Med.Over.Net

Partnerska in družinska posvetovalnica

Odgovarjajo: Jana Lavtizar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka • Jerneja Dimec Bratina, specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka • dr. Sabina Jurič Šenk, univ. dipl. psih. • mag. Uroš Drčić, transakcijski analitik - psihoterapevt

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

Jana Lavtizar , spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka

JanaLavtizar

Jerneja Dimec Bratina , specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka

JernejaDimecBratina

dr. Sabina Jurič Šenk , univ. dipl. psih.

Sabina_JuricSenk

mag. Uroš Drčić , transakcijski analitik - psihoterapevt

Uroš Drčić

Je transakcijski analitik - psihoterapevt in direktor zavoda Revita, center za svetovanje in izgorelost, kjer vodi prakso individualne, partnerske in skupinske psihoterapije ter psihosocialnega svetovanja. Skozi leta psihosocialnega dela je tudi na podlagi lastne izkušnje izgorelosti dal poseben poudarek pomoči osebam s težavami s prekomernim izčrpavanjem. Vodi tudi svetovalno skupino prav za osebe s takimi težavami. Znanja in veščine s področja psihoterapije je pridobil v okviru študija na Univerzi Sigmunda Freuda ter specialističnega študija psihoterapije transakcijske analize na Psihopolis inštitutu pod mentorstvom priznanega psihoterapevta Zorana Milivojevića, TSTA. Je član Mednarodne zveze za transakcijsko analizo (ITAA). Poleg privatne prakse je Uroš v preteklosti več let delal kot psihoterapevt v programu za psihosocialno rehabilitacijo zasvojenih s prepovedanimi drogami Društva Projekt Človek.

ali še lahko kaj popravim

Default avatar

kraculja

Poročena sva že več kot 25 let. V tem obdobju sva bila ves čas zanesljiva tovariša v boju za preživetje, vzgojo otrok, ki so sedaj odrasli. Vedno sva se lahko zanesla drug na drugega, da bova zvozila težko pot: jaz spredaj- kočijaž in on zadaj- potnik in pomočnik ob težkih situacijah. Ni nam bilo hudega, vedno smo živeli v miru in brez večjega pomanjkanja, mislim, da sva bila oba zelo pridna
Ko se danes zazrem v moža, ki vse popoldne vneto smrči na kavču, pa se v meni nabirajo težka čustva, ki jih ne morem več tlačiti. Ponovno se odvrti zgodba mojega življenja, ki je bila težka in nemilostna. Rodila sem se nezaželena v revno družino z več otroci in s svojim rojstvom pahnila svojo mater v hudo žalost iz katere se dolgo ni mogla pobrati. Težko sem se pretolkla do šole - podhranjena, kar naprej bolna in čustveno hudo zanemarjena. Pa tudi v šoli je bilo težko saj sem bila skoraj brez prijateljev, najteže pa mi je bilo, ker se me je tudi mama sramovala in me pred ostalimi otroci zasmehovala. Oče se z mano ni ukvarjal. Zaprla sem se vase, se s težavo izkopala iz otroštva, edino bitje ki sem ga imela res rada pa je bil domači pes in pa knjige, ki so me v svojih zgodbah učile življenja in vrednot.
Poiskala sem si štipendijo in se vpisala na srednjo šolo, ki sem jo pridno končala, si poiskala službo in se nesmrtno zaljubila v fanta, ki pa me ni jemal resno in me je brezsrčno zapustil. Saj si drugega tudi nisem zaslužila, le kdo bi hotel ubogo paro, grdo in ničvredno. Tako sem takrat razmišljala o sebi, čeprav danes vem, da sem bila res čedno dekle.
Potem sem srečala svojega sedanjega moža. Močno se je zaljubil vame, rad me je imel in se je bil pripravljen z mano poročiti. Mislila sem, da me takšna sreča, da bi me imel nekdo rad takšno kot sem, ne bo doletela nikoli več v življenju in seveda sem se takoj poročila z njim čeprav sem še dolgo dolgo nosila v srcu prvega fanta. Poročila sem se torej brez ljubezni, rodila dva otroka in vso energijo porabila za skrb za družino. Mož je verjetno čutil, da mu v srcu nisem predana v popolnosti in se je ves čas hudo bal, da bi me izgubil. V najinem zakonu je deloval tako, kot tudi njegov oče doma: vse odločitve je prepuščal meni, vse je bilo tako kot sem si zamislila jaz. Seveda mi je vedno tudi pomagal, a počutila sem se, kakor da sem sama za vse. Hrepenela sem po moškem, ki bi ga lahko občudovala, ki bi imel lastne ideje, ki bi meni ponujal roko na katero bi se sama oprla... hrepenela sem po enakovrednem partnerju, ki bi ga lahko ljubila. Njega pa sem čutila kot kamen na srcu, nekoga, ki se ves čas "šlepa", je brez idej in brez vzpodbude. A ostala sva si zvesta in drug ob drugem. Želela sem nekaj spremeniti, da bi bilo najino življenje lepše, bolj živo in osrečujoče. Resnica je, da sem ga imela vedno zelo rada in si življenja brez njega nisem znala predstavljati. Začela sem se poglabljati v svoje bistvo in imela sem veliko dela. Ukvarjala sem se s sabo - popravljala svoje napake; z najinim odnosom, da bi nekaj izboljšala in spremenila, se pogovarjala in dopovedovala do nezavesti..... edino, kar se je malce izboljšalo, je najina spolnost.
A moj mož je srečen z življenjem, ki ga imava. Rad ima mene in najine otroke, rad ima službo, ne potrebuje prav nobenega prijatelja in ne mara, da se karkoli v najinem odnosu spremeni. Srečen je, ko se po službi zavali na kavč, srečen je, če se mu ni treba z nikomer pogovarjati, ne potrebuje nobenega konjička ... samo, da ima daljinca, računalnik na mizi in poln hladilnik. Ne mara, da se družim s prijateljicami in je posesiven, nikoli ne gre v bife, ker so tam vsi tečni in se nima z njimi kaj pogovarjati....
Svojega moža doživljam kot rastlino v vazi, kot prazen list papirja .... njemu pa se to ne zdi prav nič posebnega, saj je bilo tudi do sedaj tako, pa je bilo v redu in sem bila zadovoljna.

Pričenjam ga sovražiti in tega me je strah. Želim si polnega življenja, druženja s prijatelji, želim si iskric v najinih očeh, želim si biti nanj ponosna. Želim si vsaj malo živeti.

Imam pa še en mali greh. Pred nekaj leti sem srečala poročenega moškega ob katerem so se mi pretresli temelji. V meni je vzbudil vse tisto, kar nikoli nisem mogla zares imeti. Najini trenutki so bili zelo kratki, nikoli nisva postala zares intimna in sva se za vedno razšla, ker sva se oba zavedala, da imava doma družini. Živiva daleč narazen in nimava nobenih stikov. A, če bi ga še enkrat srečala.... Naj še povem, da je mož za najino nedolžno flirtanje izvedel in takrat je bil zelo jezen in prizadet, a tudi na to je že pozabil in se ne mara nikoli več pogovarjati o tem.

Prosim, pomagajte mi s kakšnim nasvetom, znašla sem se v depresiji iz katere ne vidim več izhoda. Ali mora biti res prav vso moje življenje nesrečno in zakleto? Želim si biti srečna z možem - šele sedaj, ko sem dojela svoje bedno življenje. Ali je za vse prepozno, saj mož je in bo ostal kakršen pač je, spremenila sem se samo jaz.
Hvala vam za odgovor
Default avatar

JanaLavtizar

Spoštovani,

po dolgih letih podpiranja štirih miselnih in čustvenih vogalov vajinega odnosa ste se znašli v situaciji, ki se vam zdi brezizhodna. Tako kot ste iz bridkih razmer otroštva pobegnili k prvemu fantu, iz razočaranja z njim k možu, iz mrtvila zakonskega odnosa pa za kratek čas v obetajoče razmerje z nekom, ob katerem so se vam pretresli temelji, bi zdaj radi pobegnili … v srečen odnos z možem. In ker vam za to, da bi se to uresničilo, toliko manjka, ste se znašli pritisnjeni ob zid. Globoko potrti in obupani, kakor da so vse možnosti izrabljene in nobena ne prinaša rešitve.

Ta vaš občutek »zakletosti« bi rada izzvala s trditvijo, da vam ostaja še ena možnost, ki je niste preverili, še eno okno, ki ga niste odprli. Še en odnos, ki ostaja neodkrit: odnos s seboj. Res je, poglabljali ste se vase in odkrivali svoje napake, toda z namenom, da izboljšate zakonski odnos. (In odnosa dveh en sam ne more bistveno izboljšati, kot ste že ugotovili.) Ne vem pa, koliko ste se poglabljali vase z namenom, da bi odkrili, kaj si resnično želite, koliko ste v resnici vredni in kakšna je vaša lepota v vsej svoji mogočni razsežnosti.

Počutite se, kakor da je vse propadlo, in razumljivo je, da ob tem občutite grozo, pa tudi žalost, jezo, pa prezir in sram ob tem, kot vidite svoj zakon v tem trenutku. Vsa ta močna čutenja, ki ste jih dolga leta uspešno držali na vajetih marljivosti, zvestobe in skrbi za družino, zdaj neusmiljeno butajo na dan. In s tem ni prav nič narobe, kajti ta čutenja so vaši zvesti pomočniki: sporočajo vam, kje so vaše meje, ki so bile do zdaj bolj ohlapne in prehodne, zdaj pa je prišla priložnost, da jih postavite trdneje. Čutenja skrbijo za vas in vas varujejo pred tem, da bi obupali, zboleli; tako mučna so, da jih morate vzeti resno, če jih hočete umiriti. Otroka sta odrasla, materialno znate poskrbeti zase, dosegli ste obdobje zrelosti, ko lahko črpate iz izkušenj.

Kot otrok ste bili deležni hude čustvene zanemarjenosti, zasramovanja in občutkov nevrednosti. Kako ste se iz tega izkopali, je občudovanja vredno. Toda ob možu se vam grenko prebujajo podobni občutki zanemarjenosti, ko v vas ne vidi bogastva in živosti, ki bi ga vi želeli dati v vajin odnos. V vas pa še vedno živi in čaka tista osamljena punčka, ki se je lahko zatekla samo k psu po toplino in zvestobo, v knjigah pa iskala upanja, da povsod na svetu ni tako hudo, da obstajajo tudi drugačne družine, drugačni ljudje. Ta punčka pa ni samo žalostna in osamljena, ampak je v njej tudi igrivost, nagajivost, želja po pustolovščinah in iskra vere, da je tudi ona zmožna velikih in čudovitih dejanj. Vi ste odrasla, močna ženska – vi ste lahko edina in najboljša mama tej deklici. Prisluhnite ji, kaj vam govori. To ponazarjajo besede »Pojdi, kamor te vodi srce«.

Res, ob tem zlahka najprej pomislimo na princa na belem konju, dušo dvojčico, ki nas v celoti razume in sprejema, kot nas je (ali bi nas morala) mama od trenutka, ko smo prišli na svet. In pravico imamo hrepeneti po takem odnosu. Toda naša prva pravica, obenem pa prva dolžnost je, da prisluhnemo srcu, ustvarjalnosti otroka, ki je v nas tako zelo živ. In ne, ni prepozno – nasprotno. Prišel je vaš čas in vse vas nagovarja, da si ga vzemite vase.

Ljubezen do sebe vam želim na tej poti,
Jana Lavtižar, spec. ZDT,
zakonska in družinska terapevtka

[email protected]
040/523-787
www.janalavtizar.com
Default avatar

licorice

Na tej poti do same sebe, vam lahko veliko pomagajo prijateljice, druženje in pogovori z njimi, z ljudmi, ki so tudi sami na tej poti k samemu sebi.

Meni je bila v veliko pomoč knjiga Alenke Rebula: Blagor ženskam. Če si lahko privoščite, ima avtorica te knjige tudi delavnice, kjer uči prav tega: kako priti do samega sebe, sebi dati tisto ljubezen, ki smo jo celo življenje zaman iskali pri drugih. Ko si človek zna ljubezen sam dati, potem je konec tistega neskončnega hrepenenja, iskanja neuresničljivega, konec te strašne lakote pa tem, da bi nas nekdo ljubil. Življenje se umiri, dozori.
Default avatar

kraculja

Strinjam se z vami ga. JanaLavtizar, da se moram posvetiti sebi in zaživeti kakor si želi moje srce. Imam veliko zamisli, konjičkov in zanimanj, ki bi lahko napravili moje življenje polno.
Problem je v mojem zakonu. Kakor sem že povedala, je mož popolnoma zadovoljen z najinim življenjem in ko se začnem posvečati drugim stvarem, sproži v njem nek obrambni mehanizem, ki ga razumem kot hud strah, da bo nekaj izgubil. Začne se kuhanje mule in prepiri dokler ne popustim in se vrnem v stare tirnice. Že celo najino življenje me zelo uspešno izsiljuje in jaz popuščam, ker mislim, da me ima tako zelo rad, da me hoče ves čas ob sebi. (Čeprav zadnje čase v to več ne verjamem popolnoma)
O ločitvi ne razmišljam, saj ga imam vseeno zelo rada. Le tako strašno me duši.
Ne vem, kako naj se uprem tej njegovi posesivnosti.
Default avatar

vzemi nekaj tudi zase

Po tem forumu brskam zato, ker bi tudi jaz rada odgovor na podobna vprašanja. Tudi moji otroci so že odrasli, za menoj pa je podoben zakon, ki je bil sklenjen iz čiste ljubezni, ki se je z leti zgubila, ker je nisva negovala. Življenje se je vrtelo okoli pomembejših stvari kot je ljubezen , pomembno je bilo delo, otroci, služba, starši,.. vse drugo samo midva le občasno za tistih enajst minut. Brez lepih besed in dejanj. Škoda. In zdaj je težko priklicati nekaj, kar je davno pozabljeno in zatrto, čeprav si to zelo želim. Ljubečega moža, lepih besed, skupnih sprehodov, nakupovanj, kuhanja,... Rečem, govorim , ampak nič ne pomaga. Tudi jaz nikamor ne grem, nimam prijateljic, ker sem vse to videla v možu in otrocih. Zdaj mi to ni dovolj. Priborila sem si rekreacijo dve uri na teden. ti sta moji in ju ne dam. V začetku je bilo čudno, zdaj je samoumevno. Z majhnimi,a odločnimi koraki si vzemi kaj tudi zase. In uživaj v drobnih rečeh. Verjetno je veliko žensk, ki bi lahko napisale popolnoma enako zgodbo.
Default avatar

Jasno in glasno

Naj samo na kratko dodam svoje opažanje na temo Ne vem, kako naj se uprem tej njegovi posesivnosti.

Prvič, zanimivo se mi zdi, da je tema "posesivnosti" prišla jasno na dan šele v drugem postu, medtem ko je bila v prvem postu tema Želim si biti srečna z možem - šele sedaj, ko sem dojela svoje bedno življenje. Ali torej med željami (po boljšem, bolj dinamičnem življenju) na eni strani in interpretacijo sedanjih razmer (mož kot rastlina zajedavka) na drugi obstaja kaka povezava? Ali ni morda "posesivnost", kot jo v odnosu do moža doživlja kraculja, le utelešenje prav te "sreče", po kateri hrepeni?

Hočem reči, to, po čemer hrepeniš, kraculja, je le obrnjena sreča, sreča z drugega konca, torej sreča, kakršno bi sama rada, če bi bili vlogi zamenjani! Praviš, da hrepeniš po moškem, ki bi ga lahko občudovala, ki bi imel lastne ideje, ki bi meni ponujal roko na katero bi se sama oprla in to interpretiraš kot enakovredne[ga] partnerj[a], ki bi ga lahko ljubila, kar ti še bolj boleče vstaja pred očmi, ko Njega pa sem čutila kot kamen na srcu, nekoga, ki se ves čas "šlepa", je brez idej in brez vzpodbude.

Toda ko pogledaš od blizu, po čem v resnici hrepeniš? Mar res Želim si polnega življenja, druženja s prijatelji, želim si iskric v najinih očeh, želim si biti nanj ponosna. Želim si vsaj malo živeti.? Na zunaj seveda res, toda kaj motivira to tvojo željo po polnem življenju? Ali ne mar točno tisto, kar počne zdaj tvoj mož? Ali ni tvoja motivacija ista kot moževa - odvisnost? Ali te v resnici ne motivira le ODVISNOST OD MOŠKEGA? Kar še enkrat preberi za sabo, kar si napisala, in vse zamere, ki jih čutiš do moža, izpiši kot svoje želje! Ali mar ne govoriš o sebi? Njega pa sem čutila kot kamen na srcu, nekoga, ki se ves čas "šlepa", je brez idej in brez vzpodbude - ali nisi to ti, kakršna si želiš biti? Kamen na srcu = neuresničena želja, neuresničena želja = "šlepati" se na moškega? Ali nisi morda nesrečna zato, ker je mož zavzel tvoje mesto? Mesto nebogljene, brezidejne, tihe gospodinje, za katero skrbi moški? Mesto na zadnjem sedežu? jaz spredaj- kočijaž in on zadaj- potnik in pomočnik ob težkih situacijah → moški spredaj - kočijaž in ti zadaj - potnica, ki moškega spodbuja in tolaži? Mar ni to tisto, po čemer hrepeniš? Po predanosti, vdanosti, odvisnosti - po zadnjem sedežu?

Kajti kako si potem lahko nezadovoljna s svojim življenjem, skozi katerega si se morala težko boriti, a si ZMAGALA???! Kako lahko v nič daješ vse svoje sposobnosti in zmožnosti, ki so ti omogočile preživetje in še več - zmago v življenju?!! Zmago na prednjem sedežu!!! Kako ti lahko vrednost tvoje življenjske energije tako malo pomeni, če ne zato, ker bi bila raje ODVISNA, NEBOGLJENA, PRESKRBLJENA OD MOŠKEGA, ne pa obratno? Zakaj teptaš svoje izredne dosežke v življenju v imenu "lažje poti" = odvisnosti od moškega? Zakaj se počutiš krivo, ker se kot ženska nimaš priložnosti podrejati moškemu? Zakaj misliš, da ženska potrebuje ob sebi moškega, da se nasloni nanj? Ali sama ne zna stati?

In to najverjetneje odgovarja na vprašanje, kako naj se uprem tej njegovi posesivnosti. S skrito željo po podrejenosti, ki veje iz tvojega pisanja, prav gotovo ne! Že celo najino življenje me zelo uspešno izsiljuje in jaz popuščam, ker mislim, da me ima tako zelo rad, da me hoče ves čas ob sebi. Točno to, popuščaš, ker misliš, da mora ženska moškemu pripadati, se mu podrejati in se "naslanjati nanj", in ker ljubezen moškega do ženske ti sama razumeš kot posledico podrejanja ženske moškemu! Ker si sama prepričana, da te bo moški imel rad le, če boš ves čas ob njem! Ker je to tvoja predstava ljubezni - biti ob moškem, fizično, podrejeno. Njegov obrambni mehanizem, ki ga razumem kot hud strah, da bo nekaj izgubil je točno to, kar TI razumeš kot táko = strah, da TI izgubiš moškega, moškega kot orientacijsko točko, kot svetilnik, po katerem moraš usmerjati svoje življenje. Če se on česa boji, se kvečjemu izgube ažurnih, nemudnih in vestnih gospodinjskih uslug. Za smisel svojega življenja pa se v resnici bojiš ti.

Iznebi se tega strahu in njegova posesivnost ne bo imela nate nobenega učinka več!
Default avatar

kraculja

Moram priznati, spoštovana Jasno in glasno, da me je tvoje razmišljanje na nek način šokiralo, v pozitivnem smislu. Ja, resnica je, da si želim (možu zavidam) brezskrbno in lagodno življenje, kakšnega si želim tudi sama - počivati v toplem naročju nekoga, ki bo poskrbel zame in me ljubil brezpogojno. In ja, zavedam se, da je to želja tisti suhe, objokane deklice, ki razlaga svojemu kužku, kako jo je mama spet nabila, ker je bila zaradi nečesa slabe volje.... Vem, da moram sprejeti svoje življenje in kot vedno, sama poskrbeti za vse. Poizkusila se bom znebiti strahu in zavisti in podarila si bom čudovito ruto, ki sem jo videla v izložbi.
Biti moram močna in pokončna, a kaj naj storim s hrepenenjem po princu na belem konju?
Pustila ga bom še malo spati, mogoče pa ga med spanjem doleti kakšno razsvetljenje :))
Default avatar

za jasno in glasno

Saj imaš vedno dobre ideje, ampak za tale zadnji sestavek pa res svaka ti čast!
Default avatar

laura2

Jasno in glasno, tvoje razmišljanje je zelo zanimivo, ampak zaradi kompliciranega odgovora malo ugibam, kaj je bilo bistvo tvojega komentarja.

Hočeš reči, da v bistvu kraculja zavida svojemu možu in bi bila rada na njegovem mestu (pa se tega sploh ne zaveda in si noče priznati), čeprav ni ničesar, kar bi mu lahko zavidala?

Hočeš reči tudi, naj bo pogumna in udejanji svoje želje in potrebe, ne da bi imela slabo vest, ker si želi udejanjiti drugačno življenje? Naj ne pusti, da bi jo mož pri tem na kakršenkoli način oviral, zadrževal, igral na čustveno noto pri njej (=izsiljeval z "ljubeznijo")? Hočeš reči tudi, naj se ne boji, da bo zaradi sprememb, ki jih bo uvedla, njun zakon morda propadel (ker že itak štima bolj malo)?

Prava ljubezen res ni v posesivnosti, ampak v tem, da privoščiš drugemu, da je srečen in mu daš dovolj svobode, da udejanji to svojo srečo. Če ima kraculja njega tako rada, da ga cele dneve pedena od spredaj in zadaj in ga pusti v miru ležati na kavču, da gleda TV, ali nima tudi on nje tako rad, da bi ji privoščil sprostitev in zabavo na rekreaciji ali s kolegicami (če že sam noče nikamor ven)?

Kraculja, razmisli o tem, koliko strahov in občutkov krivde imaš v zvezi s svojim odnosom do moža! In koliko koristi ima kdo od vaju od tega zakona. Kaj lahko izgubiš, če moža ne boš več vselej upoštevala in se ravnala po njegovih željah, in kaj lahko izgubi on, če te več ne bi imel?

Potrebovati nekoga (psihično, fizično, materialno...) še ne pomeni zares ljubiti in spoštovati ga. Velja za oba.
Default avatar

bbccm

"licorice" je zadela bistvo. Ko boš dosegla to stopnjo, ki jo opisuje, bodo tvoji"problemi" predimenzionirani ali pa bodo celo izginili.
To je rešitev tudi za težavo: "znebi se tega strahu in njegova posesivnost ne bo imela nate nobenega učinka več!

Želim ti vse dobro in najdi srečo ter ljubezen zase v sebi, vse ostalo kar si želiš se s tem ne izključuje.
Default avatar

neodvisna

Jasno in glasno, kaj vendar pišete, zakaj vendar bi kraculja želela biti brez idej in vzpodbude??? Zakaj bi želela biti podrejena in odvisna, če pa je prav s svojim postom dala vedeti, da je pripravljena iti ven iz tega? Gotovo je enega ali drugega strah, vendar da bi pa zdaj na novo želela biti odvisna??? Mislim, eni pa res znate zanalizirati človeka, kar nekaj! Najbrž si v njeno zgodbo preveč vmešala SVOJO.
Default avatar

hmhmhm

"ker mislim, da me ima tako zelo rad, da me hoče ves čas ob sebi."

Tega pa res ne razumem. Jaz imam mojega moža zelo rada pa oh in sploh nočem, da je skoz ob meni! Ker je on svoj individum, ki ima svoje talente, hobije, prijatelje ... in hočem, da to razvija, to ga polni. Jaz imam svoje prijatelje, hobije... in to hočem razvijat, to me polni, mi daje osebnostno rast... Seveda morava imeti tudi skupni čas in čas za otroke. Če te ima res rad, te bo ne bo zasužnjeval, te zapiral v hišo. Da bi men to mož naredil, adijo pamet.

Moderatorji

Jana Lavtizar , spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka
JanaLavtizar
Jerneja Dimec Bratina , specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka
JernejaDimecBratina
dr. Sabina Jurič Šenk , univ. dipl. psih.
Sabina_JuricSenk
mag. Uroš Drčić , transakcijski analitik - psihoterapevt
Uroš Drčić