Pozdravljeni!
Sem samostojna in uspešna ženska(33 let). S partnerjem sva skupaj 5 let. Moja mama je zelo težek tip človeka, ki ji je skoraj nemogoče ustrečti in ustrezati.
Moj partner je priden in deloven(za njo seveda premalo). Tam pa tam z družbo spije kakšen kozarec vina, tudi z mojim očetom
s katerim se lepo razumeta.
Vsi drugi so ga sprejeli. Razen nje. Za njo je lenuh, pijanec, nič vreden, premalo izobražen, obični fižnični delavec. Ona živi na “veliki nogi”, jaz sem zadovoljna z bolj skromnim življenjem. K nama ne pride. Bila je samo enkrat in najina hiša ne zadostuje njenim pričakovanjem. Vsake toliko ko ga lepo prosim, gre z mano na družinsko kosilo, kjer je z njene strani deležen popolne ignorance. Tudi če celi dan pomaga mojemu očetu, ni vreden nič.
Jaz grem večkrat domov, a vedno ko odhajam me v avtu oblijejo solze. Tudi če ga ni zraven, najde zanj besede, ki me zarežejo v srce.
Pred kratkim pa sva zvedela, da sem noseča. In kar trest me začne ko se zavem, da bom mogla povedati to doma. Bojim se reakcije. Bojim se njenega pogleda. Čeprav jo imam rada, me uničuje.
Mogla sem se izpovedati….

Spoštovani,

Ker ste se želeli le izpovedati, nista pa postavili vprašanja, le objavljam vaš zapis. Če boste želeli v vaši situaciji kaj spremeniti, lahko vprašanje kadarkoli dopišete in bom odgovoril kako.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

Pozdravljena,

objavi to še na forumu Mejna in narcistična osebnostna motnja – za svojce.

Ne vem, koliko si že zrela sprejeti resnico, a to, kar si opisala, ni normalen odnos, še manj pa zdrav odnos z materjo, temveč močno diši po osebnostni motnji matere (NOM ali MOM), kar pa žal pomeni, da si tudi ti globoko ranjena in je tvoje doživljanje nje, vajinega odnosa in same sebe močno poškodovano, nerealno, polno občutkov krivde in nepotolaženega otroškega hlepenja doseči, da bi bila ti za mamo končno že enkrat dovolj dobra (kar pa se, in to je brutalna RESNICA, ne bo nikoli zgodilo). Obvezno preberi Strupeni starši, Ne hodite več po prstih in V opoju narcisa.

Nujno nujno, čim prej začni delati. Vse to, kar doživljaš, se namreč prenaša tudi na otročka. Zaradi takih situacij in kroničnih ravnanj smo pod stresom, izločajo se hormoni, ki so – ko se pogosto izločajo – hudo nevarni za odraslega, kaj šele za fetus (kortizol, adrenalin …).
Vem, da misliš, da imaš mamo rada, a tu zraven je toliko drugega, da to v resnici ni ljubezen. Priporočam ti tudi knjigo Umirjenost, zlasti poglavja o disfunkcionalni družini, ljubezni in zasvojenosti z odnosi.

Da tu nekaj zelooo ni v redu, kaže že to, da ti mamo še kar naprej obiskuješ. Celo moža preprosiš, da te spremlja v to strupeno okolje. In potem boš vodila tja še otročička … in tvoja mati bo bodisi vanj zasejala prepričanje, da ni dovolj dober (kar je izvrstna podlaga za depresijo, zasvojenost s čimer koli, tudi za samomor) ali pa ga postavila na piedestal – in mu, ko bo malo večji, obrekovala tvojega moža in tebe, obenem pa vanj nalagala “program” “kako postati narcis”. Strašne posledice bodo.

Naj se oglasi še Potrpljenje je vrlina, ki prav tako zadeve pozna iz prve roke.

A vse je seveda odvisno od tebe. Poglej, v normalnih (ne idealnih, ker jih ni, ampak NORMALNIH) odnosih bi ti staršem z veseljem povedala za nosečnost, komaj bi čakala, da poveš!, oni pa bi se razveselili, te povprašali po počutju, stekel bi pogovor o samih lepih rečeh – bo fantek, punčka, imena, obujanje lepih spominov na čase, ko si bila ti dojenček …

Tvoja reakcija že ob MISLI, da boš morala povedati (!!), kaže, da je v tvoji primarni družini nekaj grozljivo narobe, in tudi to je resnica, na katero morda še nisi pripravljena – a zdaj boš morala, kot se reče, “premagati samo sebe” in delati v dobro ne le sebe, ampak nebogljenega otročka, ki ni nič kriv, pokasiral bo pa hude posledice (tudi od tebe, če ne boš poprijela za delo na sebi, čeprav se tega niti ne boš zavedala in boš seveda na zavedni ravni delala vse tako, kot je prav – oz. boš tako mislila).

Za začetek premisli: Zakaj bi sploh morala hoditi k staršem? Zlasti če to počneš pogosto? Zakaj tvoj mož dela – pomaga tvojemu očetu – zlasti glede na odnos, ki ga ima do VAJU tvoja mati? Zakaj bi materi sploh MORALA povedati, da si noseča? Zakaj ne moreš nehati hoditi po dozo strupenih puščic in jim nastavljaš še moža?

To so vprašanja, ki se jim moraš iskreno posvetiti. Vsi, ki smo dali skozi podobno, že vemo odgovore. A do njih moraš priti sama. Če ti jih mi direktno povemo, bo tvoj odziv, da tako hudo pa že ni in kaj vse ti je mama dala in naredila za tebe … Beri omenjene knjige. Pred sabo imej cilj: zdravo SVOJO družino: moža in otroka. Si na najpomembnejšem križišču svojega življenja. Ki bo prineslo največje spremembe, če se boš odločila za zdravo pot. Seveda spremembe na boljše!

Za začetek pa: mama ima vso pravico, da ji partner ni všeč, popolnoma nobene pravice pa nima žaliti ljudi, ki ji niso všeč, tudi tvojega partnerja ne. Tu ji postavi mejo.

Imej se rada in se izogibaj odnosom, okoliščinam, ki te obremenjujejo. Včasih se temu ne moremo izogniti, recimo v službi, in smo prisiljeni sodelovat tudi s kom, ki nam ni po meri, v zasebnem življenju pa z lahkoto pač ne gremo več na obisk tja, kjer nam dajejo vedeti, da nismo dobrodošli. Starši gor ali dol, bratje/sestre gor ali dol. Oče lahko pride k vam na obisk in se imate fletno brez mame.

žalostno, kako smo ljudje samodestruktivni, uničuje te, samo, ti jo imaš rada…Kaj, samo zato, ker je mati? Ni vredna te besede, če počne to, kar opisuješ. Kot je bilo že zgoraj napisano, uničuje obdobje, ki bi moralo biti zate najlepše. Zanima me tudi, kako se ob vsem tem počuti tvoj partner, kaj ni nič užaljen, ker se ne postaviš zanj in mirno poslušaš, kako zliva gnojnico po njem? Prvo bi morala narediti to, se postaviti zanj in ji končno povedati kar ji gre, naprimer, Mama, tvoje besede me vedno znova prizadenejo, mislim, da si do njega krivična, je odličen partner, ki me podpira in osrečuje ter nudi vse, kar potrebujem, odločila sem se, da te ne bom več poslušala in če s tem ne misliš prenehati in se vsaj potruditi, da si do njega in mene kulturna, potem bom prenehala prihajati k tebi in očetu…No, nekaj takega sem imela v mislih.. Kaj se bojiš, kaj ti pa more? Ja, šokirana bo, ker tega od tebe ni vajena, pa vendar, če tvojih besed še vedno ne bo upoštevala, potem je pa res čas, da zapustiš to toksično okolje in zaživiš novo, družinsko življenje in zadihaš s polnimi pljuči. Zberi pogum in ji povej.
Srečno

Kot v naslovu. Ni kaj dodati. Le še poudarila bi: prosim prosim ne upaj, da se bo mama spremenila in končno sprevidela, kako zaslužiš njeno ljubezen. Ona se ne bo nikoli spremenila, ker se ne more. Ljubezni nima v sebi, česar nimaš, ne občutiš, ne poznaš, pa ne moreš dati. Ona ne sovraži samo tvojega moža, sovraži vse, najbolj pa sebe! Skrči obiske na minimum, povabi samo očeta (kako je lahko preživel ob takšni ženski), če pa ne gre drugače, pretrgaj stike popolnoma. Kot so ti že napisali, misli na svojo družino in otročička.
Vem iz prve roke, kako težko se je s tem sprijazniti. Človek bi do konca rad upal, a prav je, da poslušaš svoj razum. Občutka krivde pa ne rabiš imeti. Mama te je spravila gor, kot je vedela in znala, to je bila njena dolžnost. Nič ji nisi dolžna, razen poskrbeti za najnujnejše. Nujno preberi tiste knjige, jaz sem jih in so mi zelo pomagale. Srečno!

Tole je pa top odgovor! Podpišem vsako črko.

To ji sicer lahko poveste, da se boste morda bolje počutili a ona vas ne bo slišala, ker noče-je v svojem svetu, ki je za njo edini pravi.
Ne ponovite mojega 30-letnega neuspešnega truda in trpljenja – v kolikor se ni pripravljena zdraviti, prekinite stike, ker ne bo nikoli bolje, z leti se samo se slabša. Zavedajte se, da ste vredni ljubezni, ona si je ne zasluzi.

Nujno si najdi terapevta. Res nujno. Predelaj ta odnos zmamo, preden si narediš še več škode. Ker škoda je že storjena, rane so globoke. In zakaj točno še hodiš k njej? Nikar ne reci, ker je moja mama.
Sama sem šla čez to. Še v hujši verziji. Za njo sem bila pras***, spraševala me je, zakaj sem se rodila….
Stara sem 46 let in še vedno hodim občasno na terapije. Vbila mi je totalno nesamozavest, imela sem grozno samopodobo.
Ukrepaj nujno. Najprej pa ji povej, da dokler ne sprejema tvonega partnerja, tudivtebe ne bo več. Kar sicer srčno upam, da si že storila. Da si se postavila po robu….

Z mojim možem sva skupaj od najstniških dni (letos bo 20 let). Na začetku ga moja mama tudi ni marala in bi naredila vse da bi se razšla (samo mehanik po poklicu, delal v tovarni, jaz pa bom imela univerzitetno izobrazbo). Skratka z njim je bilo vse narobe kar je lahko v očeh moje mame. Prav tako pa tudi jaz nisem bila všeč njegovim in so se trudili razdreti vezo z raznimi podlostmi, še potem ko sva že imela otroka. Skratka danes sva srečna skupaj, imama 3 otroke in uspešno podjetje in sva dobro preskrbljena. Za mojo mamo je moj partner najljubši zet. Sama sem vesela, da sem mislila s svojo glavo in sem sledila svojemu srcu kljub vsemu kar sva morala dati skozi zato da sva lahko danes kjer sva. Tako da punca glavo gor in ne sekiraj se kaj bo rekla mama, saj je to tvoje življenje! Šola ni vse v življenju. Najbolj pomembno je ob sebi imeti partnerja, ki te ima rad, ki ku družina nekaj pomeni in se trudi, da bi vam bilo lepo.