Med.Over.Net

Partnerska in družinska posvetovalnica

Odgovarjajo: dr. Anica Koprivec Prepeluh, zakonska in družinska terapevtka • dr. Barbara Kutnar Novak, zakonska in družinska terapevtka • Edin Durakovic, kulturolog in doktorant ZDT • Jana Lavtizar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka • Jerneja Dimec Bratina, specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka • Melita Kramar, specialistka zakonske in družinske terapije • dr. Sabina Jurič Šenk, univ. dipl. psih. • mag. Uroš Drčić, specializant psihoterapije in transakcijski analitik svetovalec (TAC)

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

dr. Anica Koprivec Prepeluh , zakonska in družinska terapevtka

Anica_K._Prepeluh

dr. Barbara Kutnar Novak , zakonska in družinska terapevtka

Barbara Novak

Edin Durakovic , kulturolog in doktorant ZDT

Edin Durakovic

Jana Lavtizar , spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka

JanaLavtizar

Jerneja Dimec Bratina , specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka

JernejaDimecBratina

Melita Kramar , specialistka zakonske in družinske terapije

Melita Kramar

dr. Sabina Jurič Šenk , univ. dipl. psih.

Sabina_JuricSenk

mag. Uroš Drčić , specializant psihoterapije in transakcijski analitik svetovalec (TAC)

Uroš Drčić

Je specializant psihoterapije in transakcijski analitik svetovalec (TAC). Je direktor zavoda Revita, center za svetovanje in izgorelost, kjer vodi prakso individualne, partnerske in skupinske psihoterapije ter psihosocialnega svetovanja. Skozi leta psihosocialnega dela je tudi na podlagi lastne izkušnje izgorelosti dal poseben poudarek pomoči osebam s težavami s prekomernim izčrpavanjem. Vodi tudi svetovalno skupino prav za osebe s takimi težavami. Znanja in veščine s področja psihoterapije je pridobil v okviru študija na Univerzi Sigmunda Freuda ter specialističnega študija psihoterapije transakcijske analize na Psihopolis inštitutu pod mentorstvom priznanega psihoterapevta Zorana Milivojevića, TSTA. Je član Mednarodne zveze za transakcijsko analizo (ITAA). Poleg privatne prakse je Uroš v preteklosti več let delal kot psihoterapevt v programu za psihosocialno rehabilitacijo zasvojenih s prepovedanimi drogami Društva Projekt Človek.

žalost

Default avatar

žalost

Pozdravljeni,
tudi sama sem se znašla v neznani situaciji.
Z možem sva skupaj skoraj 25 let, imava 22-letno hčero. Vse življenje smo se lepo razumeli, veliko potovali, imava dobri službi, hčera pridno študira.
Pred tremi leti se je možu nenadoma zdelo, da sva se odtujila. Tudi sama sem imela včasih občutek, da je premalo doma, včasih je bil občutek, da z njegove strani ni nekega spoštovanja, da je vse lepo in prav, ko sem tiho, če ga ni, doma pa vse urejeno.
Pogovorila sva se in ugotovila, da želiva več. Da pri štiridesetih nisva tako stara, da ne bi mogla skupaj uživati. Vsake dva - tri mesece sva sama kam odpotovala in se posvečala samo nama. Lepo je bilo...
Dokler nisem čisto po naključju, pred štirimi meseci, zagledala njegovega maila, kjer se je pozabil odjaviti. GROZA! Bil je aktiven član neke spletne strani, kjer je iskal zveze z dekleti, tudi za denar. Imel je celo skriven mobitel samo zanje.
Povem mu, uniči kartico skrivnega telefona in pravi, da je bila vse samo zafrkancija.
Mine nekaj dni, na kar ugotovim, da se srečuje z neko žensko. Spet se pogovoriva.
Pravi, da ni nič, da je bil v začetku vanjo zaljubljen, a mu je povedala, da ne želi zveze. Postala sta prijatelja, ker ona naj ne bi imela nikogar razen dveh nezakonskih otrok. Da se mu smili, da ji le pomaga.
Povedala sem mu, da tega ne odobravam in, če želi ohraniti zakon, naj vse prekine. Pove, da bo, a ne takoj, ker ima ženska neke težave in ji želi stati ob strani. Čez nekaj tednov stike res prekineta in doma je bilo vse ok. Potem pa spet. Klici, tudi 50 SMS na dan. Srečanja, kavice. Spet se pogovoriva. Pove, da z njo nima kaj prekinjati, da je le prijateljica, jaz pa sem bila vedno nesramna, arogantna, nepozorna...
Za vso grozo zve hčera in mu pove, da se ne strinja z njegovim početjem.
A on trmari. Na koncu mi pove, da z menoj ni bil nikoli srečen, da me ni imel nikoli rad, da si nikoli z mano sploh ni želel družine... Da ima v glavi popolno praznino in do nikogar ne čuti nič... ?!?!?!
Povedal je, naj se še naprej trudim, mogoče bo kdaj bolje.

Sprašujem se, ali bi se res lahko nekdo toliko let le pretvarjal...
Ali bi res lahko toliko lepega skupaj preživela, če ne bi bilo obojestranske ljubezni?
Ali je bolan? (pa se mu je um nekako spremenil)

Neizmerno ga imam rada, a se mi zdi, da po več mesecih agonije ne zmorem več.
Brez razloga bruham, boleham za prehladi, herpesi, srce boli, joj kako boli...
Default avatar

Barbara Novak

Spoštovana gospa,

povsem razumljivo in naravno je, da vam je trenutno zelo težko, saj je občutek, kot da se vam prevare s strani moža niso zgodile le v zadnjem času, temveč da ste v prevari živeli več let. In v trenutku razkritja začnete dvomiti v vse, kar se je zgodilo, kar sta preživela, doživela v vseh teh letih, v trenutku najlepše spomine zagrne tema. Prevladajo občutki zmede, kaosa, nemira, žalosti, jeze, pojavijo se dvomi prav v vsak možev korak. Njegova dejanja in vaša zgodba vam prinašata globlja sporočila, ki jih vidim.

Stvari, ki vam trenutno jemljejo največ energije, predvsem govorijo o vama. Najmočneje lahko začutim to, da sta skozi življenje imela svoje želje, a sta jih zanikala. Vsak na svoj način. Vsak zaradi svojih razlogov. Tega se morda zavedate, morda ne. Svojo neuresničenost ali nezadovoljstvo sta znala na nek način zakriti, zatajiti. Nevede in nehote. Se nista posebej poglabljala v to. Samo živela sta in se trudila vsak po svojih močeh. Materialne dobrine, ki ste si jih lahko privoščili, so k temu dodale svoje. Imeli ste občutek, da vam je lepo, da je vse v redu. A vendar so se v vajinem odnosu ves čas pojavljali manjši »opomini«, ki ste jih prezrli. Življenje je naš učitelj, ki nam omogoča, da se stalno učimo, razvijamo, napredujemo, spoznavamo globlje razsežnosti svoje osebnosti in bistva življenja. Tudi iz bolečine. Če to vidimo. Naključij ni. Torej vse, česar še nista spoznala o sebi ali česar nista želela sprejeti, vama je prihajalo na pot. Opomini v smislu, da si nista bolj prisluhnila, se bolj poslušala, uresničila tisto, kar sta si želela, karkoli je že bilo, vnesla po potrebi spremembe... Varno in udobno je bilo ostati na znani poti. Morda si je kdo od vaju nekaj želel, pa se je drugi prilagodil, čeprav ni tako čutil. Morda sta si zatiskala oči pred resnico, ki sta jo ves čas čutila. Morda sta se potiho, vsak pri sebi, tolažila, da ni tako težko, da bo minilo. Ko sta si vzela čas zase in potovala, so se grenki občutki začasno zakrili. In prišel je drugi opomin, tokrat močnejši. Z namenom, da se čustveno breme (morda skrivanja, pretvarjanja, zatiskanja oči) končno zaustavi in razreši.

Čeprav je z razkritjem nezvestobe na začetku izjemno težko, je to edini pravi način, ki prinese najprej olajšanje, predvsem pa priložnosti, da spoznate, kaj želite, kaj pričakujete, da si bolj razjasnite, kje ste trenutno, kdo ste, kakšna je vaša vloga in kako želite potovati naprej. Včasih se nam morajo v življenju zgoditi večji šoki, da se prebudimo iz spanca, da se zaustavimo in posvetimo predvsem sebi in temu, kar smo prezrli. Da nekaterim nerazrešenim temam posvetimo pozornost. S prevaro se naenkrat vzbudi ogromno težkih občutkov, ki so lahko na trenutke neobvladljivi, imate občutek, da je situacija brezizhodna, podvomite v lastno vrednost, v vrednost sebe kot ženske in partnerice. A sčasoma se občutki umirijo, bolj pa na površje priplavajo teme, ki rabijo pozornost in omogočajo nova spoznanja. Nadaljnje situacije (npr. mož ohranja stike z ženskami) vas še vedno opominjajo na vaše šibke točke: da se ne cenite dovolj, da se ne spoštujete dovolj, niste odločni, kar vam mož nato še ubesedi. Čutim, da ste skozi življenje prenašali dogodke in odnose, ki vam tudi niso bili všeč, a ste se naučili, da ste zmogli potrpeti, se potolažiti, prilagoditi, ustreči željam drugim. Veliko občutkov (predvsem zanikane jeze) in misli nosite v sebi in jih ne izrazite navzven. To so razlogi, zakaj »bruhate, bolehate za prehladi, herpesi, srce boli«. Veliko bi mogli že davno izbruhati, telo sporoča, kako se počutite, kakšno je vaše notranje stanje. Ti dogodki so priložnost za spremembe na ravni odnosov.

Čas je za vsestransko resnico. Čas je za temeljite pogovore, še bolj pa za to, da si vi temeljito razjasnite in priznate, kaj v resnici želite. Kakšna je vaša resnica in ne, kaj želijo drugi, kako bo čim manj prizadetih. Predvsem se posvetite sebi, naredite nekaj zase, vzemite si čas in v miru razmislite o nadaljnjih korakih. Opazujte se, kako delujete v odnosu z možem, koliko oprostite, popuščate, kako se počutite ob njegovih besedah, dejanjih, kateri občutki vas obvladujejo idr. Glede odnosa imate možnost izbire: ostati v zakonu ali ne, v vsakem primeru boste morali nekaj narediti zase, za svoje zdravje. Zagotovila, da bo vaš mož prenehal s takšnimi dejanji, vam ne more nihče dati. Samo on. Vsak dan, z najmanjšimi dejanji, brez izjeme. Kolikor to sploh želi. To mora biti njegova zavestna odločitev (z veliko sprememb) ali pač ostane le druga pot od dosedanje. Odgovore za razrešitev boste našli v sebi, zato se poslušajte. Ubesedila sem, kar sem začutila in vzemite, kar vam bo pomagalo pri tem, da znova najdete stik s sabo. Srečno.
dr. Barbara K. Novak, zakonska in družinska terapevtka

www.bodisprememba.si/
Default avatar

Ilonina

Pozdravljena,

najprej prisluhni sebi v toliko, da ugotoviš, kaj si v resnici - glede trenutne situacije - želiš. Ali si želiš tolažbe, češ, saj ni tak, saj bo, saj ne bo več tega delal, saj me ima in me bo še imel rad, saj če se bom potrudila, saj če si bom dovolj močno želela, se bo zgodilo to, kar bi rada ...? Ali želiš bolj kot vse drugo ostati z njim? Če je tako, potem, oprosti, ni druge, kot da si začneš točno tako lagati: saj ne bo več tega delal, saj me ima rad ... Obstaja še ena opcija, ki jo priporoča neka avstralska psihoterapevtka in ki je na kratko povedano taka: zamrzni svoja čustva do njega, se mu odtuji do konca, tako da te ne bo mogel več prizadeti.

Ne vem, kako gledaš na to; sta pa to "rešitvi", ki ju izberejo mnoge ženske. Verjetno sama poznaš vsaj po eno za vsako od obeh omenjenih možnosti. Kot zunanja opazovalka najbrž lahko tudi vidiš, kako v resnici trpita, morda si celo rečeš, da bi ti na njunem mestu ravnala čisto drugače. A ko smo sami v taki situaciji, smo "slepi in gluhi" in je včasih potreben potres, požar, plaz in še kaj, da nas vsaj malo strezni.

Živeti še naprej v lastnih iluzijah - ali pa zamrzniti lastna čustva (in dejstvo je, da jih ne moreš zamrzniti selektivno, torej le do enega človeka, ampak se bo to poznalo v vseh tvojih odnosih, tudi do hčerke) - to sta možnosti, ki bi se jima morala v velikem loku izogniti.

Kaj preostane?

Najprej: to, da se soočiš z resnico. Način, kako si opisala dogajanje in vajine reakcije, daje vedeti, da se še nisi. Da si še tam, ko verjameš to, kar bi rada verjela, ne onega, kar je resnično. Recimo: najdeš mejl, ugotoviš, kam je včlanjen, najdeš celo telefon! - in on te odpravi, da je šlo za "zafrkancijo". Kako je to sploh mogoče? Je njegova laž tako prefinjena, tako prepričljiva, tako dodelana, da bi ji pač vsakdo nasedel? Nikakor ne, ravno obratno! (Uničil je kartico, praviš. Kot da ni mogoče kupiti nove?) Kako je torej mogoče, da te je s tem odpravil, "potolažil"? Zato, ker si to hotela sama verjeti. Da, sama si ob tem sebi lagala vsaj toliko, kot ti je lagal on. Nočem biti nesramna, samo resnico ti povem. Vedela si, da bo bolečina, če pogledaš resnici v obraz že tedaj, tako grozljiva, da si podzavestno, avtomatično izbrala "beg" v lastne iluzije in se nisi že tedaj soočila z njo. To je razumljivo (čeprav seveda škodljivo) in marsikdaj vsi naredimo kaj takega (ampak večinoma pri manj pomembnih stvareh in v manj intimnih odnosih). Nihče te za to ne more obsojati. Kar pa se je odvilo v nadaljevanju, je bila že nova lekcija. In še ena, in še ena. In še jih bo, še jih bo ... dokler se ne boš naučila.

Lekcija je približno takale: on te vara, ima sam s sabo težave (pogosto jih imenujemo "kriza srednjih let", a izvirajo praviloma iz otroštva in se seveda ne dajo rešiti z novo ljubico, novim avtom, novim stanovanjem ...), zapustil te ne bi, ker mu je doma fino, vse ima, vsega je lepo navajen, obenem pa za dodatni adrenalin in užitke skrbijo njegove postranske dejavnosti. Ki pa v zakonskem življenju, če gre za iskreno ljubezen med partnerjema, nimajo kaj iskati. So nesprejemljive. Vprašanje, ki ga ta lekcija zate odpira, pa je: zakaj jih torej sprejemaš? Pišeš, da sta se pogovorila. Kako pa je šel ta pogovor? Namreč: če bi šel v pravo smer, bi bil sicer brutalno boleč - za oba - a bi privedel do odločitev, ki bi bile usmerjene v rešitev vajinega zapleta; recimo, da si poiščeta pomoč (partnersko terapijo). Tako pa - kot pišeš - ni privedel do drugega kot do tega, da si mu očitno ti nehala "težiti", dokler nisi odkrila novih in novih zadev. In ko je prišlo tako daleč, je krivdo zvalil nate.

To, da gre pri njem za nezrelo osebnost, ki ima zagotovo težave, kaže že to, da ni pripravljen sprejeti odgovornosti za LASTNA dejanja, temveč je odgovornost (krivdo) naprtil TEBI. In ti še kar čakaš, da bi te imel rad? Ta človek nima rad niti samega sebe. In tu je srčika njegovih težav. Ključ do tega, zakaj počne, kar počne, je v njegovih besedah, da "ima v glavi popolno praznino in do nikogar ne čuti nič". In to lahko reši samo ON SAM. Seveda ne sam, ampak s pomočjo psihoterapevta. To, da tebi reče, naj se ti še trudiš, je tako, kot če bi ti stradala, zato da bo on shujšal. Nemogoče. Nemogoče. Nemogoče. Ni je stvari na svetu, ki jo bi ti lahko naredila, da bi se te zadeve v njem spremenile. Še hujše: dokler mu popuščaš in se "trudiš", bo z njim (in seveda s tabo in vajinim in vašim odnosom) še slabše! Preprosto povedano je to tako, kot če bi bil on alkoholik in bi ti rekel, da si ti kriva, da pije (kar resnično reče veliko alkoholikov), da pa bo mogoče nehal, če se boš trudila. In ti bi rekla, v redu, se bom pa potrudila, in bi mu vsak dan prinesla steklenico žganja. Z njo bi kupila novo prazno obljubo in nove iluzije zase. Saj bo nehal ...

Ne more. Ne more nehati. Sam je v stiski in v krizi. Potrebuje pomoč. A ne moreš mu je vsiliti. Lahko le predlagaš. A biti moraš pripravljena na gluha ušesa. Pogosta reakcija je popolna zavrnitev, užaljenost, vpitje, saj nisem nor!, z mano ni nič narobe, s tabo je!, ipd. V tem primeru moraš biti dovolj močna, da rešiš sebe. Njega itak ne moreš, niti pomagati mu ne moreš, če sam tega ne želi.

Iz tvojega pisma med vrsticami diha priznanje, da nekako ne zmoreš "zarobantiti", položiti vseh kart na mizo, postaviti meje in ga postaviti pred odločitev: ali nehaš - poiščeš, poiščeva pomoč - ali pa se tu najina pot konča. Pišeš, da je tudi hči izvedela (od koga?) in mu povedala svoje. Toda to v resnici ni njena zadeva. Je že prav, da ti je hči v oporo in da se zaveda, da oče ne dela prav, ne more pa ona biti na tvoji strani proti njemu, ker je vendarle njen oče in je njun odnos nekaj drugega kot vajin zakonski odnos. Če se bo odločil za terapijo, bo zelo potreboval njeno razumevanje. - Zveni, kot da ga zagovarjam? Nikogar ne zagovarjam; pravim le, da imamo za svinjarije, ki jih počnemo, večinoma resne, boleče, travmatične razloge, ki jih je težko odkriti in odpraviti; vendar se da! Če pa ne storiš nič - no, to je tisto najslabše. Če še naprej tajiš sam/-a sebi, kaj se v resnici dogaja s tabo, z odnosom, lahko računaš le na eno: da bo še slabše.

Tudi ti seveda rabiš podporo, razumevanje, pomoč. Če bi bila dovolj trdna v sebi, če bi imela dovolj močno samopodobo in bi znala postavljati meje, tako daleč ne bi prišlo. Po prvem grozljivem odkritju bi hiška iz kart padla - ali v to smer ali pa v drugo. In če slučajno ne po prvem, po drugem pa zagotovo! Pa ni. Še kar stoji, vsa pokvečena in razcefrana, podpiraš pa jo ti - s krvavimi žulji svojega srca. Zakaj pa? Kaj imaš od tega?

Terapija ti bo razjasnila vse to, ti pomagala razumeti moževo obnašanje, ti odgovorila tudi na vprašanja, ki si jih nanizala na koncu. Nadvse ti priporočam branje knjige Sanje Rozman Zaljubljeni v sanje. Ti bi v njej lahko igrala "glavno vlogo" (in jaz tudi, zato si ti to drznem reči - ker ti pišem iz lastnih izkušenj). Vsi nosimo vsaj delno in del časa maske, npr. v službi. Kaj pa, ko maske ne znamo več sneti? In kaj, ko nam je bolj pomembna iluzija, kakšen je naš partner, kot pa to, kakšen je v resnici? Ko začnemo verjeti, da se bo nekaj uresničilo samo zato, ker si pač mi tako močno želimo - čeprav vsi "dokazi" in dejstva in izkušnje govorijo nasprotno? Koliko je v "lepem življenju" bilo res lepega - nekaj zagotovo! - in koliko je bilo zraven nasanjanega? Bolan? Um spremenil? Ne. Skoraj stoodstotno ne. Pač pa so vse stare travme in/ali napačni vzorci, škodljivi obrambni mehanizmi, nepredelani strahovi itd. končno prebili vse maske in vse pokrove in planili na dan. In skok čez plot se je zazdel idealna blazina, ki jih bo spet za dooolgooo lepo fino potlačila. To je neke vrste "bolezen", a ne tako kot npr. demenca, ampak gre za "okvarjene zemljevide sveta". Beri - v knjigi (tudi Peklenska gugalnica) je to lepo pojasnjeno.

In kaj tlačiš ti, da še upaš, da še ostajaš, da ne zmoreš zares postaviti ultimata: skupno iskanje rešitev ali razhod? Tu spodaj se običajno skriva slaba samopodoba, strah pred zapuščenostjo, strah, da smo brez partnerja nihče, nevredni življenja ... In vse to je prav tako patološko. To, da se ti je mož sploh drznil reči, naj se TI še naprej trudiš, da bo mogoče kdaj bolje - to kaže, kako močno je odpovedal tvoj kompas za to, kdo si, kaj si, kje in kakšna je tvoja vrednost, kaj je tvoje in kaj je moževo, in kaže tudi, da je mož to (verjetno že zdavnaj) zaznal in mu to tudi ustreza (take odnose dobro oriše in pojasni Peklenska gugalnica, tudi Umirjenost). Resno. Pomisli, da bi moral mož na operacijo slepiča, pa bi najprej lagal, da je že šel, potem ko bi se izkazalo, da bo vsak čas umrl, če takoj ne odide v bolnišnico, bi pa TEBI rekel: "Ti pojdi, mogoče bo pa bolje!" Kaj bi storila? Kaj bi mu rekla?

To, kar sta doživela oba, je obema odprlo možnost, da končno predreta vsak svoj gnojni mehur preteklih ran, morebitnih travm, napačnih vzorcev ... in dozorita in zaživita lepše, polnejše, predvsem pa bolj iskreno - najprej vsak sam do sebe, nato seveda v odnosu - v vseh bližnjih, pomembnih odnosih. In če on ne bo hotel, imaš prav toliko možnosti, da to storiš sama zase: beri, poišči terapevtsko pomoč ... V prvi vrsti boš skozi ta proces močno omilila bolečino, ki te bo sicer razžrla. Nato se boš začela spreminjati. V osebo, ki bo začutila sebe, svojo vrednost, svojo dušo, v osebo, ki ne bo več pristajala na laži in prenašala tuje odgovornosti.

Da se vrnem k uvodu: je to to, kar si želiš? Biti močna, zadovoljna sama s sabo, z vero vase, oseba, ki bo znala postavljati meje, ki bo znala ljubiti neodvisno, katere čustva ne bodo popolnoma v rokah drugih? Če je, potem te čaka trdo delo, ki pa bo že sproti prinašalo pozitivne učinke in bo vodilo v "lepši svet".

Srečno!
Default avatar

Bolece srce

Draga moja. Imam podobno izkusnjo, le da sem veliko mlajsa. Grozno je ko gledas svoje telo kako drvi v bolezen. Žal je edina rešitev to, da odideš. Spomnim se kako zelo sem bila na tleh in kako zelo sem bila nemirna in nesrecna po razhodu. Ampak da te potolazim, najhujse traja samo 14 dni. In kljub temu da sem se pocutila zelooo slabo ko sva sla narazen, nisem mogla verjeti da sem se vseeno pocutila veliko bolje kot ob vsej tej drami ki sem jo prezivljala. Moje zdravje se je zelo hitro izboljsevalo, tudi kilogrami so prihajali nazaj (med vsem tem sem namrec grdo shujsala). Svoje dusevne rane sem blazila s sportm in ja tudi jokala sem nestetokrat. Ampak cutila sem olajsanje, in se zavedala da nic na svetu ni vredno mojega zdravja. Vsem nam je dobro znano, da imajo vse bolezni predvsem psihološki vzrok. In ko si enkrat zivcna razvalina polna zdravstvenih tezav, pomoznosti te rukne se kaksna kap... Komu si potem potreben? Nobenemu! Vsak je sam odgovoren za svojo sreco in zdravje. In prosim naredi to.. Ker te je preprosto skoda. Nikoli ne vemo kaj nas caka. Vsako zivljenjsko obdobje prinasa dolocene zrtve in izgube.. In slisi se kruto, ampak vse se da in vse zmoremo, treba je zaupati vase (zmorem)! In prej ko bos odsla prej bo tudi on videl kaj in koga je imel ob sebi in verjetno te bo hotel nazaj, ker mu bo zal. Kdo pa noce ob sebi cloveka, ki ceni sebe in druge. Veckrat se spomnim besed moje mame: ce se lomi, brcni da se zlomi do konca (mama je v srecnem zakonu).
Moj nasvet je: odidi, in mogoce bosta po dolocenem casu spet skupaj, ce vama je namenjeno.. Ampak dolocenem casu.. Daj si vsaj pol leta brez njega, da zadihas in si opomores. Srecno.