Pozdravljeni,
S partnerjem že dalj časa obiskujeva partnersko terapijo, zadeve so se bistveno izboljšale, za oba. Za mnogo stvari se je izkazalo, da ima mož težave zaradi svojega odnosa s svojo mamo. V otroštvu je bil namreč zapostavljen, njegova sestra pa vedno upoštevana. Z možem sva sedaj pomirjena in povezana, jaz pa sem postala na nek način jezna na njegovo mamo. Isto sedaj počne z vnuki, za sestrine ima čas, za moževe ne.
Za vse ostale ima čas, dela, pomaga drugim, tudi drugim sorodnikom, sosedom in ljudem v vasi. Za nas se ne zanima, dokler kaj ne rabi. Takrat je pa mož prvi, ki ga pokliče in pričakuje takoj uslugo.
Kako naj grem čez to, da taka pač je? Da nima to veze z mano, nami? Saj dokler se ne javi, sem ok. Potem pa spet pride kaj kar me vznemiri in ne morem čez to. Ne zdi se mi pošteno.
Ali naj kaj rečem ali naj probam ignorirat?
Hvala za nasvete!

Spoštovani Analiza1234,

me veseli, da z možem obiskujeta partnersko terapijo in da vama pomaga. Vprašanje, ki ga zastavljate tu, bo pomembno zastaviti in razreševati v okviru vajine terapije. Zato bom tu podala le kratke smernice.

Žal mi je, da je bil mož kot otrok zapostavljen in da njegova mama še vedno funkcionira na takšen način, da tudi vidva in vajini otroci doživljajo podoben občutek, kot da ste na zadnjem mestu. Čutiti je, da vas takšen (njen) odnos zelo jezi in boli, in da je morda tudi vam od nekod poznan občutek odrinjenosti in zapostavljenosti in da je ta jeza verjetno vstopna točka v terapiji pri vas in vašem obdobju zgodnjega razvoja. Torej preko projekcije jeze v taščo vi doživljate neka vaša, vam poznana občutja, s katerimi se bo potrebno srečevati na terapiji… Pomembno bo, da se z možem (tudi s pomočjo terapevta) pogovarjata o tem kaj vi doživljate ob njem in njegovi mami (oz. ob njunem vedenju) ter kako zelo si želite, da bo tudi on uspel priti do svoje jeze in razmejevanja čustev ter postavljanja zase in za svoje otroke v odnosu do svoje mame. Prav je, da kar se tiče urejanja najbolj zoprnih delov odnosa s svojimi starši ureja vsak odrasel otrok s svojimi starši. Seveda pa tam nastane velik zaplet, če teh stvari dotični (še) ne urejajo. Običajno se odpre podobna, boleča, morda malo drugačna dinamika čustev tudi na drugi strani, torej pri obeh partnerjih. Zato je potrebno v terapiji delati vsak na sebi in na medsebojnem odnosu.

Vse dobro vam želim in kar pogumno zastavite vaša vprašanja na terapiji.

Jaz bom malomarno citirala eno *** iz YouTube, ki je dejansko bila na to temo in se mi ne ljubi brskati zanjo :/ sorry

Kako sprejmemo, da takšni obstajajo?
Malo stran od vrta je ena mrtvica, kjer biva krokodil (Ameriške delte pač) – vsi vemo, da je tam, vsi vemo, da je nevaren, vsi vemo, da nas lahko napade in smo pač pozorni na to dejstvo in se temu prilagodimo.

Enako velja za to: ne bodi presenečena, d tako dela, ne premišljuj kako bi jo prisilila v dostojnost – vedi, da takšna je, tam je, ko pokliče “skoči” recita, nimam časa, sestri reči.
Lp in poznavanje problema je polovica bitke.

Ona bo zmeraj taka in žleht do vas. Naredite distanco do nje. Po možnosti je sestra še živi zraven ali pa bližje tašči. Zmeraj ko greste delat, se vam sestra in tašča roga. Verjemi. Žleht ostanejo žleht.

Res mi ni jasno, zakaj si daste ene ženske toliko opraviti z neko tujo žensko, ki je slučajno moževa mati?
Ti je jasno, da še svojega otroka ne mara, pa bi rinile svoje lastne otroke v varstvo in čuvanje?
Če že hodita z možem na terapijo, še malo svoje odnose preveri. Ker meni se res ne zdi normalno, da bi ena ženska, ki ima dobre odnose s svojo mamo, imela tako hudo potrebo po potrjevanju s strani tašče.

Znana zgodba. Moj partner na žalost tudi prihaja iz družine kjer so se in se še vedno delajo razlike. Vedno je bil zapostavljen, bil deležen manj ljubezni, pozornosti. Zdaj po dvanajstih letih bi celo moral vračat denar za svoj prvi računalnik, ki so mu ga kupili. Ko sva se preselila na svoje, nihče ni vprašal, če potrebujeva kakršnokoli pomoč, medtem ko so drugim kupovali pohištvo, gospodinjske aparate in še bi lahko naštevala. Kaj sva naredila? Še bolj sva jim dala vedet, da jih ne potrebujeva in sva vse naredila sama. In zdaj jih boli, zelo. Nama ponujajo pomoč, “če karkoli rabita, samo povejta”, klici so vsakodnevno “zakaj nič ne prideta na obisk” itd… Vam povem, manj se obremenjuješ s takšnimi ljudmi, lepše je v življenju.
Jaz sem se “sprijaznila” oz. mogla preboleti skozi kaj je šel moj partner, ker tega pri nas doma ni bilo. Se trudim, da mu jaz izkažem dovolj ljubezni, razumevanja. Midva sva zdaj eno, midva sva družina in zdaj je čas za novo pot. Tako naj bo pri vas. Vi ste svoje poglavje, vsi ostali so drugo poglavje.

Moj ima zelo podobno zgodbo. Starejša sestra je bila željena hčerkica, on pa se je rodil ko so se odnosi med očetom in materijo že začeli krhati. Oče je bil večino časa zdoma, mati pa je njeno jezo avtomatsko nad sinom znašala. Danes ima ubožec en cel kup težav in obiskuje psihoterapevta.

Z njegovo mamo smo sicer imeli normalne stike. Malo pred rojstvom prvega otroka pa se je odselila 700km vstran. Nekaj časa smo se še slišali po telefonu in preko videoklicev potem pa so stvari med njima tako eskalirale da je menjal telefonsko in mamo in sestro obe blokiral na vseh družbenih omrežjih. Več kot leto dni nismo imeli stikov nakar je svakinja nekako izbrskala njegovo št. In ga poklicala. Očitala mu je da je grd do mame in kaj pa smo mislili, da bo ona najine otroke čuvala al kako? Nakar drug dan kličem taščo preko videoklica in glej ga zlomka, tam je deset letna hči moževe sestre. Jo oma čuva za vikend.

Aha čakaj malo, najinih otrok ona ne bo čuvala, ker kaj pa si mislimo? Ampak drugo vnukinjo pa čuva skoraj vsak drugi vikend.

Toliko o materinski ljubezni.