Sedaj na začetku žal ne znam povedati kako dolgo bo moje vprašanje in razmišljanje. Ko včasih tukaj preberem kakšno objavo, se mi zdijo malo da ne komične, sedaj, ko pa poskušam sam nekaj napisat, pa vidim, da je postaviti vprašanje, napisati izpoved in razmišljanje, precej težko.

S partnerko sma skupaj že 18 let, imama dva zdrava skupna otroka, eden v vrtcu, drugi na začetku šole. Navzven živimo srečno življenje, finančno smo dobro priskrbljeni. Sam imam bolj stresno in miselno zahtevno delo in stres uspešno blažim, partnerka bolj rutinsko delo v javni upravi, nič zahtevnega, vendar pravi, da je to zanjo zelo naporno.

Pojavlja se težava, ki je ne znam rešiti. In mogoče skozi to uspem tudi najti ali je moj pogled na svet napačen oz. zaslepljen.

Moj pogled nanjo se je pričel spreminjati že pred leti, ko sem jo zaprosil za roko. Takrat ni rekla “da”, kot sem pričakoval, ampak nekakšen “ne”, ki bi naj pomenil da, v sarkazmu. Seveda sem bil razočaran.

Včasih se z njo poskušam kaj pošaliti, redko dojame šalo in ponavadi se iz tega razvije prepir, začne se dreti in razburjati, da jo “podjebavam”, da ji pokvarim dan in občutek imam, da večina pogovorov, ki jo imam z njo sproži nekakšen napad name.

Podobno se je pričelo dogajati z otroki. Nima potrplenja do njiju, veliko krat se že na besedo “mami” odzove napadalno, v smislu “kaj mi težiš”, pogosto kriči na njiju, ju zmerja in žali.

Tudi pri spolnosti je vse upadlo, sama redko kdaj pokaže interes, tudi sam sem izgubil interes do nje, že zaradi tega, ker mi s temi njenimi odzivi čez dan pade vse dol.

Doma imamo delo dobro razdeljeno in ni pretirano obremenjena, tudi sam kuham, pospravim, se okvarjam z otroki, pač naredim vse, da se imamo lepo.

Vedno sem imel občutek, da je dom, družina, partnerka, to mesto, kamor lahko pobegneš pred stresom in ne, da je partnerka ravno izvor večjega stresa in napetosti.
Ali je problem v meni in pogledu na partnersko zvezo? Pričakujem preveč lepote v tem svetu in je pač potrebno potrpet? Kako se s tem spopadate drugi, počakate, da čustveni vihar mine?
So tudi lepi trenutki ampak zaradi spomina na te slabe odnose sam nisem sproščen kot nekoč.
Ko poskušam odpreti pogovor na temo odnosa, se ponavadi zopet razvije prepir, začne se jokat, govorit, da je depresivna, v glavnem vklopi nek otroški obrambni mehanizem…

Konec koncev jo še vedno imam rad, predvsem pa svoja otroka, ki bi ju razhod zlomil. Otroka imata rada naju oba in zdi se mi, da njene izpade lažje prenašata, predvsem bolj v smislu, to je najina mami in je pač bolj stroga.
Razhod bi jo finančno potolkel, saj sama zasluži nekaj malega nad minimalno plačo in glede na njen trenutni odnos bi sam zahteval še skrbništvo nad otroki, saj se z njima bolje razumem in konsenz dosežemo že samo s pogovorom, brez dretja in živčnih izpadov.
Sam mislim, da bi razhod uničil in spremenil življenje trem ljudem, njej in otrokoma, če ostanemo skupaj in s trenutnim odnosom, pa samo meni.
Sedaj, ko pogledam nazaj sploh ne vem, če sem kaj uporabnega vprašal. Morda se pa razvije debata in v njej najdem kak navdih za spremembo.

Spoštovani,

v ozadju vašega skrbno opisanega položaja je čutiti veliko jeze, s katero je preplavljen vaš družinski sistem. Jeze, pa tudi nemoči. Partnerka se v svojem občutku nemoči prepira in znaša nad otrokoma, vi v svojem občutku nemoči mislite, da bi uničili življenje enemu do trem ljudem, otroka pa sta v resnici nemočna, saj svoje situacije ne moreta izbirati in sta si prisiljena na primer materino vzkipljivost prevajati kot strogost (?). Nekoč se bosta začela spraševati: Zakaj vse to? Zakaj sva morala to prenašati? Zdaj tako še ne razmišljata, vendar vse zelo globoko čutita in sta v največji stiski, bolj kot vidva s partnerico. Zato imajo otroci starše, da se vživijo v njihov občutljivi čustveni svet in da namesto njih razsodno razmišljajo.

Razsodno razmišljanje pa nikakor ni isto kot racionaliziranje, ki je obrambni mehanizem, s katerim nas možgani bolj ali manj uspešno branijo pred tem, da bi se soočili z realnostjo. Pozor, obrambne mehanizme imamo vsi, ne samo vaša partnerka.

Če res trpi za depresijo, je to bolezen kot vsaka druga in jo je treba zdraviti, drugače postane samo izgovor za nespremenjeno destruktivno vedenje.

Pa tudi če ni klinično depresivna, je skrajni čas, da začneta OBA delati s svojim odnosom nekaj drugega. To, kar sta delala zadnjih osemnajst let, ni več dovolj dobro, zato boste morali tega bolnika, ki je vajin odnos, začeti zdraviti drugače. Zdraviti, ne pa ga pustiti, da umre. Šele ko bosta izčrpala vsa zdravila in metode zdravljenja, boste lahko mirne vesti rekli, da se boste ločili, ne da bi uničili življenje sebi ali pa komu drugemu.

To razmišljanje o ločitvi kot uničenju življenj bi bilo tudi dobro postaviti pod drobnogled. Seveda imata otroka rada oba in seveda si želite imeti oba starša. Kako pa veste, da bi ju razhod zlomil – kaj natančno mislite s tem? Koliko pa ju redno lomi materino zmerjanje in žaljenje, pred katerim ju nihče ni zmožen zaščititi?

Kar pa zadeva pomislek, da bi partnerko razhod ‘finančno potolkel’, ne vidim nobenega problema v tem, da jo po ločitvi finančno podpirate.

Toda še veliko prej vas toplo prosim, razmislite o partnerski terapiji (tudi on-line je v teh razmerah izvedljiva!). Tudi če ne najdete v vajinem odnosu niti žarka upanja več, pomislite na svoja še zelo majhna otroka, ki jima lahko z delom na sebi omogočite mirno domače okolje, kakršnega si kot osnovno človeško pravico zasluži prav vsak otrok.

Obcutek imam, da ti nje sploh ne poslusas zares . Kar ti pove, zavrnes z nekim racionaliziranjem in predpostavko, da je ona “cudna”: ne razume tvojih sal: morda so sale zate smesne, za koga drugega pa macisticne in neokusne? Lahko jo v resnici podjebavas na tak subtilen nacin, lahko je ona dejansko prevec obcutljiva. V nobenem primeru pa je ne jemljes resno. Ce ji sale niso kul, potem se z njo ne sali.

Ko ti pove, da je depresivna, ti to oznacis za otrosko obrambo. Zakaj je ne jemljes resno in povprasas, kaj bi rabila da bi se pocutila bolje? Kako dolgo ze opaza to ipd.

Tretja stvar, ki me je zmotila, je tvoje razmisljanje o tem, kaj bi se zgodilo ob morebitnem razhodu in kako bi zahteval popolno skrbnistvo zanje ker se Z OTROKI BOLJE RAZUMES. Si ti resen? Otroci potrebujejo oba starsa, tvoja partnerka ni nesposobna indolentna oseba, kot jo nenehno skusas prikazati, ampak odrasla oseba ki ima ocitno neke tezave, ki jim ni kos. Zato se no nesposobna. Tvoje navajanje, da nima naporne sluzbe (si preveril, morda jo kdo nadleguje/dozivlja mobbing – ni vse zlato, kar se sveti), da se doma ravno ne pretegne, meni nakazuje, da imas nerazciscene zamere do nje. Nenazadnje tudi ti njene sale pred leti nisi razumel, ko ti je odgovorila z “ne”, namesto z “da” 😉 A ni to malo dvoumno zdaj? Si jo zamerim? Pravis, da te je zabolelo. Sta se o tem pogovorila? Kako sta se pogovarjala prvih 15 let, kadar sta imela nesoglasja? Ce je to vprasanjo glede poroke/neporoke ostalo odprto, ali je mozno, da se je tudi tvoje vedenje do nje od takrat spremenilo, da ni torej samo ona tista, ki je postala “cudna”?

Namesto da jo obtozujes, jo skusaj razumet. K njej pristopi spostljivo, mirno, z namenom, da o njej izves nekaj novega. Tudi ce se bo na tvoja vprasanja odzvala burno, je to odsev njenega psihicnega stanja, poskusaj jo slisat skozi. Daj ji cas, da oblikuje besede, ponudi ji svojo roko, pomoc, iskreno se zanimaj zanjo. Spregovori o svojih obcutkih, bodi iskren, a ne krut.

Kar se pa pogovarjanja tiče – če je “vzkipljiva” bo pogovor potekal: on se bo na pamet naučil “draga, malo sem že utrujen od tvoje vzkipljivosti, daj, a se lahko pogovoriva, kako bi ta vzorec prekinila, a lahko kako pripomorem?’, in ob prvi besedi bo začela jokat, da se izživlja, da jo žali pred otroci, da je nesramen, postala nasilna in žaljiva pa očitala vsako malenkost v teh 18letih npr. Da je imel vetrove, medtem ko jo je TV gledala.
Če je v stiski naj si sama še kaj pomaga – če on nosi svoj del bremen doma, pa naj magari še malce več doma postori, ampak ONA SE NIMA PRAVICE ZDIRAT NA PRESTRAŠENA OTROKA. Pa saj verjetno ima kako prijateljico ali pa sorodnike za pogovor.
Ne moreš poslušati, če drugi noče govoriti. Pri dveh majhnih otrocih pa tudi nima pravice biti doma v ospredju. On jo lahko razbremeni (še bolj), zato da se ukvarja malo sama s seboj, potem pa se zmenita za kakšen dopust z babico in dedkom za otroke. Samo, ali bo pomagalo je pa odvisno ali je ona “žrtev” ali “problem”.

Glede na karanteno zaradi Covid imata težave, ki sta jih ignorirala s službami in otroci.

Kot je že nekdo napisal, morda so tvoje šale takšne, ki nekoga užalijo. To je recimo imel moj bivši- nikakor mu nisi mogel dopovedat, da so včasih njegove šale žaljive in niti najmanj smešne, a on je bil včasih za eno samo besedo tako užaljen, ne samo užaljen, to stvar ti je še tedne in mesece pod nos metal.

Drugače pa razmišljam nekako iz svoje perspektive- če 85 pomeni letnica tvojega rojstva, si star šele 34-35 let in že 17 let skupaj z njo? Sem istih let in si nikakor ne morem predstavljat, da bi bila že tako dolgo s kom v zvezi. Sem se od tistih let že toliko spremenila, mislim, da bi mi moški iz najstniških let šel že pošteno na živce, če bi morala biti še danes z njim skupaj.
Morda je pri tvoji ženi kaj takšnega? Morda sploh ni zadovoljna s tem družinskim življenjem? Ti si napisal, kaj so tvoje vrednote, ampak ali veš, kaj so njene? Do poroke ji recimo ni, to že veš. A do družinskega življenja ji je? Veliko ljudi namreč ima družino, ker je to neka družbena norma, nekateri si je pristno sami v sebi niti ne želijo, pa tega ne bodo priznali.

Ne vem, to sem dobila kot utrinek, ker po opisu sodeč se ona vede do tebe kot da se te je naveličala in posledično svoje pokasirata tudi otroka.
Včasih se ljudje vedejo tudi na takšen način, če je v igri kakšna druga oseba…

Vem, da nisem dosti pomagala z odg., ker vse odg. boš lahko le pri njej dobil, samo morata imeti kakšen res iskren pogovor.

Očitno je, da je žena nesrečna s svojim življenjem in/ali sama s sabo in je posledično razdražljiva, živčna, depresivna… Če pred otroci ni mela vse pošlihtano ali pa ji je to začelo zdej “butat” ven, so ji le ti dali neko zapolnitev v življenju- občutek sreče, kar je pa precej pogosto. Po tem ko otroci odrastejo ali pa že vmes, pa ta občutek začne bledeti. Še posebno ko otroci oddidejo od doma, nevedo kaj nej same s sabo in kdo sploh so- velik primerov tečnih tašč k se skos vtikavajo v “novo” zivljenje otrok, mamini sinčki…. Tuki je potrebnega velik dela na zdravljenju, odkrivanju samega sebe in svojih strasti …brez stresnih motenj
~moje mišljenje

vem kako ti je mam eno tako doma…skoda besed..

Najprej bom napisala nekaj besed o svojem zakonu in potem o zapletih in poti do tega kjer sva danes. S partnerjem sva skupaj že 19 let (od mojega 16-tega leta in njegovega 17-tega). Sva srečno poročena, starša 3 malih otrok. Medsebojno se spoštujeva, gospodinjska opravila opravljava enakovredno, praktično sva skupaj večina dneva (saj sva ustvarila svoje podjetje kjer delava oba). En drugemu zaupava vse, se o vsem pogovarjava in se skupaj odločava o vsem. Jaz partnerju povem vse kar me muči, tudi če me muči kaj v zvezi z najinim odnosom(je moj najboljši prijatelj), on pa meni (tako da torej točno veva kje sva). Pa ni bilo vedno vse idealno, ampak sva se morala naučiti in osebno rasti skozi leta. Včasih je bil partner kar precej podoben vam (poveličeval je svoje delo, probleme je imel samo on, jaz ne, skratka komunikacija bolj enostranska in tudi kake sarkastičen opazke so letele. Pogosto sem poslušala samo njegove probleme in jih reševala, mene pa sploh ni poslušal ker jaz jih tako in tako nimam (vedno ko sem mu hotela povedati o svojih težavah je zamenjal temo in začel govoriti o svojih). Sama sem imela službo kjer je bil prisoten nenormalni mobing zaradi katerega je veliko ljudi pristalo celo na antidepresivih ali so resno zboleli (pa služba na prvi pogled ni bila nič posebnega, samo direktor je bil bolnim s potrjenk bipolarno motnjov in še kaj drugega je bilo). Je bila pa ena pozitivna stvar službe, saj smo se veliko izobraževali (NLP programiranje, komuniciranje itd.) in tako sem osebno rasla. Ugotovila sem, da je problem pri nama zaradi vzorcev primarnih družin in kako so funkcioniral (moj se ni znal pogovarjati ker je komunikacija v njegovi družini bila bolj enosmerna itd.). Pa sva se vedla enkrat dol in sem mu rekla, da če želiva kam prit se bova mogla malo pogovorit. Najprej sem mu priznala kakšne družinske vzorce jaz “nosim” s sabo, kaj me moti in kakšne on in da zadeva če ne bova teh kufrov pustila pred vrat ne bo šla naprej. Najprej sem jaz priznala svoje napake, potem sem povedala kaj me moti in zakaj. Pogovorila sva se o njegovih vzorcih in kaj njega moti in kako on vidi vse skupaj. In od takrat na tak način funkcionirama da se poslušava in težav več ni. Jaz sem spoznala kako me vidi moj mož in kakšne predstave ima, in on kake imam jaz. On je mene videl kot močno žensko, ki zna sama reševati stvari in zato nima težav. Medtem ko sem jaz mislila, da ga moje težave sploh ne zanimajo in gleda samo nase. In sem mu rekla, da bi lahko vsaj enkrat ko mu jamram me objel, poslušal in rekel vsaj saj bo vse ok. In on veš presenečen “nisem vedel da ti to rabiš”. Skratka ne delajte zaključkov kdo ima kako službo, komu je težje itd. ker niste v njenih čevljih. Ko se pogovarjata ne začnite z napadom kaj vas na njej moti ker boste dobili samo protinapad, ampak začnite pri sebi. Ko vam pove da je depresivna si ne delajte norce (ker to ni nedolžna stvar), ampak se pogovorita in skušata najti izvor težav in jih rešiti. Problem vaše zveze je predvsem v tem, da partnerica ne čuti podpore in se vam ne more odpreti, vi pa imate o njej določeno sliko, ki mislite da odraža dejansko stanje (da nima problemov, da je nezadovoljna, da ima lahko službo, “lena” ipd.) in to vas odljuje od dobrega odnosa. Probleme vidite samo v njej! Pogovorita se, povejte ji svoj pogled, poslušajte jo, skušata rešiti njene težave. Ko si bosta enkrat zaupala in sproti reševala skupne težave in težave vsakega posameznika, bo odnos bolj harmoničen, bo to občutila cela družina (predvsem otroci). Ne rečem da se kdaj ne bo še razburjala nad otroci (ker ti znajo res potegniti živc), ampak verjamem da bo tega bistveno manj.

Živjo,
Meni se glede na napisano zdi, da si se na svoj način že poskušal kar se da potruditi, da bi se stanje izboljšalo in si upravičeno lahko rahlo jezen na partnerico. Glede na to, da si razmišljal tudi že o ločitvi, res ne veš kako naprej. Torej:
Moje mnenje je, da tvoji ženi v njenem življenju očitno nič ni všeč, nezadovoljstvo pa te lahko precej teži in obremenjuje. Niti sam ji nisi dovolj velik faktor, da bi se potrudila in ti ob tvojih poskusih razložila kaj jo teži. Komunikacija je namreč pogoj za dober odnos. Očitno so ji nekako odveč tudi otroci, na katere se včasih zdere, in služba. Se mi pa ne zdi, da bi bila depresivna, saj mislim, da potem depresije ne bi vsakič in celo na glas postavljala za razlog zapiranja vase. Bolj se zdi, kot da se zares noče pogovoriti o pravih razlogih in depresijo le postavlja za izgovor. Poleg tega bi se, če bi zares imela depresijo, najbrž še kako dobro zavedala vseh svojih slabih lastnosti in napak, ki jih počne.
Se je sploh želela poročiti z vami? Zveni kot da si tega ni zares želela, vendar je družinsko življenje in vas vseeno sprejela iz nekega razloga. Se je vajin odnos poslabšal v zadnjem času ali že prej nista imela preveč dobre komunikacije?
Za konec se mi še zdi, da otroci maminega nezadovoljstva in burnih odzivov zagotovo ne prenašajo dobro. Tako, da trpijo že sedaj oziroma bo to zagotovo na njih pustilo posledice, ko bodo malo starejši. Prav tako bi na njih pustila posledice tudi ločitev tako, da iskreno ne vem zares, kaj bi bilo v tem primeru boljše. Vsekakor pa tak odnos, kot ga imate sedaj, ne more trajati in na dolgi rok bo vseeno več škode, če se vanj silite, kot če iz njega odidete. Družina se namreč začne z dvema človekoma, ki se imata rada in sta drug v drugega pripravljena vlagati. Če se njun odnos podre, družina kmalu ni več prava družina.
P.S. V komentarjih gospa predlaga denarno pomoč vaši ženi v primeru ločitve. Meni se to zdi zelo slaba ideja. Skupaj ste živeli in ji najbrž tudi finančno malo pomagali kar nekaj časa. Z ločitvijo bo torej prišel čas, da sama poskrbi zase. Njeno življenje bi moralo biti vedno primarno odvisno od nje same pa če je v odnosu ali ne. Tako naj tudi ostane.
Lp

Uff, težka.. Jaz ti lahko napišem v razmislek s partnerjem si zato, da se imaš lepo. Težka. Za sebe lahko rečem, da ne bi tega trpela. Zakaj, ker sem in ne malo let. Gre samo navzdol čeprav vse narediš, da bi šlo navzgor.

Težko je verjeti, da si v odnosu z njo že 18 let in da skoraj ves pogovor teče znotraj tebe. Pogovor z njo se zdi, da se zelo hitro zaključi, takoj, ko njen odgovor ni to, kar pričakuješ. Vendar bi se v enem odnosu tu šele začel.

Več razlogov obstaja, ali ti njeno mnenje ne pomeni nič, ali ti je vseeno zanjo kot osebo s svojim razumom, čustvi, težavami, ali je tvoje pričakovanje do nje samo, da sprejme, kar govoriš, živiš, želiš in drugačnega odziva sploh ne rabiš, postaviš piko. Če kaj od tega drži, so njene reakcije razumljive. Ker živita odnos, ki ga ni, kar mora biti izjemno naporno.

Daj ji ultimat. Ali si bo nasla pomoc pri psihologu ali pa gresta narazen. Ker je ocitno, da si sama ne zna pomagat in se obnasa kot otrok. Se vedno je v stanju neodraslosti.

Jaz se popolnoma strinjam s teboj! Jast sem z svojim ze od 17 ga leta se pravi 20 let!
Res mi gre na živce ampak zaradi otrok vztrajam!
Ce jih nebi bilo bi ue zdavnaj sla!!!

Zakaj govorite da smo samski cudni ki nimamo tezav s tem? Vi ste cudni ko deco v psihice vzgajate ker cutijo da je neki narobe. . Raje samska ko tako zivljenje. In po mojem bi odisla k starsem z deco in jim prisparala ne da sem tipom 2 mesca zaprta noter zdaj.