Prepir, ignoranca
Pozdravljeni,
S partnerko živiva skupaj že več kot 10 let in se bližava 40 letom starosti. Na začetku je bilo vse super, sem ter tja kakšen prepir nič hujšega, nekaj ur trme in je minilo. Po nekaj letih, ko sva dobila otroka, dvojčka (sedaj stara 5 let) pa so se začeli prepiri, ki nastanejo ponavadi iz kakšnih banalnih vzrokov, z njene strani stopnjevati v nenaden izbruh jeze, metanjem stvari po tleh, loputanje z vrati in na koncu trma, ignoranca oziroma molk, ki traja vedno več časa lahko tudi teden dni. Naj omenim, da mi v tem afektu izreče nemalo grdih besed in ni nikakor pripravljena na pogovor, samo grozi z “ločitvijo” in me pošilja v vse luknje. Večinoma sploh ne vem zakaj do tega izbruha sploh pride, ko pa vprašam kaj je narobe pa je odgovor “nič” ali pa “vse”. Ko se zadeva po parih dneh malo ohladi, to ignoriranje mine in je pripravljena sploh kaj poslušat, pa mi začne očitati stvari izpred več let in potem prepir, ki bi ga morala rešiti že takoj ko je nastal skozi pogovor nekako mine. Drugače jo imam zelo rad in je dobra mama, me pa s temi izpadi, ignoriranjem ubija v dno duše. Vem, da sem lahko zoprn, na čase tudi vzkipljiv, nikoli pa nisem nasilen ali da bi koga obkladal z žaljivkami. Večkrat sem se ji že opravičil, če sem jo slučajno z mojimi dejanji nekako spravil v tako stanje, ona se meni ni nikoli, vsaj ne iskreno. Težko mi je, ker vedno kadar zgleda, da je vse OK potem pa ta izbruh jeze in ne glede na to ali so prisotni tudi otroci in vedno manj imam energije za soočanje s to situacijo, mi je pa žal za otroka in res ne vem več kaj storiti.
Če imate kakšen nasvet, izkušnjo se vam že vnaprej zahvaljujem.
Spoštovani Perpetuum,
lepo in nazorno ste opisali kako izgledajo vajini prepiri in kako se partnerka brez očitnega razloga razbesni in ne obvlada izražanja svoje jeze in razdraženosti. Žal mi je, da doživljate takšne čustvene izbruhe in verjamem, da vas njeno vedenje vedno bolj oddaljuje, odbija in odvrača od nje oz. bolje rečeno se sama z (nezavedno) izbiro takšnih vedenj odvrača od vas (in tudi od otrok). Ne vem kako se boste odločili pomagati sebi in otrokom, in se pogovoriti s partnerko v mirnem obdobju, bom pa za lažje razumevanje skušala razložiti nekatera sodobna spoznanja stroke.
Partnerka v afektu nerazmejeno zmeče iz sebe vse napetosti in se s tem nekoliko olajša, vendar pa vse to strese na vas in otroke. Njen živčni sistem se malo razbremeni, otroški in vaš pa se obremeni. Delovati začnejo stresni hormoni, ki živčni sistem in celo telo vzdražijo in pripravijo na nevarnost, ne zmorejo pa se, zlasti pri otroku, brez pomoči umirjenih iz zrelih odraslih, zregulirati, umiriti in preklopiti na pomirjanje. Ob tem je partnerka tudi žaljiva, meče stvari in loputa z vrati, je skratka psihično agresivna in se obnaša kot dveletni otrok, ko je frustriran, iz česar lahko vidimo kako je krivično in kruto s premočnimi impulzi kot otrok ostala sama in kako so zmogli ravnati primarni skrbniki. Nadaljuje se užaljenost, ki je oblika psihičnega nasilja. Tudi tu vidimo kako so se odzivali nanjo, s čimer pa bi bilo dobro, da bi prišla v stik partnerka sama, da bi lahko nekaj spremenila in sprejela svojo ranjenost in odgovornost.
Pomemben je tudi vaš odziv in kakšne izkušnje imate iz svojega zgodnjega obdobja, na čemer lahko delate v psihoterapiji, priporočljiva bi bila partnerska, lahko pa tudi individualna, če partnerka ne bi hotela sodelovati. Vsaka odrasla oseba je odgovorna, da bi svoja nezavedna ravnanja in ranjenosti ozavestila, si jih priznala in nekaj naredila, da jih spreminja oz. ne dopušča več drugim, da se tako obnašajo do nje, predvsem pa je odrasel odgovoren za izbiro svojih funkcioniranj in nenasilnosti do otrok oz. psihično šibkejših. Vem, da je vse to dolgotrajen proces osebnostne rasti in se s tem običajno ukvarjamo na psihoterapijah. Vsak se lahko odloči in lahko spreminja le sebe, vendar pa s tem vpliva tudi na drugega in mu s pogovori (če so možni) in z ozaveščanjem postavlja meje dopustnega oz. sebi in otrokom ne dovoli več nespodbudnega okolja. Kakor sem že razlagala, obstajajo razlogi, da ima vsak od nas v limbične možgane zapisan program svoje mladosti in vsa ravnanja naših skrbnikov in kasneje pomembnih drugih ter odzive naših čustev in telesa na to, iz česar običajno nezavedno funkcioniramo tudi v odraslosti. Obstajajo pa tudi možnosti to popravljati, vendar le, če se za to vsak posameznik odloči. Žal ni mogoče prepričati prepričanega, lahko pa si izbiramo do kdaj smo še pripravljeni živeti na tak način. Tudi meje nasilja so zelo tanke in če so vmes otroci je še bolj pomembno ukrepati, zato se mi zdi, da je delo na sebi res bistveno in pomembno za vsakogar.
Najhuje je otrokom in najstnikom, ki se z izpostavljenostjo napetosti in stresu (ki ga doživijo ob starševski nesposobnosti samoregulacije čustev) in v drugih, zanje težkih situacijah, nezavedno učijo, skenirajo in v njihov živčni sistem vnašajo stresni hormonski odziv, česar ne zmorejo sami predelati. Običajno v takšnih situacijah ostanejo otroci čustveno sami in nepomirjeni, nezregulirani s strani staršev (ki imajo težave sami s sabo), še bolj jezni in razdraženi, ker niso bili slišani in sprejeti v svojem doživljanju in s telesnim stresnim odzivom, zato se jim to kopiči v telesu in v limbične možgane zapisujejo zaznani in edini poznani načini ravnanja, enako kakor so se nam zapisovali v zgodnjem razvoju v naših izvornih družinah…
Žal so takšna ravnanja in začarani krogi še vedno izjemno razširjeni in imajo izvore tudi v načinih vzgoje in rokovanja s svojimi čustvi oz. bolje rečeno z nedozorelostjo otrokovih možganov in starševsko regulacijo svojih in otrokovih afektov. Z najsodobnejšimi spoznanji nevroznanosti in zgodnjega razvoja otroka odkrivamo najbolj bistven vpliv zrelega delovanja in zgleda staršev na razvoj otroka oz. njegovih možganov, (ki se brez starševske pomoči v najbolj senzitivnih obdobjih zorenja možganov ne zmorejo do konca razviti) in na kasnejše funkcioniranje v odraslosti, ter zato na pomembnost ozaveščanja in dela odraslih na sebi s pomočjo psihoterapije in pridobivanjem novih izkušenj v varnem okolju ter možnosti reparacije.
Upam, da ste za začetek dobili nekoliko širši vpogled v dogajanje, čeprav je še veliko vsega…
Vse dobro in prijazen pozdrav.
Vsekakor pomaga izboljšanje fizičnega zdravja. Pojdite skupaj v nedeljo na sprehod. Poskusita z globokim dihanjem. Preberi naslednje knjige: Čiščenje nereda in feng šui Kareen Kingston, Življenje je Tvoje Louis L. Hay, Zdravljenje z dihanjem. Naredita generalno čiščenje hiše. Na bolhi prodajta premajhne obleke. Svoje staromodne nesita v tekstil. Prebelita. Kupita novo pohištvo. Kar je potrebno prenovita. To dejansko vpliva na psiho.
Problem sploh ni v vas ali pa otrocih, ampak je ona sama s seboj nezadovoljna. Jezi se, morda je žalostna, ne predeluje čustev in vsega, kar se v njej pač nabira. In potem samo bruhne ven da se “sčisti”, s tem pa ne pazi kaj reče, kaj dela in potem se lahko umiri. Potrebovala bo psihoterapevta, da bo sploh ugotovila kje je problem (verjetno ne ve). Včasih je tako, da smo sami sebi nezadovoljni in nesrečni ker recimo nam primanjkuje časa, služba ni to to kar bi mi radi, so slabi odnosi … itd. Morala se bo začet z vami pogovarjat o teh stvar ki njo utrujajo ali pa naj najde tretjo osebo. Sigurno ni takšna samo zato ker je utrujena.
Hvala za hitre odgovore, nasvete. Očitno bo treba res obiskati kakšnega terapevta in spremeniti to življenjsko rutino ki nas ubija. Upam, da mi jo uspe pregovoriti oziroma sama uvidi, da moramo to rešiti skupaj. Bo pa težko, ker po navadi nikoli ne prizna, da je “krivda” tudi na na njeni strani in se večinoma dela kot, da je ona edina žrtev. Res pa ne bi, kar metal puške v koruzo saj mi ni vseeno ne vem pa, koliko nadaljevanj te “Santa Barbare” bom še vzdržal.
Po mojem mnenju nekaj pričakuje od tebe (tega ne pove) in ker ti tega ne narediš se začne razburjati,ti pa revež sploh ne veš zakaj se gre. Malo jo opazuj kaj počne preden se razburi. Če kaj pospravlja ali gleda proti nepomiti posodi,opravi to ti. Verjetno je pod stresom ,reči ti noče kaj bi ji lahko pomagal,to pa vseeno pričakuje.. Zelo slab način komunikacije na žalost… z njene strani seveda. Torej kot napisano,malo več jo pomagaj,nekaj jo moti.
To je ženska, ki je zgubila vso privlačnost do tebe, zato se obnaša nespoštljivo in nesramno. Želi prekiniti s tabo a nima poguma, oziroma ni še spoznala tvoje zamenjave. Za začetek se prenehaj opravičevati, to deluje šibko in na tak način še bolj potrjuješ ženi, da si človek brez hrbtenice. S svojim obnašanjem v odnosu si z leti njeno privlačnost/spoštovanje pripeljal do dna.
Veliko ste napisali o tem, kak je izbruh, nič pa o situacijah in stvareh, ki ga povzročijo. Običajno je lahko to na videz kaka malenkost, razlog pa je vedno globji.
Govorim iz lastnih izkušenj, ker ob preobremenjenosti tudi meni spustijo vsi ventili in iz mene izbruhne vse najslabše. Ko je frustracija prevelika, spustijo vse zavore. Smo pa odrasli ljudje in tako na daljši rok ne gre.
Mogoče je partnerka preobremenjena, mogoče se ne zna izraziti, ne vidi smisla. Mogoče je vi ne slišite?
Če je možno, se poskusite odprto pogovoriti, takrat ko sta oba mirna. Če stvar ni izvedljiva, poskusita s partnerskim svetovanjem. Preko svetovanja se odkrije veliko stvari, ki jih drugi ni znal izraziti.
Srečno!
Takšno vedenje je oblika psihičnega, tudi verbalnega nasilja. In krivda za nasilno vedenje je izključno na njej, govoriti da so drugi krivi za ekstremne izbruhe je neumnost. Po moje bi morala dobro premisliti, kako take vzorce vedenja spremeniti in prevzeti odgovornost za žaljenje, razbijanje ipd. Za to nikakor ni kriv nihče drug.
Ko sem tole brala, me je kr precej zbodlo, ker sem bila tudi sama taka dolgo casa v vseh partnerskih odnosih… kr naenkrat mi je pocil film in je zacelo bruhat iz mene. Pa ne morem rect da je bla neka huda resna stvar, vecinoma nepomembne malenkosti, ki sem jih ze naslednji dan pozabla.
Ne gre za to, da bi ti naredil kaj narobe, to je nekaj v njej, da je nezadovoljna, pod stresom, tesnobna, zaskrbljena zaradi necesa in to tak dolgo tlaci vase, dokler ne izbruhne. Ta izbruh je pa bolj obcutek nemoci in frustracij in je edini nacin, kak zna to spravit iz sebe. Je zena mogoce bolj introvertirana oseba, ki nima tesnih prijateljic? Jaz sem namrec taka in se nimam z nikomer, razen s partnerjem, iskreno za pogovorit, kar itak stisko le se poveca.
Jaz sem se po takem izbruhu (in tihi masi, ki je tudi trajala po par dni) vedno pocutla grozno in imela obcutek krivde, ampak ni bilo stvari na svetu, da bi me pripravila v opravicilo. Tu sta nastopila moj ponos in trma. Vedno je bil partner tisti, ki se mi jr opravicil. Jaz skoraj nikoli. Ceprav je bila krivda na moji strani.
Mi je pa sele trenutni partner bil sposoben postavit ogledalo, da sem si sploh priznala, da imam tezavo. Zdaj sem tudi zacela obiskovat terapevta in je ze samo s tem postalo stanje med nama bistveno boljse.
Je pa kljucno, da sama prizna tezavo. Poskusi se pogovorit z njo, ampak takrat ko je mirna pa dobre volje, ce ji bos omenil terapevta med prepirom ali ko je jezna, se bo samo se bolj vkopala.
Zelim vama najboljse