Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

midva in najina družina

Odgovori Nova tema
Default avatar zarjamoja 22 Apr 2010 23:17

Skupaj sva že 15 let, spoznala sva se pri rosnih šestnajstih. Vedno sva bila skupaj, vedno sva prebrodila vse težave. Vedno sva veljala za idealen par, predvsem zato, ker sva imela veliko razumevanja za napake drug drugega.
A vse se je sesulo kot hišica iz kart pred letom dni, ko se nama je rodila hčerka. sama sem v nosečnosti veliko več delala kot on, a sem bila ves čas pozitivno razpoložena in me takrat to sploh ni motilo. Toliko. Bila sem srečna nosečnica, moj dragi je bil ves čas pozoren, ljubeč, skrbel je zame in za moje počutje. A bolj ko sem bila noseča, manj se mi je dalo z njim hoditi naokoli in vedno bolj sem si želela, da bi vsaj tu in tam kakšen večer preživela skupaj doma, namesto zunaj s prijatelji. A počasi je naneslo, da sem vse večere po napornem delovnem dnevu preživljala sama pred televizorjem, medtem ko je on užival še zadnje brezskrbne dni. Takrat me ni motilo, saj sva se o tem veliko pogovarjala in všeč mi je bilo, da je bilo zanj popolnoma nesprejemljivo, da bi tudi kot oče nadaljeval takšno življenje. Bila sem v pričakovanju rojstva najinega prvega otroka, veselila sem se, da bova imela končno družinico. In upala, da me bo vendarle zaprosil...
V času poroda je bil z mano, ko se je hčerka rodila, je bil presrečen. Ko sem izvedela, da bova porodnišnico lahko zapustili dan prej, sem bila vsa iz sebe od veselja, da greva domov. In že tukaj se je začelo...Ko je prišel po naju, je bil na moje nizmerno presenečenje živčen, slabe volje, čuden... Ves čas sem se tolažila, da je tudi zanj vse to novo in da bo že. A vse to se je nadaljevalo tudi doma. ZAčeli so padati očitki, češ da sem izsilila, da so me prej spustili domov in podobno. Sicer mi je s hčerko pomagal, a bolj glede kuhanja in gospodinjskih opravil. Ves čas je imel ogromno opravkov, tako da je vse dni tekal sem in tja. Že tretji večer po najinem prihodu mi je rekel, da enostavno mora ven s kolegi, da si malo odpočije od vsega. Tako se je začelo in tako se nadaljuje še danes. Lahko rečem, da skorajda ni bilo dneva v zadnjih 14 mesecih, ko ne bi šel zvečer ven. Vrača se različno, včasih prej, včasih v jutranjih urah, večinoma zakajen ali opit. Vara me ne, kar vem s kom se druži. V tem času sem ga neštetokrat prosila za pogovor na odraslem nivoju, a ne gre. Na začetku sem še imela občutek, da me posluša, a nikoli ni bilo bolje za dlje kot teden dni. Zdaj se sploh noče več pogovarjat z mano, enostavno mi reče da mu spet težim, da samo težim in da naj kdaj raje pokličem kolegice in grem ven, da naj ga pustim pri miru, da sem jaz hotela otroka in da mi je naredil uslugo in podobno. V glavnem, moje sanje o družinici so se razblinile. Saj s hčerko se lepo igra in ona ga obožuje, a med nama ni ničesar več. Povedala sem mu, da ga pogrešam, sprašujem ga ali si res več ne želi naju kot sva bila prej... Skrbim za svoj videz, dobesedno vse naredim doma, ker so me starši pač tako vzgojili, lepo skrbim za hčerko, delam,... Želim se pogovoriti z njim, a enostavno vedno naletim na zid. Pravi, da me ima zelo rad in da sploh ni nič drugače kot je bilo prej, da si samo domišljam... A vse večere sem sama doma, postajam vedno bolj depresivna, vedno bolj analiziram preteklost, na pamet vem vse kar sem kdaj naredila zanj in vse, česar on ni naredil zame, zamerim mu, ker se ni poročil z mano ko je izvedel, da sem noseča - kar naenkrat se je nabral kup stvari. Razmišljam, da bi šla vsak svojo pot, a me vedno zaboli, ko pomislim, da bi vzela najini hčerki pravico do družine. Ne vem več, kaj naj naredim, nisem človek, ki bi se prepiral, živim v groznem stresu, ponoči ne spim, ker ves čas nekaj premlevam in tuhtam, kako naj rešim situacijo. In vedno me na koncu le boli, ko sprevidim, da on ne želi ničesar reševati, da sem zanj postala le tečna ženska, ki mu kar naprej nekaj očita. Morda kak nasvet, vzpodbuda? Hvala.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Jerneja Dimec, spec. ZDT 4 Maj 2010 14:50

Pozdravljeni, zarjamoja!

Verjamem, da ste po toliko letih (zadovoljivega?) partnerstva sedaj globoko razočarani, prizadeti, žalostni in da doživljate v neprespanih nočeh polno bolečine, krivde in že kar obupa, saj vaši poskusi, da bi se s partnerjem pogovorila, naletijo na gluha ušesa. Situacija je sedaj, ko sta postala starša in imata hčerko, še hujša, saj se še močneje zavedate, da ste večino časa sami.

Vi se močno trudite in naredite vse (tudi namesto njega, čeprav očeta in moža na noben način ne morete nadomestiti), kar je krivično do vas in tudi do hčerke – njemu pa omogoča, da je še naprej neodgovoren in da mu ni potrebno ničesar spremeniti. Pravilno čutite, da ste globoko v sebi nezadovoljni in jezni, da ste v resnici za vse sami, da mu ne morete več verjeti, da bo drugačen in da ni prav, da hodi cele večere in noči okrog in nato pride pijan! Toda do kdaj mu boste to še dovoljevali in tolerirali? (Vprašanje je tudi kako daleč je že zabredel v alkoholizem in če ne bo potrebno tudi zdravljenje odvisnosti z abstinenco.) Vi niste v ničemer krivi, da se on obnaša tako neodgovorno, mu pa to na nek način dovoljujete. Strah pred tem, da bi ostali sami (kar v resnici že ves čas ste) in da bi hčerka ne imela družine (ki pa je itak nima) vas drži v nezadovoljujočem odnosu, čeprav pravilno slutite, da stvari na tak način ne bodo mogle iti v nedogled in da ,če partner ne bo hotel ničesar spremeniti, ne boste imeli druge izbire kot pot narazen. Zelo bi bil pred tem priporočljiv obisk zakonske in družinske terapije (najbolje s partnerjem, če bo za to), če pa ne bo želel, pa si poiščite pomoč najprej vi sami, saj boste s terapevtovo pomočjo lažje našli moč, da se začnete postavljati zase in za svoje pravice, predvsem pa da partnerja postavite pred dejstvo, da sprejme odgovornost za svoje vedenje.

Prepričana sem, da imate nekje pod potlačeno jezo (depresijo) skrito veliko moč in odločnost, da zase, še zlasti pa za hčerko, ki vse to že sedaj čuti in doživlja, dosežete bolj kvalitetno življenje. Pripada vam. To, da poskrbite zase in s tem tudi za otroka, ki v tako nepredvidljivem vzdušju doživlja težke stvari, je vaša prva naloga, čeprav ne bo lahka. Ko se boste vi odločili in zbrali vso jezo, vse zamere in prizadetosti (iz časov, ko ste še verjeli sanjam, da si bosta ustvarila srečno družinico) in ga postavili pred dejstvo, da mislite skrajno resno – z njim ali brez njega – zaživeti življenje, ki vam pripada, se bo moral tudi on odločiti kaj bo storil. Na to, kako se bo odločil vi nimate vpliva, ker je to v celoti njegova odločitev, imate pa vpliv na to – ali ste vi še pripravljeni vztrajati pod takimi pogoji! Otrok in pravica do družinskega življenja je tu bolj kot ne izgovor – saj si vsak otrok zasluži in želi živeti v ljubečem vzdušju obeh partnerjev in zelo dobro čuti, da je mama nesrečna in sama. Če te želje in odločitve po grajenju in ohranjanju skupnosti ni z obeh strani, je za otroka sigurno manjše zlo, da živi mirno in varno življenje vsaj pri enem od partnerjev.

Zarjamoja, vi sploh niste tečna in zatežena ženska, čeprav se morda tako doživljate (in padete v krivdo, ko vam on to očita) – verjamem, da ste še premalo zahtevni. Pravico imate do tega, da partner deli z vami svoj čas ob večerih in nočeh, da vam pomaga pri delu in gospodinjstvu, pri vzgoji in igri s hčerko, da se pogovarja z vami itd. Vse to in še več vam pripada in zelo normalno je, da se počutite nezadovoljno in razočarano, ker tega ne dobite. Prepričana sem, da ste zelo dobra mama in da ste zelo sposobni. Odločitev ali ste še naprej pripravljeni životariti na tak način - pa je v prvi vrsti na vas. Veliko poguma in vztrajnosti vam želim!

Jerneja Dimec, spec.zakonske in družinske terapije
[email protected]
Družinski inštitut BLIŽINA
03/492-55-80 CELJE
040/573-720 JESENICE
www.blizina.si

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar kinitta 15 Maj 2010 23:10

Zarja, pa to je pravo mučenje, kar ti prestajaš. Ljubljena oseba te je izdala v vseh pogledih. Imaš nedoraslega, nezrelega in nesramnega sopotnika, ki te lahko samo uniči na daljši rok, ti ubije duha in energijo, ki jo raje porabi za hčerkico. Sploh pa imaš zelo verjetno opravka tudi z alkoholikom, ki rabi že zdravljenje.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh