Med.Over.Net

Partnerska in družinska posvetovalnica

Odgovarjajo: dr. Anica Koprivec Prepeluh, zakonska in družinska terapevtka • dr. Barbara Kutnar Novak, zakonska in družinska terapevtka • Edin Durakovic, kulturolog in doktorant ZDT • Jana Lavtizar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka • Jerneja Dimec Bratina, specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka • Melita Kramar, specialistka zakonske in družinske terapije • dr. Sabina Jurič Šenk, univ. dipl. psih. • mag. Uroš Drčić, specializant psihoterapije in transakcijski analitik svetovalec (TAC)

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

dr. Anica Koprivec Prepeluh , zakonska in družinska terapevtka

Anica_K._Prepeluh

dr. Barbara Kutnar Novak , zakonska in družinska terapevtka

Barbara Novak

Edin Durakovic , kulturolog in doktorant ZDT

Edin Durakovic

Jana Lavtizar , spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka

JanaLavtizar

Jerneja Dimec Bratina , specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka

JernejaDimecBratina

Melita Kramar , specialistka zakonske in družinske terapije

Melita Kramar

dr. Sabina Jurič Šenk , univ. dipl. psih.

Sabina_JuricSenk

mag. Uroš Drčić , specializant psihoterapije in transakcijski analitik svetovalec (TAC)

Uroš Drčić

Je specializant psihoterapije in transakcijski analitik svetovalec (TAC). Je direktor zavoda Revita, center za svetovanje in izgorelost, kjer vodi prakso individualne, partnerske in skupinske psihoterapije ter psihosocialnega svetovanja. Skozi leta psihosocialnega dela je tudi na podlagi lastne izkušnje izgorelosti dal poseben poudarek pomoči osebam s težavami s prekomernim izčrpavanjem. Vodi tudi svetovalno skupino prav za osebe s takimi težavami. Znanja in veščine s področja psihoterapije je pridobil v okviru študija na Univerzi Sigmunda Freuda ter specialističnega študija psihoterapije transakcijske analize na Psihopolis inštitutu pod mentorstvom priznanega psihoterapevta Zorana Milivojevića, TSTA. Je član Mednarodne zveze za transakcijsko analizo (ITAA). Poleg privatne prakse je Uroš v preteklosti več let delal kot psihoterapevt v programu za psihosocialno rehabilitacijo zasvojenih s prepovedanimi drogami Društva Projekt Človek.

njagovi starši - nočna mora

Default avatar

restless.heart

Lep pozdrav vsem,
Pišem z upanjem da mi pomagate. Ne vem več kaj je prav in narobe, kje je še meja dobre volje in potrpežljivosti ter prijaznosti, kje pa se ta meja konča in preide v čustveno izsiljevanje in ukazovanje. Namreč že nekaj časa imam težave, ki jih ne znam rešiti. Gre se za moj odnos do fantovih staršev, ki me spravlja ob živce.
Da začnem lepo po vrsti… S fantom sva skupaj 1,5 leta. Rada se imava, je pošten, priden in dober fant. Oba imava resne namene, želiva si ustvariti družino in imeti mirno življenje. Zaupam mu, vem da me ima rad. Najin največji problem (ki potegne za sabo vse) je razdalja, saj sva oddaljena približno 2 uri vožnje, oba pa sva tudi zelo navezana na svojo družino. Ampak ta problem rešujeva tako, da se vidiva vsak vikend, enkrat pridem jaz k njemu, drugič on k meni. Problem je da jaz še študiram, on pa je pred kratkim diplomiral in se zaposlil. On dela doma, v svojem kraju, živi pa pri starših. Tu pa se vse začne… problem je v tem, da smo si tako zelo različni. S fantom izhajava iz popolnoma različnih družin. Jaz izhajam iz preproste ''meščanske'' družine, on pa iz kmetov. Pri njemu doma so vsi deloholiki. Navajeni so delati od jutra do mraka. Polni so predsodkov do drugačnosti in prisegajo na tradicijo. Vstajajo zgodaj zjutraj in spat hodijo kmalu zvečer. Problem je ko pridem k fantu (nimava druge možnosti, saj živiva daleč narazen) prespim tam, sicer imava ''zgornjo etažo'' zase, ampak nimava nobene zasebnosti. Težave se pričnejo že zjutraj… ponavadi spim do 9, pol 10 ure in to jih zelooo moti. Saj ne, da bi mi kdo to povedal v obraz, ampak pritiskajo na mojega fanta in me šinfajo!! Da to ni normalno, da sem lena, itd… Potem se to nadaljuje čez dan… od mene pričakujejo, da zato ker čez vikend stanujem in jem pri njih sem jim nekaj dolžna. Seveda pomagam, če me prosijo. Ampak vse kar naredim je narobe. Za vsako stvar ki jo naredim mi gledajo pod prste (npr. če že samo perem solato). Sem zelo samostojna ženska, znam sama voditi gospodinjstvo in zato me razjezi če mi nekdo pametuje kako naj nekaj naredim. Da ne bo pomote, seveda nikoli nič ne rečem nazaj, saj imam fanta zelo rada in ga nočem prizadeti, zato pa tlačim vse vase in jeza se kopiči in kopiči. ''Tašča'' ima vedno zoprna vprašanja, kot če sem dovolj oblečena, če me ne zebe, naj si raje to oblečem, naj to raje pojem… od mene pričakuje da ji bom z veseljem pomagala, mene pa kar zmrazi če pomislim na njene pridige kako naj kaj naredim. Tako nimam nobenega veselja da bi ji sploh pomagala. Ona pričakuje da bom hčerka, ki je ni nikoli imela in misli da bom cel čas z njo. Naj povem da ne hodi v službo in je cele dneve doma, poleg tega pa mora skrbeti za svojo taščo, ki pa je na ravni otroka in zelo naporna. Vedno mora imeti vse pod kontrolo, stanovanje je vedno sterilno (da ne omenim da pomiva po tleh 5x na dan), takoj po kosilu odhiti pomit posodo, vse je vedno čisto, na svojem mestu, nobene spontanosti, sproščenosti ni. Je tipičen primer gospodinje, kuha, pere, lika, skrbi za kokoši in zajce, ureja vrt in rože, peče pecivo… je ponižna ženska, ki svojemu možu nikoli ne odgovarja. Tiho prenaša njegove kaprice in naredi kar se mu ''sprdne''. Tako zelo ga je razvadila, da si še pri kosilu na krožnik ne nameče sam hrane. Kot bi živeli v starem veku! Njen mož je depresiven, tečen in zagrenjen, zmuha se za vsako figo, če kdo ne naredi tako kot si on zamisli kuha mulo cel teden. Hodi v službo, večino časa je nezadovoljen in potem odide v svoj vinograd, ki mu pomeni vse na svetu. Ko sem pri njih se mi zdi da moram vedno paziti kaj rečem. Toliko je enih tabu tem, toliko neizrečenih besed in zamer. Velikokrat se počutim kot popoln tujec, kot najslabša oseba, ki jim hoče vzet njihovega sina. Nihče ni na moji strani, sicer fant jima je že velikokrat rekel naj se ne vmešavata ampak nič ne pomaga. Vedno znova in znova poslušam opazke. Moram povedati, da se trudi biti zelo prijazna in zato imam velikokrat slabo vest, da sem jezna nanjo. Včasih je že tako vsiljiva s to prijaznostjo da me meša.
Najbolj na živce mi gre njen odnos do mojega fanta (in njegovega brata), torej do njenih sinov. Je zeloooo posesivna, čustveno ga izsiljuje, kuha mu, pere mu, lika… razvaja ga in obravnava kot otroka. V zameno za to pričakuje od njega da ji ugodi vsako željo. Kadar sem jaz pri njih sploh ne spoštuje dejstva, da bi rada imela čas zase in ga prosi naj gre naredit to, ono… kakor da me ni zraven. Moj fant ji vedno ustreže. Boli me, ker vem kako dober človek je in kako manipulira z njim. V njemu vzbuja občutek krivde in dolžnosti.
Naj povem, da je pri meni doma vse drugače. Smo zelo sproščena družina, radi se smejimo, včasih se tudi skregamo in si povemo vse v obraz. Lahko rečem da se imamo zelo radi. Moja starša se ne vtikujeta v mojega fanta, nikoli mi ne rečeta žal besede čez njega, spoštujeta najino zasebnost. Ko sva pri meni se mi zdi vse tako preprosto in lepo. Zdi se mi da sva res srečna. Kadar sva pa pri njemu doma pa se vedno skregava.
Kar je najslabša stvar od vseh pa je da je fantu oče prepisal parcelo in da imava namen živeti pri njemu (v bližini staršev). Veliko sva se pogovarjala o najini skupni prihodnosti in rekel mi je, da on ne gre iz svojega kraja. Sedaj so ga njegovi dobesedno kupili. Najprej parcela, sedaj les, njegov oče ga finančno podkupuje, jaz pri tem nimam nobene besede. Nekoč sva se pogovarjala da bi se preselila v moje kraje in si tam pričela zidati hiško in mi je rekel da mu njegovi tega ne bi nikoli odpustili in bi mu zamerili do konca življenja. Kaj ni to bolano???!!! Ne vem kako me je uspel prepričati, da bom prišla nekoč k njemu, kar naenkrat je pričel s temi gradbenimi dovoljenji, njegovi so itak prispevali, tako da mi sploh ni dal nobene izbire. Sedaj je dobil gradbeno dovoljenje in je vse že v pripravi gradnje, s tem da vse skupaj financirajo njegovi starši, jaz sem brez ficka (sem študentka). Rekla sem mu naj počaka, da se zaposlim in da bova res skupaj začela zidati ampak je tako neučakan da je že pričel. Rekel mi je, da ne rabim skrbet za finance, da vse kar moram storiti je da ga imam rada in se pridno učim, da bom kmalu prišla živet k njemu. Sanjsko?!?! Ne pa ni! To ni normalno, sploh se ne počutim kot del tega, sicer pa je vse od njegovih staršev in bog ve kaj vse pričakujejo od mene! Počasi že izgubljam živce. Ta moja potrpežljivost poka po šivih in že nekajkrat sem skoraj vzkipela vpričo njih. Vem kako boli če kdo kritizira tvoje starše, moj fant si tega ne zasluži. Vendar pa nočem celo življenje požirati, se prilagajati drugim, preveč ponosna sem za to. Seveda vem, da je ta finančna pomoč staršev neprecenljiva, ampak kje je meja? Raje živim v majhnem stanovanju proč od njih, samostojna in v miru kot pa v novi hiši in na robu živčnega zloma.
Ali mislite da sem res nehvaležna pošast, ali se vam zdi to normalno? Sem zelo pridna, delovna punca, tako da nisem neka razvajena smrklja. Ne vem kaj naj storim, razmišljam da bi pustila fanta in preprosto odšla, ampak ko ga imam tako zelo rada, je tako v redu človek in nočem ga izgubiti. Ne predstavljam si, da bi spoznala boljšega človeka. Ne vidim rešitve iz tega… lahko bi se imela tako zelo lepo ampak oba trpiva. Prosim pomagajte mi,

Najlepša hvala.


obupano mlado dekle
Na koncu je vse dobro in vse ok, če to ni, potem še ni konec.
Default avatar

Barbara Kutnar

Spoštovana,

koliko neustavljive jeze in nemega besa, ki ga čutite ob vsem, kar se vam dogaja, kar doživljate, kriči iz vašega pisma. In zagotovo vse to nekam paše. Naj povem, da niste "nehvaležna pošast", temveč mlado dekle, ki, tako kot vsi, ne čuti napačno. Nihče od nas ne more narobe čutiti. Še bolj pa je res, da vse, kar čutite ob vaši "bodoči" tašči, tastu in fantu, je na mestu in res tako čutite. Vprašanje, ki se mi hkrati poraja ob vaših zgodbi, pa je še, zakaj ste vi prišli ravno v takšno družino, v odnose s toliko jeze, manipulacije, prikrivanj, vsiljevanja, ipd.? Od kod vam je vse to znano in zakaj v takšnih odnosih ostajate? Česa še niste razrešili v zvezi z vašimi starši?

Če imate fanta res radi, če ga spoštujete in mu želite samo dobro, boste morali biti do konca iskreni do njega. To pomeni, da mu boste morali odkrito priznati, kako ga doživljate, kako se počutite ob njem, česa vas je strah, kaj pričakujete, kaj si vi želite, kaj vas moti pri njem... S tem ga ne morete prizadeti. Prizadenete ga lahko le z neiskrenostjo, zamolčanjem resničnih občutkov, s tem da mu ne poveste, kako se v resnici ob njem počutite. Če bi si res dovolili priznati, koliko ste dejansko besni nanj, da vas ne zaščiti, da vam ni v oporo in se ne upate čisto popolnoma zanesti nanj? Koliko vas je strah povedati mu, da vas jezi, ker ste izdani, vsakič ko nemo ustreže materi in ker ureja življenje za "vaju" sam (oz. po navodilih staršev), ne pa v dogovoru z vami, kar bi bilo edino prav in smiselno? Koliko si nevede zatiskate oči pred resnico in se razumsko tolažite, da "sta za vašo nesrečo kriva tašča in tast", medtem ko se z vašim fantom ter odnosom z njim niti niste še pripravljeni soočiti? Prvi korak, ki bi bil nujen, je odkrit pogovor s fantom. Brez tega ne boste vedeli, pri čem ste, kam greste, kaj si želite in ali je to, res to, kar si vi globoko želite. Vse manipulacije, ukazi, kontrola, prisiljena prijaznost, vsiljevanje, vtikanje v vajin odnos in še kaj so absolutno vsi nesprejemljivi in fantovi starši bi morali biti vsekakor bolj spošljivi do vas in svojega sina. Še vedno pa je fant tisti, ki to lahko doseže, če se tako odloči. Njegovi dosedanji neuspešni poskusi, da bi staršem pokazal mejo, kažejo na njegov še vedno izjemno prisoten strah pred njihovo zavrnitvijo. Zato jima v vsem sledi, saj čuti, da jih bo z nasprotovanjem užalil, razočaral, prizadel, zaradi česar se bo čutil krivega in odgovornega, tega pa noče. Čeprav ve, da je odnos njegovih staršev do vas marsikdaj krivičen in ste upravičeno besni nanje, vas ne zmore zares podpreti in vas zavarovati pred njimi. S tem namreč tvega izgubo svojih staršev, predvsem pa zavrnitev svoje matere, s katero je zelo močno ujet v sistem njenega čustvenega partnerja. Neustrežljivost materi zanj predstavlja grožnjo, da ga ne bo več marala.

Ker pa je njun sin, ima moč, da to čustveno zlorabo in izjemno prikrite manipulacije ustavi. Zato se boste morali vi najprej z njim pogovoriti, kaj si želite. Če vam bo prisluhnil in vas upošteval ter to tudi v dejanjih dokazal, se boste lažje odločali naprej. Zaenkrat ste vi žal "sami" v tuji hiši, kjer vam vsi, vključno z vašim fantom, dajejo vedeti, da se z vami ne strinjajo in da ste odveč. Šele ko se bo fant resnično postavil za vas, s tem pa tudi zase (ko se bo odločno razjezil na svoje starše in zahteval svoje življenje), bo to pomenilo upanje za naprej, tudi za vajin odnos. Dotlej se samo od sebe ne bo nič spremenilo.

Vztrajajte na pogovoru z njim. Tega verjetno oba pogrešata. Tu ne gre za obsojanje in iskanje krivca, temveč je smisel, da se vidva slišita, se povežeta, zbližata ter tako utrdita vajin odnos. Tako se bo tudi fant lahko čutil bolj suverenega, da zaupa vase in končno začne poslušati sebe in svoje želje. Če ga imajo starši radi, ga ne bodo zavrgli. To pa bo moral šele ugotoviti. Ker gre za vajino prihodnost, bi morala o njej odločati vidva, nihče drug, ostali lahko le asistirajo, če vidva to želita.

Vso srečo vam želim pri kreiranju vaše prihodnosti.
Barbara Kutnar,
zakonska in družinska terapevtka

Center za družinsko terapijo Kamnik
tel. 040 188 047
www.druzinska-terapija.si

Default avatar

rachek

> Da ne bo pomote, seveda nikoli nič ne rečem nazaj, saj imam fanta zelo
> rada in ga nočem prizadeti, zato pa tlačim vse vase in jeza se kopiči in > kopiči.
Kar sicer praviš, je sicer res, ampak samo na nek način. Če malce pogledaš prvi dve strani objav in bolj podrobno prebereš objave nesrečnic, ki so se celo 2x pustile oploditi maminemu sineku in zdaj živijo pri t.i. "njegovih", ti bo precej hitro postalo jasno, kam tole pelje. Več o tem v nadaljevanju.


> se preselila v moje kraje in si tam pričela zidati hiško in mi je rekel
> da mu njegovi tega ne bi nikoli odpustili in bi mu zamerili do konca
> življenja. Kaj ni to bolano???!!! Ne vem kako me je uspel
Odvisno, kako gledaš. Iz njihovega zornega kota ne, iz najinega pa.

Tvoj problem niti ni toliko v tem, kako se njegovi starši obnašajo in kakšen odnos ima tvoj fant z njimi. Ona dva se najverjetneje ne bosta nikoli spremenila, on pa ima sicer bistveno boljše možnosti, a tudi niso ravno bleščeče (recimo 80-90%, da bo za vselej ostal mamin sinek in da bo skozi njega manipulirala tudi s teboj in vajinimi otroci). Tvoj problem je, da se osredotočaš na napačno zadevo, osredotočiti se moraš predvsem na to, KAJ TI SAMA želiš od življenja. To, da imaš nekoga rad, še ne pomeni, da se bodo tvoje sanje nekoč izpolnile. Žal je tako, da moramo včasih v življenju sprejeti tudi radikalnejše odločitve. Če naštejem samo dva primera: prekinemo zvezo ali pa se zamerimo staršem do konca življenja. Jaz sem izbral drugo(družine sicer nimam, ampak, če jo bom kdaj imel, je jasno, kdo ima prednost - sekundarna družina). Kako boš ti izbrala, pa je tvoja stvar. Edino, kaj ti priporočam, da prisluhni svojim občutkom in dobro razmisli.

Praviš, da ne želiš fanta prizadeti. To se bo enkrat zgodilo, razen, če fant ne dobi jasnega uvida v situacijo in naredi konkreten načrt, kako se bo to razrešilo in potem se bo to udejanilo 100%(STOODSTOTNO!). Pozabi polovične mere in dvojne kriterije, razen, če ne bi rada postala depresivna in končala kdaj na kakšnih tabletah ali celo na psihiatriji.

Kot sem že velikokrat povedal, v odnosu nič ni bolj važno, kako se počutimo. Če se počutimo dobro, je to dobro, če se počutimo slabo, potem tukaj nekaj ni vredu, ali ne ... ?

In če navržem še nekaj besed o t.i. nevrotikih (oz. tistih, ki jim jaz pravim nevrotiki) - sicer v tvojem pisanju nisem našel dosti tipičnih vzorcev, se mi je pa po tretjem branju zazdelo, da si ga pisala precej raztresena:
- neprestano imajo dvojne kriterije oz. jih višajo in nižajo tako, kot jim v dani situaciji prija
- neprestano nekaj buzerirajo in izsiljujejo(večinoma je zelo subtilno, dokler jim ustrežemo, če pa začnemo postavljati meje, pa pa postane precej bolj odkrito)
- obsedeni so z nadzorom življenja drugih (tudi večinoma zelo subtilno, če pa postavimo meje, pa se začne kraval)
- resnico neprestano prikazujejo tako, da smešijo druge ljudi in jih prikazujejo kot: lene, nesposobne, neumne, kot budale, ipd ...
- radi si nagajajo, tudi moj foter se rad kuja, mati pa je hinavska manupulatorka (zanimivo, mogoče so si ti komplementarni, tako kot sta si sadist in mazohist)
- navzven delujejo kot zelo prijazni, galantni, ustrežljivi, pokroviteljski ljudje, zato večina ljudi njihovega drugega obraza sploh ne pozna(enako velja za psihopate)
- zelo radi z nečim podkupujejo žrtve, nato pa mečejo to v obraz

Evo, nekaj malega, da me lahko Izidor po dolgem času spet malo okrca. Opazil sem še nekaj: tašča ima najbrž še obsesivno-kompulzivno motnjo. Ima jo tudi moja mati, ves čas hodi sem pa tja po stanovanju in pospravlja, briše, čisti, opere po 15-20 pralnih strojev na teden samo svoje robe + brisače in kuhinjske krpe(prerilo zelo redko gleda čez gladino vode v bobnu - imam že kar nekaj slik), pospravljeno je vse tako, da nikoli ne najdeš krpe za brisanje tal, vleče stole in mizo v jedilnici ob dveh zjutraj in me zbuja (ko je ona bila v službi, je imela pravico do spanja, ko pa sem jaz in ona ne, pa jaz živim v njenem stanovanju - dvojni kriteriji), cele ure se ukvarja s smetmi, po 20-30x na dan nabije s predalom, v katerem ima nogavice(zakaj že?), ipd ... In vse to zna zelo dobro podkrepiti z "konkretnimi"(za tebe in mene seveda kvečjemu smešnimi, če ne idiotskimi) argumenti. "Zato, ker je tako treba", mi rada odvrne.

Druga tema, na katero bi se rad še na hitro razpisal, pa je tista parcela, les in finance za hišo. Verjami mi, to nič ni zastonj - to boste še vsi enkrat plačevali. To je ena izmed značilnosti zanje. Najprej ti nekaj podarijo, zelo prijazni in nasmejani, nato pa pri hinavskih manipulacijah uporabljajo kot orožje za dosego svojih ciljev. Na forumu imaš kar nekaj tem, kjer lepo opisujejo, kako se to manifestira. Recimo tema, v kateri ženska opisuje, kako so njo in njenega deda starši hinavsko prepričali, naj investirata v hišo, češ, saj bosta vidva imela, zdaj pa obuti hodijo po stanovanju, ko jih ni doma (po svojem pa ne) in ko jim reče, da jo to moti, ker se otrok igra na tleh, z povzdignjenim glasom jasno povedo, da je hiša njuna in da ona postavljata pogoje. Podobno je bilo pri meni, ko je treba investirati v stanovanje, se uporabi besedna zveza "Saj je naše stanovanje, si pa ja moramo stroške obnove deliti", ko pa jo vržeš ven iz sobe, ker si ne pustiš čestitati za rojstni dan(hinavsko podkupovanje), pa se pred vrati dere, da je stanovanje njeno in da si ona tega ne pusti. Pa še ena finta: daj denar, pa bom sama kupila. Eeee majko, Raček ne pali na take finte, računi bodo na moje ime, na med.over.net vse lepo piše. In seveda tudi so na moje ime, se razume. Enako priporočam tebi.

> Sanjsko?!?! Ne pa ni! To ni normalno, sploh se ne počutim kot del tega
Seveda, saj tudi nisi del tega in če fant ne bo nekaj spremenil, tudi nikoli ne boš del tega. Fant bo pač moral izbrati med tabo in njimi. To je njegova stvar. Kako boš izbrala ti, pa je tvoja stvar. Mislim(nisem pa prepričan), da je center družine mati. Posesivnim mamicam snahe predstavljajo konkurenco pri nas, maminih sinekih in jasno je, da da te ženska ne mara.

Pa za konec še ena poslastica: praviš, da sta oba zelo navezana na svoji primarni družini. Vredu, to samo po sebi še ni nič slabega. Ampak, kaj misliš, da je bolje zate: da ostaneš pri primarni družini, ker se dobro počutiš, ali se preseliš nekam, kjer se slabo počutiš?

Skratka, dobro razmisli, komu se pustiš oploditi. Pa ne boj se prisluhniti svojim občutkom, vedno te bodo lepo vodili skozi življenje, ko boš to enkrat spoznala.
Default avatar

Jaz

Jaz sem šele na tem forumu spoznala, da je pomembno poslušati svoje občutke in ne se ukvarjati z drugimi.

Deluje.
Default avatar

KATKA 00

Tvoja zgodba je v veliki meri podobna moji - s tem, da imaš ti še možnost da preprečiš, da ne boš po 8 letih zakona "živčna razvalina". Vedet moraš, da so sedaj še prijazni do tebe - po poroki bo vs še slabše in ko pridejo otroci... Ne razumem teh "kmečkih fantov" - oni se ne bi preselili - me punce pa se lahko...to je pa samoumevno. Pripravi se tudi, da boš dobila pod nos, da so oni dali parcelo, pa les...ti boš vedno pretepenka, ki si lahko vse prste oblizne, da je dobila njihovega sinka in je prišla tako rekoč na "postlano".

A ti je res tega treba? Čez 10 let, ko bo imela dobro službo si boš mislila - kaj mi je tega treba bilo?
Default avatar

skela

Izkoristi vikend, ko bosta pri tebi in mu tole vse lepo, potrpežljivo
in brez obtoževanj povej.
Povej mu, da si odrasel človek z delujočimi možgani in da ne vidiš
rada, da drugi odločajo o tebi, kot da si debil.
Povej mu, da lahko v novi hiši, ki jo gradi preko tebe in brez tebe
živi skupaj z svojo mamico, ker s tabo ne bo.
Povej mu, da ga imaš rada, ampak v njihove vnaprej namišljene vzorce
"ne pašeš". Da se bo moral odločiti, ali boste samostojna družina, ki
odloča sama o sebi, ali pa bo večni mamin sinek, ki bo plesal, kot
mu bodo straši žvižgali, da "se jim ne bi zameril"....in vprašaj ga,
če sploh kdaj namerava odrasti.
Povej mu, da ga imaš rada in da ga ne bi rada izgubila, da pa ga boš
morala zapustiti, tudi če ti poči srce, če se ne bo postavil na lastne
noge.

In potem....ali pojdi, ali pa kar takoj pozabi, da si bila kdaj sama
svoja oseba in začni vaditi pomivanje po tleh petkrat na dan.
Default avatar

Barbara Kutnar

Avtor: Kikica
Napisano: 19.3.09

Poglejva najprej tvoj problem iz staromodnega stališča. Tudi sama sem malce staromodna.

Vem, da je danes čisto normalno, da mladi vodijo svoje partnerje domov za čez noč, celo za čez vikend, celo za dlje časa. Tega si v mojih časih niti zamisliti ne bi mogla. Pa ne le zaradi staromodnosti mojih staršev, ampak tudi sama ne bi hotela. Mnogi starši to dopuščajo, da vedo kje mladi so, da je mladim udobno in še in še. V resnici pa ni vsem prav. Oni so družina, nato se prikaže še nek 'honorarni družinski član', ki ima svoje navade, svoje zahteve in z njimi moti življenje družine.

Prav. Tvoji starši na to gledajo drugače in nimajo problemov. Njegovi starši, ki so prav gotovo še desetkrat bolj staromodni od mene, pa gledajo na to tako, kot so včasih: 'tamlada je prišla k hiši'. In to k hiši, kjer se na veke vekov amen živi na nek določen način in prišlek se mora temu podrediti. In dokler tvoj fant še živi v tej družini in nima svojega gospodinjstva, si ti tujek, ki moti tok njihovega življenja. Če si prišla k njim, pač pričakujejo, da se boš vedla po njihovo - torej boš vstala ob zori, okopavala vrt, kuhala, stregla in podobno. Tudi bodo od tvojega fanta pričakovali da dela to, kar menijo, da ima za narediti, kot član družine.

Skratka, njegovi starši niso tak tip staršev, h katerim bi ti hodila na vikende. Tudi zaradi prihodnosti ni dobro, ker s tem rušiš distanco. Sama imam hud primerek oblastne tašče, ki se sploh ne zaveda, da sinova punca ni neka nadomestna ali še huje, konkurenčna mama in potem, ko sem že dosti grenkih solz zaradi nje prelila, sem enostavno nehala hoditi k njim na obiske. Mož gre večkrat kar sam tja in odnosi so se zato precej izboljšali.

Tvoji tašči sta sinova očitno vse, kar ima in zanjo je pomembno, da ostane pomembna v njegovem življenju. To zanjo pomeni, da ima občutek, da sin skrbi zanjo in bo vedno skrbel zanjo. Hkrati pa se izpolnjuje tako, da mu streže. Ona ne vidi razloga, da bi se to kdaj spremenilo. Sin ne bo 'odrasel', ampak bo samo 'pripeljal k hiši' neko samico, kajti brez nje ne bo vnukov.

Prvi problem je v tebi. Sama ne bi nikoli hodila prespati za vikend k tej družini. Ali bi se videla vsakih 14 dni ali bi želela da fant vedno pride k vam ali pa bi najela sobo v motelu.

Drugi problem je v fantu. In ta je največji. On namreč ne vidi in ne čuti tega, kar Biblija pravi 'Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso.' Obremenjen je s tem, kaj bosta oče in mati čutila, če on ne bo zidal doma, kako mu tega ne bodo oprostili in podobno. To je slabo, zelo slabo. Kajti ti si tista, s katero si namerava ustvariti družino in tvoja sreča bi mu morala biti pomembna. Prav zato ti dejansko ne veš, kakšno življenje te čaka v sicer 'lastni hiši', tako blizu ljudi, ki nimajo čisto razčiščenih pojmov o zasebnosti svojih otrok in pravici do samostojnega življenja, pa čeprav ne po istem kopitu, kot ga živijo starši.

Če fant gradi in se ga ne da ustaviti, se je treba resno pogovoriti, kako si on to vajino življenje predstavlja. Ali bo staršem dal ključ od vaše hiše? Ali bodo starši nenapovedano hodili k vam? Ali bodo starši še vedno krojili vaše življenje - češ, jutri se bo delalo to in to? Ali je fant sposoben iz lastne hiše potegniti mejo in črto? Ali fant tvoje strahove sploh jemlje resno? Te sploh posluša? Ali si sploh predstavlja, kaj doživljaš?

O teh stvareh se je treba resno pogovoriti, preden se odločiš za družino z njim. Saj lahko poskusiš živeti v hiši z njim in boš videla, kako bo. Ampak če bosta tast in tašča vajin dom smatrala kot samo za filialo svojega, potem punca, vleči črto, pa naj je fant še tako krasen.

(Opomba: pomotoma je bil odgovor Kikice izbrisan, zato ga objavljam v takšni obliki)
Barbara Kutnar,
zakonska in družinska terapevtka

Center za družinsko terapijo Kamnik
tel. 040 188 047
www.druzinska-terapija.si

Default avatar

restless.heart

hvala vsem za nasvete... priznam da ste mi malo odprli oči. Drugače sem začela gledati na vse skupaj. Zavedam se, da moram postaviti meje in bolj poslušat sebe ter ne samo ustrezati drugim. Moja napaka je da se predvsem premalokrat postavim zase in dosežem svoje mnenje. Delam na tem in moja samozavest se počasi vrača. Odločila sem se, da najprej osrečim sebe in da živim vsak dan posebej. ''Tašči'' se skušam izogniti kar se da, moram rečt da mi kar uspeva. Veliko stvari, besed preprosto ignoriram, preslišim... zlažem se, da se imam za učit in mi da mir. Naj se sprijazni čimprej da sem takšna kot sem, meni je samo pomembno da me ima fant rad. Ne mislim se več zatirat, pretvarjat, bit ''popolna'' tamlada... preveč se imam rada! Do najinega skupnega življenja je še hvala bogu (ali pa tudi ne) daleč, tako da se ne splača že sedaj preveč obremenjevat, ker se do takrat lahko marsikaj spremeni. Sem pa fantu jasno povedala, da v hiši njegovih staršev NE BOM živela. Ne vem ali me je vzel resno ampak jaz od tega ne odstopam.

hvala za dobrosrčne nasvete. Bom vesela še za kak predlog.
Na koncu je vse dobro in vse ok, če to ni, potem še ni konec.
Default avatar

Kiara*

Mlado in obupano dekle!

Tvoje pismo dobesedno kriči po pomoči.Na eni strani bi rada s fantom skupaj zaživela,po drugi strani tvoji občutki govorijo,da bi bilo slabo,če bi ostala v njegovem kraju.
Njegovi starši se verjetno ne bodo spremenili.Takšni so in takšni bodo ostali.Posesivnost,oblastnost,kontrola,ukazovanje je stil njihovega življenja.Vse to oni dojemajo drugače kot ti.Svoje komande se morda niti dobro ne zavedajo.

večino vzorcev dobimo že v rani mladosti.Starši pač na otroke prenašajo svoj način mišljenja,svoja stališča.Njihov pogled na svet,more biti tudi enak od svojih otrok.Drugače je treba ukrepati pa s"trdo roko".
Težko sprejemaš njihovo obnašanje in še težje ga boš.
Če te grajajo in obsojajo,se ti prilizujejo in so osladni,je njihov način ljubezni.A to ni ljubezen,samo psihično pohabljanje.
Če je tašča gospodovalna,je verjetno to čustvena reakcija na njenega moža,ki hoče,da se vse vrti okoli njega.Tašča to moč ne more obrniti na moža,jo roducira na otroke in tako gre to naprej.
Da boš koga spremenila,ti ne bo uspelo.Potrudi se vsaj ,da se s fantom pogovoriš in da vidiš njegov pogled na zadevo.V vsakem primeru je on prva žrtev,potem si šele ti.On je klonil pod težo ukazovaj in kontrole svojih staršev.Morda še ne razume,da je zadnji čas,da se jim postavi po robu in začne misliti s svojo glavo.Ne mislim,da more proti komu postopati grobo,samo jasno s svojimi cilji.

Lahko se zgodi,da sanjska hiška bo,ne bo pa sanjske ljubezni,katero ti sedaj še opevaš.Pogledi se ti bodo sčasoma spremenili,to je gotovo.

Problem bo treba rešiti,pa tudi razumeti.Vsak od vaju ima svojo sliko in vizijo prihodnosti.Oba sta na njej,a nobeden noče biti na njej,kot ga vidi partner.
Faza upiranja,pa prepiranja ni daleč.Vsa jeza in vse kar je potlačeno bo prišlo na dan,ker se vseskozi nekaj kuha.
Zapomni si nekaj.
Partnerje nimamo zato,da se kregamo,jih utesnjujemo,jim ukazujemo,pač pa zato,da si z njim poiščemo neko ravnotežje,ki je čim bolj v harmoniji.So nam v pomoč in ne smejo nam biti v breme.
Tvoja kreativnost in inteligenca,bosta že našli način,da si ne naložiš bremena,ki ga ne bi mogla nositi.
Želim ti,da si ustvariš lepo življenje,brez vzorcev,ki bi pokvarili vse,kar ti nekaj ali največ pomeni v življenju.To pa je ljubezen.
To ni niti obliž za tvojo rano in upam,da boš odnos s fantom rešila na
najboljši možni način!
Default avatar

nula

Tudi jaz bi šla lahko po isti poti - pa nisem.
Pri dvajsetih sem začela opazovati, tri leta sva se obiskovala (nikoli prespala drug pri drugem), oba sva želela čimprej stran.
Tri leta sva delala na tem, ker se nisva zadovoljila z obiski, ampak mislila naprej. Uspela sva - najprej kot podnajemnika, zdaj sva na svojem.
Opazujem današnje pare ki začenjajo: en vikend pri njenih, drug vikend pri njegovih. Počasi pristaneš pri njegovih, vpletejo te v svoj svet, iz katerega težko pobegneš skupaj s partnerjem.
Vanj sploh ne bi smela vstopiti, pač pa iskati drugo možnost - skupno, samo za vaju.
Meni je težko še enkrat mesečno poslušati takšne bolnike, ko gremo na obisk. Ker sva mlada odšla, sva si ustvarila svoj pogled na življenje in sva se odtrgala od teh manipulacij.
Obrazloži mu situacijo, naj se pokaže kdo mu več pomeni: v primeru da se ne more upreti svojim pomeni, da bo situacija samo slabša.
Če zdaj v vajinem odnosu prevlada ljubezen, bo kasneje zaradi tega umrla.
Default avatar

szdols

Drago dekle,
zdaj rečeš, pustite me, ker se moram učit ob tem , da si tam čez vikend.
Ko bosta enkrat zaživela skupaj in imela tudi otroke boš lahko imela problem na kubik. Govorim iz lastne izkušnje.Ravno tako sem se preselila iz primestja na deželo in vseskozi so bili - pri meni cela njegova žlahta - plemenska skupnost zelo prijazniiiiii.
Ko sta se rodila otroka pa so postali posesivni. Od tega, da so lahko prišli v bajto kadarkoli, brez zvonca in brez napovedi ter pozdrava. Vstop v hišo je bil samoumeven, kot da je njihova.....In tudi v resnici je, še sedaj po 14 letih zakona ni nič najinega - vse je skupno ! NE DOVOLI SI TEGA !
Kakršnokoli vzgojno potezo sem povlekla pri sinu so oni to negirali ali pa naredili popolnoma drugače kot je rekla mamica, ki itak ne ve kaj je pravilna vzgoja..... Zelo zavisi od tega kakšen je partner. Tudi če te potihem podpira in je ob tem neodločen, ker na koncu sta mu le oče in mati,boš osamljena in izgubljena, saj ne boš čutila nobene odkrite in jasne podpore tebe kot enakovredne partnerke.Postati moraš odločna že sedaj, ker bo drugače ljubezen izpuhtela....
Kakorkoli že, poročila se boš tudi z njegovo žlahto, to je dejstvo. Če boš to njegovo žlahto videla manj bolše ti bo !
Zmeraj je fajn prit 2krat na leto na obisk - je vse fajn, kakor pa dnevno požirat dozo kisle župice..........
Default avatar

stephanie

no, ja....mislim, da je prav, da na vso stvar pogledate malo bolj trezno. Deklica je verjetno že v naprej vedela, da so njegovi malo bolj delovni, njeni pa malo bolj "meščanski". In ker je to vedela, je pač morala imeti pred očmi TUDI kompromise. kajti: če se zaljubiš v fanta s kmetov, pač NE MOREŠ v postelji afnt guncat do pol desetih!, lepo vas prosim.
In če pride k NJIM na obisk, valda se ne bodo oni prilagajali njej, da ne bo prizadeta in užaljena, kršenmatiček. ČE bi tega fanta res imela nesebično rada, bi vsaj za čez vikend potlačila vase "svoj prav" in naredila kakšen korak več tudi zato, da njega osreči.
Močno dvomim, da je bodoča tašča tak zmaj, če bi bila, ne bi dovolila dekletom, da prespijo pod njeno streho.


mimogrede. ko je pred leti eden od sinov pripeljal k hiši neko dekle, pa je potem mož za njo pobiral gate, majčke, blutwe, štumfe.........vse od kopalnice do dnevne do sobe, kjer sta ležala, je bil tudi ogenj v strehi, ker si ni mogel kaj, pa je punci namignil, da ni ravno užival, ko je bil njen sluga. Mimogrede: jaz sem bila modro tiho, ker se mi je zdelo brez veze.

nekaj povsem drugega pa je, če bi fant želel zidati hišo. Tukaj pa ni več trte mrte. Kot prvo: hiša naj bo zadosti stran od njegovega doma, da ne bo nihče hodil gledat v lonec. O tem, KAKŠNA hiša BO, naj odločata oba- on in ona. Brez ta starih.

In če bi bila na mestu tega dekleta, bi na list papirja napisala svoje pogoje, pod katerimi bi še vztrajala v zvezi in mu jih obesila na vrata.

Pa prosim brez otročarij!
MALI OGLAS:
šenkam škaf zelja, kilo jabolk in gajbo dobre volje:-)
Default avatar

izkušena

Ljubica mlada, pusti ga. Za svoje dobro. Dobrih fantov je še veliko na svetu.

Ne razumem, zakaj siliš sama v nesrečo, sploh ker za to nimaš nobene podlage (nisi imela nesrečnega otroštva, tako kot večina ljudi na teh forumih). Doma se odlično razumete, imaš zdrave vzorce. To je dobro, ker tako veš, kaj vse ne funkcionira v fantovi družini.

Tam je vzorec patriarhalen + tipična slovenska trpinčena mati. To se ne bo nikoli spremenilo, ali pa le z veliko muke in samozatajevanja. A te ni škoda??? In nekomu bi lahko bila odlična partnerka, predvsem pa bi lahko živela svoje srečno življenje. Ne zapravi si tega z odhodom v napačno familijo.

Včasih razmišljam (po lastnih bridkih izkušnjah, preko katerih sem končno postala zadovoljnejši človek), da bi bil edini recept za mamine sinčke in njihove matere ta, da preskočimo eno celo generacijo, se nehamo plodit s temi fanti in recimo izberemo zdravo razmišljajoče Slovence (ki so resnično v veliki manjšini) ali pa si najdemo partnerje drugod po svetu (če ne znamo biti kakovostno sami). Saj Slovenci - in tipični mamini sinčki - niso edini moški na svetu? Treba je naredit ogromen premik na celi generacijski ravni. Šele tako bomo prekinili hudičevo zanko in za vselej prekinili nezdrave družinske vzorce, ki so v nesrečo posredno ali neposredno pahnili vsaj 70% ali še več Slovencev.
Default avatar

ajda

lahko, da je dober, pošten, iskren fant in da je res sploh in oh... ampak je pa tudi velik "mamin sinek". zato si zastavi vsaj tale vprašanja:

- si pripravljena na življenje z njegovimi starši (ki bodo glede na opisano vedno in povsod zraven)?
- si pripravljena sklepati kompromise ne le z njim, ampak tudi z njegovim starši?
- si priravljena biti vedno druga v vrsti po pomembnosti glede mnenja?
- si pripravljena na vzgojo svojih otrok skupaj z njegovo mamo?
- si pripravljena na to, da se boš morala bojevati za svoj prostor in svobodo z njegovo mamo?
- si pripravljena na možnost, da se boš počutila osamljeno, ker si mož ne bo stal ob strani, ampak bo stopil na stran staršev, ti pa boš za vedno leno in nehvaležno bitje?

nekaj takega no. ja, sicer pa kot je rekla ena zgoraj, preberi si že kake druge zgodbe iz raznih forumov (npr. na Ringaraji.net, rubrika: Družina...) pa boš videla, kaj se lahko vse zgodi pri maminih sinkih.
ajda
Default avatar

modrizajec

Rešitev: prodajta parcelo!!!! In sicer tako, da stari ne bodo nič vedeli o tem, dokler ne bo prodana. Potem pa si kupita drugo, po možnosti čim dlje od starih ali, še bolje, stanovanje, ki te bo rešilo vsakršnega obdelovanja zemlje in polaganja računov vsem naokoli, kako sadiš solato, kdaj obešaš cunje....
Seveda vse to pod pogojem, da bo tvoj fant tudi za to: in to "iz prve", ne šele po dolgem prepričevanju.
Srečno!
M.
Default avatar

restless.heart

dragi moji, hvala za vse lepe besede!

želim vam samo povedati da se je od takrat ko sem pisala (pred 1,5 let) marsikaj spremenilo na bolje. začela sem se postavljati zase in postavljati meje. s taščo se zelo dobro razumeva, saj se ji ne pustim vtikat v moje stvari.
fantu sem dala jasno vedet da dol pr njegovih js ne mislim živet in fant me upošteva! čedalje bolj si želi stran od svojih in zaživet samostojno življenje z mano. kako mi je uspelo? z veliko ljubezni, potrpežljivosti in pogovora.
seveda še pride kdaj do kakšnih nesoglasij, ampak moram reči da gre na bolje. tista parcela stoji, ko bo čas se bova odločala o tem kaj in kako. ne pustiva da o tem odločajo njegovi starši.
Na koncu je vse dobro in vse ok, če to ni, potem še ni konec.
Default avatar

Barbara Novak

Drago mlado dekle,

iz vašega pisma tokrat veje mnogo optimizma, odločnosti in vere v boljše življenje. Srečno vama želim.
dr. Barbara K. Novak, zakonska in družinska terapevtka

www.bodisprememba.si/
Default avatar

RAZOČARANA V LJUBEZNI

KO SE BRALA TVOJ ČLANEK ME JE KR MALO BOLELO OB MISLI , DA TUDI JAZ DAJEM ENAKE STVARI SKOZI KOT TI... IN VRJEMI SEM SAMA TUDI NA KONCU Z ŽIVCI TAKO CELO DA SI ZE PAKIRAM STVARI IN POČASI ODHAJAM NAZAJ DOMOV K SVOJIM STARŠEM.

VEM PA IN SEM PREPRIČANA DA BOVA ŠLA NARAZEN S SVOJIM FANTOM KER JE MAMIN SINKO

ZAKAJ TO LJUDJE POČNEJO DA SI SVOJE OTROKE TAKO ŠČITIJO?

NE RAZUMEM?

LEP POZDRAV

RAZOČARANA V LJUBEZNI
Default avatar

restless.heart

vem da moja tašča vleče nase sina ker imata z možem zelo hladen odnos, sama čutim da nista povezana. moj fant je edini sončni žarek v družini. po mojem se boji praznine, ki bi nastala če bi odšel ker potem bi se morala soočiti z lastnim zakonom... za moje pojme ima premalo hobijev, prijateljev, stvari ki jo osrečujejo... samo doma čepi in jamra, ne naredi pa nič. ima enostavno preveč časa in ne ve kaj počet pa se vtikuje. veliko sem že storila, moram povedat da mi skoraj ne upa več nič rečt. fant se vedno postavi zame in jo opomni če prestopi mejo. moram pa povedat da s fantom še ne živima skupaj in sem mu že razložila da če bova skupaj živela bova nekje za sebe. fant je že malo sit nenehnega vtikovanja mame in fotra in že v bistvu komaj čaka da se odseli.nikjer ni idealno, imava svoje težave ampak vem da me ima rad in da sem mu na prvem mestu.
Na koncu je vse dobro in vse ok, če to ni, potem še ni konec.
Default avatar

teja255

Dokler nisem "oddala" vlogeskrbnika odnosa lastnih staršev, ki sem jo od kar vem zase nosila na svojih plečih - toliko časa sem se sekirala, kaj bo z njima, kako bosta peljala - ker odnos med njima ni obstajal, če že samo v negativnem.

Z partnerjem, možem, sva na srečo živela ločeno od njih, a vsakič (skoraj vsako nedeljsko kosilo) sta mi predočila svoj problem, svoje težave in jaz - sem nadaljevala vlogo arbitra, pomirjevalca odnosa... - na srečo sem z moževo pomočjo "spregledala" in to še dovolj zgodaj, da ni naju odneslo.
Mož je bil zelo realen in, čeprav so njegove besede bolele, sem videla resnico v njih.

Starše sem prepustila njihovi usodi z besedami: da verjamem, da bosta uspela najti način, ki jima bo ustrezal. Da jima zaupam in želim srečo, pa čeprav bi to pomenilo, da bosta srečo iskala vsak v svojo smer.

Ko sem to mejo postavila, smo zaživeli - nekak samostojno. Vsi se trudimo, vsak zase, za poštenje, iskrenost, želim jim dobro-oni meni in vedno smo si na voljo za pomoč - a jaz vedno prej dobro premislim, ali sta res potrebna moje pomoči ali gre za kako prikrito manipulacijo, izsiljvanje
še vedno probata me stisnit v kot in .... jaz, pa probam razmišljat s svojo glavo, postavit lastna mnenja in delovat v njihovi smeri

Srečno, teja