Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

Samska nosecnica

Odgovori Nova tema
Default avatar TM5595 15 Okt 2017 18:02

Pozdravljenj,
Znasla sem se v grozni situaciji.. stara sem 22let z fantom 27 sva skupaj 3 leta in zvedela sem da sem noseca. Zivela sva skupaj skoraj 2 leti. Vedno sem si zelela biti mlada mamica in nasploh mamica saj imam otroke zelooo rada. Fant se je odlocil da naju zapusti, rekel je da ne cuti vec isto in da se je ohladil. Zdaj nama tece rok za izselitev, jaz sicer ze imam urejeno stanovanje vendar ga moram celega opremiti. On pa se isce sobo/stanlvanje. Ko se doma srecava/vidiva je veliko napetosti, velikokrat ko se napije me boza in lupcka ter pokaze pozornost vendar pa vem da si ne bo premislil.
Kaj naj naredim? Zelo mi je tezko, ne znam si predstavljati zivljenja brez njega nocem da bi bil otrok brez oceta ceprav vem da mu bom jaz dala dovol ljubezni za oba :( v meni je se vedno upanje da si bo premislil in ostal.
Prosim pomagajte

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar JernejaDimecBratina 3 Nov 2017 20:36

Spoštovani TM5595!

Znašli ste se v stiski strahu in negotovosti, ko vas je «nekako presenetila« nosečnost, ki ste si jo sami sicer želeli, obenem pa upali, da se to ne bo zgodilo prehitro in da si otroka enako močno želi tudi partner. Pri njem se je žal izkazalo,da ni kos tej odgovornosti in se je odločil, da odide. Skušam si predstavljati, da je to za vas zelo boleče in težko občutje, ki se je zgodilo ob najbolj neprimernem času, toda realnost dejstva, da ste noseči in da vas otrok potrebuje v čim bolj stabilnem psiho-fizičnem stanju, govori o nujnosti ukrepanja.

Zgolj opiranje na upanje, da se bo partner premislil, se mi ne zdi dober temelj, čeprav vam verjamem, da bi si to zelo želeli. Bojim se, da tudi, da če bi se to zgodilo, vam to še ne garantira srečnega in zadovoljnega partnerskega odnosa, še manj pa kvalitetnega starševskega odnosa do otroka (na tem je potrebno delati z obeh strani!). Njegovo iskanje utehe v alkoholu in opijanje prav gotovo ne pripomore k njegovi večji odgovornosti. Ne glede na njegovo (ne)odraslo in (ne)odgovorno ravnanje pa fant oče je in bo in je za to tudi pravno formalno odgovoren, tudi če ne bosta živela skupaj.

Na vašem mestu pa ne bi preveč računala nanj in bi se oprla na lastne sile. Svet se bo vrtel naprej in ne glede na to, če boste samska mamica, boste preživeli. Želela bi vam tudi, da se zavedate svojega dostojanstva, da se ne pustite zlorabljati ob partnerjevih dotikih v njegovem opitem stanju, še manj pa da polagate upe v takšne nerealne predstave in sanje, ki situacijo samo še bolj zapletajo.

Spodbujam vas, da zberete vse moči in si skušate poiskati oporo in spodbudo ob vaših bližnjih. Ne omenjate kako je z možnostjo opore pri starših, starih starših in drugih sorodnikih, prijateljicah, morda v kaki organizaciji za spodbujanje materinstva v stiski (npr. Zavod živim), …), morda v kaki (stanovanjski) skupnosti (skupnost Emanuel…), ali v skrajnem primeru v materinski hiši...

Lahko si poiščete tudi terapevtsko podporo in se skušate kolikor je mogoče posvetiti pričakovanju otročička in svoji osebnostni rasti.
Vse dobro vam želim.

Jerneja Dimec Bratina,
spec.zakonske in družinske terapije,
zakonska in družinska terapevtka

NOVO UPANJE,
individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje,
Goriška cesta 17
5270 Ajdovščina
030/235 117
[email protected]
www.novoupanje.si
Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Rozica25 14 Nov 2017 21:07

Pozdrav, naj ti se jaz povem svojo zgodbo.. Bo meni tudi toliko bolj lazje, sama sem na zacetku nosecnosti. Z partnerjem sva skupaj 2 leti, bilo je toliko padcev.. On chatal z drugimi slikal svoje bogastvo.. Posiljal okoli.. Ko sem mu najdla je bil mir.. Nekako sva pregurala mu odpustila in sla dalje.. Ker sem bila in sem nora!! Naj povem da sem stara 25 on 32 ima otroka 6 let od prej.. Sedaj pa se jaz noseca.. Sekiram se jocem rada bi ga napodila pa nima kam.. Zivi pri meni z mojo mamco.. Vse kar naredi je to ko mu zagnjavim.. Nic ne pomaga.. Vse sem sama.. V sluzbo dem hodila samo jaz ker jo je frajer izgubil ker je delal kak mu je pasalo.. Zivim ga jaz.. Njegove otroka ko je tu ( vsaki vikend) zivim tudi jaz. Saj mu nima kaj nudit.. Zdaj je dobil sluzbo pa opet mu ni to za delat.. Lenoba.. In zdaj se jaz zanosla kjub zasciti.. Splava ne grem delat ker si otroka zelim. On pa samo provocira.. Nic ne naredi.. Cisto sem ze obupana pa ven ga kar tako ne morem vrecti iz hise je prijavlen pri meni. Naj povem da sem bila dva meseca in pol ob njem ko me je najbolj potreboval, hodila k njemu mu pomagala itd.. Uredila stike z njegovim otrokom jaz osebno sem mu ga vozila na obisk.. Skrbim za malega na koncu pa nesmem nic rect ko ga je treba kaj skregat ko kaj vspici.. Za rd se name sploh ni spomnil v ned sem ga imela.. Prisli so domaci na obisk vse sem mogla sama kljub slabosti nosecniski. V eno sem potrta.. Jocem.. Kadim ko vem da bi mogla zmanjsat in pomalem opustit pa ne gre.. Kaj naj.. Kako naj grem naprej.. Kako preboleti.. Otrok si ga ne zasluzi, da bo tak kot sedaj dela ko ima otroka tu.. Malega da spat on pa se nakadi trave.. Niti ne razmislja da lahko kaj pride pa je treba nujno pelat oz. Iti za volan. Voznisko izgubil posledicno zaradi thcja v krvi.. Sedaj caka na njo.. Zmesalo se mi bo.. Cutim da nisem vec ok.. Da je moje psiholosko stanje na nuli, kam se naj obrnem.. Prosim dajte mi nasvete.. Pomoc.. Ljubosumen pa je tako da vam ne morem opisat.. Bolano.. Nimam moci in energije. Kaj ga naj zabrisem ven ali naj enostavno oklicem policijo ko bo katastrofalen prepir pa ga bodo oni izselili.. Dolzan mi je cez 500 eur pravi da mi jih ne bo vrnil.. Jaz pa jih potrebujem.. Saj sem brez sluzbe ostala pa se noseca sem z njim.. Kaj naj vec ne vem.. Obupana sem cisto :(

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar JernejaDimecBratina 16 Nov 2017 15:29

Spoštovana Rožica25,

Znašli ste se v skrajni stiski, ko se počutite povsem nemočni in odvisni od partnerja, za katerega čutite kot da bi morali materinsko skrbeti zanj, obenem pa ste še noseči. Najprej bi vam rada sporočila, da se lahko zaveste svoje moči, saj je iz opisa razvidno, da ste vi tisti, ki vse stvari organizirate, izpeljete in zmorete. Verjamem, da ste se sedaj znašli nekako na robu svojih moči, kajti stvari, v katere ste doslej vložili ogromno energije in naporov, vas samo izčrpavajo, ne dajejo pa nekega povratnega zadovoljstva in občutka napredka. Tu nastane začaran krog, saj na noben način vi ne morete prevzeti odgovornosti, ki jo lahko sprejme le vsak odrasli človek sam zase. To pomeni, da se vam z navedenimi stvarmi glede partnerja in njegovih obveznosti ni potrebno več ukvarjati, pač pa se bi moral začeti sam (v kar sicer močno dvomim). Na vas pa je, da ugotovite kako boste vi sami zmogli naprej.

Občutek je, da ste se ujeli v občutke krivde in materinsko vlogo ustrežljivosti ter skrbi za odraslega človeka, ki po vašem opisu deluje izredno neodgovorno. Ta moški je vaš partner, oče enega malega otroka in oče vašega otroka, ki ga pričakujete. Tako kot se da razbrati iz vašega zapisa, je zaznati pri njem veliko različnih težav, verjetno tudi zasvojenosti, ki potrebujejo ukrepanje, za katerega pa se bo moral odločiti sam. Ne priporočam vam čakanja na njegovo pobudo, ker je ne bo, saj je njemu tako čisto ok. Domnevam, da pa vam ni več sprejemljivo in da postajate čedalje bolj jezni in odločni, da stvari spremenite v svojo korist.
Poskrbite zase in za svojega otroka, prosim Vem, da je to za vas zelo težko izvesti, ker se čutite dolžni skrbeti za partnerja, ki pa mora sam prevzeti odgovornost in poskrbeti zase in za otroke, tako ali drugače.

Priporočam vam, da si poiščete strokovno oporo in pomoč, bodisi s strani kake podporne skupine, najbolje tudi terapevta, morda centra za socialno delo ali kake druge strokovne institucije npr. za odvajanje zasvojenosti, lahko pa tudi podporo s strani SOS telefona v duševni stiski ipd.

Vse dobro vam želim. In kar pogumno.

Jerneja Dimec Bratina,
spec.zakonske in družinske terapije,
zakonska in družinska terapevtka

NOVO UPANJE,
individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje,
Goriška cesta 17
5270 Ajdovščina
030/235 117
[email protected]
www.novoupanje.si
Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Rozica25 5 Dec 2017 13:55

Pozdrav, najprej hvala za vas odgovor.
Sem poskusila z pogovorom in ne gre. Do mene je hladen, neljubec samo psihicno me unicuje jaz pa vec nevem ali naj enostavno mu spakiram in nastavim pred vrata ali naj poklicem policijo in ga prisilno odvedejo, saj tako resnicno ne zmorem vec. Naj dodam na moja mami vse to vidi, slisi in zeli da prekinem razmerje, veliko krat je celo morala posredovati med najinim prepirom. Sama pa je isto v tezkem obdobju, leta 2015 sva izgubili jaz atija ona moza. Tako tudi posledicno zelim da je moj partner vreden zaupanja in vsega kar nama je zapustil moj pokojni oce. Mene ta odnos z partnerjem ubija, ne prenesem vec da je do mene taksen. Veselja do najinega otroka sploh ne pokaze. Nazdzor nad menoj pa zeli imeti popolni, enkrat do zdaj se mi opravicil. Do mene ni bil nikoli res nikoli pozoren, se ene cokolade za 1eur nisem dobila ( nisem materialistka ) ampak me boli. Zjutrak ko se zbudiva ne dobim niti lepega pogleda kaj se le kaksen poljub, zvecer isto. sem ga vceraj zvecer lepo vprasala ce me zeli objeti, njegov odgovor popolnoma hladen da me bo ze ko mu bo. Naj povem da ze intimna nisva bila 14 dni. Ni mu do mene, mene ko mu pa se postavim pokonci in mu povem da je konec,da naj gre kamor bo pac sel me pa ne jemle resno. Kaj naj? Vse povsod kam grem gre zraven mene.. Se na scd se ne morem iti obrnit ne da mi ne diha za vrat. Nima sluzbe, je zmeraj doma. Obupana. Hvala za vas odgovor. Lp.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar JernejaDimecBratina 26 Dec 2017 16:33

Spoštovana Rožica25,

Lahko si daste dovoljenje, da ne potrebujete vsega tega psihičnega nasilja s strani partnerja. Še posebno ne v nosečnosti, ko najbolj potrebujete, da se lahko umirite in da bi imeli ob sebi nekoga, na kogar bi se lahko oprli, ne pa da se morate boriti zase, da preživite. To psihično nasilje, v katerega klobčič ste zapleteni, je tako prefinjeno, da ga je zelo težko razpoznati. Toda tudi sramotenje, očitki, pritoževanje, nekomunikacija, ljubosumje, neprestano zavračanje, neljubeč odnos, nesamostojnost in neaktivnost, togost oz. neprilagodljivost, zavlačevanje, neizpolnjevanje odgovornosti, pasivno-agresivna drža ipd. so oblike psihičnega nasilja. Da ne govoriva o še močnejših oblikah.

Poiščite si pomoč. Če ne gre drugače, si poiščite zavetje v varni hiši. Tudi s pomočjo policije ali drugih inštitucij.

Vse dobro vam želim.

Jerneja Dimec Bratina,
spec.zakonske in družinske terapije,
zakonska in družinska terapevtka

NOVO UPANJE,
individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje,
Goriška cesta 17
5270 Ajdovščina
030/235 117
[email protected]
www.novoupanje.si
Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Res je 9 Jan 2018 08:56

[quote=Rozica25 post_id=12020378 time=1510690039 user_id=170657]
Pozdrav, naj ti se jaz povem svojo zgodbo.. Bo meni tudi toliko bolj lazje, sama sem na zacetku nosecnosti. Z partnerjem sva skupaj 2 leti, bilo je toliko padcev.. On chatal z drugimi slikal svoje bogastvo.. Posiljal okoli.. Ko sem mu najdla je bil mir.. Nekako sva pregurala mu odpustila in sla dalje.. Ker sem bila in sem nora!! Naj povem da sem stara 25 on 32 ima otroka 6 let od prej.. Sedaj pa se jaz noseca.. Sekiram se jocem rada bi ga napodila pa nima kam.. Zivi pri meni z mojo mamco.. Vse kar naredi je to ko mu zagnjavim.. Nic ne pomaga.. Vse sem sama.. V sluzbo dem hodila samo jaz ker jo je frajer izgubil ker je delal kak mu je pasalo.. Zivim ga jaz.. Njegove otroka ko je tu ( vsaki vikend) zivim tudi jaz. Saj mu nima kaj nudit.. Zdaj je dobil sluzbo pa opet mu ni to za delat.. Lenoba.. In zdaj se jaz zanosla kjub zasciti.. Splava ne grem delat ker si otroka zelim. On pa samo provocira.. Nic ne naredi.. Cisto sem ze obupana pa ven ga kar tako ne morem vrecti iz hise je prijavlen pri meni. Naj povem da sem bila dva meseca in pol ob njem ko me je najbolj potreboval, hodila k njemu mu pomagala itd.. Uredila stike z njegovim otrokom jaz osebno sem mu ga vozila na obisk.. Skrbim za malega na koncu pa nesmem nic rect ko ga je treba kaj skregat ko kaj vspici.. Za rd se name sploh ni spomnil v ned sem ga imela.. Prisli so domaci na obisk vse sem mogla sama kljub slabosti nosecniski. V eno sem potrta.. Jocem.. Kadim ko vem da bi mogla zmanjsat in pomalem opustit pa ne gre.. Kaj naj.. Kako naj grem naprej.. Kako preboleti.. Otrok si ga ne zasluzi, da bo tak kot sedaj dela ko ima otroka tu.. Malega da spat on pa se nakadi trave.. Niti ne razmislja da lahko kaj pride pa je treba nujno pelat oz. Iti za volan. Voznisko izgubil posledicno zaradi thcja v krvi.. Sedaj caka na njo.. Zmesalo se mi bo.. Cutim da nisem vec ok.. Da je moje psiholosko stanje na nuli, kam se naj obrnem.. Prosim dajte mi nasvete.. Pomoc.. Ljubosumen pa je tako da vam ne morem opisat.. Bolano.. Nimam moci in energije. Kaj ga naj zabrisem ven ali naj enostavno oklicem policijo ko bo katastrofalen prepir pa ga bodo oni izselili.. Dolzan mi je cez 500 eur pravi da mi jih ne bo vrnil.. Jaz pa jih potrebujem.. Saj sem brez sluzbe ostala pa se noseca sem z njim.. Kaj naj vec ne vem.. Obupana sem cisto :(
[/quote]

Čestitam za pogum, da si brezposelna zanosila s takim primerkom. Država je vesela takih mamic.... ( taki odnos ni prišel čez noč., tip je bil že prej težaven....)

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh