Pozdravljeni,
Ni mi všeč kar sem, vidim v sebi. Že sama opažam, da mi nikoli ni nič prav oz redko je tako, da mi je tako kot sem si zamislila. Zadnjič mi je znanec, ki me pozna kratko obdobje rekel, da je opazil, da mi praktično nikoli ni prav in me je prizadelo, predvsem zaradi tega, da je to na zunaj tako opazno. Je res, da sem v zadnjih letih doživela veliko sprememb (selitev, menjava dveh zaposlitev, rojstvo otroka, dokončna prekinitev stikov tašče in tasta ob rojstvu otroka –iz njihove strani, kar me je zelo prizadelo, pretrganje vezi s prijateljico ob selitvi in rojstvu otroka, očeta nisem videla že 15 let, nikoli ni želel imeti stikov z mano po ločitvi od mame, z mamo imam samo najnujnejše stike..). Pa vendar, prišla sem do točke, ker opažam oz si želim najti svoj mir in si želim, da bi se znala sprijazniti z zadevami, ker nikjer nisem mirna. Ta težava se odraža na vseh področjih mojega življenja (služba, partnerstvo, saj sebe in druge ves čas preganjam…). Včasih so bili bolj pogosti trenutki, ko sem se sprostila in pomislila, da mi nič ne manjka in da mi je ok, vendar so zdaj ob otroku bolj redki, saj sva s partnerjem sama ves čas z otrokom in posledično imam zelo malo časa zase. Marsikdo mi tudi reče, da enostavno vidim stvari npr. v službi se borim zase in svoje pravice, ko so drugi bili tiho in so dobesedno hodili po njih, vendar oni so delovali kot da so pač vdani v usodo, jaz pa sem ves čas na preži. Doma nisem bila nikoli slišana, upoštevana, zato se zdaj še toliko bolj borim, vendar mi ni všeč ker v vsem vidim nek »manjko«. Zanima me zakaj do tega pride? Če se spomnim sebe kot otroka mi tudi ni bilo nikoli nič prav, je pa res da veselih dogodkov iz otroštva in primarne družine ne spomnim niti za prste ene roke.
Hvala
Ni mi všeč kar sem, vidim v sebi. Že sama opažam, da mi nikoli ni nič prav oz redko je tako, da mi je tako kot sem si zamislila. Zadnjič mi je znanec, ki me pozna kratko obdobje rekel, da je opazil, da mi praktično nikoli ni prav in me je prizadelo, predvsem zaradi tega, da je to na zunaj tako opazno. Je res, da sem v zadnjih letih doživela veliko sprememb (selitev, menjava dveh zaposlitev, rojstvo otroka, dokončna prekinitev stikov tašče in tasta ob rojstvu otroka –iz njihove strani, kar me je zelo prizadelo, pretrganje vezi s prijateljico ob selitvi in rojstvu otroka, očeta nisem videla že 15 let, nikoli ni želel imeti stikov z mano po ločitvi od mame, z mamo imam samo najnujnejše stike..). Pa vendar, prišla sem do točke, ker opažam oz si želim najti svoj mir in si želim, da bi se znala sprijazniti z zadevami, ker nikjer nisem mirna. Ta težava se odraža na vseh področjih mojega življenja (služba, partnerstvo, saj sebe in druge ves čas preganjam…). Včasih so bili bolj pogosti trenutki, ko sem se sprostila in pomislila, da mi nič ne manjka in da mi je ok, vendar so zdaj ob otroku bolj redki, saj sva s partnerjem sama ves čas z otrokom in posledično imam zelo malo časa zase. Marsikdo mi tudi reče, da enostavno vidim stvari npr. v službi se borim zase in svoje pravice, ko so drugi bili tiho in so dobesedno hodili po njih, vendar oni so delovali kot da so pač vdani v usodo, jaz pa sem ves čas na preži. Doma nisem bila nikoli slišana, upoštevana, zato se zdaj še toliko bolj borim, vendar mi ni všeč ker v vsem vidim nek »manjko«. Zanima me zakaj do tega pride? Če se spomnim sebe kot otroka mi tudi ni bilo nikoli nič prav, je pa res da veselih dogodkov iz otroštva in primarne družine ne spomnim niti za prste ene roke.
Hvala
