Pozdravljeni,

S partnerjem sva oba v drugi polovici 20 let in najina veza traja 6 let, od tega dve dve leti živim pri njemu doma, kjer skupaj v hiši živiva z njegovim očetom, ki pa je res super oseba in me njegova prisotnost niti malo ne moti, saj živi v ločenem stanovanju. Preglavice pa mi vedno bolj povzroča družina partnerjevega brata. Namreč brat in njegova družina (partnerica in deklica in nižje stopnje OŠ) zelo radi nenapovedano zahajajo k nam na obisk in se kar sami vabijo na kosila in piknike ob vikendih. Očetu partnerja to nekako še diši ker se ne druži preveč in se takoj ko ima vsega dovolj umakne v drug prostor oz. ima izgovor da more nujno delati. Naj še povem, da ima partner tudi v popoldanskem času veliko obveznosti, vecino casa vse do večera, saj ima poleg redne službe odprt s.p glede česa mu tudi sama večkrat priskočim na pomoč poleg moje službe pa čeprav tudi velikokrat ob vikendih. Ob vseh teh obveznostih, ki jih imava s partnerjem bi rada kakšen popoldne imela za naju, da ga preživiva kakor nama ustreza. Ampak to je nemogoče ker že skoraj vsak vikend nas bratova familija nenapovedano obišče ali se vsili na kosilo ali pa nas povabi k njim na kosilo. S partnerjem sem se ze veckrat poskusala o tem pogovoriti da bi rada da imava vsaj nekaj časa zase brez vsiljevanja drugih ljudi, vendar nikakor se noče o tem pogovarjat. Pravi da naj kar jaz udarim po mizi in temu vsiljevanju naredim konec ce me ze to tako moti. Po drugi strani pa me prepricuje da bom tako odrekla njegovemu ocetu stike z vnukinjo. Ceprav vem da to nima nobene vloge, glavni razlog zakaj partner ne želi temu narediti konec je to ker se jim ne želi zamiriti in ker ve da brata potrebuje kdaj da mu kaj pomaga pri s.p.ju. Ker res nevem več kako naj rešim nastalo situacijo, ki samo krha najin odnos vas prosim za nasvet. Hvala ze vnaprej.

Spoštovani,

Ali je to hiša, kjer sta odraščala vaš partner in njegov brat? Če je odgovor ja, potem verjetno vi in partnerjev brat popolnoma različno dojemata situacijo. Vi pravite »zelo radi nenapovedano zahajajo k nam na obisk« Partnerjev brat pa to doživlja kot »vračam se v svoj dom« in ne “k vam”. Torej ne misli, da je to samo vaš dom, ampak na nek način tudi njegov. Mogoče misli celo, da je bolj njegv kot vaš. Zato tudi čaka na vabilo, ampak kar pride, in tudi ne pomisli, da je obiskov preveč, saj se vrača v svojo hišo k svojemu očetu. Mogoče tudi on vas doživlja kot nekoga, ki se je vselil v ‘njegovo’ hišo. Je hiša v celoti v očetovi lasti ali deloma v vajini s partnerjem? Kako je lastništvo urejeno z bratom? Če vidva nista lastnika in delitev ni urejena s partnerjevim bratom, potem dejansko vidva ne živita na svojem, ampak na očetovem. Predpostavljam, da ne plačujeta najemnine. Ali je partnerjev brat dobil nadomestilo v smislu ugodnosti, da mu enako kot vašemu partnerju ni potrebno kupiti ali najemati nepremičnine?

Skratkta, jaz seveda ne morem vedeti vseh podrobnosti in urejenosti odnosov znotraj partnerjeve primarne družine, ampak videti je, da s partnerjem enostavno nista v poziciji čvrsto postavljati svojih pogojev, ker ne živita na svojem. To pa ne pomeni, da take pozicije ne moreta doseči. Predlagam, da najprej daste karte na mizo s partnerjem in očetom. In se pogovorite kako in kaj, kaj je čigavo, kam v tej zgodbi tukaj paše partnerjev brat itd. Dobro za vas bo, če boste imeli jasno definirano kaj je vajin dom, kaj pa očetov in skupno lastništvo. Vajin dom je prav, da ostane nedotakljiv oziroma dostopen samo za osebe, za katere se oba strinjata in ko se strinjata, da se oglasijo. Če je očetov del hiše in dvorišče v skupni rabi, enostavno nimate podlage zahtevati, da brat ne bi prihajal. Lahko pa se učite od tasta in ko vam ne ustreza, se enostavno umaknete na svoje. Vidva ste še mlada, ampak večkrat v odgovorih poudarjam, da izkušnje kažejo, da resna separacija od primarne družine, ki je potrebna za celovito odraslo življenje, enostavno ni mogoča, če ostanemo pod streho staršev. Še en vidik, ki ga poudarjate je čas zase v smislu preobilice dela. Tukaj je prostor predvsem za vaju s partnerjem, poskrbita za uravnotežen urnik. Zadovoljno in uspešno odraslo življenje je mogoče samo z ravnotežjem med delom, počitkom, igro in bližino. Zdi se mi, da je to bolj izziv za vaju kot za partnerjevega brata. Nič ni narobe s tem, da jasno pokažete kdaj vam je dovolj in se umaknete. Če boste to jasno sporočili, bodo tudi drugi bolj verjetno zaključili, da je frekvenca obiskov prevelika. Tako da nič ni narobe s sporočilom: “Imam vas rada, ampak naslednja dva vikenda potrebujem zase, ker veliko delam in rabim počitek. Potem pa se bom spet z veseljem družila z vami.”

Lep pozdrav,
Uroš Drčić