Pozdravljeni,
tudi jaz potrebujem vašo pomoč.

In sicer imam probleme z očetom oz. nereščiščen odnos z njim. Stara bom letos 30 let, ne morem reči, da mi je bilo v otroštvu težko, ni bi bilo, samo vseeno so določeni trenutki pustili posledice na meni. Dokler sem bila majhna oče sploh ni bil prisoten, ali je delal ali je pa spal doma. Mislim, da je bilo prisotna tudi nezvestoba, ko sem bila stara koli 10 let sem 100%, da je bila prisotna, saj sem ga še sama videla. Kot otrok sem jih večkrat dobila, ampak večinokrat si nisem zaslužila, vem, da si otrok nikoli ne zasluži, ampak mene je oče hudo pretepel v primeru npr. ko mi je padla torta po tleh(to je le eden od bizarnih primerov). Sem najstarejša med 3 otroki, sestri sta mlajši 2 in 5 let. Jaz sem bila vedno dežurni krivec za vse-od nekdaj, nikoli nisem naredila nič dovolj dobro, iz mene se je in se ves čas nočuje(da nisem sposobna biti npr. sedaj žena, prej kot otrok nisem bila sposobna narediti nič-po njegovih besedah). Sem bila pa med sestrami vedno jaz tista, ki je morala vse narediti(če smo že kaj morale, ker večinokrat je kontriral mami, da nam ni treba nič), srednji ni bilo treba nikoli nič, ker je bila kao pridna v šoli, mlajša je bila pa »kao«premajhna. Priznam, meni se do faksa nikoli ni dalo učiti, srednja sestra se je učila ure in ure že v osnovni šoli, bila je »priden otrok« jaz pa tista črna ovca v družini. Čeprav tudi moj uspeh v šoli ni bil slab, razen dva ali tri letnike v srednji šoli, v času adolescence, kjer mi je bila zadnja briga šola. Nisem bila vzoren otrok, prej kaj drugega, vedno sem se borila zase in imela svoje mnenje. Hvala Bogu imam tako zlato mamo, ki mi je stala ob strani v najbolj kritičnih trenutkih, in tisto vedenje, da me ima rada in se lahko vrnem k njej ne glede na vse. Seveda ima tudi ona napake, kot vsak človek, se mi zdi, da ne zna prevzeti odgovornosti. Vedno govori…nimam moči, nimam moči…A po drugi strani vidim, da ima moč, samo ne vlaga jo v pravo smer. Imela je očeta alkoholika, zato se tudi ni(po mojem mnenju) ločila od moža-mojega očeta, ker bi lahko naredil po mojem vse, samo da ne pije alkohola. Kot sem že rekla, bila je prisotna nezvestoba, včasih je bilo kar nekaj denarja pri hiši, ene 15 let nazaj pa je šlo počasi navzdol. Očetu so pri poslovanju nastavili past in je izgubil kar nekaj denarja. Njemu je šlo takrat še bolj navzdol, dela se ni lotil nobenega-do nedavnega, ko mu je moj mož ponudil delovno mesto, za družino je skrbela mami in veliko so pomagali tudi stari starši, predvsem nam vnukinjam, da smo lahko doštudirale. On ni naredil za družino nič, ampak res nič. Socialne sicer ni dobival, nekaj malega si je zaslužil, da je imel za svoje priboljške…Če smo mu kaj rekle, je rekel, da on ima dovolj zase…halooo???to lahko rečeš, ko si sam in nimaš družine, ne pa da tvoja družina »umira«zraven, on pa kot da ni nič. Do drugih ljudi je pa on neznansko dober-kot kruh, bi rekli včasih. Raje bi družino potunkal, kot pa nekega neznanca, žal, taka je resnica. Za druge bi šel tudi na luno, za družino še iz kavča na wc ne. Seveda so za tako obnašanje krivi njegovi starši, predvsem njegova mati-moja stara mama, ker je pač iz njega naredila to, kar je danes. Ampak menim, da to ni izgovor, za človeka, ki bo vsak čas dopolnil abrahama. Ali je? Sem preveč kritična? Tudi mogoče. Enostavno ne morem pozabiti njegovega obnašanja, ne-zainteresiranega za popravo škode, ki je nastala po njegovi krivdi. Roko na srce, to se lahko zgodi vsakomur, normalno, da človeka potre, ne moreš pa vse preložiti na drugega, v tem primeru na celotno družino in se izgovarjati, da eni v takem primeru naredijo tudi samomor itd. Na začetku sta hotela to z mamo še prikrivati, samo ne moraš to prikrivati družini tako stvar, ki zadane celotno družino. Moje mnenje. Se mi zdi, da so nas tako še bolj psihično obremenili. V glavnem, ta zadeva se izboljšuje, ker je mami stopila poleg in jo začela popravljati. On bi molil in bo že bog pomagal…v glavnem, bolano do amena, če vprašate mene. Iz moje strani gre za hudo zamero, do očeta, ker je pustil družino na cedilu, ko ga je najbolj potrebovala. Moja mati vse to gleda samo, po mojem mnenju, iz razloga, ki sem ga navedla zgoraj. Pozabila sem še povedati, da sem bila ravno v adolescenci najbolj problematična, tudi droge so bile prisotne oz. eksperimentiranje z njimi. Samo sem vedno imela svoje meje, ki jih nisem prestopila. Do enega 13 leta(do pubertete), nam je oče po eni strani dovolil vse, njegov stavek je bil: pusti jih, saj se igrajo…jezo je stesal name ali na mamo in dajal velikokrat v nič ali ustrahoval eno izmed naju dveh. Mama očitno tega ne vidi, ljubi ga še venomer. Ko smo prišle v puberteto, bi pa kar vse odrezal. Pustil ni nič, normalno, da se mi je potlej »zmešalo«, vedno moraš imeti neke normalne meje. Ne pa iz vse iti na nič. Normalno, da imam tudi jaz napake, veliko jih imam, rada bi jih popravila, zato sva že z mamo predlagale terapevta družinskega, da razrešimo to, ah kje…on ni nič kriv, kriva sem jaz. Menim, da otroci niso krivi za odnose v družini, pri nas sem pa vedno jaz bila iz njegovih ust krivec za vse…tudi za neuspeli posel. Vem, da nisem kriva, samo, če ti to nekdo celo življenje očita, se težko znebiš tega občutka, bom morala še kar nekaj stvari predelati, da to popolnoma ozavestim. Sedaj pravi oče, da se bo odselil od doma, da gre k svojim staršem živeti, da ga doma vsi dajejo v nič…le zakaj? Že celo življenje beži pred odgovornostjo. Saj se mi smili po eni strani, po drugi ga pa sovražim. Imam tudi že svojo družino, čudovitega otroka, zaradi katerega se hočem znebiti prtljage iz primarne družine, da bom lahko z njim in možem razvila zdrav odnos. Najraje bi pretrgala stike z očetom, dokler se sam ne odloči popraviti grehov iz preteklosti in predelati svoje travme in otroštva in stopiti do mene ter se mi opravičiti, sedaj sem tudi jaz odrasel človek in si zaslužim spoštovanje. Normalno, da moram tudi jaz marsikaj spremeniti, ti moji burni odzivi, še poslabšajo situacijo, vem. Ravno tako vem, da moja situacija ni najslabša, veliko ljudem je veliko huje v življenju, samo zame je vseeno težko. Pomagajte mi s kakšnim pametnim nasvetom.

Hvala!

Spoštovani,

pri vas se je torej prebudila močna želja po spremembi in vse, kar vam je doslej morda še uspelo potiskati na stran, je začelo zdaj bruhati na dan. Neustavljivo. Zdi se, kakor da bi radi nemudoma razrešili čisto vse bolečine vsega svojega življenja, zacelili vse rane, ki so vam bile zadane v otroštvu in se še vedno odpirajo. Zdaj ko imate svojo družino in gledate na sebe-otroka z očmi matere in žene, vam mora biti še posebej bridko.

Rada bi se oprla na vaše besede »da bom lahko z otrokom in možem razvila zdrav odnos«. Moža že imate, otrok je že tu in vsak dan, vsako uro, ko ste v odnosu z njima lahko ustvarjalni, konstruktivni, je to obenem že zorenje, odraščanje, razmejevanje (niste več tista nemočna punčka in dekle, ki je od očeta doživela toliko krivic) in s tem tudi celjenje. To sta odnosa, v katera se splača vlagati. Odnos z možem, v katerem lahko ob vzajemnem razumevanju in sočutju pretrgate vezi iz preteklosti, ki vas vklepajo. Odnos z otrokom, za katerega ste najpomembnejša oseba in ne more počakati, kdaj se boste znebili prtljage – dovolj dobro mamo potrebuje ZDAJ.

Kako se torej te prtljage znebiti? V vas je toliko protislovij, da se je težko izviti iz njih. Kot opisujete očeta, zadnjih trideset let družina čustveno od njega ni dobila nič, mama pa je odigravala vlogo žrtve, ki bolj ali manj nemočno opazuje dogajanje – tudi to, da nekdo hudo pretepe njenega otroka, ko mu pade torta po tleh! Koliko jeze se zbuja ob ženski, ki samo čaka, da ji bo življenje diktiral nekdo drug, zraven pa jo še preziral, varal in se norčeval iz njenega otroka ter ga fizično zlorabljal. Vaša mama ga ne ljubi, ampak je pač raje z njim kot s kakim alkoholikom … res je, take posledice pušča alkoholizem. Vi pa bi radi kar nekako še povezali to družino. Toda vi ste odrasli, prenehati morate skrbeti za zakon svojih staršev. Če ima družinska terapija smisel, ga ima za vas – ne za očeta, ki tega noče in ne zmore razumeti. Vi pa ste pripravljeni delati na sebi in se vprašati marsikaj: zakaj se mi oče še vedno smili? Ali lahko realno pričakujem, da »se bo oče sam odločil popraviti grehe iz preteklosti in predelal svoje travme iz otroštva in stopil do mene ter se mi opravičil«? Morda so za to, da je oče tako brezčuten, razdiralen in neodgovoren, res KRIVI njegovi starši, toda on je ODGOVOREN, da to predela. Kako naj se naučim postavljati ZDRAVE meje med seboj in starši? Koliko imam stikov z njima, je to res potrebno, zakaj, ali lahko kaj spremenim? So ti stiki s stisnjenimi zobmi in vozlom v želodcu, iz pomilovanja in občutka dolžnosti ali iz ljubezni in veselja? Seveda lahko prekinete stike, toda če boste naredili samo to, ne da bi se iskreno lotili reševanja svojih stisk, boste samo še bolj ujeti v krog besnenja in to se bo pokazalo v vaši sedanji družini – kolikor se že ne kaže.

Vi lahko seveda žrtvujete svoj zakon in materinstvo za to, da se boste ukvarjali s staršema. Verjamem pa, da ste tega siti in pripravljeni zaplavati s tokom spremembe. Svetujem vam, da vložite vase vse, kar v tem trenutku lahko – čas, trud, strokovno podporo. Če so se vam ob mojih ostrih besedah o vaših starših prebudili odpori, češ da saj ni tako hudo, saj je bilo pa tudi kaj dobrega … potem je to prva ovira, ki jo bo treba prestopiti. Če ste zmožni realno pogledati na to, kako nezadostna starša sta bila, in ste ju pripravljeni prepustiti njima samima, pa ste prehodili že dolgo pot.

Želim vam poguma in vztrajnosti,

Hvala vam za odgovor ga. Jana.

Minila sta skoraj dva meseca od mojega zadnjega pisma. Stanje v družini se ni nič kaj izboljšalo, saj tudi nisem pričakovala, da se bo. mami sem pokazala vaš odgovor, mislim, da je bila užaljena. pred napisanim pismom, sem se z očetom sprla, mislim, da sem to pozabila omeniti. Stanje se je popravilo, samo navidezno, v tej smeri, da si lahko rečeva dober dan in nasvidenje. rane so še vedno prisotne. me pa moti in boli to, da se mi zdi, da se je začel krhati odnos z materjo. čutim nek prezir do nje, da ne izbere toliko moči in se postavi za sebe. Ni mi vseeno, da jo nekdo čustveno izsiljuje, čeprav mi bo moralo biti, ker jaz namesto nje ne morem nič narediti. ko ji kaj rečem, vedno pravi: kaj naj se ločim, mi bo potlej bolje? in ji tudi jaz vedno povem, da naj ne sprašuje mene kaj naj naredi, jaz ji samo povem, kaj se dogaja in da si naj poišče terapevta, da bo že sama prišla do spoznanja, kaj je najbolje za njo. res je postala čudna, prej sva bili zelo povezani(no vsaj mislila sem, da sva), zdaj mislim, da je ta povezanost samo površinska. jaz ji to tudi povem, da čutim, da najin odnos ni tak kot bi moral biti, ona pravi, da ne čuti tako. naj pustim vse skupaj pri miru? jaz želim razrešiti najina nesoglasja, da ne bi vplivalo na moj odnos z otrokom oz. se bojim, da bo nerazumevanje z mojo mamo vplivalo na odnos med mano in mojim otrokom. mogoče samo preveč razmišljam, kompliciram? mislim, da je zdrav odnos z družino najboljša popotnica za življenje, ki ga lahko dam mojemu otroku.

Napisali ste, da se lahko moje stiske kažejo v moji sekundarni družini. Mi lahko poveste, kakšen primer mogoče? kot mama se res dobro počutim, uživam z mojo punčko, ki mi pomeni vse, prej sem imela sebe najraje sedaj imam njo. Dojenje nama je čudovito steklo, sedaj ima že 14 mesecev in je prava mala navihanka. Srečna sem bila, ker mi je ni bilo potrebno dati v varstvo pri 11 mesecih, ker smo se odločili za selitev. Občasno ca.3krat mesečno, sem pa res jezna oz. izgubim živce, in takrat ji tudi rečem npr. pusti me na miru, dovolj te imam itd. se mogoče tukaj kaže ta nerazrešen odnos z družino? saj vem, da je normalno, da človek izgubi živce, samo menim, da bi morala svojo jezo sama predelati in ne stresati na ljudi okoli sebe, pa tudi, če gre samo za ca.3krat mesečno. Po tem, se počutim tesnobno in jezno nase! Nejevoljo na moža stresam večkrat, priznam.Tudi v tej smeri, bi rada naredila spremembe.

sem se pa odločila, da si poiščem terapevta takoj, ko se stvari malo umirijo-faks, selitev, služba itd., ker moram nujno predelati določene stvari za katere menim, da si sama ne znam pomgati.

Hvala za vaš odgovor!

Spoštovani,

primerov, ko se nerešeni odnosi iz primarne družine prenašajo v sekundarno, je nešteto, zato se tu ne bom spustila v ugibanje, kateri bi ustrezal vaši situaciji. Mislim, da znate sami že kar dobro začutiti, kdaj in kako se to zgodi. Bistvo je drugje: ali zmorete to preseči ali ne. Iz vašega pisma mi tudi ni jasno, komu trikrat na mesec rečete “pusti me na miru, dovolj te imam” – mami ali hčerki? Toplo vam svetujem, da se res čimprej dogovorite s terapevtom, s katerim boste skupaj poiskali odgovore na to in mnoga druga vprašanja. Ko namreč pravite, da boste s terapijo počakali, da se stvari malo umirijo, imam vtis, kot da bi rekli: “Počakala bom, da me zob neha boleti, potem bom šla pa k zobozdravniku.” Ni problem v tem, da preveč razmišljate ali komplicirate – odlašate pa. Če imate hčerko res najraje, to izjavo podprite z dejanji in začnite odgovorno reševati te probleme takoj.

Lep pozdrav,

»Hvala Bogu imam tako zlato mamo, ki mi je stala ob strani v najbolj kritičnih trenutkih.«

Tvoja mama ni nič kaj zlata, in niti slučajno ti ni stala ob strani v kritičnih trenutkih. Če te je oče pretepal, ona pa je stala ob strani in gledala, potem sta delovala kot ekipa. Neustrezno bi bilo preprosto reči, da ni storila nič, oziroma, da se je postavila v položaj žrtve. Ona je tista, ki je temu človeku rodila otroke, in ona je tista, ki je poskrbela, da si ti ostala izpostavljena sociopatu skozi vse svoje otroštvo. Tvoj oče, njen partner, ki ga je ona pripeljala v tvoje življenje, te je pretepal ob naključnih dogodkih, ti pa praviš, da ti je stala ob strani?

Recimo, da malce spremenimo zgodbo; recimo, da bi ne bi šlo za tvojega očeta, ampak partnerja, ki si ga je tvoja mama našla, ko si bila ti otrok. Ta partner je nasilen in znano je, da pretepa otroke (kot je bilo znano pri tvojem očetu vse od trenutka, ko te je prvič pretepel). No, in tvoja mama tega človeka pripelje domov, ter mu omogoči neomejen dostop do tebe. Ta človek tebe začne pretepati, tvoja mama pa mu tega ne prepreči. Kdo je odgovoren za to, da si bila tepena? Samo roka, ki te je tepla? In, še več; bi bilo zadostno reči samo, da mu tega ni preprečila, ali dejstvom morda bolj ustreza trditev, da mu je omogočila, da te pretepa? Ona je človeka pripeljala v hišo. Brez njenega sodelovanja (»pasivnosti«) te ne bi mogel pretepati.

Tvoja mama je imela izbiro, ko te je oče začel pretepati; lahko se odloči, da stori vse, da do tega ne bo več prišlo, lahko pa se odloči, da poskrbi, da se nič ne bo spremenilo, in da te bo lahko še naprej pretepal. Oboje je aktivna odločitev in oboje zahteva določena dejanja s strani tvoje mame. Tvoja mama se je odločila, da je najbolje, da še naprej zagotavlja okoliščine, v katerih te bo oče lahko pretepal. Ker je to potrebno nekako upravičiti, se je odločila, da zavzame »vlogo žrtve«. A če razčlenimo, kaj pomeni »vloga žrtve« – to ne pomeni, da je tvoja mama dejansko bila žrtev (v tem primeru, ko je pretepal tebe), temveč, da je žrtev »igrala«. Hlinila, se pretvarjala, da je žrtev – čeravno morda tudi sama sebi. Prava žrtev si bila samo ti. In bila si žrtvovana s strani mame. Ti si bila njena žrtev, ti si bila cena, ki jo je bila pripravljena plačati, da je lahko (iz različnih, takšnih in drugačnih, nezavednih ali ne) motivov še naprej živela, kot je živela. Vrgla te je zveri.

Kot praviš sama, vidiš, »da ima moč, samo ne vlaga je v pravo smer«. Točno tako; ni je usmerila v to, da bi rešila tebe. Bila je v puščavi s tabo, imela je vodo, a se je odločila, da jo izkoristi za druge namene, tebe pa pusti umreti od žeje. In razumljivo je, da čutiš prezir do nje – a ne zato, ker se ne postavi zase, temveč zato, ker se ni postavila zate, ko si bila ranljiva in nemočna! Prezira vredno! Pravilno razmišljaš, ko praviš, da je bila povezanost med vama le površinska – in bila je v njeno korist, ne v tvojo. Tebe je na račun te povezanosti mučil psihopat. Vajin odnos nikoli ne bo, »kakršen bi moral biti«. Ni mogoče, in nikoli ne bo mogoče. Tvoja mama je storila preveč škode v svojem življenju, da bi se verjetno sploh še bila sposobna povezati s kakšnim pristnim delom same sebe; jaz bi rekel, da je vse, kar ji še preostane, življenje v različnih obrambnih mehanizmih, ki ji bodo vsaj do neke mere omogočali, da se ne sooči z resnico svojega življenja. Zato ima prav, ko ne verjame, da ji bo po ločitvi kaj boljše. Ne, ne bo ji nič boljše, ker tvoj oče ni edini vzrok trpljenja, ki je vladalo v vaši hiši, temveč ga je skupaj z njim soustvarjala tudi ona. Bila sta partnerja v tvojem mučenju; »good cop – bad cop«. Lahko se loči od tvojega očeta, ne more pa se ločiti od sebe.

Imela si groznega očeta in grozno mamo. In karkoli storiš zdaj, tega ne boš spremenila. Lahko poskusiš iz nje izoblikovati spodobnega človeka (kar niti slučajno ni več možno, vlak je odpeljal, ko so tebe pretepali zaradi torte), a to ne bo spremenilo dejstva, da ti je bila grozna mama, da je storila nepopravljivo škodo. Ti nikoli ne boš človek, kakršen bi bila, če ne bi imela tako strašnega otroštva. Lahko delaš na sebi in poceliš marsikatero rano, predvsem pa je cilj, da tega ne reproduciraš na hčerki. In ravno zato sem precej ostro obsodil tvojo mamo in skušal čimbolj drastično orisati njena dejanja – ker se ti ne zavedaš njihove teže v celoti, in dokler se je ne boš, boš neizogibno poustvarjala okoliščine, v katerih se bodo stara čustva znova in znova izražala. Možnih scenarijev je nešteto, rezultat pa bo vedno enak – trpela bo tvoja hčerka.

Recimo, hčerko si pustila pri starših (tako vsaj sklepam, ko praviš, da ti je med selitvijo ni bilo treba dati v varstvo). Okej, svojo malo navihanko si dostavila v roke človeku, ki te je pretepal iz nepredvidljivih vzrokov, in človeku, ki je to dopuščal in gledal s strani. In seveda ne pravim, da se bosta kar spravila na 11-mesečnega dojenčka – a kdo bi si mislil, da se bosta spravila na majhno (kolikor si bila pač stara) deklico? Je to blagodejno okolje za tvojo navihanko? Bi si ona želela biti v njunih rokah, prepuščena jima na milost in nemilost, če bi poznala celo zgodbo? In kaj bo, ko bo starejša – jo boš odpeljala k »dedku in babici na počitnice«, preden pa jo boš pustila tam, ji boš rekla, naj pazi, da slučajno česa ne polije, ker je tebe v takšnih primerih dedek premlatil, babica pa ti ni pomagala? In, ponavljam, ne pravim, da bi z njo res ravnala, kot sta s tabo – a po drugi strani, kje imaš zagotovilo? Mar obstaja logika, ki pravi, hčerko je smiselno premlatiti, vnukinje pa ne? Ali pa gre za človeka, ki se nista obvladovala takrat in ki vmes nista storila ničesar, da bi to spremenila? Se zdaj obvladujeta? Sta zdaj v resnici drugačna človeka?

Ne vem, verjetno pretiravam, ampak pretiravam v pravo smer. S tem hočem opozoriti, da so to tiste stvari, o kakršnih ne moreš razmišljati, dokler docela ne ozavestiš vse resnice o svojem otroštvu, in da so to načini, na kakršne se bo (med drugim) tvoje otroštvo izražalo in puščalo posledice na tvoji hčerki.

Ga. Jana, tisto govorim hčerki, če to rečem kdaj mami, se ne sekiram toliko. terapevta si poiščem v roku 2 mesecev, ker tudi sama čutim, da mora biti tako!

VarjaG hvala ti za odgovor! nekako se strinjam z napisanim, čeprav je res kar nekaj pretiravanja. bistvo je doseženo, sem razumela! hvala:) Starša svoji vnukinji ne bi naredila nič, v to sem prepričana. Jo imata zelo rada(ja vem, tudi mene sta imela rada, pa sem jih vsake kvatre dobila, ampak sem prepričana, da nje se ne bi niti dotaknil). Saj me oče ni pretepal dan za dnem, sem jih pa “dobila” vsake toliko in občasno je imel kakšne scene, ki so bile res bizarne. je pa res, da sem teh scen bila deležna samo jaz, nobene druge od sester se ni nikoli dotaknil.

ampak sem prepričana, da nje se ne bi niti dotaknil

Na podlagi česa si tako zelo prepričana? Saj veš, volk menja dlako…

nobene druge od sester se ni nikoli dotaknil.

Kako pa to veš? Kaj oni pravita danes, če imate kolikor-toliko iskrene odnose?

Pozdravljeni,
tudi moja primarna družina je bila disfunkcionalna. Oče “vojno lice” s karakteristikami psihopata, mama pa večna žrtev…
Pri nas je največ “pokasirala” moja 10 let starejša sestra, ki je od očeta fasala kar s pasom. Lovil jo je iz spalnice v spalnico, medve z mamo pa sva sedeli spodaj, v dnevni sobi ter jokali…. No, ko se je utrudil, se je stvar umirila in živeli smo naprej… Takrat sta bila starša “v najlepših” letih, zdrava in močna. Sedaj sta že v 88-tem letu in to spremeni človeka. Vsekakor človek z leti izgubi na moči, vidi, da je marsikaj naredil narobe, čeprav tega ne prizna, se za svoja dejanja ne opraviči svojim žrtvam, a opazi se, da pri sebi potihem ve…. Ve, se pa spreneveda in izkorišča svoja leta,ker ta prinesejo pač pozabljivost in nemoč… Enkrat me je ob očetovi izjavi, da “smo se imeli radi in se razumeli” kar zapeklo pri srcu, tako poniževalna se mi je ta izjava zdela za vsa leta mojega otroštva, ki sem jih nekako “pregurala”…
Vsekakor sta bila moja starša tandem brez primere, good guy in bad guy, a kaj, ko je oče sekiral in še sekira tudi mamo. S sestro sva odšli in si ustavrili svoji družini, onadva pa sta ostala sama, z vsemi svojimi psihopatskimi nagnjenji…
Še par let nazaj (jaz jih bom drugo leto 50) me je vsak njun konflikt povsem posrkal vase. Včasih tudi po mesec dni nisem mogla iz tega in sem kljub fizični razdalji razmišljala le o njunem odnosu in o tem kako naj “rešim” mamo… prebirala sem članke o nasilju v družini itd… S časom sem opazila, da s tem izgubljam ogromno energije. Nekoč mi je postalo jasno, da nisem odgovorna za njun odnos. Medtem, ko sem se pri sebi sekirala, sta onadva že postala ”največja” prijatelja in zaljubljenca, jaz pa sem se spet in spet počutila kot nemočna neumnica…. Naj povem, da je moja mama za očeta, kjub njegovim dejanjem, vedno našla opravičilo… s tem sem se sama počutila še bolj brezvredno, nemočno… Sedaj sem v veliki meri potegnila črto, a še vedno me kdaj premami in se vpletem v njun odnos. Zaman. To dejansko nima smisla, človeka le izčrpava, da niža vibracijo svoje življenjske energije, doseže pa ničesar ne. Onadva se pobotata, jaz imam pa potem ponavadi težavo kako zgladiti odnose…
Kar zaskeli me, ko ste rekli ”saj me imata rada” (nekako tako). To ni starševska ljubezen. Nikakor ne. Tako bolni ljudje ne morejo imeti radi… Najhuje je, da za seboj puščajo žrtve in se za to ne zmenijo. A meni se ne da več kaj dosti ukvarjati s tem. Sem prišla do tega, da se je najbolje umakniti, se ukvarjati s seboj (tega dela je čez glavo, če prihajate iz nefunkcionalne družine) in živeti kar se najbolj kvalitetno da. Predvsem pa ozaveščati in si izboljševati svojo samopodobo….