SVETUJTE: ureditev lastništva in finančnih zadev za človeka dostojno življenje

Pozdravljeni!

Zadeva se je začela povsem lepo, z ljubeznijo med mano in mojim fantom. Ko zdaj veliko razmišljam o vsem skupaj je bilo v bistvu najlepše še takrat, ko sva hodila eden k drugemu domov in sva bila eden drugemu pomembna samo midva. Saj vem, da skupno življenje, ko začneš sam plačevati položnice in sam skrbeti za vse ostale stvari, prinese skrbi in veliko preizkušenj skozi katere moraš iti, ampak vseeno se mi zdi, da je mene ob tem doletelo toliko slabega, da včasih razmišljam o tem kako, da sem vztrajala in še vedno vztrajam.

Ko sva začela razmišljati o skupnem življenju ni bilo druge možnosti zaradi samih financ, kot da za začetek začneva ali pri mojih v zgornjem nadstropju ali pri njemu doma. Ker je (sploh pri njemu doma) veljala filozofija, da so fanta pa prštimal za to, da bo on peljal zadeve naprej doma in da bo vse skupaj enega dne njegovo (včasih je bila to velika kmetija, zdaj več ni... le trava se še kosi), sem se zavoljo najine ljubezni mogla strinjati, da pridem jaz živeti na njegov dom. Ker sem po nekaj obiskih pri njih doma (oče je že kar nekaj časa pokojni) začela slutiti, da moja tašča pa le ni tako fajn oseba, kot se je kazalo na začetku (predvsem ni mogla nikoli nič narediti brez svojega sina in ga je kar naprej nekaj rabila, klicala, nama nepričakovano vstopala v sobo in si skušala tudi mene podrediti) sem vztrajala, da se toliko časa ne preselim k njemu, dokler si ne bova na vrhu zrihtala svoje stanovanje. Pa se kar nič in nič ni v tej smeri dogajalo. Tašča mi je rekla, veš nima denarja, da bi začel in naju je nagovarjala naj pridem k njim (ja seveda, da bomo skupaj kuhale, da bo pulila mojemu denar in ne bova nikoli prišla do svojega stanovanja, kjer bi bil končno mir)... a kar naprej sem opažala, da mu dirigira za kaj vse mora dati denar, poleg tega naj omenim, da je vse pospešeno usmerjala k svoji hčerki in njenem sinu, ki se je ravno ta čas ločevala in bi vsi mogli delati za to da samo njej pomagamo. S tem se je začela krhati najina idila.

Jaz sem začela biti vse bolj zahtevna in nestrpna in mu postavljati vprašanja kdaj bova začela, če je želel, da pridem k njemu, pa je bil nervozen. Potem se je kar naenkrat od nekje pojavil denar in sva začela. Nič mi ni razlagal o kakem kreditu. Ker sem bila vedno bolj radovedna od kod pa zdaj naenkrat denar, mi je rekel, da je pač vzel kredit... nič ni govoril o kakšni hipoteki. Mimogrede, ko je njegova mama (kasneje sem zvedela, da mu je šla za poroka) zavohala denar, si je takoj poželela novih zob. Nečaku je kupil televizijo, kupil mu je tudi sobo in vprašanje za kaj vse je dal za kar jaz sploh ne vem. To je bila zelo občutljiva tema, ker ima tega fanta rad... ampak meni se ni zdelo to normalno... jaz imam tudi rada svoje starše in svojo sestro, pa, če sva se spravila nekaj rihtat jim na konec pameti ne pade, da bi kdo kaj hotel od mene. Moji so mi vedno govorili... varčuj, da ti bo enega dne lažje in da boš lahko na nek način začela svoje življenje. In ker sem pa vseeno zaradi slabih izkušenj iz preteklosti precej nezaupljiva, mu (čeprav sem bila večkrat v skušnjavi) še danes, pa sva skupaj že 3,5 let, nisem zaupala, da imam nekaj denarja privarčevanega. Tega denarja ni tako veliko, ni ga dovolj za nakup stanovanja... za komplet opremit stanovanje bi ga pa bilo. Ko sva potem opremljala me je skoz spraševal, pa kaj res nimaš nč pršparanga in sem tiščala zobe skupaj... nekaj mi je govorilo, da ni dobro povedat. Raje sem vzela vso pohištvo na mercator PIKA kartico in sedaj odplačujem obroke, kot da bi porabila privarčevani denar. Sploh, ko sem videla kako tašča nima nobenega sramu usmerjat njega pri financah.
In so prišle novice. Ker sva zaposlena v istem podjetju, in sodelavke iz službe kjer urejajo plačilne zadeve niso mogle priti z njim v kontakt, so poklicale mene, naj mu povem, da se mora nujno oglasiti zaradi neke plačilne prepovedi na plačo... potem pa so meni začeli možgani delati sto na uro... kaj je pa zdaj to ... jaz jih o tem nisem mogla spraševati... pa tudi nerodno mi je bilo... tudi njega nisem upala vprašati, čeprav zdaj vidim, da bi bilo bolje, da mu bi takrat rekla, z besedo na dan. Ratala sem popolnoma nezaupljiva... premagala sem vsa svoja moralna načela in šla brskat po njegovih predalih (bog mi je priča, da tega še nikoli nisem nikomur storila)... ampak nekaj me je gnalo, da sem si rekla, zatiskati oči pred resnico pa tudi ni nič in v teh predalih je bila resnica.
To sem mu zamerila in to zamero gojim do njega še danes (to je skoraj tako, kot bi me prevaral). Našla sem papirje... najel je hipotekarni kredit za 20 let in celih 20 let bo odplačeval 400 EUR dolga... mati pa mu je šla za poroka (vsak od njijo je lastnik polovice celotnega premoženja). In oba sta bila o tem čisto tiho pred mano. Halo kdo pa sem jaz, da ne bi imela pravico vedeti, kako se bo odvijalo moje nadaljnje življenje (tudi jaz bom udeležena v vsem tem skupaj). Od tistega dne dalje jo sovražim, da ne razlagam ker bi bilo predolgo o njenih primitivnih dejanjih v preteklosti (kaj vse so mi ljudje povedali o njej in o kaj vsem se je sama zagovorila) o njenem primitivnem razmišljanju... prišlo je do tega, da mi je slabo, ko jo vidim, ampak dejansko slabo. Ma sploh ne vem, kaj sem takrat čakala, da nisem takrat dala pod pod noge, ker me je kasneje doletelo še veliko več presenečenj, da ne rečem razočaranj.
S fantom sva si močno želela otroka, pa se ni nič zgodilo. Po 2 letih obiskov pri zdravnikih in raznih preiskav sva ugotovila, da moj fant nikoli ne bo mogel imeti svojih otrok. Takrat sva se oba čisto zlomila. Edina možnost je ali posvojitev ali z donorsko celico. Stanovanje sva si končno uredila, zdaj pa otrok ne moreva imeti...takrat je prvič jokal pred menoj. Naj se sliši še tako noro, kljub vsemu hudemu v preteklosti, sva se midva razumela in imela močno rada. Kregala sva se le zaradi vseh njegovih. Smilil se mi je močno v srce, čeprav se zavedam, da ni v redu ostati z nekom zato ker se ti smili, ampak jaz ga imam poleg vsega tudi rada. Kar nisem mogla verjeti, da gre lahko v življenju vse tako zelo narobe. Prej sem se velikokrat tolažila, da bova finančno že nekako ampak zdaj je pa nastal res velik problem. Psihično sva bila čisto na tleh.. njegova mama pa ni dala miru, ker naprej ga je klicala s tistim svojih piskajočim glasom... kar naprej ga je usmerjala, da naj gre to in ono k svoji sestri postorit... meni se je mešalo, pa sem vseeno pristala, da bova šla v postopek za umetno oploditev z donorsko celico. Midva sva se ves čas ubadala z zares težkimi zadevami, ona (mati) pa je v tem času spoznala možakarja in ga začela voditi k sebi in se začela ponašat kot, da je naenkrat mlada in da bi rada nadoknadila vse tisto, kar je v življenju zamudila. Motilo me je predvsem to, da je moral moj ostati na domačiji, ker je bil predviden za gospodarja, zdaj pa je namesto, da bi midva vse skupaj prevzela, drugi pa če bi želeli nama bi lahko pomagali ali pa tudi ne, je začela ona gospodarit s tem možakarjem, mojemu je pa samo naročala. Naj omenim, da finančno ni nama nič pomagala, če si je že tako želela, da ne bi gospodarstvo propadlo... namesto, da bi delala za hišo kjer je živela, je najemala posojila za svojo ubogo hčerkico, ki pa se je kljub svojim težavam (ločitev) obnašala tako flegmatično, kar naprej se je smejala, kot da je vse v najlepšem redu, ja pa sem se sekirala.

Jaz sem naenkrat videla samo to sliko... izkoriščajo ga... vtikajo se nama v življenje... sploh ne vedo s kakšnimi težavami se midva soočama... mešalo se mi je, ko sem jo z njenim novim "prijateljem" srečevala na dvorišču... potem je že on mojemu diktiral kaj bi bilo treba narediti... mešalo se mi je, ko sem jo gledala kako je bila sedaj srečna, kot zaljubljena najstnica, midva pa tako nesrečna... imela sem jo za lažnivo, neiskreno, hinavsko, posesivno, komandantsko, predvsem pa primitivno žensko. Zdaj pa bi bila rada največja dama na svetu. Kako, a si pozabla kaj vse si počela v življenju. Skregana je bila itak z vsemi v okolici, ker je vedno samo ona imela prav. Nisem več zdržala... spokala sem domov... motilo me je to, da se je selila kakor se je njej zazdelo... zdaj malo k možakarju, potem sta pa spet k nam prišla na počitnice, pa nikdar nisi vedel, kdaj se bosta spet naslikala... stroške sva pa itak midva plačevala za celo hišo... zdelo se mi je skrajno izkoriščevalsko... saj vem, da imava svoj vhod v stanovanje, pa vseeno nisem prenesla, da sem jih srečevala na dvorišču... enostavno, ko sem prišla iz službe sem se zaprla noter in sploh nisem šla ven... pa tako rada sem zunaj... zaprti prostori me utesnjujejo. Potem me je moj rotil naj pridem nazaj in sem mu rekla, samo, če se tvoja mama odseli k svojmu prjatlu, ker edino tako bova lahko živela mirno in dostojno, človeka vredno življenje in edino tako bodo izpolnjeni normalni pogoji za to, da pripeljeva na svet enega otroka, ki nočem, da bi odraščal v takšnem obsedenem stanju. Ne moreš mimo tega, da se ne kregaš med sabo, ker jaz od njega pričakujem, da bo on uredil te stvari, on je pa spet postavljen pred svojo mamo, od katere mu je težko karkoli zahtevat. No, in po 2 takšnih mojih odhodih, ko bi se mi zmešalo, če bi ostala, ji je končno rekel, naj gre živet k možakarju. Vrnila sem se... pospešeno sva začela delati na tem, da greva v postopek za otroka, pa je začela nenapovedana nazaj prihajat... pa sta bila en teden spet tukaj in potem spet pri njemu in ji je bil moj primoran povedati, naj nama da mir, da ne more imeti otrok in da se zelo matrava, da bi ga po drugačni poti sploh imela. Pa se je za nekaj časa umaknila, ampak tu pa tam še pride.

Na žalost sem mogla tako dolgo pisati (da vam prestavim zgodbo), da sem lahko prišla do semle. Jaz sem zelo odgovorna oseba, moj fant malo manj. Mene so skoz doma učili, da naj pazim na svoje stvari, da naj varčujem,... mojega fanta pa ni nihče tako vzgojil. Je dober po srcu, ampak to izkorišča predvsem njegova mama, sestra, nečak. Zelo sem še dandanes jezna, da se takrat ko sva začela ni pogovoril z mano, pa bi morda lahko rešila zadevo drugače, ne pa da se je zakreditiral za 20 let najinega življenja in naju potunkal s tem oba. Lahko bi živela tudi pri mojih, kjer ni nobenega kredita niti hipoteke in še kako radi bi videli, ko so ćisto sami ostali, pa še po vrhu vsega so dobri... le pomagali bi nama, kolikor bi le lahko. Moj se ne da, češ kaj bo živel drugje, pa plačeval kredit za to, kar bi propadalo.... včasih si mislim, da za ceno mojega zdravja in trdnosti najinega odnosa, bi se tudi to splačalo. Ko sva vse sorte tuhtala je rekel, da bi si želel znebiti tega kredita in da bi enega dne rad nekje zgradil majhno hišico, ki bi bila najina, to domačijo bi pa prodal. Ampak, ko sem prišla k hiši in njegova mama še ni imela prijatelja je skoz govorila, saj to bo itak vse vajino, lahko gremo takoj na sodišče in to uredimo, zdaj pa govori drugače... saj bo itak vaše po moji smrti. Ni mi všeč, da moj fant odplačuje kredit, ki sega daleč nazaj, predno sem jaz prišla k hiši, ko je prenovil fasado, uredil dvorišče in okolico, zamenjal vsa okna na hiši, vse radiatorje in še veliko stvari. Ko je rabil denar za ureditev najinega stanovanja, je samo povečal kredit. Vse je on financiral, on odplačuje kredit, ona pa je lastnica polovice vsega premoženja. Ne vem, mene je strah te prihodnosti. Še posebej zdaj, ko ve, da ne bo imela krvnega naslednika, da ta otrok biološko ne bo od njenega sina, se bojim, da tista druga polovica za katero tudi moj fant odplačuje kredit, ne bo nikoli njegova. Kolikor je nagnjena bolj k svoji hčerki in svojemu vnuku, bi lahko dala vse skupaj zapisati komu drugemu.. kako se mi bo šele takrat mešalo, če bi kdo drug živel spodaj in nam lahko še nagajal. Zbiram pogum, da rečem svojemu fantu, naj to že enkrt uredi, da če so mu obljubljali in ga "psihološko izsiljevali" naj ostane doma, naj mu da zapisat to svojo polovico, ker, če bi midva zavoljo tega, da poplačava kredit in začneva znova mogla dati njej polovico, potem nama po poplačilu kredita ne bi ostalo nič za izgradnjo nove hiše. Jaz vem, da ona pričakuje polovico, ker mu je že rekla, pa prodaj. Ne razumem, kako je lahko ena mati takšna, da bi to naredila svojemu otroku.

Kaj mi svetujete, kaj mi je za narediti, ko že sama več ne vem , čigava sem. Saj njegova mati ima zdaj prijatelja pri katerem živi. On ima novo hišo. A ne bi ena mati svojemu otroku privoščila človeka dostojno življenje, če ga je že narava tako udarila, a ne bi ena mati čustvovala z njim. A je hudičevo to zahtevati od njega, naj se z njo pomeni o lastništvu, ker drugače se bojim prihodnosti...saj živimo v težkih časih. Sama pri sebi pa sem se zaobljubila, da za svoj privarčevani denar povem šele takrat, ko bova začela z gradnjo svoje hiše. Če bo ženska pametna bo tudi kdaj še dobrodošla v mojem stanovanju ali hiši, drugače pa smo opravile. Nisem igralka, sem iskren in pošten človek.


Pomagajte mi prosim z nasveti.

Med.vedka!

Ste v zapleteni situaciji in res vam je težko ob vseh teh težkih čutenjih. Doživljate mnogo jeze in besa, groze in strahu, polno enih pritiskov in manipulacij, psihičnega nasilja in prikritega izsiljevanja, prezira, ponižanja,sramu... (kar vse verjetno doživlja ali pa bi vsaj bilo dobro, da bi doživljal tudi vaš fant), obenem pa imate radi fanta in si želite otroka. Veliko nezaupanja je čutiti in strahu pred odkritim pogovorom z njim. Zakaj mu ne date še bolj jasno vedeti kako se vi počutite, da vas te stvari zelo motijo, uničujejejo vajino zvezo in vas čustveno popolnoma izčrpavajo? In če bi si vi verjela? Pravilno čutite, da verjetno vse to načenja tudi vaše zdravje. Verjamem, da ga imate radi, vendar - do kdaj boste vse to še dovoljevali?

Za odnos s svojo mamo je izključno odgovoren vaš fant in on je tisti, ki ji bo moral postaviti meje. To zanj vsekakor ne bo lahko, saj jih doslej ni imel (in ga tega mama oz. oče tudi nista naučila). Poleg tega bo postavljanje meja potrebno tudi na vseh drugih področjih, ne le na potrebni ureditvi lastništva in vajini (tudi prostorski) osamosvojitvi, pač pa tudi na -kot pišete -"vtikanju" v vajino življenje (nenadni prihodi mame v sobo, njeni nenapovedani obiski, pomoč mami in sestri oz. nečaku brez dogovora z vami itd.). Očitno je ta gospa močno oz. preveč navezana na svojega sina (čustveni partner) in so bile razmejitve iz odnosa starši in otrok že zdavnaj porušene. Želela bi vas opozoriti, da teh meja verjetno ne bo zmogel postaviti enkrat za vselej (ker jih doslej sploh ni oz. se mu te stvari verjetno zdijo kar normalne, ker je tako pač živel), zato bo potrebno veliko vztrajnosti in ponavljanja lekcij, pa tudi mama in ostali sorodniki se ne bodo kar tako sprijaznili z morebitnim njegovim drugačnim obnašanjem. Verjetno bo oz. bosta pri tem oba potrebovala tudi pomoč družinskega terapevta. Verjamem, da vas močno jezi njegov odnos z mamo, vendar vi tu ne morete urejati stvari z njo. Vi ste do nje lahko samo korektni, vse moteče stvari pa se iskreno in odkrito pogovorite s fantom (da jih on uredi v odnosu do nje) in ne vi z njo. Saj se razumeva - vi ste odgovorni, da urejate odnose z vašimi starši oz. sorodniki, on s svojimi. Vsakršno mešanje vlog je tu nepotrebno in povsem neučinkovito.

Kje ste tu vi in kje je v tem odnosu vaš del odgovornosti? Zakaj imate/"potrebujete" vi ravno takega fanta? Nekje v osnovi sta si privlačna, neka podobna čutenja so vaju pripeljala skupaj (zaljubljenost), zdaj pa je odločitev za (skupen) odnos pri vsakem od vaju tista, ki pretehta in nagne tehtnico v neko smer. Ali vam njegovo sedanje ravnanje in izkazovanje ljubezni, pozornosti, pogovori... zadošča? Če ne - kaj boste naredili vi in kaj je pripravljen narediti on za to, da se bosta bolje razumela? Da uredi/-ta finančno-lastniške zadeve? Zakaj se vi odkrito ne pogovarjate z njim o vaših čustvih, stiskah in strahovih? Zakaj ne vztrajate dokler ne dobite zadovoljivega odgovora, ki vas bo pomiril? Česa je vas strah? Da vas bo zapustil in boste ostali sami? Koliko ta strah pred zavrženostjo (ki ima globoke korenine) vpliva na vaše popuščanje in pridete nazaj, čeprav on ni še ničesar globinskega spremenil? Od kje vam vzorci, da se o nekih stvareh ne upate pogovarjati in kar trpite in upate, da bo bolje? Kje je tukaj postavljanje meja z vaše strani? Do kod boste še pustila/dovolila, da tako ravna z vami? Kje je tu vaše dostojanstvo, spoštovanje, ponos? Koliko se vi lahko pogovorite s svojimi starši o tem vašem trpljenju? Koliko vas oni lahko razumejo, začutijo vašo stisko?

Veliko vprašanj se še poraja. Pomembno je, da fant tu res pravno uredi glede financiranja in svojega lastništva. Vprašanje je kaj bo tu interes mame, na njene odločitve ne bo oz. ne bosta mogla vplivati. Če je še tako težko, bo verjetno potrebno razmišljati o odhodu na svoje, morda za začetek tudi v najem (in morda tudi prodati oz. dati v najem sedanje stanovanje)? Najbolj pomembno je, da vidva samostojno zaživita, če se bosta zmogla tako odločiti. Koliko se lahko odkrito pogovorita o vajini prihodnosti? Najdeta skupno odločitev? Koliko vi upate vztrajati pri tem, da gresta povsem na svoje? Kako je s tabu temo - denarjem? Koliko strahov, skrivanja in prikrivanja ranljivih čustev, prizadetosti je okrog tega (njegov kredit in vaši prihranki)? In če bi odkrito spregovorila o vsem tem? Tudi o tem, da vas je prizadelo, da se ni posvetoval z vami glede najema kredita. In da vas je strah in ne čutite varnosti in da tudi vi niste upali povedati o svojih prihrankih? In to bo verjetno prizadelo njega. In da ste vi odločeni, da res ne boste vlagali v nekaj, dokler niste prepričani, da bo samo vajino oz. da vi ne boste imeli svojega deleža urejenega. Polno strahov je tukaj. Nezaupanja. Odkod? Kakšne slabe izkušnje, prevare (glede premoženja) so morda v vašem družinskem sistemu? Veliko pogovorov bo potrebno tudi o tem.

Ne vem, če sem vas prav razumela, če pa je še možno, lahko odločitev za otroka še malo počaka. Koliko upanja na rešitev je v tem otroku? Stvari se z otrokom ne bodo rešile, ampak bo odločitev, potrebnega vajinega sodelovanja in ovir še več. Koliko varnosti v vajinem odnosu čutite? Zakaj (še) ni (bila) možna trdna odločitev za odnos, obojestranska zaveza, poroka? Vam ni potrebno več tiho trpeti, stati ob strani in dovoljevati vsega tega. Lahko spregovorite. Lahko ste zahtevna in obenem sočutna do fanta. Lahko si poiščeta tudi strokovno pomoč, če sama ne bosta zmogla.

Vse dobro vam želim.

V napisanem nisem zasledila, kaj bo dedovala njena hči, kajti tudi ona ima vso pravico. Nekako se mi zdi, da si ti na to pozabila.
Če je tašča uspela sina nagovoriti na posojilo, bo treba drugače ukrepati.
Najbolje bi bilo, da se usedete dol in se pogovorite. Ne pozabi, da si ti prišla k hiši in se mi zato ne zdi prav, da sta mamo nekako izrinila od doma. Saj je še vse njeno, pa naj dela, kar hoče. Prav tako lahko zapusti kmetijo komur ona hoče, kljub obljubam.
Če bo kmetijo res dala vama, bosta morala njeni hčeri izplačati njen delež.
Veliko stvari mi je nejasnih.

kaj pa njena hči je napisal/a:

V napisanem nisem zasledila, kaj bo dedovala njena hči, kajti tudi ona ima vso pravico. Nekako se mi zdi, da si ti na to pozabila.
Če je tašča uspela sina nagovoriti na posojilo, bo treba drugače ukrepati.
Najbolje bi bilo, da se usedete dol in se pogovorite. Ne pozabi, da si ti prišla k hiši in se mi zato ne zdi prav, da sta mamo nekako izrinila od doma. Saj je še vse njeno, pa naj dela, kar hoče. Prav tako lahko zapusti kmetijo komur ona hoče, kljub obljubam.
Če bo kmetijo res dala vama, bosta morala njeni hčeri izplačati njen delež.
Veliko stvari mi je nejasnih.

To je prvi vidik, drugi vidik pa je osnovanje družine. Glede na to, da se soočate s takimi problemi, ki se tičejo komunikacije, finančnih deležev, odnosov mama-sin, tašča-ta mlada in še relacije napram hčerki in vnuku oz. nečaku ne vidim, da bi se lahko stvari izboljšale z rojstvom vajinega otroka. Kvečjemu se lahko še poslabšajo!
Mislim, da se bosta kljub vajinemu odkritemu pogovoru težko ali pa sploh ne - sploh on - soočila z mamo, da enkrat dorečete življenje v prihodnosti.
Imam tudi občutek, da ste od vseh teh problemov in zatajevanj svojih želja zelo utrujeni in brez energije. Le-to pa boste zelo potrebovali, če hočeta vidva SKUPAJ to razrešit.Mislim, da tudi ves ta neprestani stres vpliva na to, ali boste lahko zanosili in donosili otroka.
Če niste sigurni, da lahko to sami obvladate bi bilo morda pametno pogovorit se s svojimi starši in si morda urediti tam začasno prebivališče.Ko bostwe malo oddaljeni od situacije bo morda lažje in bolj neobremenjeno sprejeti odločitev , kakršnakoli že bo.
Želim Vam vso srečo!

Najprej hvala gospa Jerneja Dimec za vaš odgovor. Pravzaprav ni bilo napisanega nič kar že sama ne bi vedela, vendar mi kljub temu veliko pomeni, saj je na nek način to potrditev tudi mojega razmišljanja. Imate prav, morda tudi jaz nosim v sebi neke strahove iz preteklosti, zares ste dobro razbrala iz mojih besed. Jaz imam namreč ljubeče in skrbne starše in pri nas ni bilo nikakršnega hujšega nasilja, ne psihičnega ne fizičnega. Je pa tako, da sta moja starša precej različni osebi, imata precej podobna načela, sta oba zelo družinska, vendar spet zelo različne poglede na to, kaj bi bil pravi smisel tega življenja. S sestro sta naju vzgajala kar dosti strogo, je pa nekaj kar definitivno vem, da je vplivalo na mojo osebno rast... moja mama se je namreč morala strinjati, da bomo zgradili hišo poleg očetovega doma. Bilo je veliko vpletanja v naše življenje s strani njegovih in moja mama se je vedno borila da bi bile ona in midve s sestro na očetovem prvem mestu, pa pogosto ni bilo tako... posledično sta se zato veliko prepirala, jaz pa sem se pogosto že kot majhna punčka postavljala na mamino stran, ker sem zelo čuteča in sem čutila to njeno stisko. Še vedno je prisotno pri mojem očetu, da so vsi mamini sorodniki manj vredni kot njegovi. Kadar se kaj spreta takoj pokliče ali svojo sestro po telefonu ali brata, tako, da malo pokramlja (ne razlaga o prepiru, vendar samo toliko, da sliši svoje)... men se to ne zdi v redu. Nisem pač v prvem pismu čisto vsega pisala, saj če bi povzela čisto vse, bi lahko napisala kilometersko pismo. Ja definitivno so te stvari iz otroštva vplivale name. To občutim tudi sedaj, ko pridem domov in ima brat od očeta, ki je tudi naredil hišo poleg domačije, še majhni dve punčki in najmlajša, ki je stara 6 let vedno kadar pride k nam se ponaša zelo svobodno (ne učijo je doma, da se kakšna stvar pa ne sme). Sama si odpira hladilnik pri nas, vendo se naceja s sokom, kar dirigira... dej mi piškote ali pa čokolado... prevrne vse na glavo (knjige na polici,...) odpira predale in omare... Hmmm... in mene to tako zelo jezi... ker midve pa tega nisva smele, ko sva bile s sestro majhne. Ko smo kam prišli sva pridno sedele in se lepo obnašale. In kaj se dogaja sedaj... moj oče ji to dovoli... nama pa tega ni dovoljeval... čeprav sem odrasla... me to zelo boli in se prav trudim, da se obvladujem.

V svojem življenju čutim, da se moram za vsako stvar tako zelo boriti, tako kot sem se mogla za uspeh v šoli, da sem dobila službo, da sem ob službi naredila še faks, da imam prijatelje (ki me pogosto razočarajo, jih nimam prav veliko), sedaj, ko bi rada imela otroke, tudi ne gre enostavno.... vedno, ko nekaj hočem se zaletim v zid in še to kar sem napisala v prvem pismu... moja tašča in svakinaja in fantov kredit in izkoriščanje njega (saj ta fant sploh ni mogel normalno začeti življenja, ker se je njegova mama skoz obešala nanj, tako kar se financ tiče kot kar se nje in njene hčere tiče). Pa mi je enkrat rekel, da ona misli, da midva skupaj dobro zasluživa in da lahko dava... takoj mi je kri zavrela.... sem rekla, pa kaj ona ne ve kakšen kredit imaš, saj ti je šla za poroka. Midva res tako zelo slabo ne zasluživa, vendar vsak odplačujeva po 400 EUR obveznosti na mesec in nama potem na kratko hodi. Oba sva v limitu ona pa tako... pa kaj ima ona za mislit in talat kdo bo komu kaj dal... saj vam rečem norim ko jo zagledam... želodec mi obrne.

Obenem še odgovor za "kaj pa njena hči": zadnjič bi predolgo pisala, če bi napisala čisto čisto vse, zatorej pojasnilo glede lastništva: tako je, ko je meni na začetku najine veze moj fant razložil, da želi živeti na svojem domu, mi je pojasnil, da so po očetovi smrti dedovanje uredili tako, da je polovica vsega tega premoženja maminega, polovica pa njegovega, sestra pa se je takrat odpovedala vsega... to je bilo več kot pet let predno sem prišla k hiši jaz. Njegova sestra je po ločitvi dobila hišo od bivšega moža v celoti, in v njej sedaj živita s sinom. Ker je bilo na začetku rečeno, s strani fantove mame, da bo itak vse njegovo (domačija) in mi je to tudi sam večkrat povedal, sem se nekako odločila da pristanem na to, da si začneva dom urejat pri njemu. Takrat je mama še govorila, da lahko gremo bilo kateri dan in bo dala napisat vse na sina, pa seveda moj fant ni pritiskal, ker nihče ne predvideva kako se bo življenje odvilo, ona pa je še sorazmerno mlada.. nekje 56 let. Potem pa je tašča spoznala tega možakarja in sedaj razmišlja drugače... enkrat je rekla, saj bo po moji smrti itak vse vaše. Tale možakar pa ima slabe izkušnje s svojimi otroki, ki so ga najprej nahecali, da jim je dal zapisat, potem pa ga pognali od doma, tako , da je naredil svojo drugo hišo v kateri sta sedaj z mojo taščo. Prepričana sem, da ji tudi on svetuje po svoje. Tako je... nikoli se nismo vsedli za mizo skupaj (ona bi tudi mene morala vključit v to), da bi nama obema naenkrat povedala, da je spoznala prijatelja in da se dobro razumeta,... vse sem izvedela le preko mojega fanta. Kaj pa porečete na to , da sva midva plačevala vse položnice, ona pa je k hiši začela voditi nekoga, ki ga jaz sploh ne poznam in mi nič ni... pa bom sedaj jaz preživljala še nekoga čisto tujega. Marsikaj ne veste o njej, zato razumem, da se vam zdi da ni prav, da sva jo izrinila od doma. Če bi se prav znala obnašat, se to pravgotovo ne bi zgodilo. Ona je zelo dominantna oseba... na začetku sem tudi občutila tekmo med njo in mano... vedno je vse hitreje naredila in nekje celo izjavila, da sem jaz bolj počasna... ko še nisva imela stanovanja in sem kdaj prespala pri fantu se je zjutraj vedno isti čas vstajala, da sem čakala na prosto kopalnico (saj vem, saj je njena kopalnica) in je potem sedela za mizo in pila kavo, jaz pa sem morala v pižami najprej mimo nje in potem me je vedno od pet do glave premerila ter spraševala o kaj maš to novo obleko, kje si pa to kupla, kolko si pa dala... razumete, dan za dnem .... pa še predno sva midva sploh kaj naredila v svojem novem stanovanju je moral moj fant obnoviti njeno kopalnico vse od ploščic do banje,... kompletno... potem pa so prišli na vrsto njeni novi zobi. In potem mi je rekla, poglej, mam nove zobe, men so šli pa lasje pokonc in me je tak žrlo a pokazat nisem smela. Nikoli se nisem kregala z njo ampak začela sem se oddaljevati, tako, da jaz z njo že sigurno leto dni nisem spregovorila. Na začetku, ko sva še govorile, mi je enkrat v pogovoru rekla, da če bi vedela, da me moj fant vara, da mi tega ne bi nikoli povedala. Pika na i celotni moji sliki o njej pa je bila zgodba, ki mi jo je sama povedala o fantovi bivši punci, kako je ni mogla videt in kaj vse ji je počela ker je ni marala... ona je seveda mislila, da ni napak ravnala, ampak, kaj je vam to normalno, da je enkrat WC školjko očistila z njenimi kopalkami, ki jih je našla v fantovi torbi, ko sta se vrnila iz bazena... to je samo ena od primitivnosti ki jih je počela... veliko sem kasneje izvedela tudi od drugih ljudi, ki so mi svetovali, da me je škoda za k tisti hiši, da naj ga raje nagovorim, da zaživiva drugje... rekli so mi da je to hudič od ženske. Kaj bi si vi želeli imeti nekoga takega ob sebi. Saj je ni nihče odganjal od doma... le jaz sem fantu rekla, naj jo vpraša kaj ona misli... ali bo šla ona ali pa greva midva v kakšno podnajemniško stanovanje, pa se je potem odločila. Nobeden je ni direktno izrinil, le pred dejstvo sva jo postavila...skupaj enostavno ne bi funkcionirali... ko je bila še doma, je sina kar naprej neki rabla, ni in ni bilo miru.. pa še tako piskav glas ima, da mi je paral možgane. Za povrhu vsega, kot da ni vsega dovolj... kot da nimava že dovolj drugih stroškov in negativnega stanja na računih, so pa letos prosile (mama in njegova sestra) mojega fanta, naj gre za botra nečaku in je seveda šel, ker ga ima rad in nobene ni zanimalo od kod bo vzel, a toliko je že mogel dati za vse tudi za tega fanta... 500 EUR se je meni zdelo absolutno preveč za darilo, vendar tukaj nisem mogla nič. Midva pa sva ravno v tem času bila v prvem postopku za otroka, ki naju je tudi stal veliko, tako, da sva sedaj čisto brez denarja in cvitrava skozi mesec. Potem pa ko sva odhajala z birme je še njegova sestra zaklicala za nama adijo boter in ... botrca. Kak me je to razjezilo, pa sem ostala mirna. Kaj sem jaz botrca... kaj smo se morda za mizo vsedli vsi skupaj in si naju oba prosila.... halo... mene takrat ni bilo zraven zato jaz nisem nobena botrca. No kaj pa sedaj porečete, ko sem malo več napisala... se vam še vedno smili moja tašča in pa njena hči.

Vem, da je še veliko nejasnosti glede premoženja, saj ravno s tem namenom pa sem pisala na ta forum, da bi mi kdo svetoval, kaj storiti. Kolikor se jaz spoznam na zadeve mislim, da fantove polovice nihče ne more več deliti brez njegovega soglasja, kar se pa mamine polovice tiče, jo pa še vedno lahko da komur jo hoče... sploh ni nujno, da bo sin kaj dobil od nje. Tule se ne gre, da bi kdo moral dati kaj meni zapisati, tukaj se gre za to, da nama ne bi kdo nagajal in bi lahko spodaj v hiši živel čisto nekdo tretji in nama pilil živce (samo miru si želim). Tudi to vem, da čeprav se je sestra vsega doma odpovedala, da mama še vedno lahko od svoje polovice da kaj njej ali pa tudi vse, ali pa nečaku. Dokler stvari ne bodo jasne in čiste kot beli dan, tako dolgo tudi jaz ne bom mogla porušiti zida, ki sem ga zazidala med nami. V vsaki stvari in v vsakem razmerju mora biti zaupanje, da lahko ljudje živijo v harmoniji.

Še ogromno stvari je, ki so se zgodile, pa bi skoraj lahko napisala knjigo, ki bi bila absolutno predolga za na ta forum.

Ima kdo še kakšen boljši nasvet glede rešitve mojega stanja.

Hvala še enkrat za odgovore in lep pozdrav,

med.vedka

Toliko enih problemov, pa bi rada še otroka imela v tej situaciji. Potem si bo hotela tašča lastiti še otroka, ali si pozabila? Vem, da je lahko govoriti in težje narediti, ampak tukaj bi rekla le, da spokaj in pojdi. Že sami temelji v vajinem odnosu niso bili v redu, saj si morala brskati po predalih, da si prišla do resnice. Veš, ko partner nekaj skriva, je to resen alarm za vajino vezo. Prava ljubezen je odkrita! Na začetku nisi vrgla kart na mizo in ne vem, zakaj ne. Vse si tlačila v sebi in trpela. Kritiziraš le njegovo mamo, toda kaj je to en partner, ki stvari skriva pred teboj in ki moraš ti skrivati pred njim svoje prihranke? Prava veza temelji na ODKRITOSTI! Mislim, da tudi med vama ni vse v redu.

svetujem vama, da prodata stanovanje, z denarjem poplačata hipoteko in gresta ...... na svoje, v podnajem, k vašim, kamorkoli, vsekakor pa stran.
Absolutno pa naj ne bo govora o otroku, dokler sta tam. Če bosta ostala, si boš praktično položila zanko okrog vratu. Pa saj to že veš.
Za vaju tam ni prihodnosti. Samo agonija.
Takšne moške je potrebno od staršev odpeljat. To je edina možna pot. Pa še to je tako-tako. Nikoli ne odrastejo.
Če pa mene vprašaš kaj bi naredila - šla bi. Sama. In se rešila.

med.vedka je napisal/a:

Ima kdo še kakšen boljši nasvet glede rešitve mojega stanja.

Ja, edinega učinkovitega in to v parih stavkih. Odrasti in začni svojega partnerja gledati v luči odraslega človeka, ki je sam kompletno odgovoren za to, komu vse pusti, da se vmešava v vajin odnos in od njega tudi zahtevaj, da se obnaša kot odrasel človek. Ti ga pa začni gledat kot partnerja, kot odraslega dedca in ne kot svojega otročička, ki ga moraš zagovarjat in branit in imaš zanj 1000 izgovorov, vseh vajinih težav so pa krive "hudobne sile od zunaj". Ljubezen, ki ne udari po mizi, kadar je treba, ni vredna pol k****.

Trenutno je vse, kar vidim, kurji fajt med dvema ženskama, ki se borita, katera bo imela večji vpliv nad enim otročjim in nezrelim dedcem, ki se ne zna spravit z dveh stolčkov. In točno to je poanta vseh tvojih težav.

Najprej: pomesti pred svojim pragom! Smo sami res pošteni in
povemo svojo resnico(privarčevan denar) ali vidimo da so nepošteni
le drugi.

Vse preveč se ukvarjaš z drugimi. Bolje da se s sabo.

Med.vedka!

Sprašujete za kak boljši nasvet kako urediti VAŠE težave glede FANTOVEGA lastništva in finančnih zadev. Pa saj to vi sami prav dobro veste in ne potrebujete kakih drugih (pravnih) nasvetov (nekaj odgovorov ste sicer dobili in nekateri so precej provokativni in verjetno za vas boleči in celo žaljivi).

In če bi si vi res verjeli? Doživljate in čutite prav. Nič ni narobe z vami (pa tudi s fantom ne). Je pa tukaj vprašanje kako to, da se ravno jaz znajdem ob takem fantu, kako to, da mi je ravno tak fant privlačen, zakaj "potrebujem" ravno takega fanta? Tu ni naključij, narava se ne moti in vaju je pripeljala skupaj z nekim namenom - vprašanje pa je, če sta oba pripravljena garati na odnosih in na preraščanju teh težav.Na potezi je fant, ki bo moral te stvari z mamo in njegovim financiranjem urediti sam (problem je njegov in ga vi namesto njega ne morete rešiti), vi pa se z njim lahko dogovorite le kako bo izgledala vajina prihodnost in zlasti, če je on pripravljen v tem kaj spreminjati in če je za vas to zadovoljivo.

Stvar vidim ne toliko v tem finančno-lastniškem, pač pa v tem, da se fant problema niti še ne zaveda in da ga želite vi opozoriti na krivice,(ki se mu dejansko dogajajo!) in mu jih rešiti (tako kot ste doma skušali reševati krivice vaši mami, ki so se ji dogajale zelo podobne stvari in jo tolažiti oz. razumeti),on sam pa jih še niti ne čuti. Kaj bo on storil za to? Kako to, da VAS te krivice tako zelo bolijo? In jezijo? Očitno ste zelo dobro čutili krivice, ki so se dogajale vaši mami (ki se je MORALA strinjati, da zgradijo hišo ob očetovih starših, tako kot ste se vi tudi kar MOGLA strinjati, da pridete k njemu.Kako to? Vaša mama se je vedno borila, da bi bila ona in vidve s sestro na 1.mestu. Koliko te borbe ponavljate oz. boste ponavljali vi (in če bo tu še otrok)? Veliko vmešavanja je bilo pri vaši mami s strani očetovih staršev, zdaj je zelo podobno veliko vmešavanja s strani fantovih staršev (mame).Starša sta precej različni osebi z različnimi stališči, vidva pa tudi. Podobnosti oz. vzporednic je še precej. Koliko jeze doživljate ob vsem tem? Ampak na koga ste vi dejansko jezni? (Na fanta? Na njegovo mamo? Na vašo mamo? Na vaše stare starše po očetovi strani? Na očeta?...) Koliko je v resnici vaša mama naredila za to,da bi te stvari in krivice, ki so se ji dogajale,sama v odnosu z možem rešila in vas (občutljivo hčerko, ki ji je kar morala pomagati in z njo sočustvovati) zavarovala, da vam ne bi bilo potrebno nositi in čutiti vsega tega? Koliko ste vi v resnici jezni na SVOJO MAMO, fant pa vam te zelo poznane stvari samo prebuja? Ne vemo kaj vi prebujate njemu, kar pa je njemu od zdavnaj zelo poznano in zato moteče. Jezi vas tudi OČETOVA stroga vzgoja do vas in da sedaj dela razlike do stričeve hčerke, ki sme vse. Spet krivice, ki (še) niso smele biti slišane. V to smer bo potrebno zajadrati...so pa tole veliko globlje stvari kot samo ureditev lastništva in bo potrebno za rešitev (pri vaju obeh) najti globoke vzorce vsak svojega družinskega sistema, ki si jih vidva samo prebujata in ponavljata...se soočiti z njimi, jim dati svoje pravo mesto, jih začutiti in prerasti...

Vse dobro vam želim.