Ignoranca partnerja v nosecnosti
Lep pozdrav. Sem v zadnjem mesecu nosecnosti (se 3tedni do roka), pa imam tezavo al problem..V bistvu ze skozi, ampak je vedno hujse.
Vglavnem, s partnerjem ze skoraj 2leti zivima skupaj, od tega sma skupaj recimo 3 leta. Ze od samega zacetka je bilo pestro, sla narazen in popustla itd…Sedaj sem noseca (nepricakovana, res cudezna nosecnost), z njegove strani nezazeljena, ker se ni pripravljen…Me pa zadnje 3 mesece ignorira, sva hujsi kot cimra: nic sexa, nic bozanja, kakega objema, po trebuhu nic ne poboza-nic od nic. Na net doma ne gre, samo v sluzbi. Dobiva smse, vedno rece da od kolegov…ne morem na telefon preverit,ker ima na kodo in skrbno skriva. Vsi mi pravijo da bo drugace ko se bo otrok rodil itd, ampak vedno bolj dvomim. Ima katastrofalni odnos do mene, sem skozi zivcna, se sekiram, namesto da bi uzivala se zadnje tedne v nosecnosti. Me strah da bo z otrokom kaj narobe, ker sem celo nosecnost depresivna, zalostna, se jokam…A ma drugo al se mu res vse zasralo zaradi nosecnosti al kaj bi lahko bil razlog? Pravi da nima druge,, da ne sexa itd, ampak ne morem zaupat in verjet glede na njegov odnos in preteklost (varanje!) Ce mu recem da bom sla domov, mi rece pa idi kam ces…gladko mu vseeno zame in za otroka…ne vem kaj naj…to je zdaj na hitro o tem, kaki nasvet al bilokaj? Lp obupana nosecnica
Spoštovani,
Najprej naj vas pomirim glede otroka. Z njim zaradi tega, ker ste bili med nosečnostjo večkrat žalostni, ne bo nič narobe. Bo pa na njegov razvoj vplivalo okolje, v katerem bo odraščal. Glede vašega odnosa s partnerjem, je prva stvar, ki mi pride na misel to, da ste se zadeve lotili nekoliko naivno. Zgleda kot da partner že od začetka kaže znake, da mu resna, predana zveza (še) ne diši. Pravite, da je bilo že od začetka pestro, da ni želel otroka, da je varal itd. In naivno je bilo pričakovati, da bi se to zaradi nosečnosti spremenilo. Videti je, da vaš partner še ni dovolj čustveno zrel za resno stabilno vezo. To je tudi jasno pokazal in še vedno kaže. Predlagam, da to dejstvo sprejmete in razmislite ali je njegov način za vas sprejemljiv ali ne. Če ni, razmislite kakšno okolje in kakšen odnos bi si želela zase ter za otroka in se potrudite tako okolje tudi ustvariti. Sigurno se najdejo tudi predani fantje, vredni zaupanja.
Lep pozdrav,
Uroš Drčić
Jaz bi dodala svoje skromno mnenje. Namreč, že dolgo velja dejstvo, da otrok tudi v prenatalnem obdobju “dobi” vsebine od svoje mame. Energija se prenaša, otrok čuti in ve, kako je na stvari. To se zapiše v celični spomin in tam ostane kot nezavedni spomin, ki povzroča občutke. Lahko kasneje prinese bolj ali manj neprijetne težave, morda samo kot nerazumljive občutke, za katere odrasli ne vemo, od kod in zakaj jih sploh imamo (ko so glede na situacije pretirano nesorazmerni). Odraslim ljudem pogosto nič kaj posebej hude situacije sprožajo hude občutke žalosti, nemoči, strahov ali fobij in nazadnje celo depresije. Ni zanemarljivo upoštevati, da to bitje že ima telo in dušo, ki srka vse okoli sebe, pa četudi je še v trebuhu, “kao” na varnem. Jaz bi vsekakor poskrbela za čim bolj mirno nosečnost.
O tem, da bi/boš živela z otrokom v istem domu s takim partnerjem, pa skoraj nimam besed. Razen, če imaš res tako zelo malo samozavesti, da raje trpiš in temu izpostavljaš še otroka, ki nič ni kriv? Samo da ne boš sama? Kaj te skrbi? Kaj bodo rekli ljudje? Kaj je bolj važno, zunanji “popoln” izgled ali tvoj in otrokov mir? Ta moški noče ne tebe, še manj otroka. Sprejmi to, čeprav boli, kot hudič. Sprejmi, izjoči, preboli. Vse mine, tudi to bo minilo. To namreč NE pomeni, da je s teboj kaj narobe, to je pač njegov problem, njegova odločitev, tako je bil vzgojen, ne bo se spremenil. Sigurno si ga pritegnila nase zato, ker imaš težave sama se seboj, v to ne dvomim, ampak zdaj nisi več sama. Če boš nekoč želela normalno partnerstvo, najprej pojdi kam na neke pogovore, da odkriješ v sebi, zakaj si nase pritegnila moškega, ki vara, ki ne zna ljubiti, ki te pravzaprav sploh noče, še manj otroka s teboj. Ko to ugotoviš in predelaš, lahko sanjaš o ljubečem partnerju. Zdaj sicer malo težko, ker te čakajo plenice. Kasneje pa vsekakor zavihaj rokave in najdi v sebi “demona” ter ga preženi.
Jaz bi na tvojem mestu temu tipu celo rekla, da nočem nič od njega, še najmanj pa to, da bi imel nujne stike z otrokom (razen, če jih bo zahteval, ker po zakonu mu seveda pripadajo). Ker otrok od njega ne bo dobil nič dobrega, samo strup in travme. Ko bo odrasel, bo imel ponotranjen občutek manjvrednosti, ker ga oče nikoli ni imel rad. Otrok to ne zna razumeti drugače, kot da ni dovolj vreden. To so osnove psihologije. Otrok še ni zrel in žal ne razume, da je oče brezčuten revež, ki je ravno tako verjetno odraščal brez ljubezni in je ne zna dati. Ne, otrok vedno krivdo prevzame nase in ponotranji prepričanje, da ni vreden. Kasneje v življenju s tem prepričanjem naleti na vse možne ovire, ker “ni vreden”. Torej, vsekakor bi bilo bolje da otrok takega očeta ne pozna, če se le da in če se bo strinjal. Če si boš nekoč našla moškega, ki bo znal imeti rad tvojega otroka, bo pa otrok na tak način dobil očetovsko figuro in je to sigurno bolje, kot strupen oče.
Še nekaj moraš razumeti. Moški na otroke sprva gledajo drugače, čutijo drugače, tako je po naravi. Da se bo partner ob rojstvu otroka naenkrat ves raznežil in tako spremenil iz žabca v nekega princa, je največja iluzija vseh iluzij. Ženska otroka nosi v trebuhu in se z njim avtomatsko poveže že v nosečnosti. Povezuje se vseh 9 mesecev in potem takoj po rojstvu še preko dojenja itd. Oče pa vsega tega nima. Oče, če je na mestu seveda (in če si otroka želi), se z otrokom potem kasneje povezuje preko stikov z nošenjem, uspavanjem, hranjenje in še kasneje preko igre. Pa še to traja dlje, ker prvo leto smo običajno mamice doma, očetje pa v službah, tudi zato gre počasneje. Zato pa po ločitvah v veliki večini primerov otrok ostane z mamo, ker otrok pride iz mame in spada k mami, tako je edino naravno. Mame smo primarno za ljubezen in toplino, oče naj bi predstavljal varnost in moč. Za otroka je seveda idealno, da ima oboje, v kolikor starša brez težav opravljata svoje vloge, to potem otroka pomirja, ker čuti ljubezen in varnost obenem. Ko oče ni uporaben, če se lahko tako izrazim, je milo rečeno bolje, da ni prisoten. Mogoče se kdo ne bo strinjal, jaz sem pa trdno prepričana, da je tako. Očetovsko oz. moško figuro lahko otroku priskrbiš drugače. Mogoče še imaš očeta in bo otrok imel dedka, mogoče (kot sem že omenila) si nekoč najdeš ljubečega novega partnerja.
Kakorkoli, želim ti, da srečno rešiš situacijo in na prvo mesto absolutno ter brezkompromisno postaviš otroka. Zdaj živiš zanj in si zanj odgovorna. Njegova sreča je popolnoma v tvojih rokah. Srečno ti želim, naredi si lepe praznike. Zaslužiš si, vredna si. Dokler sama v to ne verjameš, ti tega nihče ne bo dal od zunaj.