Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

Kaj storiti?

Odgovori Nova tema
Default avatar TinaNina 25 Avg 2010 20:07

Spoštovani!

Stara sem 36 let, invalidka, imam epilepsijo in kronično črevesno bolezen, hormonske motnje, delam v krajšanem delovnem času. Po dolgotrajni poklicni rehabilitaciji sem se uspela zaposliti v podporni zaposlitvi za določen čas. Delam lažja pisarniška dela, vnos podatkov. Sicer sem uspešno zaključila srednjo šolo, žal pa mi ni uspelo zaključiti družboslovnega študija, zbolela sem v absolventskem stažu, bolezen pa je moje sposobnosti toliko okrnila, da s študijem nisem mogla nadaljevati, ves čas sem iskala zaposlitev in imam zelo malo delovne dobe.

Končno sedaj vendarle zaposlitev v pisarniškem delu imam, za kar sem zelo vesela, delam delo, ki me tudi veseli. Veliko so mi pomagali na Inštitutu za rehabilitacijo, kjer so me po dolgi rehabilitaciji pripravili na zaposlitev.
Problem pa je, da me sodelavke nikakor ne uspejo na noben način vsaj minimalno sprejeti v kolektiv. Delam sama, v svoji pisarni, v stik prihajam predvsem z mojimi nadrejenimi, le občasno z eno izmed sodelavk, ki pa poskuša iz mene izvleči vse, in potem govorice razširja po celem kolektivu o meni prav vsak dan. Prav tako se del sodelavk zbira v bližini mojega okna, kjer imajo zunaj prostor za kajenje in me potem prav vsak dan opravljajo v smislu: kako je čudna, kje so jo dobili, kako je grda, nima pojma o ničemer, pa misli, da bo tukaj zaposlena.

Vse te govorice razširjajo celo na uradnike bližnjih uradov, ki tudi prihajajo kaditi na to mesto in celo na enega izmed mojih nekdanjih svetovalcev zaposlitve, ki tudi prihaja na to lokacijo.
Ker vse to presega meje profesionalnega in etičnega kodeksa se sama nahajam v položaju, v katerem mi je zelo neprijetno. Ne vem, ali moram res dopuščati zato, da kot invalid, zaslužim minimalno plačo, da se uradnice posmehujejo mojim znižanim sposobnostim in invalidnostim. Po drugi strani pa so le te uradnice same mentalne invalidkinje, saj se ne posvečajo svojemu delu ampak vsakodnevnemu opravljanju mene. To pač delajo, ker vedo, da delajo v uradu, kjer jim bo verjetno njihov položaj zagotovil moč, da lahko naredijo z menoj tudi takšne stvari.


Zanimivo je, da je z mojimi sodelavkami - uradnicami, sodeloval v pogovoru tudi moj nekdanji svetovalec zaposlitve in rekel, da da to je ona, takšna je ja in potem povedal vse moje lastnosti, ki se jih je spomnil. Presenetilo me je, kako je sploh možno, da se o osebnih podatkih in lastnostih lahko javni uslužbenci tako pogovarjajo. Vsekakor se mi to ne zdi prav. Sama sem vse to slišala iz moje pisarne, pri mojem delu me motijo vsak dan. Redno.

V začetku sem bila na tem uradu na usposabljanju, brez delovnega razmerja. Ves čas opravljam lažja pisarniška dela, mentorji mi dajejo ustrezna dela. Tudi s plačilom sem zadovoljna.

Glede odnosa, ki ga imajo sodelavke že od prav samega začetka z menoj, pa sem povedala enemu izmed nadrejenih, pa je bil presenečen, potem, pa je rekel, da naj premislim kaj komu povem.

O sebi sem zaupala največ prav tej sodelavki, za katero nisem vedela, da bo po celem kolektivu raztresila same laži o meni. Sploh pa je izredno negativno ta sodelavka razpoložena, odkar so me zaposlili.

Nenavaden je bil tudi dogodek, ko mi je ena izmed zelo visokih uradnic rekla, da sodelavce moti moj neprijeten vonj po potu. Jaz sem nato vprašala to visoko uradnico, da mi naj vendarle pove, ali morda menijo, da premalo naredim, da je z mojim delom kaj narobe oz. naj mi svetujejo ali kakorkoli pomagajo če res tako izjemno smrdim. Pa je bila potem malo tiho. Povedala je, da se osebe, ki jih moti moj vonj ne želijo osebno izpostaviti. Potem pa sem ji pač razložila da sem bolnica, da imam težave, se pa redno umivam, potim se zagotovo tudi bolj, Sedaj delam ves čas sama v svoji pisarni, pa očitno grem vsem zaposlenim na živce, ker se pojavljam v tem uradu, sem ali tja me pozdravljajo iz čiste vljudnosti, sicer pa bi me verjetno najrajši izbrisali.

Ne morem verjeti, da je danes še toliko omejenosti, tudi v glavah uslužbencev. Žalostna sem in težko prenašam prezir, ki ga imajo do mene. Sama delam v službi do moje skrajne izčrpanosti in me takšen odnos mojih sodelavcev obremenjuje.

Pomagam si z mislijo - vzgajaj sebe, da drugih ne bo treba.

Lepo Vas prosim za Vaš nasvet, kako naj reagiram, da mi bo delo lažje v mojem delovnem okolju, saj mi zaposlitev in služba veliko pomeni, predvsem pa se moram preživljati.

Lepo Vas pozdravljam in Vam želim veliko dobrega,

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Jerneja Dimec, spec. ZDT 31 Avg 2010 11:28

Pozdravljeni, TinaNina!


Verjamem, da vas obrekovanje, zavračanje in prezirljiv ter posmehljiv odnos sodelavk moti, obremenjuje in jezi. Potrebno bo ugotoviti čigav problem in čigava odgovornost je to posmehovanje in »opravljanje» (njihov, in ne vaš, saj vi ne morete narediti prav ničesar, da bi one spremenile svoj žaljiv odnos, ampak je vsaka sama zase v polnosti odgovorna za svoj odnos do drugih). Žal njih ne boste mogli spremeniti, lahko pa delate na sebi, da okrepite sebe in si ne dovolite, da vas take stvari vržejo iz tira. Vi lahko le postavite meje, tako,da zaščitite sebe in poveste kaj za vas ni sprejemljivo (ne razlagate v službi o sebi in svojih težavah, niti sodelavki, ki ste ji zaupali in je nato izkoristila vašo zaupljivost in vas izdala in manipulirala z vami, kar je psihično nasilje), lahko ji oz. jim tudi jasno poveste, da ne dovolite, da na ponižujoč način govorijo o vas (da si vsi zaslužimo spoštljivost in dostojanstvo), ni pa se vam potrebno braniti in razmišljati kaj naj še storite v svojo obrambo. Saj se nimate česa zagovarjati, niti sramovati. Lahko ste ponosni, da ste s toliko napora in truda uspeli dobiti službo, da jo odgovorno in uspešno opravljate, da kljub boleznim in težavam skrbite sami zase in si služite kruh, da ste razgledani, da imate vrednote in srčno kulturo, da vam pripada dostojanstvo in spoštovanje, pa ne le zaradi invalidnosti, pač pa samo zato, ker obstajate, ker ste…

Žal je dandanes vsepovsod okrog nas, tudi na delovnih mestih in v mnogih družinah, vse polno (psihičnega in drugega) nasilja in »omejenosti v glavah«, kakor ste to poimenovali. Kot sem že omenila je vse, kar vi lahko storite, da vedno znova jasno postavite mejo in drugim poveste, da ne dovolite nespoštljivega ravnanja z vami, če pa bodo drugi to mejo spoštovali (ali kršili) pa je že njihova odgovornost. Obrekovanje in izpostavljanje vaših osebnih podatkov je nasilje in ga vam ni potrebno dovoljevati. Smete se postaviti zase. Včasih pa je morda dovolj že to, da vi v sebi predelate te bolečine in prizadetosti, ugotovite kam spadajo in čigave so, da veste, da vi ste v redu in da ni potrebno, da se s tem še kakorkoli ukvarjate. Pri tem bi vam lahko pomagal tudi zakonski in družinski terapevt. Če pa smatrate, da bi šlo za hujše nasilje, pa je potrebno, da o tem spregovorite tudi z vašimi nadrejenimi oz. nasilje na delovnem mestu prijavite.
Morda bi bilo dobro tudi ugotoviti odkod in zakaj vas odnos drugih do vas tako zelo prizadene in zaboli, da začne to načenjati vašo samopodobo in samozavest, zakaj se toliko obremenjujete s temi stvarmi in si dovolite, da vam jemljejo prepotrebno energijo in elan. Ni se vam več potrebno ukvarjati z drugimi, niti dovoljevati, da rušijo vaše dostojanstvo.

Vse dobro vam želim in veliko poguma in vztrajnosti, da sledite sebi.

Jerneja Dimec, spec.zakonske in družinske terapije
[email protected]
Družinski inštitut BLIŽINA
03/492-55-80 CELJE
040/573-720 JESENICE
www.blizina.si

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Kiara* 3 Sep 2010 16:36

BI jim jaz posvetila!Norca se delati iz invalida je zadnja sopnja za človeka,ki živi v današnji civilizirani družbi.Danes,jutri se lahko to,da postaneš invalid zgodi vsakemu.Tudi tistim zahrbtnežem in pametnjakovičem,ki vas vsakodnevno tako obirajo.Sramota za njih in njihov nivo v službi,ki ga opravljajo.
Ne sekiraj se,res ne.Vsaka beseda izražena proti tebi,je odraz njihove kulture in inteligence.Da tukaj se vidi NJIHOVA INTELIGENCA,ki je na psu!

Ne dovoli si,da te njihove pripombe prizadenejo,pred sabo postavi miselni zid,da te ta energija njihove hudobije ne bo dosegla.Misli si,kako so ubogi v svojih glavah,da ne znajo drugega,kot prizadeti nekoga,ki jim ni nič dolžan.S treningom boš dosegla tudi to,da te ne bo motilo,če tudi govorijo,da smrdiš kot dihur.Ti že veš zase in verjamem tudi sama,da obupno pretiravajo.Tako si samo zapolnijo svoje dolgočasno življenje,ki bi bilo brez pomena,če ne bi bilo "kosti"za obiranje!Ta kost si pa žal ti.Nič zato...

Nič ne razlagaj kaj se ti dogaja,kako in kolikokrat se umivaš in s čim...Se jim nimaš zakaj opravičevati,med tem,ko te oni brez obzirno teptajo.

Zdaj je tvoj čas,da jim pokažeš,da nisi ena kura,katero bodo tučkali,kot bodo hoteli.V obraz jim povej,kaj si ti misliš in jim reci,da si samo človek vreden prav tako spoštovanja,kot drugi.Bodi kratka,jasna in jedrnata!!!Povej jim,da nihče ne ve,kaj ga še čaka na dolgi,vijugasti poti življenja!Morda kaj takšnega,kar si niti v sanjah ne bi nihče želel!

Bodi hrabra in se ne oziraj na njih,ker si sama plačuješ položnice,oni ti jih
ne bodo.Glede izdaje osebnih podatkov,pa pojdi do pristojnega in povej,da nisi butara,s katero bi si vsak dan delali norca iz tebe iza hrbta.Da je njegova kredibilnost zamajena,ker je izdana,pa ne bi smela biti.Da še obstaja možnost,ko lahko tudi ti koga spraviš v dosti večjo zadrego,če se bo to početje nadaljevalo!Bodi ostra in odločena!Ne boj se groženj s službo.To je danes najlažje za uklon,zato pokončno!!!!

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh