Pozdravljeni,
Pišem vam, ker enostavno ne vem več kako naprej. Partnerja sem spoznala pred skoraj osmimi leti. Takoj sva se zelo dobro ujela, imela podobne zgodbe za seboj. Ločitev. Jaz že nekaj časa samska, on pa nedolgo nazaj, ko sva se spoznala..Jaz sem imela zadeve že dokaj razčiščene, on pa ne. Predvsem z otroci, saj njegova sin in hčerka nista hotela biti pri mami, ker nista marala njenega novega partnerja. Tako, da sta bila pretežno pri njemu. Seveda se je bilo potrebno vedno temu prilagajat. Moji otroci so bili že skoraj odrasli. Pred štirimi leti sem se preselila k njim. Otroka sta me kar lepo sprejela. Problem pa je nastal, ker je moj partner za moja poglede čisto preveč permisiven pri vzgoji. Sedaj sta to praktično odrasla otroka, 18 in 20 let. Hči in sin. Sta pa zelo lena, vse jima je težko narediti. Samo žurata, pohajkujeta, sta na elektronkah.  Jaz želima samo, da pospravita stvari za seboj, nič drugega. Kuham, perem, vse normalno, res pa ne bi bila njuna služkinja in pospravljala za njima. Naj povem, da sta moja otroka res drugače vzgojena, sta pomagala pri opravilih, kuhala itd..Partnerjeva pa tudi drugače, sta zelo neodrasla, ko skuham, si izmišljujeta in potem ne jesta. Skratka zelo razvajena. Partner jima je za moje pojme preveč popuščal, tudi sedaj namesto, da bi jima nekaj ukazal, raje sam naredi namesto njiju. Meni je to moteče in partnerju povem, problem je, ker se vedno postavi za otroka in se midva potem kregava. Naj povem, da se zaradi drugih stvari ne kregava, zaradi otrok pa se in to precej. Pravi naj se ne vtikam. Jaz pa ne morem to mirno gledat, saj se tiče tudi mene. Danes mi je partner celo rekel, da ga nimam dovolj rada, ker se ne potrudim in pač sprejmem tega načina življenja. Pravi, da njemu je škoda zapravljati življenje za kreganje s svojimi najstniki..jaz pa razmišljam o odhodu. Partner namreč pravi, da sem preveč tečna s tem pospravljanjem, jaz pa mislim, da sem dokaj podobna večini žensk in mater. Partner pač  res ni pretirano nagnjen k pospravljanju, njegova otroka pa ga posnemata, ker jima je to lažje kot posnemati mene, ki težim..
Prosim za mnenje nekoga nevtralnega, ker midva s partnerjem se samo kregava in si dokazujeva kdo ima prav..

Spoštovani,

V svetovanju pogosto ugotovimo, da se veliko skriva le v zornem kotu kako gledamo na problem. Na problem, ki ste ga izpostavili, je mogoče pogledati na več bistveno različnih načinov:

1. Za vas je moteče, da se partnerjeva najstnika vedeta razvajeno. Zato poskušate vplivati na partnerjev odnos do svojih otrok in na najstnika naj bosta drugače vzgojena. Pospravljate, se žrtvujete, hkrati pa pritiskate na vse tri naj nekaj spremenijo. Ta pristop praktično zagotavlja neuspeh, ker je zelo malo verjetno, da bo partner spremenil pristop do svojih otrok, predvsem pa sta najstnika že strukturirani osebnosti. Kar pomeni, da v temelju najbrž ne bosta spreminjala svojih vrednostnih sistemov. Razen, če bosta v neki točki sama motivirana za to.

2. Za vas je moteče, da se partnerjeva najstnika vedeta razvajeno. Vendar se zavedate, da nima smisla spreminjati drugih. Lahko pa mirno in suvereno zaščitite svoje meje. V smislu: »Imam vas vse zelo rada. Je pa tako, da bo od zdaj naprej nekaj stvari drugače. Za mene ni sprejemljivo, da večinoma kuham in pospravljam za vse. Od sedaj naprej bo tako, da boste vi naredili to in to, jaz pa to in to. To je nujno, da lahko prijetno skupaj sobivamo.« In to potem tudi uresničite. V smislu, da če oni ne naredijo tega in tega, vi recimo skuhate samo zase. Iz izkušenj vam povem, da deluje. Skratka, v tem načinu vi nič ne vdirate v odnos partner-njegova otroka, ampak le suvereno in hladnokrvno uveljavite svoje interese.

3. S partnerjem ne najdeta skupnega jezika. Za vas ni sprejemljiva stara delitev obveznosti, za partnerja pa ne nova. Kot dve odrasli osebi se pogovorita in ugotovita, da partner hoče služkinjo in ne partnerko, vi pa nočete biti služkinja in gresta narazen. Najdete si novega partnerja, pri katerem že na začetku preverite vrednostni sistem oz. kako si on predstavlja porazdelitev del v zvezi.

4. S partnerjem ugotovita, da ni smiselno ogrožati vajine veze zaradi vedenja praktično odraslih otrok. Najbrž bosta kmalu zapustila primarno družino in bosta vidva lahko uživala v vajini vezi navkljub tem razlikam v pogledih na vzgojo.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

Se pravi, da ti bo sprejemljivo pospravljati samo za partnerjem in ga ne bi gnjavila, medtem ko za njegovimi otroki pa ne bi? Grobo povedano, ker te želim opozoriti na pravi problem. Vidva se razumeta, ker mu ti očitno popuščaš pri stvareh, ki so tebi zelo pomembne. A žal se takšno popuščanje izide samo, če svinja ena oseba, če pa to počnejo tri, postane prenaporno. V bistvu imata precej hujše probleme, kot se očitno zavedaš, a se zaradi zunanjih motilcev (otrok) tebi zdi, da jih v resnici ni. Nista problem otroka, problem je tvoj partner.
Zdaj tudi veš, zakaj otroka nista želela biti pri mami – ker je ona verjetno tudi malce bolj tečna od očeta.
Kako pa so se rihtali pred tvojim prihodom? Če nočejo sodelovati v ekipi štirih ljudi, potem jim odpovej sodelovanje. Odseli se. Partnerstvo lahko še vedno nadaljujeta.
Razlike pri vzgoji, pridnosti, prioritetah bodo vedno. Razlike pri bontonu pa ne bi smele biti tako drastične – če ti nekdo odnaša rit, si do njega lahko vsaj prijazen. Enako glede kosila – če že skuhaš, naj jesta, če jima ne paše, naj izvolita kuhat sama. Da pri teh letih nista sposobna povedat, kaj jima glede prehrane ustreza, kaj šele predlagat, da bi kdaj skuhala tudi onadva za vse štiri, je kriza.
Še hujše pa je to, kako partner gleda nate. Ti si zanj gospodinja, ki ima pravico pucat in kuhat, nima pa se pravice vtikat v njihovo družinsko življenje. Tebe ne vidi kot del sestavljene družine, temveč kot vsiljivko. Seveda si to potem tudi za otroka.
Res mislim, da si delaš veliko iluzij glede vajinega odnosa. Na videz bi vama morda šlo, če ne bi bilo otrok, ker bi ti fizično zmogla, kakšno stvar bi pač požrla, in verjetno tako od daleč zvezi res ne bi nič bistvenega manjkalo.
Aja, ne se tolažit, da bo morda bolje, ko se bosta otroka odselila. Ne bo. Zgodba se bo nadaljevala z vnuki, če bosta blagoslovljena z njimi.

Dokler je vse pospravljeno ker vi za njimi pospravljate, se itak nihče s tem ne ukvarja razen vas. Dokler to ne bo moža zadevalo, se ne bo nič spremenilo. Jaz bi si vzela par dni in šla nekam (sedaj med korono je to malo težje, ampak ko bo mogoče) in pustila te tvoje 3 odrasle otroke same. Ko ne bo nič v hladilniku, ne bo več čiste posode, več kaj za oblečt, kam stopit, potem bodo dojeli, prej žal ne. Pa tudi ko bi prišla domov se ne bi dotaknila svinjarije. Jaz imam male otroke in sva bila z možem dogovorjena, da za vse skrbim jaz, za pomivalec pa on. Ker se mu ni dalo je puščal posodo (češ saj bom) in na koncu sem jaz pospravljala. Potem sem se pa enkrat odločila, da ne bom več in nisem. Pač se je zgodilo, da je bilo kosilo kuhano in ni bilo krožnikov itd. Skratka ko je zadeva čakala njega in je sčasoma ugotovil, da ne bo namesto njega nihče naredil in da si z odlašanjem naredi delo samo še težje, saj se hrana zasuši in mora pomivat na roke, je bil to klik. Sedaj ni več težav. Zaomnite si, da večina ljudi ni sposobna pogleda z dduge perspektive in problemov ne vidijo, dokler jih ne občutijo na lastni koži. Pa veliko sreče!