sem po 8h urah ali vec stesne in odgovorne svoje sluzbe tudi pokala po sivih ...sedaj je povedal, da si zeli biti sam, da nezmore vec. nima smisla pisati o tem, da ne morem jesti, spati, da neprestano jocem, da gledam v telefon, kdaj me bo poklical (ze prej sem vzela nekaj dni dopusta in sedaj tudi sla v hotel, tudi on mi je rekel, da naj grem in prespim), pa me seveda ni... odlocena sem, da storim vse, da ostaneva skupaj. K terapevtu ni zelel niti takrat ko je priznal afero, tako da v to ga ne mislim silit.. mogoce sem nora, ampak res zelim pokrpati raztrganine, zopet nora ampak ga imam neizmerno rada...ker v osnovi je prijeten moski, dober clovek (do drugih pravim jaz). No sedaj pa pravi, da to kar jaz hocem od njega, mi on ne more dat, da vse skupaj tudi ni posteno do mene, ker si zasluzim vec...da je sam kriv, ker me je posredno prisilil v to dvojno sluzbo, kar naju je ubilo in da se pocuti praznega. meni se je trgalo srce, ko je to govoril , ker nisem vedela da tako trpi, da je sposoben sploh kaj takega izreci, (sicer o svojih custvih nikoli ni govoril, samo v smislu 'ali mislis, da je meni vseeno, jaz pa nazaj obsojala te polovicne izjave'). Danes nimam vec tal pod nogami, s tem priznanjem 'krivde' si pa nimam kaj pomagati, , niti s p priznanjem, da se je skrival v delu (kar sem ze vseskozi trobila). koli nisem iskala priznanja kdo je kriv. to izjavo vidim samo kot easy way out in ne zdi se mi fer, da po vseh teh letih dobim samo to, si pa mislim, da ne (z)more ta trenutek nic drugega...ker mislim, da je najlazje reci pojdi imej se fajn drugje, mene pusti pri miru, ker sem zmesnjava..torej brez truda smo resili problem. cas pa itak celi rane , ali kaj?...in pravi, da cetudi ostaneva skupajo to ne bo to!!! dva obupana in komaj ziva torej. hvala za branje in komentarje.
Default avatar

JanaLavtizar

Spoštovani,

ko berem vaše pismo, mi prihaja pred oči pravljica o Janku in Metki, bratcu in sestrici, ki sta se izgubila sredi gozda. Vsepovsod enak, gost gozd, kamor koli se obrneš, vse je enako zaraščeno in temačno, nikjer nobene zanesljive poti … vmes le tu in tam tropičje kot stezica iz drobtinic, ki se na lepem začne in ravno tako nenadoma tudi konča, in potem spet hosta, v kateri prežijo kdove kakšne čarovnice. Celo hiša nastopa v vaši zgodbi in mogoče je celo zares narejena iz medenjakov, le da ne vem, ali ste si kdaj sploh vzeli čas, da bi odgriznili kak sladek košček, ko pa je bilo ves čas treba zidati, zidati, zidati to hišo … in vajin posel. Izgubila sta se v goščavi dela, v katero sta bežala vsak po svoje – kdo ve, pred čim. Delo, delo, delo, pa tako malo besed o občutkih, počutju, željah. Partner je imel afero in s to osebo še vedno ohranja stik – in ste šli naprej. Ni hotel na preglede za plodnost, čeprav so za moškega veliko preprostejši kot za žensko – in ste šli naprej. Ni želel na terapijo – in ste šli naprej. Vse to so oblike bega od prevzemanja odgovornosti za odnos – ne da ga za to obtožujem, toda to so dejstva – in nazadnje je celo eksplicitno povedal, da ne zmore več in si želi biti sam (ali bolje povedano, brez vas). Obenem pa ne gre pozabiti, da ste tudi vi bili v odnosu s figo v žepu, kar zadeva vašo poklicno samostojnost – spet ne obtožujem, le opozarjam na dejstvo, da ste ves čas vedeli, da tvegate; da temu odnosu ne gre zaupati. Vi pa še vedno tavate v iskanju rešitve za OBA. Za bratca in sestrico. Koliko solz je v tem, prelitih in še neprelitih, za otrokom, ki ste si ga zaman želeli, za partnerjevo zvestobo, od katere ste se morali poslavljati ob branju vsakega njegovega sms-a, za spolnim življenjem, ki ste ga užili premalo. In prelivate jih ne le zase, ampak še za partnerjevo nezadovoljstvo, za njegovo obremenjenost, za njegovo neizživetost. Le zakaj?

Spoštovana gospa, vse, kar ste opisali, zbuja občutek, kot da morate na svojih ramenih nositi vso težo tega sveta. In verjamem vam, da ste tako utrujeni – od dvojne službe, še bolj pa od morastega odnosa – da situacije ne zmorete videti jasno. Še vedno delujete in načrtujete v dvojini. Vi sami boste najbolje vedeli, zakaj ste se prisiljeni oklepati nekoga, ki je iz odnosa v ljubezenskem, erotičnem smislu že zdavnaj odšel, nekoga, ki vam je bolj kot brat, in še ta brat vam je zdaj dal – pa naj se sliši še tako ponižujoče – svobodo, da zaživite po svoje. Najbolj pa vas boli, ker si takšne svobode niste nikoli želeli ali pa si te želje niste zmogli priznati. Kot ptica, ki sedi v kletki z odprtimi vrati. Toda če bo partner dejansko odšel, se boste morali s to svobodo zares soočiti. In ne le s svobodo, ampak tudi z davno pokopano željo, da bi živeli polno, s strastjo in ustvarjalnostjo. Ne samo poklicno, delovno, materialno, kar vam ne dela težav, ampak na vsej črti – v spolnosti, starševstvu in navsezadnje v lastni družbi. Kako bi bilo, če bi v sebi (spet) začutili igrivost, brezskrbnost, brezbrižnost, lahkotnost? Se spomnite, kdaj ste nazadnje zahrepeneli po čem takem? Kako strašljivo je, kadar smo navajeni bežati v delo, obveznosti, potem pa nenadoma dobimo dopust v taki ali drugačni obliki. Misli, ki smo jih prej osredotočali na delo, podivjajo, počutimo se, kot da se nam bo po domače povedano zmešalo. Toda to je jedro spremembe: občutek popolne ranljivosti, izpostavljenosti, nezaščitenosti. Ta občutek je tako zelo mučen, da moramo kratko in malo začeti izumljati drugačne načine preživetja, drugačno zaposlovanje svojih misli. In vsak majceni izum, vsak korak, ki ga naredimo proti vsaj malo boljšemu počutju, je pomembna zmaga. Vsakokrat, ko boste zavestno odtrgali pogled od nemega telefona in ga usmerili v nekaj, kar vam bo vlilo kapljico boljšega razpoloženja, si čestitajte. In ja, pojdite na terapijo, če ne v dvoje, sami (www.zdt.si). Laže vam bo, ko boste začeli urejati svoje misli, predvsem pa čustva, in ustvarjati iz svojega življenja drugačno pravljico.

Srečno,
Jana Lavtižar, spec. ZDT,
zakonska in družinska terapevtka

[email protected]
040/523-787
www.janalavtizar.com
Default avatar

samostojna 50+

Na tvojem mestu, draga Alijeupanje, bi za začetek prenehala delati v njegovem podjetju. Ena služba je dovolj, pa več časa boš imela zase. Potem pa bo treba začeti graditi življenje brez moža, moža, ki mož v pravem pomenu besede že dolgo ni več (če je sploh kdaj bil).

Naučiti se je treba, da greš sama na dopust, da si sama znaš vzeti čas za sebe, za gospodinjstvo pa naj kar on sam najde pomočnico, če jo potrebuje. Seveda bo prehod težak, v letu ali dveh boš pa že kar dobro znala živeti sama zase. Predvsem pa začni poslušat sebe. Zdaj se ti smili mož, sebe pa sploh ne čutiš. kako je tebi, kdaj ti je lepo, kaj rada delaš v prostem času, sploh imaš prosti čas?

Naredi prvi korak, vpiši se na telovadbo, jogo, karkoli, kar te veseli, pojdi od doma med normalne ljudi, ki si znajo vzeti čas drug za drugega, ki se pogovarjajo, smejejo, poslušajo drug drugega.

Ko boš znala urico ali dve z zadovoljstvom preživeti v brezdelju, si na dobri poti!! Nendoma boš opazila, kako je življenje bogato, kaj vse se dogaja.......

Moderatorji

Jana Lavtizar , spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka
JanaLavtizar
Jerneja Dimec Bratina , specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka
JernejaDimecBratina
dr. Sabina Jurič Šenk , univ. dipl. psih.
Sabina_JuricSenk
mag. Uroš Drčić , transakcijski analitik - psihoterapevt
Uroš Drčić