Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

Psihično nasilje nad otroki?!

Odgovori Nova tema
Default avatar Pegam 12 Mar 2012 12:59

Spoštovani strokovnjaki.

Pred dobrimi štirimi leti sem začel ugotavljati, da imava z ženo popolnoma drugačen pogled na svet, življenje in nasploh na dobrine, ki nam jih prinaša. Ker sem se prilagajal le jaz, mi je bilo tega enkrat dovolj. Zahteval sem ločitev. Vedel sem, da bosta v najslabšem položaju otroka, ki sta danes stara sedem in štiri leta, vendar sem se odločil, da bom zanju poskrbel kar se le da najbolje.
Bivša žena in otroka so se preselili. V oporo so ji bili njeni in tudi moji sorodniki.
Na socialnem skrbstvu sva se dogovorila o stikih z otrokoma. Vsako sredo popoldne, vsak drugi vikend in polovico počitnic.
Na začetku mi je sicer branila kontakt z mlajšim otrokom, češ da je še premajhen, vendar sem tudi to nekako prežvečil in otrok je zrastel.
Sicer se do mlajšega vede popolnoma drugače, kot do starejše hčere (morda boste menili, da pretiravam). Sina vsakič,ko ju pripeljem domov pozdravi, ga objema,... medtem, ko hčerko samo potreplja. Ko sem ji to povedal, me je napadla, da to ni res in začela vpiti name Kaj se grem! Kmalu zatem je začela ob prihodih objemati še hčerko, ki je bila zmedena in čim hitreje hotela mimo mamice v stanovanje. (No, to je ena ''malenkost'', ki se dogaja.)
Po drugi strani, pa se hčerka (sedaj tudi že sin) včasih cel vikend samo crkljata pri meni....
Objem - osnova ljubezni?
Naj povem še eno zelo pomembno zadevo. Otroka sta materialno preskrbljena, oprana, polikana, lepo oblečena,...za kar sem ji zelo hvaležen (skratka, mama izgleda, da dobro skrbi za njiju - vsaj tako vidi okolica).
No, če govorimo o hrani, se mi malo zatakne, saj otrokoma mama ne kuha ravno pogosto. Kadar kuha, so to večinoma (sklepam iz pripovedovanja in prehranjevalnih navad otrok) toast, hrenovke, juha iz kocke in ostala hrana, ki je pripravljena hitro in ob kuhanju ne smrdi.
Ko kuham jaz, se otroka skrijeta v svojo sobo, da jima ne 'smrdijo' cunje po čebuli ali palačinkah,... Poleg tega ne jesta zelenjave, sadje komaj,...in si zapolni jedilnik z veliko kruha, marmelado in sladkarijami. No, naj povem, da mamica vsak dan hčerki vtakne v šolsko torbo rogljiček ' 7 days' s čokoladno kremo. Tako se hčerka ne potrudi v šoli pri kosilu, saj ve, da ima priboljšek v torbi.
Ko sem se hotel pogovoriti o tem, me je enostavno zabila, naj se ne vtikam in, da 'njen' otrok ne more biti lačen....

Vsakič, ko ju pridem iskat za počitnice, ju mamica objema v slovo in jima govori, kako ju bo pogrešala,... Seveda mi je hčerka po dveh dneh v joku rekla, da bi rada šla k mamici, ker je mamica čisto sama in ju tako pogreša. Ko sem jo končno pomiril in ji povedal, da je z mamico vse uredu in je dovolj stara, da bo poskrbela zase, je naslednjih nekaj dni sploh ni omenila (razen, ko ji je narisala risbico).
Danes je šla hčerka za tri dni s šolo na tabor. Včeraj mi je rekla, da ji bo mamica dala s seboj svojo sliko in sliko bratca, ker jo bosta tako pogrešala. Kako naj se otrok pri takem načinu sploh še kje počuti varno? Zakaj mora otrok paziti na mamico? Kaj otrok s takimi informacijami v sebi premleva? Je to normalno?

Takih in še veliko hujših dogodkov bi lahko našteval ure in ure, vendar ne vem komu.
Bila sva tudi že na socialnem skrbstvu v Kranju, vendar nismo nič rešili, prav tako me niso hoteli poslušati. Ko zaslišijo, da je mama samohranilka in starost otrok, se enostavno postavijo na njeno stran in me čudno gledajo, kaj bi sploh rad.

Že nekajkrat sem ji predlagal, naj si poišče strokovno pomoč, pa mi je vsakič rekla naj se brigam zase in, da je čisto uredu, lahko pa si jaz poiščem pomoč.

Zanima me, ali obstaja kakšna (državna) institucija, ki bi stopila v akcijo in zadevo prekontrolirala, ker je očitno res težko verjeti očetu, še zlasti, če vse izgleda normalno? Nekdo, ki bi vzel vzel zadevo v roke in se temu posvetil? Mogoče kakšen psiholog, ki bi se pogovoril z mamo mojih otrok? In končno tudi z menoj?
Nekdo, ki ne ponavlja, da je družina sveta (to vem, ampak mi sedaj ne pomaga) in morajo biti starši ne vem kakšni.... ampak nekdo, ki lahko razpozna situacijo in jo zna razvozlati.
Menim,da se bivša žena ne znajde v tej vlogi in ima zaradi tega veliko stisko, vendar si tega ne prizna, še manj meni in okolici.

Nekdo, ki bo razpoznal, da trenutna situacija ni uredu. Nekdo, ki mi ne bo rekel VESTE, OTROKOM V RAZBITIH DRUŽINAH JE TEŽKO, ampak bo rekel POTREBNO JE NAREDITI TO ALI PA TO! In se bo vsega skupaj lotil kot velikega problema.
Tukaj se pač ne gre zame, niti se ne gre za bivšo ženo, tukaj se gre za dva otroka, ki nista kriva, da morata biti v tej situaciji.

Prosim vas za pomoč in vas pozdravljam.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar Sabina_JuricSenk 20 Mar 2012 20:04

Spoštovani g. Pegam!
Iz vašega pisma se da začutiti, da ste v stiski. Želite narediti največ za svoja otroka, strah vas je, da ju njuna mama čustveno preveč obremenjuje, niste slišani na Centru in nikjer v okolici, ko govorite o krivici, ki se vam dogaja, o jezi na bivšo ženo ter istočasno o nemoči narediti konec temu, kar poimenujete psihično nasilje! Verjamem, da se v ozadju skriva tudi nekaj krivde, da ste razbili družino in ostali »na suhem«, medtem ko so vsi sorodniki, vse ustanove na strani vaše bivše žene, ki je ostala sama z otroki.

Tisto kar čutite, je pravilno. In vsa jeza, nemoč in pravi bes, ki se meša s solzami in obtožbami, ja, vse to doživljate tako vi kot otroci, kot tudi njuna mati. Samo stisko rešujete na različne načine! Seveda pa je potrebno vedeti, da tu vloge med vami niso enakovredno razporejene in da vi in mati vaših otrok nosite veliko več odgovornosti kot otroci, ki skušajo v težki situaciji zgolj »preživeti«. In da sta starša v vlogi, ko morata začutiti in poskrbeti za otrokove potrebe, in ne obratno!

In najtežji korak, tudi prvi in nujni korak je – postati zvest sebi in začutiti tisto jezo, ki ne dopušča več izkoriščanja, manipulacij, temveč postavlja stvari na prava mesta. Kako lahko vi v tej težki situaciji najprej poskrbite zase? Šele pokončni oče, ki ga ni strah, ki se ne zvija od besa ter ne išče napak pri drugih, bo lahko tisti, ki bo otrokoma nudil varnost, jima bo zgled samozaupanja ter tisti, ki jima bo »dovolil«, da bosta lahko ob vas čutila in živela zase (in ne bosta skrbela za vas).

O čem govorim? Koliko ste g. Pegam zvesti sami sebi? Koliko lahko vi najdete odraslega sogovornika s katerim spregovorite o stiski, ki je ni za podcenjevati? Se lahko razbremenite, ne tekmujete z bivšo ženo kdo bo bolje skrbel za otroka, in ste enostavno ponosni nase ter na svoja dejanja? In tudi vsa žalost in razočaranje, ki je povezano z izgubo, pa jeza ki ob tem ostaja, pa dvom ali ste ravnali pravilno,… ste lahko o tem spregovorili v za vas varnem odnosu (z odraslo osebo)?

Kot ste rekli »Ker sem se prilagajal le jaz, mi je bilo tega enkrat dovolj. Zahteval sem ločitev.«, ste potrebovali nekaj časa, da ste videli, da na način kot ste živeli, niste mogli več naprej. Kako pa ste pred tem izražali svoje nezadovoljstvo z bivšim zakonom? Ste ga izražali, ali ste »potrpeli« in računali na to, da se bodo stvari obrnile na bolje? Kje ste se naučili toliko potrpeti, stisniti zobe in počakati, da bodo drugi naredili prvi korak? Tisto, kar vam želim sporočiti je, da vam ni treba »trpeti« in čakati, da se stvari spremenijo na bolje, lahko si pomagate že prej. In to, da ste se odločili, da pišete, je pomemben korak. Ni nepomembno kako vi doživljate dejstvo, da potrebujete nekoga, na koga se lahko naslonite, mu poveste svojo stisko. Je to za vas šibkost? Tako kot pravite v pismu, ko svetujete bivši ženi, naj si poišče pomoč, kako pa boste svojo stisko reševali vi? Največ kar lahko naredite zase in za svoje otroke, pa tudi za vašo bivšo ženo je, da premagate svojo stisko in ne pristajate več na ravnanja, na katera vas »napeljejo« drugi (se jezite, obupujete, vpijete, se prepirate, iščete napake in nanje glasno opozarjate,…).

Pomembno je, da materi vaših otrok poveste, kar se vam ne zdi prav pri njeni vzgoji! To je nujno! Ampak povejte ji na samem, ne pred otroki. Lahko zdržite napetost in močna čustva, ki vas bodo prevevala, in ji poveste mirno, iskreno? In ste lahko tako odločni, da bo gospa vedela, da boste sigurno stali za svojimi besedami in da boste ukrepali v primeru, da se njena vzgoja ne bo spremenila? Otroci čutijo stisko staršev in se vedno postavijo na stran »šibkejšega«. In če boste vi dovolj trdni in se bodo otroci lahko naslonili na vas, boste lahko domet ne samo solz (kot pri hčeri), ampak tudi jeze, razočaranja… Boste zdržali to? Boste lahko ohranili dostojanstvo in pred otroci ne govorili nič slabega o njuni mami (saj v tem primeru najbolj prizadenete otroka, ker jima vzamete mater!), ju ne boste zasliševali kaj jedo, kje so bili, kaj jima je rekla,… Da otrokoma ne bo treba ves čas iskati način, da krmarijo med vama, ampak da bodo lahko pri vas sproščeni? Med vami in bivšo ženo pa ne bo tekmovanja kdo bo naredil več za otroka, kdo vzgaja bolje, kdo kuha bolj zdravo,… ampak boste lahko kot oče začutili kaj vam otroci sporočajo, z besedami in obnašanjem, ter se ravnali tako, da zadovoljite njune potrebe in ne obratno! Vedite tudi, otroci točno čutijo in vedo kaj delate zanje. In to jim bo ostalo za celo življenje – lahko sem se zanesel na očeta, oče me je razumel, ob očetu mi ni bilo potrebno »igrati«,…

V šoli, na Centru, povsod vas bodo vzeli resno takrat ko boste sebe vzeli povsem resno. In bo iz vas govorila moč in prepričanje v dobro za vaše otroke, ne pa jeza in nemoč, ter obupavanje nad sistemom institucij. Center sicer lahko preveri, obišče družino na domu, ko gre za sum zanemarjanja otroka ali nasilja nad otoki. Prej se preverijo vsi kazalniki zlorabe otroka (vključi se tudi vrtec, šola, lahko zdravnik,…). Če teh hudih kazalcev zlorabe otrok ni, največkrat preiskava ni opravljena. Vendar to ne pomeni, da vas ne smejo VZETI RESNO in se pogovoriti tako z vami kot z materjo vaših otrok o primernosti vzgoje! In to boste dosegli, če se tako odločite!

Verjamem, da boste zmogli in da bodo vaši otroci na vas ponosni! Srečno g. Pegam!

dr. Sabina Jurič Šenk, univ. dipl. psihologinja
[email protected]
041 34 14 14
http://www.utrink.si

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar KDO RABI POMOČ? 22 Mar 2012 12:36

Po prebiranju tega dolgega pisma, imam občutek, da ravno avtor potrebije pomoč. Vse kar je zapisal, kaže le na to, da se ravno ON bori "pridobiti" otroke na svoj breg. Žal mu je za situacijo v kateri so otroci, otrokom pa nič ne manjka, bol njemu.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar 10 22 Mar 2012 22:15

Iz tvojega pisma ni mogoče presoditi, ali imaš prav ali ne, moram pa reči, da čisto razumem tvojo bivšo, da "vpije" nate, ko ji soliš pamet. Oprosti, ampak človek, ki zapusti svojo partnerko s triletnikom in dojenčkom, da se mu ne bi bilo treba prilagajati, ni človek, ki bi lahko tej isti partnerki kakorkoli pametoval. To, da jima ne kuha najbolj zdrave hrane, ni fino, je pa daleč od psihičnega nasilja. Zakaj jima že ne kuha? Mogoče zaradi tega, ker je za vse sama, medtem ko se oče njenih otrok pojavi vsako sredo popoldne, vsak drugi vikend in polovico počitnic, pa še takrat ji pamet soli, kako se vzgaja otroke?

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Pis 25 Mar 2012 17:48

Pegam!


Poisci forum Mejna osebnostna motnja - svojci. Mislim, da bos tu nasel odgovor.

Pa srecno!

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Pegam 27 Mar 2012 17:55

Hvala gospa Sabina Juric,
odgovor v vašem smislu sem potreboval. Mislim, da ste prava strokovnjakinja in znate oceniti situacijo, pa čeprav samo na podlagi mojih izjav in v nekaj stavkih.
V tem smislu, kot ste napisali sem že veliko delal in seveda bom moral tudi naprej. Prav gotovo se zadeve ne bodo razpletle same od sebe in verjamem, da ne kar takoj.
Hvala še enkrat.



PIS, hvala, bom pogledal.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh