Pozdravljeni,

Ni mi všeč kar sem, vidim v sebi. Že sama opažam, da mi nikoli ni nič prav oz redko je tako, da mi je tako kot sem si zamislila. Zadnjič mi je znanec, ki me pozna kratko obdobje rekel, da je opazil, da mi praktično nikoli ni prav in me je prizadelo, predvsem zaradi tega, da je to na zunaj tako opazno. Je res, da sem v zadnjih letih doživela veliko sprememb (selitev, menjava dveh zaposlitev, rojstvo otroka, dokončna prekinitev stikov tašče in tasta ob rojstvu otroka –iz njihove strani, kar me je zelo prizadelo, pretrganje vezi s prijateljico ob selitvi in rojstvu otroka, očeta nisem videla že 15 let, nikoli ni želel imeti stikov z mano po ločitvi od mame, z mamo imam samo najnujnejše stike..). Pa vendar, prišla sem do točke, ker opažam oz si želim najti svoj mir in si želim, da bi se znala sprijazniti z zadevami, ker nikjer nisem mirna. Ta težava se odraža na vseh področjih mojega življenja (služba, partnerstvo, saj sebe in druge ves čas preganjam…). Včasih so bili bolj pogosti trenutki, ko sem se sprostila in pomislila, da mi nič ne manjka in da mi je ok, vendar so zdaj ob otroku bolj redki, saj sva s partnerjem sama ves čas z otrokom in posledično imam zelo malo časa zase. Marsikdo mi tudi reče, da enostavno vidim stvari npr. v službi se borim zase in svoje pravice, ko so drugi bili tiho in so dobesedno hodili po njih, vendar oni so delovali kot da so pač vdani v usodo, jaz pa sem ves čas na preži. Doma nisem bila nikoli slišana, upoštevana, zato se zdaj še toliko bolj borim, vendar mi ni všeč ker v vsem vidim nek »manjko«. Zanima me zakaj do tega pride? Če se spomnim sebe kot otroka mi tudi ni bilo nikoli nič prav, je pa res da veselih dogodkov iz otroštva in primarne družine ne spomnim niti za prste ene roke.

Hvala

Spoštovana Nikoli zadovoljna,

Prizadelo in zabolelo vas je, da ko vam je znanec nastavil zrcalo, v katerega se je ujelo nekaj, česar si nihče od nas ne želi videti. Bolečih delov, s katerimi nismo v stiku, in ki silijo na površje, v želji, da bi s procesom osebnostne rasti in preobrazbe, naredili korak naprej. Razpetost med deli sebe, ki si jih človek priznava in tistimi deli, ki jih odriva in tlači, je namreč vedno večja in sčasoma postane neznosna. Nemir in posledično preganjanje sebe in drugih je nek vzorec, ki iz odnosa bližnjih do otroka postane tudi vzorec odnosa do sebe.

Globoko v vas je morje bolečine in žalosti, občutkov zapuščenosti in prikrajšanosti ter neizjokanih solz, ki pa so skrite in potisnjene nekam daleč stran. Vse to prekriva stoična drža distanciranosti, praznine,odrezanosti, kot bi hoteli z debelim zidom zapreti vse možne izhode, da bolečina in prizadetost ter posledično kronično nezadovoljstvo, kar vam je bilo prizadejano v najzgodnejših odnosih, ne bi prišli na površje. »Borbenost« (jeza, aktivna drža, nestrinjanje, protestiranje, ukrepanje, težnja po perfekcionizmu…) je v službi nesoočenja s temi bolečimi in težkimi občutki, hkrati pa tudi oblika upora in protestiranja proti zgolj pasivnemu sprejemanju. Domnevam, da ste si vedno želeli biti racionalni, funkcionalni, sposobni, močni, imeti stvari pod kontrolo, kar vam je gotovo vsaj nekaj časa tudi uspevalo.

Verjetno ste danes zelo utrujeni od te neprestane »borbe« z mlini na veter. Proti čemu, komu se borite oz. za kaj? Kakšne koristi imate od tega? Kronično nezadovoljstvo – s čim? Verjetno gre za prenos notranje bolečine na zunanje stvari,ki se jih da kontrolirati, v ozadju pa je bolečina neizpolnjenih (otroških) potreb po sprejetosti, povezanosti… , nad čemer pa ne moreš imeti nadzora… Začaran krog, iz katerega obstaja izhod, če spremenimo pogled in smo pripravljeni začeti drugače. Primanjkljaj, manjko, ki ga opažate, in ga je težko poimenovati oz. konkretizirati je nekaj, kar vas v resnici močno boli in žalosti. Neizžalovane izgube, ki jih vedno znova doživljate (izguba služb, selitev, prekinitve stikov) povzročajo nove brazde v nezaceljene rane. Spodbujam vas, da si lahko poiščete terapevtsko podporo, kjer se boste sčasoma lahko soočili s tem kam to nezadovoljstvo spada in kdo vse že ni bil z ničemer zadovoljen…

Razumsko je še najbolj enostavno reči, da namesto napol praznega kozarca lahko začnete videti, da je napol poln. Ali da niste osredotočeni na to, česar nimate oz. kar ni popolno, pač pa na to, kar imate in kar je. Hvaležnost za vse, kar vam je dano, četudi ni perfektno. Toda za vse to je potreben cel proces, dejansko prehojena cela pot, ne le zahtevanje in prestavljanje sebe v umetne situacije, npr. na vrh hriba.

Ne vem s čim ste se pripravljeni soočiti in kakšno pot si boste izbrali, zagotovo pa vem, da je prava tista, ki vas bo peljala k sebi,k iskanju svoje pristnosti in celovitosti. Brez terapije gre, Skupaj s terapevtom gre lažje.

Vse dobro vam želim.