Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

kako iz tega?

Odgovori Nova tema
Default avatar avgusta 12 Avg 2010 11:19

Ne vem sicer, če spada moje vprašanje ravno v to rubriko, vendar bom vseeno poskusila vprašati za nasvet. Gre namreč za to, da se želim z možem raziti na čimbolj "dostojen" način, vendar sem očitno še daleč od tega! Letos spomladi sem mu priznala, da imam že dlje časa razmerje z drugim moškim, za kar je bilo verjetno tudi posledica nezadovoljstva v mojem zakonu, saj od moža nisem dobila tistega kar sem pričakovala, čeprav tudi vem, da to ni način reševanja partnerskega odnosa (naključij v življenju ni...?!). Občasno je bil na njegovi strani tudi "alkohol", na kar pa sem "alergična", saj je bil moj oče alkoholik. Vendar ne bi rada sedaj na dolgo razpravljala za nazaj kaj, kako in zakaj (ker bi bila absolutno predolga in preveč subjektivna). Z možem sva potem spomladi sklenila, da vseeno poskusiva še enkrat vzpostaviti najin odnos, vendar jaz neke prave volje za to nisem imela in je nimam, ker so enostavno moja čustva do njega prešla. Resno mi je zagrozil s samomorom, če ga zapustim (in razdrem družino, saj imava otroke!) in predvsem zaradi tega sem ostala z njim. Moram reči, da se je v teh mesecih precej spremenil in trudil, da bi spet pridobil mojo ljubezen, kar pa mu na žalost ni uspelo, saj je moje srce, želje in načrti (!) pri drugem. Lahko me sicer obsojate kolikor hočete, vendar če bi mene on prevaral in bi videla, da je čustveno pri nekom drugem, bi mu dala prosto pot in bi gledala le da bi za otroke dobro poskrbela, da bi bili čimmanj prizadeti. Sedaj pa vas sprašujem, kako naj (sedaj še) moža prepričam, da nima smisla "klečeplaziti" za mojo ljubezen, da naj vendarle "dvigne glavo" in sprejme dejstva taka kot so. Kako je vsa stvar, on prav dobro "čuti", vendar ne vidi nobenega kompromisa za življenje brez mene, kar mi seveda tudi redno pove in ga dan za dnem gledam kako je psihično na tleh, saj že itak jemlje vsak dan tabletko (antidepresiv). Seveda mi je predlagal tudi obisk partnerske posvetovalnice, vendar jaz v tem ne vidim smisla, ker ne želim nadaljevati življenja z njim. Mogoče me boste "popluvali", češ kako moraš sedaj biti taka (saj si mu vendar na dan poroke nekaj obljubila!) in ga po eni strani "odvrečt kot staro cunjo". No, če bi opisala vse skupaj bolj podrobno, bi mogoče bolje razumeli, vendar nočem razmljevati stvari za nazaj. Dejstvo je, da če bi ne bilo tretje osebe, bi se mogoče še potrudila za ohranitev najinega zakona (čeprav se zavedam, da ni nobene garancije za uspeh nove zveze!), tako pa... Sedaj moža še spoštujem kot očeta najinih otrok in kot človeka, ki je resnično v življenju že marsikaj dal skozi, vendar vem tudi, da si ljudje predvsem sami krojimo svojo usodo... Razmišljam o tem, da potrebuje le čas, da bo spoznal, da je škoda, da me sili ostati v zakonu (skupaj sva sicer že dvajset let!), v katerem bo on meni dopovedoval kako zelo me ljubi, jaz pa njemu po čustveni plati ne vračam... Kar naprej išče telesni stik z mano, po meni gre pa "mraz"... Pravi, da če sem mu "odveč", da naj samo rečem... Prosim za vaše mnenje, kako mu naj dopovem, da ga lahko čaka še "polno" življenje tudi brez mene (raje ne pomislim na to, kako mi je včasih očital pri čem vse ga "omejujem"...)!

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Sorodne vsebine
Default avatar Jerneja Dimec, spec. ZDT 17 Avg 2010 13:06

Pozdravljeni, avgusta!

Znašli ste se v situaciji, ko si želite stran od moža in imate razmerje z drugim moškim, po drugi strani pa še vedno vztrajate v zakonu in možu dajete neko (lažno) upanje. Kako moreča mora biti situacija v vaši družini, ko je ves čas prisotno neko prikrivanje, laganje, dajanje lažnih upov in na drugi strani ostajanje v odnosu, popuščanje izsiljevanju in grožnjam, čutita vidva oba, še najbolj pa to čutijo vaši otroci. Dolžni ste narediti nekaj, da jih zaščitite pred trpljenjem, ki ga morda tiho ali pa očitno izražajo ob vajini neodločnosti. Vi ste v polnosti odgovorni za svojo odločitev, da ste šli iskat rešitev iz stiske v vajinem odnosu v drug odnos (ne glede na nezadovoljstvo z možem). Drugi moški vam še vedno pomeni največ in stikov z njim niste pripravljeni prekiniti. Če je vaša odločitev dokončna, je najbolj pošteno in korektno, da iz odnosa z možem čimprej tudi fizično odidete in s tem končate agonijo cele družine. Ne pišete o tem koliko so otroci stari in kje bodo živeli – ali jih nameravate vzeti s sabo ali pustiti pri možu ali so se morda že osamosvojili, vendar je pomembno, da si odgovorite tudi na to vprašanje. Pomembno je, da jih obzirno seznanite z resnico, da se ločujete od moža, da pa še vedno ostajate mama in v rednih stikih z otroki (da njih ne zapuščate in da oni niso krivi za vaš odhod).


Noben odhod in prekinitev odnosa se ne da izvesti brez bolečin in stisk (še najbolj za tiste, ki ostanejo zapuščeni in prevarani), tako, da je o »dostojnosti« odhoda težko govoriti. Ne vem sicer kaj ste mislili s tem »dostojnim« odhodom (morda želite možu pomagati, da ga ne bi preveč bolela prizadetost in zavrženost, ki mu jo boste dali), vendar je največ kar vi lahko naredite to, da dokončno sprejmete svojo odločitev, naredite korak stran (torej fizična odselitev) in da stojite za svojimi odločitvami. Kako bo mož sprejel to dejstvo je sicer popolnoma njegova odgovornost in vi ne morete prevzemati odgovornosti, da bi mu dopovedovali kako si po ločitvi lahko še osmisli svoje življenje. To bo moral preboleti in odkriti on sam, pri tem mu vi ne morete prav nič pomagati, dobro pa bi bilo, da si on morda poišče pomoč, če sam ne zmore tega (odločitev za strokovno pomoč pa mora priti iz njega, vi mu je morete vsiliti, niti ga prijazno prepričati/dopovedati, če on noče). Izsiljevanje in grožnje s samomorom je sicer potrebno vzeti resno, vendar je on sam odrasel človek in odgovoren za svoje življenje in vi spet ne morete prevzeti odgovornosti zanj (očitno vas krivda še zadržuje v odnosu z njim). Če vas skrbi, je verjetno najbolje, da o tem obvestite njegovega zdravnika in psihiatra in njegove domače (pomembno pa je, da otrok ne obremenite še s tem!), če pa je stvar zelo resna, verjetno potrebuje hospitalizacijo in zdravljenje. Pomembno je, da mu jasno daste vedeti, da nepreklicno odhajate, da on za to ni kriv (vi ste v celoti odgovorni za odhod), da mu ne dajete lažnih upov in utvar (še nadaljnje ostajanje v zakonu, morda celo spolnost z možem), obenem pa ste z eno nogo drugje in se še vedno sestajate z drugim. To je nepošteno do vseh. Kompromis, ki sta ga sklenila, je bil očitno že vnaprej obsojen na propad, saj ste vi še naprej ostali v odnosu z drugim partnerjem in razmerja niste bili pripravljeni prekiniti (vsaj za čas kompromisa), kar pa bi bilo za možnost morebitne obuditve odnosa z možem bistveno. Z vaše strani je bilo to nekorektno dejanje in podaljševanje agonije, medtem ko se je mož očitno potrudil in se res delno spremenil, kar pa vaše odločitve ne spremeni. Če niste pripravljeni več vlagati v vajin odnos, je edino korektno, da mu to jasno poveste in pokažete, tudi z dejanji. Vse ostalo je le slepilo in utvara. Rada pa bi vam rekla še to, da bi bilo zelo dobro tudi z vaše strani, da se globoko zazrete vase in ugotovite kaj in s čim ste vi prispevali v vajin neuspeli zakon (ne le da krivite moža), kakšne usedline preteklosti vi nosite v sebi in jih vnašate v odnose in jih boste (brez resnične "predelave") odnesli tudi v nov odnos.

V prvi vrsti je torej pomembna vaša odločitev (s pripadajočim prevzemanjem svoje odgovornosti) in nato konkretna dejanja, ki temu sledijo. Pripravljanje moža na to kako naj preboli ločitev in zaživi po vašem odhodu pa ni več vaše delo in ga zato tudi ne morete opraviti, pa če si še tako zelo želite biti prijazni. Prizadeli ga boste in otroke tudi (in ste ga/jih s prevaro tudi že), žal pa se tej bolečini in prizadetosti in žalosti in zavrženosti ob tej vaši odločitvi ne da izogniti.

Lepo pozdravljeni!

Jerneja Dimec, spec.zakonske in družinske terapije
[email protected]
Družinski inštitut BLIŽINA
03/492-55-80 CELJE
040/573-720 JESENICE
www.blizina.si

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar xsenija007 18 Avg 2010 08:46

Samo tole...on te ne sili ostati v zakonu...sama ostajaš

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar avgusta 18 Avg 2010 11:45

Hvala za vaš odgovor! Vsekakor sem in bom svoje del odgovornosti za vse skupaj prevzela, navsezadnje sem mu sama povedala za prevaro in želela "oditi", vendar me je on s svojo resno grožnjo s samomorom "pritisnil ob zid", kar se tudi meni ne zdi korektno z njegove strani, ko ste že toliko govorili o moji "korektnosti". Verjetno pa sem res nekoliko neodločen človek, vendar je moje načelo, da se vedno poskušam postaviti "v kožo drugega" in mu po svojih močeh pomagam. Vem, da se sedaj prizadetosti celotne razširjene družine ne bom mogla izogniti in verjemite, da sem se tudi vase že zelo veliko poglabljala (tudi brala, meditirala...) in se bom še morala. Sem pa prišla do ugotovitve, da ob možu, do katerega ne čutim več prave ljubezni, ne morem nadaljevati. Kar se tiče otrok, se bodo lahko že tudi sami odločili s kom bodo živeli v prihodnosti, verjetno pa bodo kljub materialni boljši preskrbljenosti v sedanjem domu, želeli iti z mano, ker jim sedaj največjo stisko povzročajo ravno moževi občasni "izpadi", očitki... Jaz jim bom vsekakor povedala, da jih imam najraje in da jim bom vedno stala ob strani ter da lahko gredo z mano, prav tako da jim ne bom nikoli omejevala stikov z očetom, ker jih ima tudi on zelo rad. Vendar pa mislim, da tista žena, ki ostaja z nekom v zakonu "le zaradi otrok", naredi prav otrokom "levjo uslugo", saj otroci čutijo, če ni več prave ljubezni med staršema. Mogoče se mi vse skupaj to dogaja tudi za to, ker sem sama v času odraščanja živela v taki družini (ko sem poslušala vsakdanji kreg med staršema!). Vem, da se iz mojega pisanja zdi, da mi družina kot vrednota nič ne pomeni, vendar mi je bila svoj čas to ena največjih vrednot, ki pa sem jo tudi s svojim varanjem zavrgla. A varanje je bilo le posledica že pošteno načetega odnosa, vse te stvari razumem šele sedaj ko sem jih sama izkusila, čeravno si tega nisem nikoli niti malo predstavljala da bom dala "skozi". Ne glede na to, da je vse stvar "odločitve" posameznika kako bo šel skozi življenje. Navsezadnje bi bilo več ali manj mirno družinsko življenje še najpreprostejša odločitev. Vendar življenje optimista (jaz) ob pesimistu (moj mož) je zelo naporno in leta oddajanja pozitivne energije v eno smer pustijo svoje posledice, ko rečeš "dovolj". Ker mislim, da si svoje življenje res največ krojimo s svojim pogledom na svet, razmišljanjem (zakon privlačnosti...). Sedaj pa že preveč filozofiram, zato se vam resnično še enkrat zahvaljujem za zelo dober in korekten odgovor (sploh zadnji odstavek!) in vas lepo pozdravljam!

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Jerneja Dimec, spec. ZDT 18 Avg 2010 13:35

Pozdravljeni, avgusta!

Tudi vam hvala za dodatek. Morda sem vas z odgovorom prizadela in tudi premalo poudarila, da je pomembno, da poslušate sebe in da samo vi veste (v sebi čutite) kdaj vam je dovolj (preveč), česa niste več pripravljeni prenašati in da si tudi vi zaslužite še kaj več od odnosa, kakršnega sta imela z možem. Nihče drug (razen vas) ne ve kaj vse ste vsa ta leta doživljali vi in zato tudi nihče od nas nima pravice soditi/obsojati ali vedeti kaj je najbolj prav za vas. Vi veste. In si tudi lahko verjamete.

Ostajati za vsako ceno v zakonu/odnosu nikakor ni dobro in zelo pravilno ugotavljate, da ob tem najbolj trpijo otroci. Vi sami ste kot otrok doživljali vse gorje takega družinskega ozračja, kjer je bilo prisotno psihično nasilje (očitki, poniževanje, vpitje, nekontrolirana jeza in bes staršev…) in se vam je ob tem dogajala krivica. Verjetno ste si želeli, da bi starša to moro vendarle prekinila in bi npr. mama odšla, pa tega ni storila. Morda ste ravno zato tudi vi tako dolgo ostajali v odnosu z možem, kar pa vas ni izpolnjevalo, saj ste v odnos vlagali verjetno večji del vi. Ob vsem tem pa je očitno tudi mož izvajal nad vami in otroki psihično nasilje (kamor sodijo tudi grožnje s samomorom). Vi imate pravico poskrbeti zase in za otroka in se zavarovati pred nasiljem, za katerega je odgovoren izključno tisti, ki ga izvaja. Če mož vsa ta leta ni bil pripravljen spremeniti ničesar v smeri prevzema svojega nadzora/kontrole nad svojo jezo, besom, nasilnim obnašanjem, poniževanjem in podobno, to tudi bistveno spremeni kontekst vašega odhoda (čeprav ste še vedno odgovorni za prevare, še preden ste ta odnos zaključili). Iz odnosa, kjer je prisotno nasilje, je pa potrebno oditi in zaščititi sebe in otroke pred tem, čeprav nas morda strah in krivda ovirata in zadržujeta. Pa ni potrebno, da bi tudi vas še naprej.

Vse dobro vam želim.

Jerneja Dimec, spec.zakonske in družinske terapije
[email protected]
Družinski inštitut BLIŽINA
03/492-55-80 CELJE
040/573-720 JESENICE
www.blizina.si

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh