Pozdravljeni!
Zadeva se je začela povsem lepo, z ljubeznijo med mano in mojim fantom. Ko zdaj veliko razmišljam o vsem skupaj je bilo v bistvu najlepše še takrat, ko sva hodila eden k drugemu domov in sva bila eden drugemu pomembna samo midva. Saj vem, da skupno življenje, ko začneš sam plačevati položnice in sam skrbeti za vse ostale stvari, prinese skrbi in veliko preizkušenj skozi katere moraš iti, ampak vseeno se mi zdi, da je mene ob tem doletelo toliko slabega, da včasih razmišljam o tem kako, da sem vztrajala in še vedno vztrajam.
Ko sva začela razmišljati o skupnem življenju ni bilo druge možnosti zaradi samih financ, kot da za začetek začneva ali pri mojih v zgornjem nadstropju ali pri njemu doma. Ker je (sploh pri njemu doma) veljala filozofija, da so fanta pa prštimal za to, da bo on peljal zadeve naprej doma in da bo vse skupaj enega dne njegovo (včasih je bila to velika kmetija, zdaj več ni... le trava se še kosi), sem se zavoljo najine ljubezni mogla strinjati, da pridem jaz živeti na njegov dom. Ker sem po nekaj obiskih pri njih doma (oče je že kar nekaj časa pokojni) začela slutiti, da moja tašča pa le ni tako fajn oseba, kot se je kazalo na začetku (predvsem ni mogla nikoli nič narediti brez svojega sina in ga je kar naprej nekaj rabila, klicala, nama nepričakovano vstopala v sobo in si skušala tudi mene podrediti) sem vztrajala, da se toliko časa ne preselim k njemu, dokler si ne bova na vrhu zrihtala svoje stanovanje. Pa se kar nič in nič ni v tej smeri dogajalo. Tašča mi je rekla, veš nima denarja, da bi začel in naju je nagovarjala naj pridem k njim (ja seveda, da bomo skupaj kuhale, da bo pulila mojemu denar in ne bova nikoli prišla do svojega stanovanja, kjer bi bil končno mir)... a kar naprej sem opažala, da mu dirigira za kaj vse mora dati denar, poleg tega naj omenim, da je vse pospešeno usmerjala k svoji hčerki in njenem sinu, ki se je ravno ta čas ločevala in bi vsi mogli delati za to da samo njej pomagamo. S tem se je začela krhati najina idila.
Jaz sem začela biti vse bolj zahtevna in nestrpna in mu postavljati vprašanja kdaj bova začela, če je želel, da pridem k njemu, pa je bil nervozen. Potem se je kar naenkrat od nekje pojavil denar in sva začela. Nič mi ni razlagal o kakem kreditu. Ker sem bila vedno bolj radovedna od kod pa zdaj naenkrat denar, mi je rekel, da je pač vzel kredit... nič ni govoril o kakšni hipoteki. Mimogrede, ko je njegova mama (kasneje sem zvedela, da mu je šla za poroka) zavohala denar, si je takoj poželela novih zob. Nečaku je kupil televizijo, kupil mu je tudi sobo in vprašanje za kaj vse je dal za kar jaz sploh ne vem. To je bila zelo občutljiva tema, ker ima tega fanta rad... ampak meni se ni zdelo to normalno... jaz imam tudi rada svoje starše in svojo sestro, pa, če sva se spravila nekaj rihtat jim na konec pameti ne pade, da bi kdo kaj hotel od mene. Moji so mi vedno govorili... varčuj, da ti bo enega dne lažje in da boš lahko na nek način začela svoje življenje. In ker sem pa vseeno zaradi slabih izkušenj iz preteklosti precej nezaupljiva, mu (čeprav sem bila večkrat v skušnjavi) še danes, pa sva skupaj že 3,5 let, nisem zaupala, da imam nekaj denarja privarčevanega. Tega denarja ni tako veliko, ni ga dovolj za nakup stanovanja... za komplet opremit stanovanje bi ga pa bilo. Ko sva potem opremljala me je skoz spraševal, pa kaj res nimaš nč pršparanga in sem tiščala zobe skupaj... nekaj mi je govorilo, da ni dobro povedat. Raje sem vzela vso pohištvo na mercator PIKA kartico in sedaj odplačujem obroke, kot da bi porabila privarčevani denar. Sploh, ko sem videla kako tašča nima nobenega sramu usmerjat njega pri financah.
In so prišle novice. Ker sva zaposlena v istem podjetju, in sodelavke iz službe kjer urejajo plačilne zadeve niso mogle priti z njim v kontakt, so poklicale mene, naj mu povem, da se mora nujno oglasiti zaradi neke plačilne prepovedi na plačo... potem pa so meni začeli možgani delati sto na uro... kaj je pa zdaj to ... jaz jih o tem nisem mogla spraševati... pa tudi nerodno mi je bilo... tudi njega nisem upala vprašati, čeprav zdaj vidim, da bi bilo bolje, da mu bi takrat rekla, z besedo na dan. Ratala sem popolnoma nezaupljiva... premagala sem vsa svoja moralna načela in šla brskat po njegovih predalih (bog mi je priča, da tega še nikoli nisem nikomur storila)... ampak nekaj me je gnalo, da sem si rekla, zatiskati oči pred resnico pa tudi ni nič in v teh predalih je bila resnica.
To sem mu zamerila in to zamero gojim do njega še danes (to je skoraj tako, kot bi me prevaral). Našla sem papirje... najel je hipotekarni kredit za 20 let in celih 20 let bo odplačeval 400 EUR dolga... mati pa mu je šla za poroka (vsak od njijo je lastnik polovice celotnega premoženja). In oba sta bila o tem čisto tiho pred mano. Halo kdo pa sem jaz, da ne bi imela pravico vedeti, kako se bo odvijalo moje nadaljnje življenje (tudi jaz bom udeležena v vsem tem skupaj). Od tistega dne dalje jo sovražim, da ne razlagam ker bi bilo predolgo o njenih primitivnih dejanjih v preteklosti (kaj vse so mi ljudje povedali o njej in o kaj vsem se je sama zagovorila) o njenem primitivnem razmišljanju... prišlo je do tega, da mi je slabo, ko jo vidim, ampak dejansko slabo. Ma sploh ne vem, kaj sem takrat čakala, da nisem takrat dala pod pod noge, ker me je kasneje doletelo še veliko več presenečenj, da ne rečem razočaranj.
S fantom sva si močno želela otroka, pa se ni nič zgodilo. Po 2 letih obiskov pri zdravnikih in raznih preiskav sva ugotovila, da moj fant nikoli ne bo mogel imeti svojih otrok. Takrat sva se oba čisto zlomila. Edina možnost je ali posvojitev ali z donorsko celico. Stanovanje sva si končno uredila, zdaj pa otrok ne moreva imeti...takrat je prvič jokal pred menoj. Naj se sliši še tako noro, kljub vsemu hudemu v preteklosti, sva se midva razumela in imela močno rada. Kregala sva se le zaradi vseh njegovih. Smilil se mi je močno v srce, čeprav se zavedam, da ni v redu ostati z nekom zato ker se ti smili, ampak jaz ga imam poleg vsega tudi rada. Kar nisem mogla verjeti, da gre lahko v življenju vse tako zelo narobe. Prej sem se velikokrat tolažila, da bova finančno že nekako ampak zdaj je pa nastal res velik problem. Psihično sva bila čisto na tleh.. njegova mama pa ni dala miru, ker naprej ga je klicala s tistim svojih piskajočim glasom... kar naprej ga je usmerjala, da naj gre to in ono k svoji sestri postorit... meni se je mešalo, pa sem vseeno pristala, da bova šla v postopek za umetno oploditev z donorsko celico. Midva sva se ves čas ubadala z zares težkimi zadevami, ona (mati) pa je v tem času spoznala možakarja in ga začela voditi k sebi in se začela ponašat kot, da je naenkrat mlada in da bi rada nadoknadila vse tisto, kar je v življenju zamudila. Motilo me je predvsem to, da je moral moj ostati na domačiji, ker je bil predviden za gospodarja, zdaj pa je namesto, da bi midva vse skupaj prevzela, drugi pa če bi želeli nama bi lahko pomagali ali pa tudi ne, je začela ona gospodarit s tem možakarjem, mojemu je pa samo naročala. Naj omenim, da finančno ni nama nič pomagala, če si je že tako želela, da ne bi gospodarstvo propadlo... namesto, da bi delala za hišo kjer je živela, je najemala posojila za svojo ubogo hčerkico, ki pa se je kljub svojim težavam (ločitev) obnašala tako flegmatično, kar naprej se je smejala, kot da je vse v najlepšem redu, ja pa sem se sekirala.
Jaz sem naenkrat videla samo to sliko... izkoriščajo ga... vtikajo se nama v življenje... sploh ne vedo s kakšnimi težavami se midva soočama... mešalo se mi je, ko sem jo z njenim novim "prijateljem" srečevala na dvorišču... potem je že on mojemu diktiral kaj bi bilo treba narediti... mešalo se mi je, ko sem jo gledala kako je bila sedaj srečna, kot zaljubljena najstnica, midva pa tako nesrečna... imela sem jo za lažnivo, neiskreno, hinavsko, posesivno, komandantsko, predvsem pa primitivno žensko. Zdaj pa bi bila rada največja dama na svetu. Kako, a si pozabla kaj vse si počela v življenju. Skregana je bila itak z vsemi v okolici, ker je vedno samo ona imela prav. Nisem več zdržala... spokala sem domov... motilo me je to, da se je selila kakor se je njej zazdelo... zdaj malo k možakarju, potem sta pa spet k nam prišla na počitnice, pa nikdar nisi vedel, kdaj se bosta spet naslikala... stroške sva pa itak midva plačevala za celo hišo... zdelo se mi je skrajno izkoriščevalsko... saj vem, da imava svoj vhod v stanovanje, pa vseeno nisem prenesla, da sem jih srečevala na dvorišču... enostavno, ko sem prišla iz službe sem se zaprla noter in sploh nisem šla ven... pa tako rada sem zunaj... zaprti prostori me utesnjujejo. Potem me je moj rotil naj pridem nazaj in sem mu rekla, samo, če se tvoja mama odseli k svojmu prjatlu, ker edino tako bova lahko živela mirno in dostojno, človeka vredno življenje in edino tako bodo izpolnjeni normalni pogoji za to, da pripeljeva na svet enega otroka, ki nočem, da bi odraščal v takšnem obsedenem stanju. Ne moreš mimo tega, da se ne kregaš med sabo, ker jaz od njega pričakujem, da bo on uredil te stvari, on je pa spet postavljen pred svojo mamo, od katere mu je težko karkoli zahtevat. No, in po 2 takšnih mojih odhodih, ko bi se mi zmešalo, če bi ostala, ji je končno rekel, naj gre živet k možakarju. Vrnila sem se... pospešeno sva začela delati na tem, da greva v postopek za otroka, pa je začela nenapovedana nazaj prihajat... pa sta bila en teden spet tukaj in potem spet pri njemu in ji je bil moj primoran povedati, naj nama da mir, da ne more imeti otrok in da se zelo matrava, da bi ga po drugačni poti sploh imela. Pa se je za nekaj časa umaknila, ampak tu pa tam še pride.
Na žalost sem mogla tako dolgo pisati (da vam prestavim zgodbo), da sem lahko prišla do semle. Jaz sem zelo odgovorna oseba, moj fant malo manj. Mene so skoz doma učili, da naj pazim na svoje stvari, da naj varčujem,... mojega fanta pa ni nihče tako vzgojil. Je dober po srcu, ampak to izkorišča predvsem njegova mama, sestra, nečak. Zelo sem še dandanes jezna, da se takrat ko sva začela ni pogovoril z mano, pa bi morda lahko rešila zadevo drugače, ne pa da se je zakreditiral za 20 let najinega življenja in naju potunkal s tem oba. Lahko bi živela tudi pri mojih, kjer ni nobenega kredita niti hipoteke in še kako radi bi videli, ko so ćisto sami ostali, pa še po vrhu vsega so dobri... le pomagali bi nama, kolikor bi le lahko. Moj se ne da, češ kaj bo živel drugje, pa plačeval kredit za to, kar bi propadalo.... včasih si mislim, da za ceno mojega zdravja in trdnosti najinega odnosa, bi se tudi to splačalo. Ko sva vse sorte tuhtala je rekel, da bi si želel znebiti tega kredita in da bi enega dne rad nekje zgradil majhno hišico, ki bi bila najina, to domačijo bi pa prodal. Ampak, ko sem prišla k hiši in njegova mama še ni imela prijatelja je skoz govorila, saj to bo itak vse vajino, lahko gremo takoj na sodišče in to uredimo, zdaj pa govori drugače... saj bo itak vaše po moji smrti. Ni mi všeč, da moj fant odplačuje kredit, ki sega daleč nazaj, predno sem jaz prišla k hiši, ko je prenovil fasado, uredil dvorišče in okolico, zamenjal vsa okna na hiši, vse radiatorje in še veliko stvari. Ko je rabil denar za ureditev najinega stanovanja, je samo povečal kredit. Vse je on financiral, on odplačuje kredit, ona pa je lastnica polovice vsega premoženja. Ne vem, mene je strah te prihodnosti. Še posebej zdaj, ko ve, da ne bo imela krvnega naslednika, da ta otrok biološko ne bo od njenega sina, se bojim, da tista druga polovica za katero tudi moj fant odplačuje kredit, ne bo nikoli njegova. Kolikor je nagnjena bolj k svoji hčerki in svojemu vnuku, bi lahko dala vse skupaj zapisati komu drugemu.. kako se mi bo šele takrat mešalo, če bi kdo drug živel spodaj in nam lahko še nagajal. Zbiram pogum, da rečem svojemu fantu, naj to že enkrt uredi, da če so mu obljubljali in ga "psihološko izsiljevali" naj ostane doma, naj mu da zapisat to svojo polovico, ker, če bi midva zavoljo tega, da poplačava kredit in začneva znova mogla dati njej polovico, potem nama po poplačilu kredita ne bi ostalo nič za izgradnjo nove hiše. Jaz vem, da ona pričakuje polovico, ker mu je že rekla, pa prodaj. Ne razumem, kako je lahko ena mati takšna, da bi to naredila svojemu otroku.
Kaj mi svetujete, kaj mi je za narediti, ko že sama več ne vem , čigava sem. Saj njegova mati ima zdaj prijatelja pri katerem živi. On ima novo hišo. A ne bi ena mati svojemu otroku privoščila človeka dostojno življenje, če ga je že narava tako udarila, a ne bi ena mati čustvovala z njim. A je hudičevo to zahtevati od njega, naj se z njo pomeni o lastništvu, ker drugače se bojim prihodnosti...saj živimo v težkih časih. Sama pri sebi pa sem se zaobljubila, da za svoj privarčevani denar povem šele takrat, ko bova začela z gradnjo svoje hiše. Če bo ženska pametna bo tudi kdaj še dobrodošla v mojem stanovanju ali hiši, drugače pa smo opravile. Nisem igralka, sem iskren in pošten človek.
Pomagajte mi prosim z nasveti.
Dostojno življenje in dostojna smrt