Pozdravljeni!

Zadnje čase veliko razmišljam o medsebojnih odnosih in vedno znova prihajam do spoznanja, da živimo v (za odnose) skrajno težkih časih. Namreč, po mojem mnenju je ta čas in tempo v katerem živimo, ambicioznost in borba za preživetje še hujša kot nekoč, ko so moški hodili v vojsko ali hodili v gozd po hrano in drva, da je družina lahko preživela.
Sama še nimam družine, vendar pa že od 18. leta (torej, 5 let) živim s šest let starejšim fantom v najemniškem stanovanju. Ko sva se spoznala, je v moje življenje posvetilo takšno sonce kot ni še nikdar do takrat.

Namreč, moj fant je izjemna oseba in z njegovo neverjetno pozitivo in prepričanjem vame in v moj talent mi je pomagal, da sem talent začela še bolj razvijati in tako prišla do čudovitih rezultatov. Pomagal mi je tudi prepoznati veliko nezadovoljstva, ki je izhajalo iz mojega otroštva in odnosev z mojimi starši, saj so mi nezavedno jemale voljo in samozavest in sem jih z ogromno volje in truda sama uspela rešiti.
Po njegovi (in seveda tudi moji) zaslugi mi gre še danes odlično in svoj talent še naprej uspešno razvijam in ga uporabljam.
Ker pa ima tudi on cel kup talentov, sem ga seveda tudi jaz pri tem podpirala in tako je odprl svoje podjetje. Ima zelo odgovoren poklic in prišlo je do točke, ko včasih dela tudi po 18 ur na dan. Jaz sem bila sprva precej nezadovoljna zaradi tempa in sem mu to tudi povedala, saj sva preden je odprl podjetje veliko časa preživela skupaj, šla v naravo, veliko sva se pogovarjala, skratka zelo lepo sva se razumela in imela zdrav in zrel medsebojni odnos.

Zdaj pa pravzaprav samo še spiva skupaj. Ko sem nekajkrat potarnala je rekel, da naj ne kompliciram, da naj se spomnim kako je bilo včasih, ko so fantje hodili v vojsko in da je potrebno včasih potrpeti in da se tako ali tako veliko pogovarjava, da on ne vidi nobenih težav.
V resnici se zelo malo pogovarjava.
Večinoma poslušam o njegovih odgovornostih in težavah, ko pa jaz preusmerim temo na najin medsebojni odnos in na občutke, se mi zdi neprisoten in odtujen, ravno tako je pri spolnih odnosih. To me zelo žalosti, saj vidim, da sva se popolnoma odtujila.
Ker sem sama še študentka mi večkrat pravi, da naj mu ne očitam, da preveč dela, ker dela zato, da bova imela čimprej hišo, saj brez hiše najina družina ne bo imela pogojev za zdrav razvoj in da jaz kot študentka ne morem prispevati prav veliko.
Vem, da so težki časi in da tudi stanovanje stane (v najinem primeru večino stroškev krije on, ker jih jaz zaenkrat še ne morem). Ravno zato se počutim nesposobno, saj bi rada tudi sama pri tem pomagala, da bi on delal manj.
Ker sva se tako odtujila, mi je vse skupaj vzelo tako veliko volje, da sem razmišljala celo o tem, da bi se odselila domov, saj bi ga rada na nek način opozorila kako se počutim.
Mogoče bi bila to nezrela in neefektivna poteza, ampak glede na to, da sem poskusila že prav vse in da že po neštetih pogovorih stanje ni prav nič boljše res ne vem več kaj naj naredim.
Še preden je on odprl podjetje je bilo krajše obdobje, ko sem imela jaz zelo naporen tempo in sem prihajala domov ob treh zjutraj. Takrat je bil on čisto iz sebe, bil je ljubosumen in vzel mi je ogromno energije, da sem na nek način ravno zaradi njega zasovražila tisto delo, ki sem ga takrat opravljala, pa čeprav mi je pomenilo zelo veliko.

Sem zelo čuteča in občutiljiva oseba in tako kot vsak potrebujem ljubezen. Saj znam živeti sama, poleg tega imam tudi jaz cel kup dejavnosti, ki jih opravljam poleg študija in takrat ne razmišljam pretirano o nama, ampak ko se vrnem v najino prazno stanovanje in grem sama v naravo me boli srce. Sprašujem se, če bo celo življenje tako, tudi ko bova imela otroke.
Še posebno, ko opazujem fantovega očeta, ki opravlja enako delo kot on in je čisti deloholik in ne da prav veliko na medsebojne odnose, na prvem mestu je zanj delo.
Kadar pride vikend (oziroma nedelja, ker ponavadi dela tudi ob sobotah) greva na kakšen izlet in še takrat ima zaradi odgovornega poklica non stop telefonske klice. Sovražim telefone, prav res.

Večkrat se sprašujem, če sem prezahtevna in premalo razumem kako zelo odgovorno delo opravlja moj fant.
Ker mu včasih v obupu rečem, da bom kar šla, ker imam vsega dovolj mi pravi, da lahko kar grem, če ne morem potrpeti še nekaj mesecev takšnega tempa (pozimi dela malo manj), saj je to najina preizkušnja. Da se mu zdi takšna reakcija grozno ne fer in nezrela od mene, saj on dela za najino prihodnost…ne vem več kaj je prav…

Hvaležna vam bom za odgovor,

lp!

Spoštovana egida,
kaj pa vem, ali so bili časi, ko ko so moški hodili na vojsko ali v gozd po hrano in drva, ugodnejši za medsebojne odnose; tudi če so bili, vam ta misel pri osebni stiski pravzaprav ni v pomoč. Kolikor razberem iz vašega pisma, vam je to povedal vaš fant in res, ne le, da je v vaše življenje z njegovim prihodom posijalo sonce kot še nikoli; tudi danes gledate vanj kot v sonce. On je zvezda in vi njegov planet. On žari in vi se grejete v njegovem sijaju, tako da nekoliko tega žara “odpade” tudi na vas. Sonce pa ni samo svetlo in veličastno, ampak tudi gospodovalno in včasih kruto. Ker ste mu namenili vlogo sonca, je torej, kot pravite, izjemna oseba z neverjetno pozitivo, celim kupom talentov in zelo odgovornim delom, ki vam je veliko pomagala in s katero sta zgradila zdrav in zrel odnos. Sliši se pravljično, prelepo, da bi bilo (kar naprej) res. Nekako tako neoprijemljivo kot tisto, da so bili včasih boljši časi. Za ravnotežje tej svetli plati pa pravite, da je bil, ko ste zaradi dela prihajali domov ob treh zjutraj, čisto iz sebe od ljubosumja. V njem prepoznavate morebitni bodoči deloholizem in brezbrižnost do odnosov. Strah vas je, da bo tak, tudi če si bosta ustvarila družino.

To raz-očaranje vas tako boli, da vam je laže, kot se odkrito razjeziti na ljubosumne izpade na eni strani in na pomanjkanje pozornosti na drugi, zasovražiti lastno delo, zaradi katerega je fant postal ljubosumen (čeprav vam je menda prav on pomagal razviti talente, ki so vas do tega dela pripeljali), laže vam je sovražiti telefon, na katerega se oglaša, in se spraševati o svoji prezahtevnosti. Če sta res zgradila zdrav in zrel odnos, potem vama tudi tega obdobja odtujenosti ne bo težko prebroditi.

Če sta ga res. Odnos ni hiša, ki jo postaviš in z manjšimi popravili veselo služi sto let. Življenje je pač niz ciklusov in nam sipa nove in nove izkušnje, bolečine in srečice – nikoli ga ne moremo zacementirati, “pošlihtati”, pa tudi nobenega odnosa ne. Vaš fant se bliža tridesetemu letu in je natanko v obdobju, ko je človek pripravljen prevzeti večje odgovornosti kot prej; pri njem je to pač odgovorno delo, ki pomeni dober zaslužek, lasten dom. S tem ni nič narobe. Le (tokratna) romantična faza je zanj minila, in tudi če se boste postavljali na glavo, ga ne boste premaknili s poti, po kateri želi doseči uspeh, kot si ga je zamislil. To pa ne pomeni, da med vama ne sme biti več stika, nasprotno, seveda je potreben, pa pogovor tudi. Občutek imam, da bi vam raje prisluhnil, če bi v vas zagledal zrelejšo partnerko, ki bolj ceni njegov prispevek. On ne potrebuje vaše pomoči v tem smislu, da bi on manj delal! Saj ni nemočen starček, ampak sposoben moški.

Kaj če bi torej dovolili zasijati tudi lastnemu soncu – sebi. Imate mnoge darove, ne le tiste, ki jih omenjate. Zdaj je idealen čas, da jih razvijete na polno, samostojno, ne da bi morali za to polagati račune. S tem boste pridobivali samozavest in laže stopili v svet. Ne bo vam več treba sovražiti dela, ki vam je v veselje. Laže se boste podali v dialog s partnerjem, saj ne boste več čakali na njegovo odobravanje ali kritiko, ampak se boste zazrli vanj kot odrasla ženska. Iz princeske, ki jo je treba ljubosumno zaklepati v grajski stolp, se boste postopoma (potrpljenje!) lahko prelevili v kraljico svojega življenja. Morda tudi svojega partnerja – če je iz pravega testa (iz tistega kot možakarji, ki so nekoč hodili v vojsko in gozd), bo to znal ceniti. Oglasite se kaj, kako vam uspeva.

Spoštovana gospa Jana!

Neskončno sem vam hvaležna za tako čudovit odgovor. Dali ste mi misliti in res je, prav imate, da je prišel tisti čas, ko moram pustiti svojemu soncu, da zasije.

Tudi komunikacija v najinem odnosu s fantom se izboljšuje, menim da prav zato, ker sem mu dala občutek, da je uspešen, da zmore ter da cenim njegovo delo.

Zanimivo je, da se tudi sama veliko boljše počutim, sebe in fanta manj obsojam in se učim pustiti soncu, da sije. Ne bom rekla, da mi gre že odlično, se mi pa zdi, da sem na dobri poti, saj razvijam lastna mnenja in skušam še bolj verjeti v svoje sposobnosti, ne da bi bila pri tem odvisna od fantovih mnenj in kritik.
Zadnjič me je fant opazoval pri mojem delu in mi rekel: “Waw, pa saj ti si postala prava zrela ženska!” Bila sem prav ponosna nase.

In prav poseben čar je, ko se človek odloči prestopiti stopničko višje. Če mora do tam prebroditi prepreke, je občutek še bolj čudovit, samozavesten in osvobajajoč!

Hvala vam še enkrat in vse pohvale vam za vaše poslanstvo, ki ga opravljate odlično. Upam, da se zavedate kolikim ljudem na ta način olajšate dušo.

Vse dobro vam želim!

Egida

Draga Egida,

hvala, da ste si vzeli čas za odgovor … in seveda za vso pohvalo. Še sebi jo dajte, ne samo zdajle, zmeraj 🙂

Lep pozdrav,
Jana

Imela sem podobne probleme pred cca. 3 leti. Jaz sem bila še študentka , moj pa že zaposlen imel pa je tudi podjetje in vse hobi itd. Jaz sem sicer delala nekje, ampak ni bila to služba ki te prevzame in se z njo ukvarjaš oz. ti zapolni določen del dneva, tako sem imela probleme z “odtujenostjo” v odnosu. No sedaj ko gledam nazaj vidim, da ni bilo to nič drugega kot to, da sem imela preveč časa, po drugi strani pa sem bila malo zafrustrirana ker sama še nisem imela zaposlitve itd. Sedaj ko sem sama zaposlena in mi to vzame veliko časa, ko pridem domov imam polne roke dela s kuhanjem, pospravljanjem, pranjem, likanjem (v začetku meseca sva se preselila skupaj in lahko si predstavljaš gore oblačil, nered ker je ena soba še vedno gradbišče, stvari še niso končane itd.), da enostavno nimam časa premišljevati, da sva se odtujila ali kdaj pride domov. Med dnevom se slišiva, se pokličeva če se nama kaj takega zgodi, pokličeva kaj bi kaj jedel in kdaj kaj pride da vem in zvečer se posvetiva en drugemu. Saj sem včasih malo jezna ker dela cele dneve (moj ima službo in s.p in za razliko od tvojega dela tudi ob nedeljah in to tako na poziv zaradi narave dela, tako da ko ga pokličejo mora letet in za 5min prej ne ve kdaj in kam), ampak cenim čas ko sva skupaj in zato je takrat še bolje. Sem pa ugotovila, da me to da dela tako dolgo moti tudi predvsem ob vikendih ko sem sama doma in imam ČAS….

Zatorej je moj nasvet sledeč: Zaposli se, najdi si neko okupacijo, ki te bo zares zaposlila tako fizično kot umsko, najdi si nek hobij in ne opiraj se v celoti na tvojega “sončka”, ki ti predstavlja središče sveta. Bodi sam svoj človek in živi svoje življenje ter poskrbi, da boš zadovoljna sama s sabo ker le tako boš srečna tudi v odnosu.

Tako te bo tudi tvoj fant bolj cenil in cenil čas ko je s teboj ker bo vedel da si ga moraš tudi ti nekje vzeti, da si lahko z njim. Prav tako pa boš enakovredna in ne bo vse samo na njem. To je tisto kar moraš spremeniti, da te fant ne bo jemal kot nekaj samoumevnega in bo začel cenit tvoj čas in se tudi truditi več KVALITETNEGA časa preživeti s tabo. Res je, da je obdobje spreminjanja kar težko, vendar je uspeh zagotovljen. Moj se sedaj čisto drugače obnaša, bistveno več kliče on mene in poroča o stvareh, zanima ga kako je potekal moj dan, se trudi da sva kaj skupaj, če ne drugega kaj takega delava da sva skupaj in je na sploh veliko boljši partner. Prej pa sem jaz težila, da se nič ne vidiva, bila jezna na njegovo službo in vse in samo čakala kdaj pride in mu potem nisem pustila dihat. S tem sem ga utesnjevala in tako se je še bolj zatekal k službi /delu ker se je tam boljše počutil.

Premisli.