A je to prav?
Pozdravljeni,
Bom kar prešla na vprašanje…s partnerjem sva se pred kratkim poročila in pričakujeva otroka. Zanima me, če je prav, da v njegovem stanovanju že dlje časa živi brat brezplačno, v najinem stanovanju (v bistvu je to tudi od partnerja saaj ga je kupil preden sva se spoznala) pa ko nas ni doma prespi moja tasca-vsakic z nekim izgovorom..mene to moti? Kaj vi mislite? Hvaležna bi bila tudi za kako moško mnenje…naj se povem, da sva oba zaposlena in skupno prispevava za življenjske stroske, stara pa oba 40 let. Kaj naj naredim??
Spoštovani,
Jaz bi ločil vprašanje prav/narobe od vprašanja me moti/me ne moti. Na prvi pogled ne vidim v vaši situaciji ničesar narobe. Če prav razumem, sta obe stanovanji moževi. Če je on lastnik, lahko z njima seveda tudi prosto razpolaga.
Drugo vprašanje pa je, kaj dejansko vas moti? Ali to, ostaja mož čustveno pripet na svojo primarno družino (brat, mama) in se postavlja vprašanje za koga bo zdaj skrbel, ko prihaja vajin otrok? Za primarno ali sekundarno družino? Ali vas moti, da ni jasno ali je stanovanje tudi vaš dom ali ni? Ali vas moti, da vas niti mož niti tašča nista vprašala ali vam je ok, da tašča spi pri vas? Vas moti, da je v drugem moževem stanovanju brat brezplačno, namesto, da bi se stanovanje oddajalo in bi šel dodaten denar v družinski proračun? Skratka veliko različnih možnosti.
Rešitev vidim v pogovoru z možem. Pogovorita se o tem kako se počutite, kakšne so vaše dileme in skrbi. Razčistita tudi formalno kdo je lastnik česa in kaj je vaš dom. In kaj to pomeni. Če prav razumem, vi plačujete del stroškov, niste pa solastnica stanovanja niti za svojo polovico ne plačujete najemnine. Seveda ne pravi, da bi jo morali. Je pa mogoče, da iz tega razloga mož vidi stanovanje bolj kot svoj dom. Pogovorita se o teh pravicah in dolžnostih.
Še eno vprašanje je, kako ste opremljeni za uveljavljanje svojih interesov. Ali potrebujete mnenje drugih kaj je prav in kaj ne, da bi si dovolili jasno in glasno povedati kaj vas moti? Kaj je najhujše, kar se lahko zgodi, če bi to povedali na glas?
Lep pozdrav,
Uroš Drčić
Ti druge sprašuješ kaj je prav , čeprav v tebi intuicija kar vpije , da to bi prav in da je to moteče . Kako da nekateri ne znate poslušati sami sebe ? To kar omenjaš bi bilo tudi zame sila moteče , ker bi imela občutek , da nimam svoje zasebnosti z možem , kar pomeni , da se v svojem domu ne morem sprehajati naprimer samo v spodnjem perilu . Mož pa o tem ne govori , kar bi pomenilo da mu tako paše .
Še v hiši kjer so prizidki zakonci živijo zase in se tam ne sprehaja kar tako nekdo in se ne uleže kar nekam na tvojem .
Možu povej , da tega ne toleriraš , da bosta dom ti on in otrok ostali lahko pridejo na obisk in se vrnejo domov v svoje postelje .
Hej Barcelona22,
najprej bi pokomentirala odgovor Drejke drejči, ki je očitno površno prebrala zapis, namreč piše lepo, da tašča prespi v stanovanju, ko tam ni nikogar, torej ko vaju ni doma, je tako?
Seveda ni velike razlike, ampak ok, vsaj v spodnjem perilu se lahko sprehajaš. 🙂
Draga nosečka, terapevt ti je postavil kup vprašanj in res imaš konkretno domačo nalogo, da si odgovoriš nanje. Kaj je prav? To je včasih težko, ker ima vsak svoj prav in vsak malo drugače gleda na stvari. Mene recimo včasih moti nekaj, kar bi morda več kot pol drugih ljudi toleriralo. Kaj nas moti in kaj nam vzbuja takšne ali drugačne občutke, je običajno odvisno od tega, kdo smo. Kdo smo, pomeni, kaj imamo v sebi, s tem mislim nepredelane vsebine v povezavi z odnosom s svojimi starši, nepredelane vsebine iz otroštva itd. Jaz vem, da bi familijo svojega moža utopila v žlici vode. Ampak vem, da je to verjetno tudi plod nekih vsebin, ki so bile v meni že prej. Pa če dodam, da sem empat, oni pa hladni kot led (vsaj tašča, na zunaj)… Nekdo bi bil z mojo taščo morda čisto povprečno zadovoljen, jaz pa je nočem več videti. Tako je in tukaj lahko samo delam na sebi, da mi bo enkrat lažje voziti take malo težje odnose. Ker se dolgo nisem znala postaviti zase in se je nabralo. Za to, da sem požirala, sem sam odgovorna in moram sama zdaj prežvečiti. Drugi nam tako in tako samo nastavljajo ogledala in so naši učitelji.
Pa vendar obstajajo neki okvirji, kako naj bi bile stvari med partnerjema urejene, da se vzpostavijo zdravi temelji, ko je na poti tako pomembno bitje, kot je vajin otrok, ki bo rabil trdno in ljubečo družino. Kot ti je že terapevt lepo namignil skozi vprašanja, je tvoj partner očitno preveč navezan/povezan s svojo mamo in bratom, kar ni najbolj zdravo za 40-letnika. Enkrat moramo pretrgati popkovino s starši in se osamosvojiti, narediti neko distanco in se obnašati kot odrasli ljudje. Dokler kot otrok deliš z bratom sobico (če jo moraš), je to normalno. Pa dokler si samski, tudi še lahko počneš, kar te je volja, logično. Ampak! Zdaj si njegova družina TI, kmalu bo tudi vajin otrok. Samo vi trije ste lahko v tem mehurčku, ostali so zunaj njega. Če je bil priden, da je kupil že dvoje stanovanj, je to super, saj lahko eno lepo oddaja, v drugem pa živita. Odslej je dolžan skrbeti zate in otroka, ostali, ki so prisesani na njega, se morajo žal postaviti na noge. Če te je sprejel v svoje stanovanje in s teboj načrtuje družino, potem je prav, da je to odslej VAJIN dom, ne samo njegov. A denar imata tudi vsak zase ali kako? Imata kakšne fiksne dogovore in pravila? To so najbolj važne stvari, ko postavljaš temelje za družino. S tem, ko ti kot ženska čistiš in kuhaš, pa kdaj kaj zlikaš v tem stanovanju – tudi to je prispevek v dom. Otroka boš rodila, ga hranila in skrbela zanj – tudi to je neke vrste prispevek. Ni vse samo materialno in denar. Če bi šla gledati, kako se na sodišču deli premoženje v primeru ločitve, bi videla, kako malo nekatere ženske prispevajo finančno, pa vseeno na koncu gre vse na pol. Ker denar ni vse. Dom pomeni še marsikaj druga kot kupiti nepremičnino. Ženska je običajno tista, ki iz gole nepremičnine ustvari nekaj, čemur se potem sploh lahko reče DOM, ki je za družino varno intimno zavetje.
Zdaj je veliko vprašanje, koliko bo tvoj partner pripravljen to vse razumeti, kaj je prav in kaj ni oz. kaj ni normalno. Ker to, da bratu daje potuho, da se brezplačno “šlepa” v njegovem stanovanju in da njegova mama spi v vajinem domu, ko vaju ni, pač na prvi pogled seveda ni normalno. Nisi sicer napisala, ZAKAJ tašča sploh hodi spati v vajino stan. in tudi ne, ZAKAJ brat živi brezplačno v tistem drugem stanovanju (kakšni posebni argumenti bi znali imeti morda pomembno težo, ki bi precej spremenila zgodbo)? Kakšni so torej razlogi? Zdaj, če je npr. tako, da brat samo začasno živi tam, da bi premostil neko trenutno finančno krizo, je to že malo drugače. Pa če tvoja tašča prespi v vajinem stanovanju, ker je med njenim in vajinim domom zelo velika razdalja in pride po kakšnih opravkih, obiskih.. No, mogoče tudi to še nekako razumem, da ne bo šla ravno v hotel. Pa če prespi samo na kavču in pospravi za seboj, ajde, ne vem. Mene bi motilo, ker mi tašča gre na živce (kot sem na začetku iz svojega primera pošteno napisala), ampak če bi imela taščo, ki bi jo lahko imela rada, bi na vse gledala drugače. Moja mama me seveda ne bi motila na kavču, če zaradi nekih nujnih opravkov samo prespi in je spoštljiva do stvari. Ne vem.. premalo si napisala.
Je pa seveda možno iz tvojega spisa razbrati en velik, da ne rečem v nebo vpijajoč problem. To je partnerjeva pretirana povezanost oz. navezanost na primarno družino. On, namesto, da bi se od njih z odraščanjem nekako zdravo odcepil, je zgleda ostal spojen z njima kot majhen fantek, tebe in otroka bi pa samo nekako zraven spojil, da boste potem vsi… hm, kaj že? Ena velika “mešana” družina? To enostavno tako ne gre. Edino, kar je zdaj tukaj res težava, je to, da si prepozno začela o tem resno razmišljati. Kaj pred zanositvijo nisi videla, da je nekaj hudo narobe? Ali pa si bila tako v rožicah od zaljubljenosti, da nisi nič videla? Sta šele kratek čas skupaj in si prehitro zanosila, je sploh bilo načrtovano? Vidiš, tukaj si ga zgleda pošteno “posračkala”, če se lahko malo po domače izrazim. Ko imaš enkrat z nekom otroka, si za vedno tako ali drugače z njim povezana. Tudi, če se razideta, boš imela posla s to familijo zaradi pravic, ki jih bo imel oče do otroka. V primeru, da se to ne reši, seveda.
Vsekakor pa je glavna težava v tem – kot jaz rada na tem forumu vedno znova napišem – ljudje sem med seboj čisto premalo pogovarjate. Ne vem, kako je možno, da doma hodite eden mimo drugega, pa sedite na kavču pred TV-jem, pa skupaj jeste pri isti mizi, celo intimni ste, spite v isti postelji.. Samo o najbolj očitnih problemih se ne pogovarjate. Kako lahko tako živiš in spiš? Ne razumem, tega res nisem nikoli razumela. Jaz nisem mogla zvečer zaspati, če nisem povedala vsega, kar me je morilo. Vsega, pa če sva do dveh zjutraj sedela na kavču in govorila, samo da sem dala iz sebe. Pa to ni bilo kreganje, ampak samo zdrava iskrena komunikacija o vsem, kar je bilo potrebno izreči. Tako sem spoznala partnerja, tako je on spoznal mene. Tako sva ugotovila, kako sva kot otroka sprejela različne ideje o tem, kaj je “normalno” in kaj ni itd. Da nisem nanj gledal kot na nekega nasprotnika, ampak samo na nekoga, ki je živel v drugačnih okoliščinah kot jaz in pod “normalno” razume nekaj drugega, kot jaz. Kako bi sicer brez globokih dolgih pogovorov sploh vedela, s kom živim, s kom imam otroka in kaj lahko od življenja z njim pričakujem? Ne vem, kako si to eni predstavljate.
Napiši še kaj več, če želiš bolj konkretne odgovore.
Pogovorite se. Ok, brat naj počasi razmisli kako bo naprej, da ne bo vedno v bratovem stanovanju. Naj pa bo dokler si finančno ne opomore, to ne pomeni v nedogled ampak naj išče drugo delo ali dodatno delo in osamosvojitev, ne ga pa na cesto vreč. človek je. No, tašča, pa naj le spi doma, ker mladi morate biti sami. In blizu je. Bo pa dobrodošla, ko bo za malega počuvat, takrat je lahko kaka sobica zanjo. Ko bo starejša ji pa pomagajte. To so okvirni razpleti, kadar se tvori iz primarne družine ven novo gnezdece, nova družinica. urediti je potrebno. Ni dobro, da preveč posesivno razdreš, niti da vse toleriraš, počasi in človeško po dogovoru. No, to je le moje skromno mnenje.