Pozdravljeni,

zelo me muči zavist. Ne zavist drugih ljudi, ampak moja lastna. V ožjem družinskem krogu ni nihče zavisten, v širšem pa imam nekaj zavistnih posameznikov, ki tega sicer ne bodo nikoli priznali. Sama svojo zavist poznam, priznam in odkrito povedano mi gre na živce, ker mi zelo otežuje življenje. Zavistna sem lahko celo na kakšna življenjska dejstva, ki jih človek ne more spremeniti, kot tudi/ predvsem na dosežke posameznih ljudi.
To so lahko prijatelji, družinski člani, ljudje, ki so mi res blizu in jih imam rada, a še vseeno me obide močna zavist, ko izvem, da jim je nekaj uspelo ali so nekaj dobili (ampak recimo tiste klasične zavisti ob nakupu novega avtomobila sploh nimam).

Ne vem, kako zavist odpraviti oz. ta občutek, ki se pojavi, ko mi nekdo pove, kaj novega je dosegel ali dobil, jaz naj bi se veselila, ampak čutim tist trapasti občutek razjedanja odznotraj. Kot, da bi se čutila prikrajšano, ker tega nimam, čeprav realno gledano njihovih dosežkov niti ne morem imeti, saj nismo v isti branži (če recimo govorimo glede službe). Potem posledično izrečem kakšno pikro pripombo, lahko tudi ne v zvezi s tisto stvarjo. Ampak kakorkoli, to potem kvari dobre odnose 🙁

Problem z zavistjo imam že od otroštva. Sem drugorojena in bila prvorojencu vedno zavistna, ker je več znal in vedel od mene. Non stop sem se primerjala in tekmovala z njim, morala sem imeti in znati vse kar je on, čeprav po letih še nisem mogla vsega doseči. Če mi ni šlo, sem bila jezna in v solzah.
V solze me zavist spravi še sedaj, ampak ne pred vsemi drugimi, temveč doma. Res čisto preveč časa namenjam razmišljanju, kaj vse drugi imajo in jaz ne, kako je njihovo življenje boljše od mojega. Torej, konstantno primerjanje.

Realno vem, da je to kar počnem popolna brezveznost, ampak ne vem, kako se jo da odpraviti?

Hvala že vnaprej.

Spoštovani,

ena od opredelitev zavisti bi bila, da trpimo, ker mislimo/čutimo, da ne moremo imeti nečesa, kar ima nekdo drug – nečesa, za kar mislimo/čutimo, da bi nas osrečilo. Razumsko sicer vemo, da je takšna ‘sreča’ hitro minljiva, približno tako kot navdušenje ob novem nakupu ali navsezadnje, čeprav ne najmanj pomembno, občutki zaljubljenosti, ki trajajo ‘določen čas’, potem pa je treba v odnosu razvijati pravo ljubezen.
Z razumskim pristopom pa ne moremo reševati zadev na področju čustev (in obratno). Da bi rešili svoj problem, se boste morali torej podati v svoj čustveni svet, in veliko tega sveta vam je za zdaj še skritega. Ampak naredili ste pomembne prve korake – priznali ste si zavist in ugotovili, od kod izhaja, in to je za začetek super. Veste, koliko ljudi ‘daje’ zavist, pa si tega ne priznajo? Če malo pomislimo, zavist poganja nezdravo tekmovalnost, ki ne prinaša nič dobrega. Kadar smo zavistni, delujemo iz občutka, da nečesa ni dovolj za vse (=za nas), torej s stališča prikrajšanosti, pomanjkanja, revščine, strahu, jeze, žalosti, zapostavljenosti, morda celo prezrtosti, zavrženosti …; kadar nismo, delujemo iz občutka obilja, ki prinaša zadovoljstvo, sproščenost, notranji mir. Ko nekdo kupi nov avto, ste mirni, ker avto za vas ni sprožilec; kolegov poklicni dosežek pa je. Govorimo torej o sprožilcih, za katere racionalno vemo, da so brezvezni, nesmiselni.
Na terapiji raziskujemo te ‘brezveznosti’, jih vabimo iz nezavednega, ugotavljamo, od kod prihajajo, jih osvetlimo, umestimo v kontekst in jim damo pravi pomen in razsežnost – skratka, jih koristno uporabimo. Toplo vam priporočam takšno delo na sebi, ker boste poleg tega, da boste svojo zavist ukrotili (in s tem sprostili ogromno energije za druge, bolj konstruktivne in osrečujoče stvari), na svojem potovanju v doslej neznano pridobili še marsikaj, o čemer se vam zdaj še niti ne sanja ali pa se vam zdi nedosegljivo.

Srečno in lep pozdrav,

Wow, vi si vse to priznate! Jaz pa to občudujem. Kar opažam je zavist je eno od čustev, ki ga ljudje najbolj zanikajo in posledično ne obvladujejo. Če vam kaj pomaga: jaz si zavist dovolim občutiti (če bi jo blokirala, bi si utrla pot drugače), a obenem poskušam iti globlje in ugotoviti, kaj si pravzaprav želim/neželim zase. Je kar sprotno delo, a pomaga razgradit tiste težke občutke, ker je zares škoda preveč energije porabiti za zavist. Ni brezvezno, jaz jemljem to kot opozorilo, naj iščem pri sebi, tisto kar naj bi me izpolnilo.