Forum: Partnerska in družinska posvetovalnica

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

skupaj v boju za neplodnost

Odgovori Nova tema
Default avatar black_swan9911 21 Sep 2017 05:34

Pozdravljeni

s partnerjem sva skupaj 4 leta in zadnje leto delava na dojenčku... ker nikakor ni šlo, sva oba dobila napotnice za specialiste za neplodnost. No, za obe napotnici sem poskrbela jaz. Pregledi v LJ so pokazali, da je z menoj, razen 6 mm pregrade drugo vse v redu, partner pa je imel slab spermiogram. Jaz imam kmalu poseg za odstranitev pregrade pred postopkom zunajtelesne odploditve, on pa bi moral iti k andrologu, ampak ga je prestavil, zaradi tega, ker se gre frajer ta isti dan tetovirat. in tu se začne.

Preden sva šla v LJ, sem bila jaz tista, ki je iskala razne nasvete po forumih, kako zanositi, katere zadeve pomagajo, jemala sem 1000 in 1 stvar, pa ni nič pomagalo, skratka problem sem iskala v sebi. Ko pa sva dejansko izvedela, da je bolj kot ne on tisti poglavitni faktor, zakaj ne uspe, je ratal cel hudič... naposlušala sem se vsega, od tega, da so izvidi prirejeni, od tega, da zakaj je treba hodit v to Ljubljano, da on hoče po naravni poti... Spoznavam čezdalje bolj, da sem jaz tista, ki oba rine čez to stvar, ki je pa njemu čisto odveč. Menim, da je to zaradi tega, ker ima on od prej dva otroka in pač je seveda ratalo po naravni poti. Celo se mi drzne reči, da lahko gre takoj napumpat eno, pa bo zanosila. Že zato mislim, da mu nekako ni do tega in to me razžira že zelo dolgo in naju nasploh oddaljuje. Tolažim se s tem, da poseg, ki ga bojo opravili na meni, bo navsezadnje koristil meni, če je že njemu vseeno... ker nikoli se ne ve, kaj prihodnost prinese.

Tudi nasploh je ratal do mene zadirčen, oddaljen. Ko pride k meni, takoj telefon v roke in špilat igrce, po tem pa je čas za posteljo pa vsak na svojo stran in to je to. Ne pokaže nežnosti do mene, ne nič in tudi jaz ne do njega, saj me je odbil s svojim odnosom do teh najinih - mojih problemov. Posledično sem tudi jaz zadirčna, slabe volje, saj čutim, da ga izgubljam, a ne morem nič.

Kot vsak normalni človek, ima tudi on prijatelje, kolege ... A kaj, ko ti kolegi, prijatelji itd., mu ne znajo svetovat ene pametne stvari - pomoje. In ker je tak človek, ki rad posluša druge, mislim, da se je začelo dogajati prav to. Zadnjič mi je rekel, da se mora znoret, da mu ni do veze, da se sili. Nikoli mi ni tega rekel, ampak kolk vidim, pogreša staro življenje, ko so cele vikende pretrajbali naokoli ... Sedaj, ko bi najbolj potrebovala njegovo oporo, se je on odločil, da se še ni znorel v smislu iti ven za več dni.

Poleg tega se tudi ne razumem najbolje z njegovimi starši in nasploh žlahto in ne hodim k njim že več kot eno leto in tudi nikdar več ne bom. Pogovarjala sva se, da se bo on preselil k meni in pač počasi (res počaaaaasi) se je spravil rihtat dve sobi. Eno je zrihtal, druga pa polna materiala že čaka nekaj mesecev. Seveda me je to sčasoma začelo motiti in sem ga začela spraševati in nonstop je iskal neke izgovore - bom drug vikend, ni se še posušil., itd. Moje mnenje je, kar sem mu tudi povedala, da če bi želel, bi že zdavnaj zrihtal sobo bil tukaj. No, pred nekaj dnevi mi je jasno dal vedeti - da bo delal, ko bo njem pasalo in kje bo on hoto, da zaenkrat je doma še pri sebi in da je dovolj star, da dela kar on če. Zato upravičeno mislim, da ga proti meni obračajo tudi njegovi starši in da on tukaj ne bo nikoli, saj to govori več kot eno leto, oziroma obljublja, da bo prišel k meni. Je pa res, ko ga kdo drug prosi za pomoč, pa skoči takoj. Dejstvo je, da imamo doma manjšo kmetijo in je pač zmeraj kakega dela. Jaz sem edinka, mama ima hude zdravstvene probleme, oče gre proti 60 in tudi ne more vsega delati samo on. Ni veliko, je pa treba večkrat po malem drencljati.
Ko nekaj prosim, dobim nazaj, da komandiram in da on pa že ne bo imel takšnega življenja. Lepše in bolj kvalitetno je cel dan preživeti na računalniku in v postelji oziroma kje drugje. Pogovoriti pa se z njim ne morem, oziroma težko, ker v vsakem prepiru on pravi, da je nekaj narobe z menoj, da sem jaz tista, ki bi se samo prepirala, pa komandirala.

Vem,da je vsega napisanega, od neplodnosti, do družinskih problemov in še sama sem zmedena, saj se prej nikoli ni tako obnašal do mene. Sedaj pa se dogaja toliko negativnih stvari pri nama, od odlašanja do izgovorov in dajanja tega postopka zunajtelesne oploditve v nič, da tudi sama v sebi gojim sovraštvo in gnev do sebe, ker sem sploh silila v te zdravstvene postopke s takim neresnim človekom, ki mu je tatu bolj pomemben. Ne vem, kako naprej. Sumim tudi, da ima drugo, čeprav mi je povedal da nima, ampak še zmeraj sumim, da nekaj se kuha - pač intuicija, ki me je redko pustila na cedilu.

Iskreno me pa je strah, da bom nazadnje jaz tista, ki bo nekje drugje poiskala tolažbo - čustveno. Boli me to, da me odriva proč od sebe in da sem mu odveč. Zdaj, ko ga bi najbolj potrebovala ob sebi, ga ne bo.

Prosim za nasvet, kako naj malo bolj pozitivno pogledam na vse te stvari ki se dogajajo.
Hvala.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar JanaLavtizar 12 Okt 2017 15:35

Spoštovani,

prvo, kar mi je padlo v oči, še preden sem začela brati vaše pismo, je bil njegov naslov – Skupaj v boju za neplodnost. In že takrat sem vedela, kaj bom v pismu prebrala.

Verjamem, da se vam je zapisalo »neplodnost« namesto »plodnost«, ampak da se vam je zgodil prav ta besedni spodrsljaj, pove vse. Res je namreč, da si oba prav prizadevata za neplodnost, jalovost svojega odnosa in s tem za njegovo ukinitev. Partner s tem, da vam na zelo boleče in marsikdaj neprimerne načine sporoča svojo nepripravljenost, da bi se zavezal odnosu (zavlačevanje z adaptacijo stanovanja, zabavanje s prijatelji, ne vidi dela na vaši domačiji, ima potrebo, da bi se znorel), še posebej pa, da bi se mu zavezal z otrokom. Vi pa s tem, da ga silite ravno v tiste stvari, do katerih ima – in iskreno kaže – največji odpor.

Kaj želite s tem siljenjem doseči? Zdi se, da popolnoma spremeniti človeka, da bo ustrezal vaši predstavi o življenjskem partnerju in očetu svojega otroka. Toda problematično je pri tem dvoje: 1. do tega nimate pravice, 2. tudi če bi jo imeli – takšni poskusi so VEDNO neuspešni. Smiselno partnerstvo naj bi menda vendar vsebovalo tudi element prostovoljnosti. Tudi partner seveda nima moralne pravice, da vas žali, vendar pa vas k ničemur ne sili – želi samo, da vi ne bi silili v zavezujoč odnos njega. In do tega ima pravico.

Vi pa imate glede na povedano vso pravico, da se od njega mirno poslovite, se zahvalite življenju, da vam je z njim podarilo tudi lepe trenutke, obenem pa vas nečesa pomembnega naučilo, in poiščete moškega, s katerim boste delili vrednote, ki so za vas pomembne. Kot ste sami rekli, vas tako ali tako vleče, da bi poiskali tolažbo pri drugem. Česar se imate tu bati, je le to, da bi bil drugi moški zgolj to – tolažba – in bi se zapletli še celo v trikotnik, ki bi (vsaj vam) prinesel dodatno trpljenje.

Če pa se od fanta ne morete odtrgati, imate zares problem oziroma bi bilo dobro, da bi (s strokovno podporo terapevta) raziskali, iz katerih delov vaše preteklosti taka prepričanja prihajajo in kako jih zamenjati z bolj funkcionalnimi.

Srečno na vaši nadaljnji poti vam želim!

Jana Lavtižar, spec. ZDT,
zakonska in družinska terapevtka

[email protected]
040/523-787
www.janalavtizar.com

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar kakšen naslov 13 Okt 2017 07:55

Oprosti, ženska, hormoni so ti čisto zameglili pamet.
S takim človekom in v takem odnosu ti načrtuješ otroka??????????
Preberi stokrat, kaj si napisala, in se zamisli nad sabo.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh