Pozdravljeni,
Vem, da je to prežvečena tema, pa vendar … Kako naprej?
Z družino (mož, najini otroci) in ovdovelo taščo živimo v ločenih gospodinjstvih, a v isti hiši, meni pa je po 20 letih vedno težje. Še posebno odkar je pred 4 leti umrl tast, ki je pogosto reševal probleme, ki so nastali predvsem zaradi odnosa tašče do sina in mene.
Začelo se je tik pred poroko, ko je šla tako daleč, da sta tašča (in tast) prišla do mojih staršev, da naj me prepričata v cerkveno poroko, čeprav mi nismo verni. Potem je morala biti glavna pri krstu prvega otroka, čeprav je bila moja želja, da se to naredi brez družinskih ceremonij in sva se z možem to tudi dogovorila, ampak je “zmagala” ona. Ko so bili otroci majhni, sem bila bolj ali manj sama za vse, razen kar mi je pomagala moja družina. Tašča in tast sta sicer pazila na otroke, ko sem bila jaz v službi, ampak sta tudi pričakovala, da v zameno pomagava na njuni kmetiji. Najprej mi ni bilo težko, še posebno ker je mi je mož govoril, da je to le začasno, dokler njegova starša še zmoreta opraviti večino dela, potem pa bomo zadevo opustili, ker si mi2 želiva drugačno življenje. Me je pa motilo, da je ob svojem delu vedno našel čas za nujna kmečka opravila, za pomoč meni pa ni imel kaj dosti posluha in časa. Tolažila sem se, da bo itak 1x vse drugače …Večkrat sem mu potožila, da ne zmorem več tako živeti, ampak tega ni mogel/želel razumeti. Potrpela sem zaradi otrok, ker nisem želela, da bi živeli v skregani družini, kot se je to pogosto dogajalo v moji primarni družini. Saj ne rečem, z možem in otroci smo preživeli kar nekaj lepih trenutkov in tako je življenje teklo dalje, dokler ni tast zbolel in umrl. Možu se je dobesedno podrl svet, ker mu je oče veliko pomagal in svetoval, Razumela sem, da potrebuje čas za žalovanje in da se počasi pobere in izbere svojo pot. Tudi tašči sem skušala pomagat prebrodit ta žalostni čas, čeprav se nisva nikoli prav dobro razumeli. Ona ni mogla nič naredit sama, vedno je rabila pozornost nekoga, sicer so se ji dogajale “nenavadno hude stvari” od škodoželjnih sosedov, do trgovke ki jo je menda hotela ogoljufat, … Jaz sem drugačna, v ljudeh raje vidim dobro kot slabo, najbrž včasih tudi naivna, sicer vedno manj, ker me je življenje izučilo. Kar lahko naredim sama, ne prosim drugih in predvsem prevečkrat raje stisnem zobe, kot da bi zakričala.
Otroci počasi odraščajo, imam več časa zase in želje, ki sem jih “šparala” za ta čas in ki sva jih nekoč načrtovala skupaj z možem. Ampak tu se pojavi problem, ker si je mož zadal nalogo, da je vedno najprej njegova ovdovela mama in vzdrževanje kmetije, ker da ji je le še to ostalo, pa tudi njemu so ta opravila všeć. Čeprav mislim, in to sem mu tudi že večkrat povedala, da če sklenemo nek kompromis, lahko vsakemu delno ustrežemo. Pa ne gre … Imam občutek, da se ne želi ničemur odpovedat in tako jaz ostajam ob strani vedno bolj nezadovoljna in z vedno manj ljubezni, zato tudi vedno pogosteje sitna in zadirčna. Kako si lahko pomagam?

Spoštovana žena49!

Vaše pismo sporoča o vašem vedno večjem nezadovoljstvu, o tihi in morda še potlačeni jezi, ki pa se nabira in je samo vprašanje kdaj in v kakšno smer bo eskalirala. Razočarani, prizadeti in jezni se počutite, po tem, ko ste bili zelo dolgo obdobje tiho, ko ste razumeli in potrpeli marsikaj, ko ste potrpežljivo čakali in se pustili pomiriti (in morda zavesti) z obljubami »začasno«, »1x pa bo«, »nekoč«… Zdaj ugotavljate, da se vaša mera potrpežljivosti končuje, da tako ne morete več živeti, da ne boste več dovolili, da vam drugi krojijo življenje po svoji meri in da je napočil čas, da si tudi vi dovolite živeti. To si želite skupaj z možem, ki pa je zaradi smrti očeta še bolj vpet v delo na kmetiji. Počutite se opeharjeni.

Opisali ste nekaj situaciji, ko je »zmagala« tašča, kar pomeni, da se ji vaš mož ni upal postaviti meje in se ji upreti, jo morda razočarati in s tem nehote prizadeti v njenih pričakovanjih. Pri problemu tašča – sin gre običajno za nerešene odnose mama-sin in držo, v kateri starši pričakujejo takšno in drugačno pomoč in skrb zase, za premoženje ipd, s čimer pa nehote držijo odraslega otroka »na vrvici« in ga ne spustijo, da svobodno fizično in/ali čustveno odide od doma ter si ustvari svoje življenje, svojo družino in se ji posveti. Pravimo, da starši na nek način otroku ne pustijo odrasti oz. oditi, odrasli otrok pa si tudi ne upa zameriti staršem in odločno vzeti življenja v svoje roke. Tega je v Sloveniji zelo veliko. Vi se kot žena ob možu upravičeno počutite prikrajšani, zapostavljeni in nepomembni, potem ko večji del časa in energije vloži v kmetijsko delo svojih staršev, za vas in za vaju (ne vem koliko morda tudi za vaše najstnike), pa mu zmanjka časa in energije.

Dobro je, da se začenjate zavedati, da je življenje vaše in da vam vse tisto, čemur ste se odpovedovali, tudi zaradi otrok, ki so potrebovali vašo skrb, pripada in si boste vzeli. Skupaj z možem ali pa morda tudi brez njega. Ne pišete kaj to je, ali vam gre za odhod v kino, gledališče, na kak koncert, športno udejstvovanje, na potovanje, križarjenje, taborjenje, na izlete, v hribe, na morje… Ali za kake druge aktivnosti, kjer se boste vi osebno lahko realizirali, za kake vaše hobije, morda študij ipd.? Trenutno sicer čas karantene zaradi preprečevanja širjenja posledic korona virusa velika večina teh stvari ni mogoča, vendar… Kaj lahko storite? Lahko se začnete spraševati kdo ste, kaj si želite, načrtujete kaj, kako in kdaj boste svoje želje in sebe realizirali, lahko se začnete pogovarjati z možem o vašem doživljanju in temu, da ga razumete, vendar želite, da tudi on vas in da ste morda še kdaj pripravljeni na kak kompromis, večinoma pa ne več, saj ste se doslej prilagajali večinoma vi…. Lahko mu poveste, da ga vabite zraven, sicer pa si boste začeli privoščiti stvari sami…. Včasih smo še (otroško) ujeti v čakanje nekoga (odraslega), ki bi bil dobrodošel, da nas spodbudi, nas vodi, nam pomaga, toda, ne glede na to, imamo kot odrasli lastno moč, da smo aktivni. Razumem, da je drugače, če je človek nevezan, sam in aktiven, spet drugače pa je, če si v zakonskem ali partnerskem odnosu in si želiš več skupnih aktivnosti v dvoje, za kar potrebuješ tudi partnerjevo sodelovanje, čeprav je potrebno tudi v zakonskem odnosu znati poskrbeti zase.

Spoštovana, žena49, spodbujam vas k raziskovanju in udejanjanju sebe in k novim, še drugačnim, odločnejšim pogovorom z možem. Psihoterapevtska pomoč pa zagotovo tudi ne bi bila odveč.

Vse dobro vam želim.